Test sposobnosti – 8-letnik
Jalur, s hiperaktivnimi in drugimi s PP se ukvarjajo bistveno več kot z nadarjenimi.
Teste bo tako ali tako (če bo predlagan) delal naslednje leto, ampak to nič ne pomeni. Tudi če bi več delali z nadarjenimi, to ne pomeni, da bi jih dodatno zaposlovali vseh 5 ali 6 ur pouka. Tudi če dobiva dodatne vaje, je tu še vedno problem discipline, delovanja v skupini, motene pozornosti in drugo. Ne da se vsega rešit s tem, da otroka zaposliš.
Zdravnica pač ni niti pedagoginja niti psihologinja, ona je pač izdavila tisto ljudsko modrost, da so nekateri otroci nemirni, ker so premalo zaposleni … Kakih blaznih izkušenj pa ona kot pediatrinja s tem ne more imeti, se strinjaš? No, če bi jih, bi itak vedela, kako je s temi testi.
Je pa seveda najprej treba poskusiti z najblažjim zdravilom. Če bo dovolj dodatna zaposlitev (moj otrok je recimo pomagal drugim pri reševanju nalog, jim popravljal besedila in podobno – pa ni bil nemiren, samo z delom je bil hitro gotov, tudi z dodatnimi nalogami, več kot toliko jih pa ne more rešiti, tudi pospravljal je več kot drugi – vse sem morala jaz odobrit, ker so danes pač žal taki časi, da otroku ne smejo kar naložit neko delo), hvala bogu. Če ne bo, bo pač treba mogoče začeti tipati v smeri motnje pozornosti …
Poznam otroka, ki je doma bubica in komaj upa usta odpret, v šoli si pa učiteljice pulijo lase, ker ne vedo več, kaj naj z njim. Samo ta definitivno ni nadarjen :). Če bodo kdaj šli po otipljivo diagnozo, ne bom presenečena nad njo.
Je pa tako, da se bo kaj premaknilo le, če boš ti vztrajala … v šoli sami od sebe ne bodo naredili veliko, razen da ti bodo morili, kakšnega otroka da imaš.
Mah, morijo me že tretje leto. Upoštevala sem vse dogovore z učiteljico in šolsko psihologinjo, se posvetovala s otrokovo zdravnico in klinično psihologinjo, otroku postavila meje in pravila,…
Jaz sem se že navadila, da imam takega otroka in z njim solidno shajam. Doma pomaga, vsak dan pregledava šolske zvezke, da so urejeni, ima svoje zadolžitve in urnike, drži se pravil,… je pa živahen in veliko moramo migat na svežem zraku in skozi nekaj počet, pa magari monopoli igrat ali krompir lupit. Oče se z vzgojo sicer nima interesa ukvarjati, še manj s šolo, imajo pa redne tedenske stike, ki jih ponavadi preživljajo aktivno v naravi.
Starejšega otroka (na isti šoli) razredničarka hvali, kako je lepo vzgojen in srčen, vedno vsem pomaga, umirjen,… pa ni odličnjak.
Kako sta lahko dva otroka iz iste družine tako različno vzgojena? Pri čemer imam še enega mlajšega otroka.
Če je vprašanje nespoštovanja avtoritete, potem bi to zame pomenilo, da si učiteljica ne zna narediti reda v razredu. Spoštovanje si moraš zaslužiti. Otroci niso vsi enaki in temu primerno mora delati v razredu.
Jaz bi rada samo to, da moj otrok v šoli ne bo več problematičen in da ne bom več samo poslušala kritik na njegov račun. To je tudi zame naporno. Vem, da imam živahnega in brihtnega otroka, in navadila sem se, da ga moram tako fizično kot umsko stimulirat, ob upoštevanju postavljenih pravil in mej, da je otrok ok. Potem z otrokom nimam večjih problemov. Tudi trenerju je uspelo, da se otrok drži pravil. Je potem samo učiteljica nesposobna?
Da me ne boste vse učiteljice napadle, samo razmišljam, in se trudim poiskati rešitev.
Imajo vsa leta isto učiteljico?
Glede spoštovanja pa: mislim, da ni tako, kot praviš, da si ga moramo zaslužit. Mislim, da si ga po defaultu zaslužimo vsi (vsaj jaz pri odnosu do ljudi izhajam iz tega) in ga lahko samo izgubimo. Skratka, tudi če je učiteljica bolj švoh, to absolutno ni razlog, da se ji otrok ruga v obraz. Vem, da je v praksi drugače in otroci pohodijo učitelja brez avtoritete, ampak prav pa to seveda ni.
Je potem samo učiteljica nesposobna? ITAK. Ampak to ni pomembno, ne dovoli, da začnejo situacijo reševati one. Vrgle ga bojo in to ga bo zaznamovalo za vse življenje.
Mamam samohranilkam je zelo težko vzgajati, sploh na področjih, kjer mora korak narediti oče – z avtoriteto otroku dati vedeti, da je sedaj pa res – DOVOLJ.
Jaz sem naredila tako: Trdno sem se odločila, da bom naredila red. Šla do sina z resnim obrazom, v stilu sedaj imam pa res že poln kufer, in sem mu povedala.
Na kratko in jasno.
Dovolj cirkusa v šoli! Moraš biti tiho in poslušati! (sedaj pridejo na vrsto izgovori, ko je dolgčas…). ME NE ZANIMA. MED POUKOM MORAŠ BITI TIHO IN POSLUŠATI. (spet izvovori) in se stavek ponovi: ME NE ZANIMA. MED POUKOM MORAŠ BITI TIHO IN POSLUŠATI. SI RAZUMEL?!!
Če samo enkrat!!! slišim od učiteljice za cirkus, se bova drugače pogovarjala.
Glej, je delovalo. Nikoli več nisva rabila ponoviti tega pogovora.
Učiteljica je ista in otrok jo ima rad. Se pa že bojim 4.r., ko učiteljico menjajo, pa še ocene začnejo dobivat. Nujno moramo nekaj naredit, pa sem že skoraj obupala. V šolo mi je že muka hodit, me samo v slabo voljo spravijo. Meni se zdi ta otrok enako zlat kot tisti “povprečen”, samo bolj naporen (predvsem fizično). Ko pa pridem v šolo, mi vse dol pade. Samo energijo mi jemljejo in dajo občutek, da sem jaz nesposobna otroka obvladat. Halooo? Jaz ga doma obvladam, oni ga v šoli ne.
Jaz osebno nobenega potrdila ne rabim, ne da je hiperaktiven, ne da je genij. Jaz ga jemljem takega kot je, temu sem prilagodila svoje življenje (se pozna na postavi;)) in za to ne rabim nobenega potrdila. Mogoče pa rabijo v šoli pisno potrdilo, da izstopa od povprečja, da mi malo nehajo težit. Pa naj ga drugače stimulirajo, oni so pedagogi, ne jaz.
Zdi se mi, da sploh nočeš slišati. Preprosto imaš neko blokado. Ti jo imaš.
A ni škoda fanta, da za 5 minutni pogovor z njim postavljaš vse skupaj na kocko?!!
Veš, kako je grozno, ko dojameš, kako hitro se zgodi to, kar sem zgoraj napisala. Zadnjič sva pri zdravniku s sinom srečala tega fanta, ki so ga vrgle, in onadva sta v sekundi povezala na isto valovno dolžino, kot da se ni nič zgodilo. Ne smem pa pomisliti, kako prijetno je temu fantu v novi skupini. In kakšno prtljago so mu obesile učiteljice za vse življenje.
Če nočeš, pač nič. Tvoja odločitev in vajino breme.
Škoda fanta, pa samo nekdo mu mora povedati, da mora biti tiho.
@Nasvet: Kako pa misliš, da sem red doma naredila? Ga prosila, če bi blagovoljil sproti sobo pospravljat, ali sem mu jasno in glasno postavila pravila?
Misliš, da mu dosedaj nismo še jasno in glasno povedali, kaka so pravila v šoli?
Potem pa mi daj še nasvet, kako naj reagiram, če se tega ne drži. Kake sankcije predlagaš? Upoštevaj (pri sankcijah), da otrok ne more na riti sedet, če mu je dolgčas.
Mimogrede, v 2.r. je dobil za nalogo spis na temo primernega obnašanja v šoli. V knjižnici sva si sposodila knjige o primernem obnašanju, prebrala šolski red in pravila in dolžnosti učencev in samostojno je z največjim veseljem napisal spis v lepopisju na 2 A4 straneh. Za njega je bil to izziv, ne kazen. Niti najmanj ni jamral, ker je dobil (edini) to nalogo, prav ponosen je bil na svoj izdelek.
Kaj boš potem na boljem? Edino ti boš ponosno lahko mahala z listom, ostalo bo vse isto ali slabše.
Če imaš toliko problemov z njim in govora okol tega, mu je tudi že stopilo v glavo, da je nekaj posebnega in se že trudi za to.
Težko je, verjamem a manj ko bo izstopal, oz. manj kot ka boš ti izpostavljala bolje bo za njega.
Hiperaktivnost ni isto in ni pogojeno z nadarjenostjo.
Poznam nekaj zelo nadarjenih ljudi in vsi imajo težave v življenju, ker enostavno ne znajo tako živet kot večina. Kot odrasli so v vsakdanjem življenju pogosto izgubljeni.
Izstopa predvsem v šoli in tam je non stop na tapeti, reden gost je tudi pri psihologinji. Torej ga ne bi smeli obravnavat (v šoli) drugače kot ostale? Jaz se s tem ne bi obremenjevala, če ne bi non stop jamranja in kritiziranja s strani šole poslušala.
Zdaj sem prebrala toliko različnih in nasprotujočih si mnenj in nasvetov, da sem še bolj zmešana, kot prej. Mogoče je najbolje, da neham hodit v šolo, pa se s tem ne bom obremenjevala.
Očitno je vaš fant zelo inteligenten. Na tvojem mestu bi ga peljala na test sposobnosti, da se izkaže, potem pa bodo v šoli prisiljeni narediti prilagojen program dela z njim.
vendar pozor – nadarjenim se pogosto ne da delati več- ali kaj drugega, kot je nujno potrebno.
(imam nadarjenega dijaka doma).
Vendar pa me je zmotilo to, da je fantu hitro dolgčas. Nadarjenemu otroku je namreč redko dolgčas. On ne glede na snov, ki se predava v razredu – in jo že obvlada – išče izzive, rešitve, sam si išče zaposlitev, se poglablja, dela izpeljave, piše, riše.
Vaš fant sicer ne more sedeti pri miru, a v življenju se bo moral naučiti potrpeti, počakati – vse, kar ga bo obkrožalo pač ne bo le zanimivo, novo, sveže – uporabno zanj. Vsekakor bi ga sama peljala tudi na pregled k specialistu in po potrebi posegla po – uradni ali homeopatski medicini.
Ti enega lahko zamotiš in mu prilagodiš svoje življenje, učiteljica pa se v oddelku 20-tih, 25-tih otrok pač ne more posvečati zgolj njemu.
Glede motenja pouka – z učiteljico bi se dogovorila, da lahko otrok – če obvlada snov, ki se trenutno predava in ima narejene vse naloge – dela kaj svojega: to je lahko izdelava plakata na določeno temo, poročilo, govorna vaja, referat, raziskava, reševanje dodatnih, težjih nalog, iskanje podatkov, branje…
Lahko gre za snov, ki se navezuje na šolsko temo, lahko kaj drugega.
Pri tem bi jasno pričakovala, da bo otrok mirno delal in ne motil pouka sošolcev – in bi otroku svoja pričakovanja jasno predočila. ter mu povedala, da bo, v kolikor pravil vedenja v razredu ne bo upošteval, ustrezno kaznovan: brez računalnika, fuzbala, priboljškov – karkoli, kar mu je ljubo.
Vidim, da si zelo negativno nastrojena proti učiteljici – pripomba, da si mora spoštovanje zaslužiti, je milo rečeno smešna. Ona je avtoriteta in se ji prav gotovo ni treba že v štartu dokazovati, da pridobi spoštovanje osemletnika!
Če priznavaš, da morajo v šoli red narediti učitelji, potem jim pomagaj, stopi jim ob stran in sodeluj z njimi – tole pljuvanje v skledo šolnikov ni konstruktivno in otroku ne pomaga.
On dela to na glas, kar pa je moteče za delo z ostalimi učenci. Ko je začel z vprašanji so se hitro oddaljili od teme predavanja, učitelj pa mora svoje naredit.
Malo sem res pretiravala, to definitivno ni odnos, ki ga jaz kažem do šole, samo imam že vsega polno glavo. To se sedaj že dolgo vleče, s šolo ves čas sodelujem, upoštevam njihove nasvete,… otrok pa je dobil opomin, ker moti pouk.
Govorila bom z učiteljico, kako bi ga lahko v razredu dodatno zaposlili.
Hvala za mnenja in nasvete.
Jalur,
Si se razjezila? Imaš dovolj pametovanja?
Končno! Sedaj je čas za spremembe.
V knjigi Mala knjiga za velike starše (stane 15€ ali knjižnica) je na 85 strani opisan vaš primer.
Otrok rabi v enakem razmerju:
zahteve in pričakovanja
pohvale in nagrade ter
kritiko in kazen.
V knjigi je zelo lepo opisano, kako on dojema situacijo. Ne jemlje je resno, ker se ne zaveda, da je prekoračil meje. Starši mu ne postavljate zahtev oziroma vsaj dovolj odločno ne. Tudi realne kritike je premalo. Kritizirate ga, ko vam stori na prste: Tako ne pozna prave, dobre kritike, zato jo tudi v šoli narobe razume. Ne ve, da ga ima nekdo rad, četudi kritizira njegovo vedenje. O sebi misli slabo, ker ga starši premalo hvalite, v stilu: ti si krasen, pameten, sposoben ali da ga imata rada.
Rešitev:
Otrok se ne vzgoji sam. vzgojimo ga starši. Potrebuje našo ljubezen, le tako bo imel rad samega sebe.
Hvalimo otrokove dobre plati, vrline, vsak dan mu povejmo, da ga imamo radi.
Varno se ppočuti samo, če ve, kaj se od njega pričakuje, kaj sme in česa ne.
To, da starši otroku postavljamo zahteve, je prvi pogoj, da bo sam sebi postavljal cilje.
Z otrokom se več pogovarjajmo.
Postavlčjajmo pravila v družini.
Povejmo mu, kaj dela prav in dobro – pohvalimo in nagrajujmo
Povejmo mu tudi, kaj počne narobe – grajajmo in primerno kaznujmo, kadar se ne vede tako, kot hočemo.
Poglavje: Kaznovanje-najprej je
– kritika vedenja (simbolična kazen)
– grožnja s konkretno kaznijo
– konkretna kazen (najbolj primerni obliki: odvzem ugodnosti ali neprijetna, a koristna zadolžitev)
– vztrajanje pri konkretni kazni
Moj sin je med najboljšimi v državi v svojem letniku, pa nima nobenega posebnega tretmaja ali programa v šoli, in prav tako je MORAL UTIHNITI med poukom in MORAL JE POSLUŠATI. Tako to knjigo osebno zelo dobro poznam in je zelo priročna v različnih situacijah.
Upam, da moje pisanje ni bilo zaman!
;)))
Še danes grem v nabavo! To bo nocojšnje večerno branje.
Ni bilo zaman. Četudi rabim včasih čas za razmislek, da kako stvar razumem ,)) Vsa mnenja bom še enkrat v miru preštudirala in iz njih poskusila izvleči maksimum, pa seveda aplicirati v praksi. Tudi kritiko znam sprejeti, zavedam se, da nisem popolna in nimam odgovora na vse, samo včasih je težko svoje napake priznati (predvsem sebi).
Hvala za vsa mnenja.