težave 4-letnice
Imam ogromne težave z vzgojo skoraj 4-letnice.
1. ševedno se zelo pogosto polula, če je jaz ne spomnim in peljem, se ona meni nič tebi polula in potem kriči;mami polulala sem se?'” to je zmožna narediti tudi večrat na da!
2. vedno opazi kaj ne sme in naredi točno to! npr gre mimo vrat in jih zaloputne, reče ne bom jedla in vrže krožnik na tla, ji ponudim sok, spije do polovice in vlije na tla
3. Gre mimo televije pa jo malo premakne, pa na pralnem stroju gubme obrača, pa na štedilniku, …
Se poskušala že vse metode, od te da sem ji mirno razlagala in ona odgovi ja mami, ne bom več in čez eno uro vse enako. Sem kričala, še slabše. Sem jo po riti, še slabše. Včasih ne vem več kaj naj naredim, saj mi je že narodno.
NPR grem v gostilno na kave in cel čas gledam kaj bo naredila, saj ji ne dovolim da se vstane od mize, saj gre takoj naredit eno norčijo. če ne drugega bo vrgla pepelnik po tleh, bo šla za šank, pa kaj izklopla, …
Cel čas ji moram biti zapetami, sicer je sigurno nekaj narobe. Utrujena sem že od vsega tega – potem pa mi kdo reče naj imam še enega otroka – že ta mi je preko glave zrasel.
Ima kdo kakšno idejo kako naprej! Mogoče nalsov kakšne knjige.
Težava imata obe.Otroku postavi jasna pravila,ki naj veljajo VEDNO!Uspostavi primeren način kaznovanja,po izpadih zahtevaj naj “pospravi”za sabo itp.
To z lulanjem mi pa daje mislit…Imate še kakšne druge težave,da se tako trudi zbuditi pozornost?Čeprav menim,da je vseskupaj zgolj posledica razvajenosti!Ko se nekaj ne sme ,se pač ne sme,ne pa enkrat lahko,drugič pa zaradi iste stvari narediš cel kraval.Menim,da ti manjka doslednosti,ker mala s pridom izkorišča.
V knjižnici lahko najdete več knjig na to temo: Kako otroku postaviti meje?, Tudi z otrokom lahko sodelujete, pejte na COBISS, vtipkajte vzgoja in vam vrže malo morje zadetkov. Pa tudi na internetu se veliko najde.
Tule vas bodo kakšne še najbrž ošvrknile, zato vam predlagam, da si res vzamete še kako knjigo v roke. Samo vi najbolje poznate svojega otroka in okolje v katerem živite. Ker je stara že 4 leta boste najbrž rabili malce več časa ter veliko potrpežljivosti, da ji spremenite mišlenje in način odzivanja.
Predvsem pa se ne obremenjujte preveč, tako ji delate mačjo uslugo, da uporablja vašo stisko ter nemoč za pridobivanje pozornosti ter iveljavljanja svoje volje. Hitro se sigurno ne bo vdala. Le z doslednostjo in vztrajnostjo boste dosegli rezultate.
Pa veliko sreče ter živcev.
Mislim, da bo bolj kot kričanje in ena po riti učinkovita kaka vzgojna kazen. Lepo se mirno pogovori z njo in ji povej, da kadar bo nalašč naredila kako stvar, za katero ve, da je prepovedana oz. ji to ti prej poveš, bo sledila kazen.
Če nalašč polije sok, ji daj v roke krpo, pa naj pobriše za sabo. Za kazen lahko potem cel dan pije samo še vodo. Če pogosto meče krožnike na tla, ji najprej kupi plastičnega in ona naj potem za sabo pobere hrano. In za kazen ne dobi čokolade po obroku.
Če se polula in ste doma, naj se sama preobleče. Če zaloputne z vrati, zvečer ne bo gledala risanke.
Skratka vsako stvar, ki jo naredi, naj tudi SAMA popravi – kolikor se pač v dani situaciji da. Temu pa naj sledi še neka vzgojna kazen, ki pa seveda mora biti ustrezna in ne pretirana (ne prepoveš recimo soka, risank za cel teden ipd.)
se strinjam s katko. Izberi par najbol nadležnih ‘navad’ ki jih ima (polivanje, metanje krožnika ..) vsedite se za mizo , narišite vzrok – posledico in določita pravila.
skupaj z očetom!
če recimo polije sok MORA sama pospravit in za kazen ima … nekaj kar se boste vsi strinjali da je primerno.
kar se hrane tiče enako – vse pospravit in kazen
jaz bi dala kazen tudi za lulanje če to dela nalašč, ker pri štirih sigurno ve da to ni OK.
sicer je pa res SKRAJNI čas da jo začnete vzgajati.
1. ševedno se zelo pogosto polula, če je jaz ne spomnim in peljem, se ona meni nič tebi polula in potem kriči;mami polulala sem se?'” to je zmožna narediti tudi večrat na da!
Ad 1) Izključi fiziološki vzrok: vnetje, nepravilno delovanje ledvic, mehurja, nikar trmasto ne vztrajaj, da dela nalašč. Če boš vse te možne vzroke izključila, nehaj delat okoli lulanja scene in pridige. Zjutraj ji lepo pripravi kup rezervnih oblačil in svežo brisačo v kopalnico, ko bo povedala, da se je polulala, ji mrtvo hladno reči “o ti smola, no pojdi v kopalnico in se umij, v dnevni (ali kjer pač bodo) imaš pa sveža oblačila.” Ne naredi čisto nič za to, da bi se umila in preoblekla. Vztrajaj, da se gre umit in da se sama preobleče. Pri 4 letih je tega sposobna – sodim po svojem 4-letniku, ki se že slabo leto oblači sam od glave do vezalk – teh še ne zna zavezat.
Premisli pa tudi, kaj ti dekletce s svojim obnašanjem sporoča. Koliko časa imaš zanjo? Koliko se ukvarjate z njo? Koliko pozornosti ji namenite? Pa ne mislim zdaj, da je treba 16 ur na dan kot sokol viset nad otrokom in ga 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} animirat -ampak koliko je del vsakdanjih opravil? Kuha s tabo? Pospravlja s tabo? Briše prah s tabo? Jo vključiš? Pa ni treba nam odgovarjat, odgovori sebi, čisto iskreno in pošteno.
2. vedno opazi kaj ne sme in naredi točno to! npr gre mimo vrat in jih zaloputne, reče ne bom jedla in vrže krožnik na tla, ji ponudim sok, spije do polovice in vlije na tla
Ad 2) Logično, ker s tem pritegne pozornost, ki ji – tako kaže – manjka. Če naš zaloputne, ker se mu pač neskončno mudi, ne kompliciram. Če zaloputne zanalašč, mora it 5 x skozi vrata in jih lepo zapret. En dan je šel po moje 10 x nazaj, pa mu je na koncu le potegnilo, da se ne splača. Brez povzdignjenga tona glasu.
Ko reče “ne bom jedla”, vzemi krožnik. TAKOJ! Ne čakat, da ga zabriše po tleh. “NE bom jedla!” – zviz, krožnik stran. Neizprosno in naj ga nobene obljube in nobene prošnje ne vrnejo nazaj. Našemu sicer na kraj pameti ni padlo, da bi kaj načrtno vrgel, se je pa parkrat zviral in afnal ” ne bom jedel, nisem lačen, ne morem jest, ne znam jest, glava me boli, roka me boli, ne bom korenčka…” – nekajkrat smo popridigali, kako se za mizo obnaša, v 4. ali 5. je krožnik šel. Do večerje je lahko dobil vodo. Če ga še kdaj kaj podobnega prime, ga samo opomnim in je mir. – Prepreči, da vrže krožnik na tla – vzemi ga takoj! Če pa ga že zabriše na tla, naj počepne ali poklekne na tla in naj pobere in probriše vso packarijo. Pa brez dretja in zmerjanja, brez dodatne pozornosti, vendar dokler ne pospravi za sabo, ne sme vstat in se premaknit od tam. Sorry, pri 4-letnem otroku pa to ni več hec. Edino črepinje, če so, prej odstrani!
Isto pri soku. Povej z mirnim in odločnim tonom, da tako ne delamo. Daj ji cunjo, naj briše, dokler ne pobriše. In naslednjič ji daj vodo in to pol manj. Povej tudi, zakaj -ker si prejšnjič zlila po tleh in se sok težko pobriše, ker je sladek in se packa. Pa spet – brez dretja vpitja, brez dodatne pozornosti. Čisto mirno-
3. Gre mimo televije pa jo malo premakne, pa na pralnem stroju gubme obrača, pa na štedilniku, …
Ad 3)Nastavi zraven TV nekaj, kar bo padlo po tleh, ko ga zmakne in bo fajn zaropotalo. Čakaj malo, butat v TV je lahko zanjo smrtno nevarno, kaj če TV tresne dol? In po možnosti še nanjo??? Ne vem no, pri nas smo razložili, da se električnih aparatov ne dotikamo, ker je elektrika sicer sila koristna stvar, lahko pa tudi ubije, če se jo uporablja narobe. Ogledali smo si knjige o elektriki, šli smo gledat elektrarno, en prijazen možak nam je tam pokazal električno polje in “strelo”, naredili smo stik na 4,5 voltni bateriji in pokazali, kako “praska” na koži ter povedali, da je tista elektrika v strojih veliko veliko močnejša in se zato strojev ne šraufa brez nadzora odraslih. Preveril je tudi, kako vroča je plošča štedilnika, da lahko pride do požara, če ostane prižgana, ker on sam suče gumbe in mi ne vemo, da požar pomeni, da nimaš več doma – zadev rešena. Otrok se sam ne zaveda nevarnosti, on ne ve, kaj se zgodi, če TV zgrmi na tla, če ostane štedilnik prižgan, če dreza z izvijačem v vtičnico – nič od tega ne ve. Nima izkušnje, ne zna predvidevat. Razložit mu moraš njegovim letom in dojemanju primerno. Ne samo “ajs, ne tega delat” – to je faza za enoinpolletnike. Deklica ve, da ti ob takih dogajnajih skočiš, dobi tvojo pozornost – to, da jo v najslabšem primeru lahko ubije, to njej ni jasno.
Pri pralnem stroju ji povej, da če zasuče gumb v napačno smer, bo uničila njeno najljubšo obleko, ker bo stroju dala neprava navodila in bo oblekco narobe opral. Isto pri štedilniku: namesto da bi ji juho skuhal, jo bo zasmodil – ipd. Ti poznaš svoje dkletce in veš, koliko česa razume. Vsekakor pa ti povem, da razume veliko več, kot si ti trenutno misliš.
Povabi pa jo, da ti vklopi štedilnik, ko boš dala kosilo kuhat. Naj ga izklopi, ko je kosilo kuhano ali ko zavre, naj ga spet premakne na polovičko, da se bo kuhalo naprej. Isto pri pralnem stroju: ko boš perilo naštimala (tudi pri tem ti lahko pomaga in zbere na en kup vse belo, na drug kup vse črno in na tretji kup pisano – naš to dela leto in pol), ji pripravi prašek, naj ga vsuje not. Potem ji pusti ali ji pomagaj, da nastavi pravi program: mi imamo ločeno temp in program – “daj temperaturo na 40, to je 4 in 0, programator pa na 6”- in nastavi. Preverim, nato on pritisne gumb za vklop. S tem pokažeš otroku, da mu zaupaš, da se nanj zaneseš in potrebe po kljubovanju ni več.
“grem v gostilno na kave in cel čas gledam kaj bo naredila, saj ji ne dovolim da se vstane od mize, saj gre takoj naredit eno norčijo. če ne drugega bo vrgla pepelnik po tleh, bo šla za šank, pa kaj izklopla, …”
Ti a veš, povisevanje mam po kofetih je za otroke sila duhamorna zadeva! Če si se že namenila it na kavo, vzemi otroku s sabo igračo ali knjigo. Ali pa izberi lokal, ki ima zraven igrala, če obstaja. Drugače pa nehaj v hčerki gledat malega vražička, ki samo čaka, s čim ti bo zabelil dan. Ne vem, jaz našega pošljem po natakarja. Ali, če je naročilo manjše (kapučin in sok zanj, pa ne s hladilnika), gre naročit sam- pove točno, kot sem naročila. Ko pijem, gleda jedilni list. Ne rabim več kot 10-15 min. Na koncu ga pošljem, naj gre po račun. Sam sebi se zdi ultra pomemben. Ne dovolim pa letanja in skakanja po lokalu na počez! Če gremo na kosilo in stvar traja dlje, mu vzamem s sabo barvice in blok, kak avto ali pa si sam pripravi igrače za s sabo. Skrajno neumno je pričakovat od otroka, da bo eno uro sedel v pozoru zraven tebe in te gledal kot Marijo v oltarju, nepremično in zamaknjeno, medtem ko boš ti srebala svoj kafe. Prbl. 1 x mesečno gremo ven na kosilo ter kake 2 x na kavo ali klepet, pa do zdaj še ni naredil niti ene škode.
Če hočeš, so to konkretni nasveti iz prakse. Nehaj hčer gledat kot nekoga, ki je na svetu za to, da ti pije živce. Poglej jo in razumi, da te prosi za pozornost. Ne izziva zato, ker je hudobna, poredna, grda – nekaj ti sporoča, nekaj ti govori, pa je ne slišiš. Pa pusti udarce, odrasel človek se ne more ponižat bolj, kot z udarcem po svojem otroku; poniža sebe in otroka. Bolj boš tepla, bolj bo treba, bolj boš tulila, bolj bo treba. Vem, ker sem tulila nad svojim otrokom in bolj ko sem tulila, manj je slišal. Nehala sem, začela sem govorit čisto tiho. Ne mislit, da sliši vedno s prve, ma kaki, sliši pa v tretje. In za razliko od prej sliši, če zatulim. Delam normalnih 8 ur, 9 ur sem od doma, nimam vsak dan morje čase za ne vem kakšno specialno ukvarjanje s sinom. zAto pa ga vključujem v vsa domača opravila: z mano trebi zelenjavo in jo reže, z mano peče, valja testo, preoblači postelje, briše prah, sortira perilo, obeša perilo, pobere in pospravi štumfe – podobne drobnarije in traparije, pa seveda da vsake toliko tudi jaz z njim sestavljam kocke, igram puzzle, tombolo, človek ne jezi se…. oboje mora bit. Z atijem imata svoje aktivnosti, ki tudi niso vedno samo otroške. Je pa to skupaj preživet čas, ko se da z otrokom pogovarjat, pet pesmice o “nogavicah-lisicah”, o “prahu-nagajahu”, o “korenčku-potepenčku” in podobnih neumnostih, ampak otrok to RABI! Ne rabi samo stalnih “NE, NE, NE!” rabi tudi “ja, lahko, saj znaš” ali “ja, lahko samo pazi” ipd.
Otrok ni tvoj sovražnik in tudi ti njegov ne! Prisluhni mu in bo tudi on poslušal tebe! Postavi mu malo meja, pa tiste ostre in naj veljajo VEDNO, tudi ko imaš ti dober dan! Srečno!
Skrbna!
Iskreno se ti zahvaljujem za nasvete. Vedi, da se z njo zelo dosti ukvarjam.
Vsak popoldan sestavljava kocke, puzzle, riševa, se igrava trgovino, …
Ona mi pomaga sesati, perilo obešati, kuhati, stiskati poamranče, …
Zdi se mi pač, da kot bi jo nekaj prešinilo naredi neumnost. Preprosto se mi zdi, da ima preveč energijo oz. jo napačno usmerja. Bom se še bolj potrudila in umirila in na njene ibrube reagirala mirno.
Mogoče samo v omembo – je dolgotrajno bolan otrok in ima precej težka zdravila, ki tudi vplivajo na vedenje – vendar to po mojem ni vzrok.
Jah, draga neznajdemseveč, zamolčala si nam BISTVEN podatek!! Otrok je BOLAN: seveda je zdaj drugače, če je bolna, ne vem, na srcu – to nima bistvene vloge- kot pa če ima vedenjske motnje – v tem primeru je to še kako bistveno in bo najbolj pravi naslov specialist, ki otroka vodi! Upam, da imaš takega, da se z njim lahko pogovriš tudi o manj rožnatih plateh otrokovega vedenja.
Otrok ne rabi samo igre, 4- letnik je že velik otrok, rabi tudi relanost, občutek, da je pomemben, datuid ON tebi lahko pomaga. Ta drobna priznanja in potrditve so zanj – še posebej za otroka, ki je kakorkoli drugačen – izrednega pomena!! Več ti ne bom pametovala, vsekakor pa se posvetuj s hčerkinimi zdravniki, kako in na kakšen način vzpostaviti normalen red.
Hehe, Ariadne, piše jih življenje (v sodelovanju z mulčkom), vsak dan na novo :)) Jaz si grem tudi včasih xxy brskat ven, mi mnogokrat zelo pomaga, tko iz prakse!
Petka, hvala!
Točno Bumerang, s srcem! Zdajle, ko sem na bolniški in ves dan poležavam, spet vidim, kako otrokom starši manjkamo in za kaj vse “ni časa” iz dneva v dan. Pa mu sicer čisto nič ne manjka, ima aktivnosti še in še. Ampka to ni isto! Kar srce me boli in kakor sem že sita bolezni, mi s tega vidika nič ne diši nazaj v to noro gonjo 🙁 ko ti divji tempo onemogoča, da bi poslušal sam sebe. žal.
Neznajdemseveč, Skrbna ti je zelo lepo odgovorila, zato se ne bom ponavljala. Kar je pomembno,je veliko ljubezni in razumevanja, hkrati pa doslednost in nepopustljivost. Vsako negativno dejanje iz dekličine strani naj bo pospremljeno s sankcijo, ki odraža (če je le mogoče) naravne posledice otrokovega dejanja (polije sok – mora pobrisati do čistega), hkrati pa ne sme odražati vaše jeze, žalosti, besa in dolgih govorov. Torej kljub otrokovemu grdemu vedenju je bistveno to, da ste mu naklonjeni in do njega ljubeznivi, hkrati pa ne popuščate.
Dodala bi samo še nekaj v zvezi z dolgotrajno bolnimi otroci. V naši naravi je, da se nam tak otrok smili in vidimo njegove pomanjkljivosti, ki mu ne dovoljujejo biti taki, kot so drugi zdravi otroci. Zato smo do takih otrok velikokrat čisto podzavestno veliko bolj popustljivi kot bi bili do zdravega otroka. Delala sem z deklico z Downovim sindromom, takrat je imela 12 let. Drugače izredno prisrčna in neposredna deklica, ki se ti v trenutku usede v srce, je bila izrazito razvajena. Vsak napor ji je bil odveč in če nečesa ni hotela izvajati, odrasli pa je pri tem vztrajal, je začelo njeno obupno obnašanje: kričanje, metanje stvari okoli, polivanje pijače, krožnikov na tla ipd. Starši (posebej mati) so to početje pripisovali njeni bolezni, ob tem divjanju se jim je še bolj zasmilila (češ, saj ne moremo tega od nje pričakovati, če pa je bolna), tako da je pravzaprav dojemljiva deklica vedno bolj izgubljala tudi možnost učenja, saj se ji ni bilo treba učiti, če tega ni hotela, ker je bilo “zanjo prenaporno”. Ta ista mati je imela še eno mlajšo deklico, ki pa je bila vzgojena popolnoma drugače. Pri njej je vztrajala pri zahtevah (ona lahko, saj je zdrava), hkrati pa jo je tudi imela zelo rada in se do nje vedla ljubeče, tako da deklica ni imela nobenih razlogov za ljubosumje do starejše sestre, ki se ji je posvečala velika pozornost. Ko sem materi uspela dopovedati, da vedenje deklice z Downovim sindromom nima nobene zveze z njeno boleznijo, pač pa z vzgojo, ki je je deležna, in je mati to sprejela, so se začele izboljšave. Seveda se je deklica najprej vedla še slabše, v upanju, da bomo popustili, potem pa je počasi počasi spreminjala svoje vedenje. Hkrati je zelo rastla njena zmožnost učenja. Danes je to 21-letnica, ki hodi zjutraj “v službo” v njej primerno okolje, je zelo pridna delavka in ponosna na to, kar zmore. Prej ni bilo variante, da bi kamorkoli šla, samo doma je posedala, jedla in poslušala glasbo.
Upam, da ste izluščili iz tega bistvo. Velikokrat pri dolgotrajno bolnih otrocih ni kriva za njihovo obnašanje njihova bolezen (če seveda pustimo ob strani otroke z osebnostnimi in čustvenimi motnjami, ampak ni strokovnjaka, ki bi štiriletniku upal dati tako diagnozo), pač pa odnos staršev do otroka, ko ga podzavestno hočejo ubraniti pred prevelikimi zahtevami okolja in mu popuščajo na vsakem koraku. Zaradi tega se ne počutite krive, gre za čisto naravno reakcijo, vendar pa se je dobro poglobiti in uvideti, da s tem otroku zelo škodimo – in čimprej spremeniti svoj odnos do otroka. Pustite mu samostojnost, kolikor je je zmožen, ne popravljajte vi zadev, ki jih je otrok sposoben za seboj počistiti, urediti, popraviti. Otrok, ki vidi, da starši opravljajo stvari, ki bi jih on sam že lahko naredil, se neha truditi biti samostojen in doseči nekaj sam. Hkrati izostane tako potreben in pomemben občutek zmagoslavja ob lastni sposobnosti, ponosa nase in na svoje dosežke. Vse to zamenja občutek, da ga imajo starši za nesposobnega in bolj ko ta občutek raste, bolj se ima otrok tudi sam za takega. In neha se truditi.
Zato kar pogumno razmislite o vsem in naredite načrt, kako se lotiti stvari. Pa veliko sreče vam želim.
Se strinjam s Xxy. Četudi je otrok bolan, to ne sme biti razlog, da ga razvajamo in ne postavljamo mej.
Sem to doživljala v lastni družini (sestra) in s tem se otroku dela veliko več škode kot koristi.
Kot prvo se kasneje v odraslem življenju ne znajde dobro, saj zaradi lastne razvajenosti stalno ustvarja konflikte z ljudmi, ki ga obkrožajo – pri odraslem človeku (tudi če je bolan) pač razvajenosti nihče več ne tolerira.
In kot drugo, kakorkoli bolan otrok potrebuje in želi predvsem občutek, da je kljub svoji bolezni enak ostalim. In če ga vzgajamo tako, da zanj veljajo ista pravila kot za vse ostale, mu sporočamo ravno to: “enakovreden si ostalim, nisi nič slabši od njih”. In to je tisto, kar si bolan otrok najbolj želi. Ne pa popuščanja in gledanja skozi prste, s čimer mu sporočamo: ti si revček, ker si bolan, in se ne moreš kosati z zdravimi otroci.