Tečen mož
Moj predragi ima na dva do tri mesece en tak “menstruacijski teden” – do dva. Najprej se skregava, potem pa imava tihi teden ali dva, ne komunicira, se vleče kot megla, poln negativne energije, utrujen, tečen, samo zavleče se v sobo in gleda v monitor računalnika… Nič mu ni dobro, ne usmili se me, niti če sem bolana, fučka se mu…
Včasih se mi zdi, da je utrujen od vsakdanjih skrbi in mu hitim skuhat dobro kosilo ali poskrbim za dopust, kako kopanje. Ampak zadnje čase imam tega dovolj. Zakaj samo jaz skrbim zanj, ko pa imam slabe dni jaz, ne zna narediti zame nič in si moram pomagat sama. Meni je to posatlo ful odveč in zdaj ga tista dva tedna zares sovražim…
A ima še katera podobne izkušnje s svojim partnerjem?
ja, jaz imam podobne izkušnje kot ti. Mrko gleda, kritizira, se dere, nikoli ne naredi nič narobe, zelo veliko preždi red tv in pred pc. Tudi jaz ga na momente prav sovražim in se sprašujem, kam to pelje. Svetlih trenutkov je malo. Ko pride domov, se razpoloženje doma spremeni. Otroka sta nadrta, jaz skritizirana, potem smo pa ignorirani.
Ma, kakšna juhca v posteljo, ko imam vročino ( je bilo ravno prejšnji teden)? Ma, kakšen nasmeh, ko pride domov ali pa zvečer … Vse to se je nekje izgubilo spotoma, ampak ni šans, da bi sprejel, da se je med nama kaj spremenilo. Po njegovo je vse ok.
Naveličana sem do amena!
Jaz ne vem no, pa kaj jih luna muči? Moj je tudi skoz nekaj tečen, redko da mu sije sonce, vse mu je odveč, celo za otroka mu je težko nekaj naredit. Včasih se mi zdi da bi bil najbolj srečen brez mene in otrok. A to pa ne. Ravno čez vikend je imel spet svoje trenutke in tokrat mi je dobesedno dopizdilo in ga ignoriram. Se ne mislim trudit, ker me samo izčrpava, ja pa itak mu samo baje težim. In dokler se ne bo opravičil in začel razmišljati o spremembi ga bom ignorirala. Saj včeraj se je nekaj trudil samo se bo moral veliko bolj.
Moj je nagnjen k temu, ampak mu vedno, ko začne s takimi rečem, naj se ne znaša nad nami, ki nismo nič krivi za njegove težave in slabo volju. Rečem mu, naj se spoka ven tečt, če je siten in naj ne dela slabega vzdušja. Ko se sam zave , da je nezadovoljen sam s seboj, je bolje in začne ukrepat: tek, post, itd. Ima pa jasno obdobja. Ne oprenesem pa, da bi bila skregana ali tiho več kot nekaj ur, mene bi od znotraj požrlo. Če me kdaj užali se kujam eno uro, potem pa mu povem, da je njegovo obnašanje usmiljenja vredno, ponavadi se mi opraviči ali pa si poveva kako in kaj in potem, je vse OK….do naslednjič seveda. Mi pa na misel ne pride, da bi ga razvajala in kuhala slasna kosila, posprevljala njemu na čast in mu nosila vse k riti. Zakaj? Ker to nima učinka.On ne bi bil nič bolj prijazen, ne bi tega cenil in ne bi bil hvaležen,jaz pa bi bila še bolj jezna in bi mu zamerila in to bi kmalu izbruhnilo v obliki krega. Pogovor pomaga in je edino zdravilo,je pa najbolj trnova pot. Pa srečno!!!
Tudi naš ima svoje zoprne dni.Jaz in otroci se lepo igramo,smejimo,ko uleti težak in začne,da žoga ni na svojem mestu.KOK ME TO DVIGNE,SAM SE ZADRŽIM IN MU V MIRNEM TONU POVEM,DA NIMA PRAVICE V NAŠ MIR ,vnašat nemir in naj svoje sranje nese v svojo kamro,kjer ima računalnik.Mislim zaradi žoge ali pa kolesa …Ne nedovolim,da mi otroke uči kako naj ,ko bodo slabe volje,se znašajo na druge.Ko jaz niman vseh ovc na broju,jim lepo povem,da sem tečna in da se bomo zmenili kasneje.Moški si dovolijo veliko preveč,sše posebej,če so naduvani ,kot je moj.Ampak je dobil zase glih tapravo,ki se ne pusti zaje…
Tudi moj je tak.:( Nekdo bi morda rekel, da me sebe ne vidimo zato pa svoje moze toliko bolj, ampak ni res. Zame sploh ne ve kaj me muci ali boli toliko “skrivam”.Kajti parkrat sem mu rekla da bi se rada pogovorila pa mi je zabrusil glasno- kaj bi “spet” rada kaj ti ne pase itd. Halo?! Toliko o pogovarjanju.:S Ko pa sem bolana pa komaj opazi ko sem bleda kot zoombi in se vlecem po stanovanju in naredim ravnotako vse kot zmeraj. Samo rece – Kaj se ne pocutis dobro? Moj odgovor je samo- Ma dobro sem, kot naoljen robot, ki ti lahko pedena 24ur, kajti ni sans da se jaz lahko pozdravim v postelji, ko on samo kihne je ze na smrtni postelji….
Zalostno a resnicno.:((
