TEČNA SEM BILA IN NEMOGOČA …
…. in jezna, žalostna, nesrečna, nekaj tega
se me še vedno drži, prijatelji moji dragi, zato
se tudi oglašala nisem.
Nisem človek, ki bi si dovolil svojo slabo voljo
prenašati na druge. Zdaj sem se spet nekako našla,
še se sicer iščem, a bo že.
Najbolj me jezi, ker je ta presneti sneg pokril vse
prebujajoče se zvončke, v katerih sem imela že
priliko uživati na poti domov. Vse je že bilo belo
od njihove bujne rasti in kukanja na plano, v nosnicah
sem že čutila njihov vonj … potem pa …. sneg, beli
sneg, pobelil je poti … sneg, beli sneg … pokril je
zvončke vse … in zdaj ne vem, koliko jih sploh še
bo. In to me žalosti. Kaj me jezi ? Veliko in celo
preveč stvari, a je ta jeza iz dneva v dan manjša, saj
doumevam in počasi sprejemam neizbežne stvari.
In zakaj sem nesrečna? Ja, bog pomagej, zradi vseh teh
ostalih neumnih in neprijetnih občutij. In zdaj, ko počasi
vse to zapušča moj um, mojo glavo, moje srce, mojo dušo
in tudi moje telo, se spet pobiram in bom spet norela tukile.
Pa če vam je prav ali pa ne !!!
In vsa srečna lepo pozdravljam LILI – NAŠO LJUBO LILI
tisto ljubo LILI,ki je šla na en otok, ki je šla k enemu svetilniku,
ki smo ji pisali ljubezensko zgodbo, ki naj bi prinesla zajčku
ribo … tisto LILI, ki se ji je izteklo, ane LILI ???
In lepo pozdravljam naša BARBI !!! Kako sem bila presenečena
in vesela, ko sem spet uzrla vajini imeni tu gori na forumu.
In spomini so me zvlekli spet za nekaj malega časa nazaj,
tja v tisto prečudovito kitajsko restavracijo KITAJSKI ZID,
kjer se je miza tako lepo sukala okrog in okrog, mi pa jedli tiste
pekoče zadeve, pa eno pekinško raco ali kaj že, pa en stiropor
smo omlevali, ne vem, ali niso bili tole eni rakci ali kaj že, pa
eno pekoče zelje, da sva z Janijem kar malo križem gledala in
govorila s precej odprtimi usti, pa Štumpijem sva ob objemanju
skoraj cel “kitajski zid” podrla, da ne govorim o eni oranžni jopici
našega zajčka, ki je bila polita s črnim vinom in po kateri je naš
mili Saško tako hitel “pivnati” in “pivnati” in “sušiti” in ….
o, kje si, ……kje si ??? pa ne mladosti moja, ampak prečudoviti
kraj in čas ………
Ej, in naša Barbi in naša Lili sta nas tako presneto presenetili ???
Njuna vedrina, njun smisel za humor, njun vklop v … in tisto
Barbino hrepenenje po Nikinih rdečih šolenčkih ???? In Zelena
Mambica, elegantna gospa, ki se je kosala s čipkasto in v jeans
odeto Nikico ????? Pismo rosno ??????? Kdaj, kdaj se spet snidemo,
folk ???
Samo en sam samcat češnjev cvet,
zatakni si v lase, poljubi me in pusti
na ustnicah nepozabno sled ….
en sam samcat češnjev cvet …
Pismo, Seba, kwa nardi en bel češnjev cvet, ane?
Oooo, Mariči!!!! Ja, tudi jaz se včasih spomnim na Kitajski zid in se sprašujem ali se je res zgodilo naše srečanje. Priznam, nikoli nisem šla na večerjo z.. kolko že? ene 10 ljudi, ki jih v življenju nisem videla :))). Ej, je bilo pa toliko bolj zabavno, čeprav mi je mačka snedla jezik, hahaha.
Ne smem preveč klofat po računalniku, ker tamal spi 2 metra stran :)).
Uf, Lili moja draga, mi tudi imamo “ta malega”.
Ne veš,kako luštno je to. Ima zdeje 4 mesece,
jutri, danes je pa še svakinja rodila … tudi fantka.
In sem spet teta! Sama mladina, ha, ha, ha!
Uživaj!
Liliiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii :)))
od vseh sem poznal samo Barbaro.. pa še to samo zato ker sem jo “naložil” v Medvodah… OK poznal sem nekaj oseb s slik.. s prejšnjega srečanja, vendarle.. tako kot smo se takrat našli skup.. pa kako je blo luštno… nikol ne bom pozabil, k se je mimo Kitajca pripeljal P206… s klimo.. in sem kuj vedu da je to Lili :)))
Aaaaaaaaaaaajej 🙂 bi blo lepo ponovit to :))
Sej bomo ponovil, Jani, sej bomo, pa še
kakšnega novega bomo zraven priključili,
na štrom ga bomo priključili, da bo tulu ku
zver in še druge zraven prklicou !!! Ja,
spet nam bo lepo za eni dve leti, anede ???
Naložil, bemu sunce, naložil. Ja, črni pežo 206
s klimo, kaj vse smo imel opravit s tem avtičkom.
Pa pol je ena stvarčica šla pri klimi, anede, smo vsi
popravlja ene tri tedne, ker Francozi niso hotel te
cevčice ene tri teden dobavit .. enede ??