Tekačice in tekači – mnenje…
Pozdravček,
pišem sem, ker je ta forum najbolj obiskan.
Zanima me kako naj tečem za začetek, toliko kot se čutim tisti trenutek sposoba, ali si naj zastavim en krog recimo in tega moram pretečt?
Sem začela z tekom za začetnike, ampak mi ni všeč, da neprestano gledam kdaj bo konec tistih dveh minut, pa kdaj konec ene minute.
Zadnjič sem recimo tekla pri nas v MB v gozdu, kjer imamo stezo, prvi krog sem bila čisto paf in sem mislila drugega samo hitro prehodim in grem domov, ampak potem pa je prišla prijateljica in sva malo čvekali in sva naredili še dva kroga…sem ji že na začetku rekla, da jaz ne pretečem cel krog, ker me je ful bolelo na levi strani, ampak je kolegica rekla to bo minilo, samo teči, saj prvi krog je najtežji in res, drugi in tretji je bil dosti boljši kot prvi….
Skratka zanima me kako si naj sploh določim krog, tako, da drugi dan malo čutim mišice??
Ko sem tekla po programu za začetnike, sploh nisem vedela, da sem tekla???
Pa še to, koliko časa se moraš ukvarjat s športom, da se ti telesna teža zviša zaradi mišic in kolikšna je lahko ta teža?
Pa lepega sončka vam pošiljam iz MB…
Na 2. ? ti ne morem odgovorit, na 1. pa lahko, namreč nismo vsi narejeni za nek program in tudi jaz vedno tečem čas in razdaljo, ki mi dnevno ustreza. Se pravi, pusti program, bolje da si rečeš, da boš tekla npr 1, 2,3… kroge po tvojem merilu. Še bolje pa je, če imaš kakšno spremstvo, tole s prijateljico je super, ker ti čas hitreje mine.
Jaz tečem tako, da si zastavim nek cilj, toliko moram preteči. To je sedaj 2-3 km. Tečem čisto počasi in se ustavim le enkrat. Ne vem če je to pravilno, ampak meni tako odgovarja. Priporočam ti, da tečeš tako kot ti odgovarja. Je pa veliko v psihi. Četudi ne moreš več, lahko še enkrat toliko, kot si do sedaj!
Mislim da je bil Pahor, je enkrat govoril po TV, da plava. Plava pa v morju, stran od obale in sicer tako dolgo, dokler ne postane zelo utrujen in ne more več. Potem obrne in mora še nazaj!
Priporočajo kakšen MP3 za dvig psihe, pa srečno!
tukaj boš našla velikooooooo napotkov.
kot prvo pa: “poslušaj” svoje telo, ne pretiravaj, začni počasi – malo teka, malo hoje. pravijo, da je pravilo uspeha: trening + počitek! verjemi, da drži. še ena pomembna reč: nabavi si dobre copate.
kar se mišične mase tiče: če boš redno tekla, se zna zgoditi, da v 3-4 mesecih dobiš kakšno kilco na račun mišic 🙂 jaz sem se na začetku “zredila” za cca 2 kg, potem sem v naslenjih 6 mes to težo spet zgubila (špehec je šel stran :-)) in v dobrem letu odkar tečem držim isto težo – brez problema, lahko jem kar hočem in kolikor hočem 🙂 fino a ne!
Mene pa zanima, če lahko kar tu vprašam, kje tečete. Začela sem, pa…zvečer me je strah, zjutraj je OK, pa mi je že dolgočasno vedno po enih in istih poteh,.. Kje in kako tečete? Ali kar od doma direktno začnete, ali se kam odpeljete pa tam tečete? Ali vedno po istih poteh? Vam ni nerodno pred sosedi, znanci? Ali to kdaj mine? Hvala.
nerodno pred sosedi, znanci? ti ga pa biksaš. kvečjemu njih je lahko sram, da svojih riti nikamor ne premaknejo.[/quote]
Ja, saj vem:) In imaš prav. Jaz vsakega, ki ga vidim, da teče, globoko spoštujem in si rečem, vsaka mu čast. Ne vem pa, zakaj, ko sama tečem, dobim tisti občutek, saj je neumno, vem, da me vsi gledajo, ma….smotana sem, saj vem. Kako naj se rešim tega?
Saj tista navodila si lahko prirediš, npr. enkrat se stestiraj: teči naenkrat toliko časa kolikor največ zmoreš, lepo počasi začni in, ko ne moreš več (poglej na uro koliko časa si zdržala), hodi eno do dve minuti in potem ponavljaj. Potem si pa zastavi cilj: npr. če zdaj lahko tečeš 3x deset minut, si zastavi cilj 2x 15, dokler ne prideš do 1×30, potem pa podaljšuj čas teka. Jaz, ki sem že med starejšimi, sem uspela do zdaj priti na 50 minut do ene ure, čeprav se moram včasih še vedno za minutko vmes ustaviti. Če te pa vranica boli, pa to pomeni, da ne dihaš pravilno (lahko da zato ne dihaš prav, ker prehitro tečeš)- vdih skozi nos, izdih skozi usta, enakomerno in počasi, ne smeš se preveč zadihati.
Mene pa tudi nekaj zanima- kako si pa izmerite pretečeno razdaljo?
Pozdravljena!
Tudi jaz sem letos malo resneje začela s tekom. In tudi jaz nisem “narejena” za programe. Jaz sem se odločila, da bom tekla npr. 30 minut in sem šla. Marsikdo bi lahko hodil zraven, ampak zame je to bil tek. Res počasi. Progo sem imela približno enako. Nekaj variant na istem terenu. Ker sem začela pozimi, ko so dnevi kratki, sem šla večkrat tudi na stadion ob osnovni šoli. In, ja, tudi meni je bilo nerodno. Tudi jaz sem vsakega tekača gledala s spoštovanjem, ko pa sem tekla jaz, sem bila prepričana, da vsi gledajo mene in si mislijo svoje. No, po treh mesecih sem se priključila eni tekaški skupini in tako tečemo 2x tedensko, 1x pa grem še sama. Zdaj, ko vidim, da lahko tudi sama grem, me je ta skupinska vadba že začela malo obremenjevati, ampak, recimo, da bom zdržala še ta dva meseca. 🙂
Torej, po skoraj 8ih mesecih teka so tudi občutki že popolnoma drugačni. Ponosna sem, da tečem in z veseljem to tudi povem. Moj tek je še vedno počasen, ampak napredek je. Tečem po različnih progah – včasih od doma, včasih se kam zapeljem z avtom in potem tečem.
Bistvo pa je, da UŽIVAM!!
LP
Več možnosti imaš. Lahko si progo vrišeš tukaj: http://www.mapmyrun.com/
(uporabno za mestna okolja, nekateri deli Slovenije so slabo pokriti).
Lahko svoj krog izmeriš s kolesarskim števcem (ti niso nujno dovolj natančni). Lahko si za merjenje sposodiš satelitski sistem Garmin. Lahko pa greš kdaj pa kdaj teč na stadion, kjer je razdalja kroga točno 400 metrov.
Več možnosti imaš. Lahko si progo vrišeš tukaj: http://www.mapmyrun.com/
(uporabno za mestna okolja, nekateri deli Slovenije so slabo pokriti).
Lahko svoj krog izmeriš s kolesarskim števcem (ti niso nujno dovolj natančni). Lahko si za merjenje sposodiš satelitski sistem Garmin. Lahko pa greš kdaj pa kdaj teč na stadion, kjer je razdalja kroga točno 400 metrov.[/quote]
jaz si včasih pomagam kar tako, da pot vrišem na TIS-ovo karto. ponavadi pa tečem tam, kjer je pot že izmerjena s strani tekačev, ki sodelujejo na TF.
Pred približno desetimi meseci sem tehtala 20 kg več kot tehtam danes.
Bila na pragu sladkorne bolezni, počutila sem se slabo in zanič, iz ene depresije sem tonila v drugo, tolažila sem se s hrano.
Potem sem se nekega dne odločila. Se vpisala in res dosledno hodila 2x na teden na skupinsko telovadbo. Potem je bila v našem kraju predstavitev nordijske hoje, ki je bila pravšnja dopolnitev. Imam tudi srečo, da je blizu mene gozd in sem hodila praktično vsak dan (tudi v oblačnem in meglenem dnevu ni bilo izjeme) v eno smer 2 km in nazaj. Potem sem se februarja okorajžila za tek. Sprva kratke in nezahtevne proge, zdaj zmorem že prav občudujoče razdalje.
Dolgčas mi pri športanju doslej še nikdar ni bilo. Lahko premeljem vse težave, čustva, naredim nove načrte; skratka, včasih mi časa za vse celo zmanjka. Šport je tako postal način življenja. Kar je pa še posebej velik plus – močno se mi je zmanjšal apetit po hrani. Lahko rečem, da sem v odlični psihofizični kondiciji, čeprav sem stara prek štirideset let, imam boljšo postavo kot prej, celulit je izginil, velika rit tudi, pa salo okrog trebuha… Kožo na obrazu imam čisto, svežo, napeto in veliko več volje in veselja do življenja premorem.
Se pa nikoli nisem preforsirala, športa ne jemljem kot nekaj zoprnega, ampak resnično uživam in komaj čakam, da nataknem superge in zrelaksiram telo in duha.
Tako da kar korajžno! Nimaš kaj izgubiti.
Včasih srečujem tekače, ki imajo walkmene. Jaz pa uživam v ptičjem petju in šumenju smrek ali pa preprosto v tišini. Dokler nisem začela športati, niti nisem slutila, koliko poti je primernih za tek. In kadar grem kamorkoli na dopust, če se le da, tečem tudi tam. Zjutraj zgodaj je najlepše…