tole objavljam po nasvetu prijateljice še na našem forumu, za kakršen koli nasvet ali namig vam bom hvaležna…

***
enostavno ne vem več, kako naprej…
prva konferenca je pred vrati, moj osmošolec pa kot da je še vedno v vrtcu!
nobene odgovornosti nima, nobene želje po učenju… že od petega razreda dalje je uspeh iz leta v leto slabši, tokrat pa mislim, da smo dosegli dno. slabše enostavno ne sme biti.

uči se nič! nalog ne dela! ko bi moral biti vprašan, enostavno ostane doma. res da ima pri vsem skupaj težave z bruhanjem, ampak to je posledica – izvor slabosti je definitivno neznanje, stres, strah …???

ne motivira ga NIČ, ne pohvala, ne nagrada, ne “kazen” (odvzem pravic) – če ni računalnika, ga pač ni… njega ne gane NIČ!

jaz sem že obupala… ne vem več, kako naprej…
pri vas iščem nasvete, tolažbo, karkoli…

Fant je pošteno v stresu. Kot sama praviš se stvar stopnjuje od 5 razreda, torej traja že najmanj 3 leta. Doma ste verjetno sprobali že vse možne prijeme. Šola je verjetno tudi že kaj poiskušala – brez uspeha.

Sama dobro veš kaj ti preostane ! Pomoč strokovnega osebja. Časa imate zelo, zelo malo. Fant končuje osnovno šolo, s hitrimi koraki stopa v svet odraslih.

Odpravite se k izbranemu pediatru, razložite problem in prosite za napotnico za pregled pri psihologu in psihiatru. Ne razglabljajte kdo je kriv, vso energijo vložite v iskanje poti iz krize v katero je padel sin. Tudi ni važno kaj bodo rekli sosedje in sošolci, važno je da potegnete sina z dna močvirja.

Vaša zgodba je precej podobna naši. Imeli smo srečo, da nas je pediater poslal k psihiatru ob prvi hospitalizaciji zaradi gastritisa in bruhanja.
Psihiater je skupaj s sodelavci odkril, da ima sin hude učne težave zaradi pomanjkanja koncentracije, spominskih motenj… Danes je zadovoljen srednješolec s samimi 4,5 v prvi konferenci – otrok s posebnimi potrebami.
Naš ima težave organskega izvora, pri tvojem gre morda za pomanjkanje motivacije. Sami tega ne morete ugotoviti. Potrebujete pomoč za take težave šolanega osebja.

Obdobje med 5 in koncem 7 razreda je grenak spomin na izgubljeno mladost, ko smo se vsi skupaj vrteli na vrtiljaku iz katerega nismo znali (hoteli!?) izzstopiti.

LP !

Kako se je pa zacelo?
Kaj se mu je zamerilo?
Lp, Mateja

40letnica,
lahko poveš kaj več? kam ste se obrnili?
saj pomoč smo tudi že mi iskali, v šolskem svetovalnem centru, pa so nas tam kar na hitro odpravili.

hvala za tvoj odgovor.

V primeru, da 40letnica spregleda tvojo prošnjo, ti svetujem, da se najprej s sinovim problemom obrneš na njegovega zdravnika. Povej, kako stvari stojijo, da ni več časa in da je nujno nujno treba nekaj storiti. Bodi odločna!
Sinov lečeči šolski zdravnik vaju bo urgentno z napotnico napotil na ustrezen naslov – verjetno (ni pa nujno!) na pedopsihiatrijo ali svetovalni center. Brez napotnice, na kateri piše “nujno” je čakalna doba vsaj en mesec. Vidva pa nimata preveč časa, zato takoj v akcijo!

Za vsak primer ti posredujem telefonski številki in naslov obeh ustanov:

Pediatrična klinika – pedopsihiatrični oddelek,
Vrazov trg 1, Ljubljana
Tel.: 01 522 92 24 / povprašaj za dr. Mojco Brecelj Kobe ali psihologinjo Barbaro Žemva

Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše
Gotska 18, Ljubljana
Tel.: 01 583 75 00 / tu žal trenutno nisem ziher, katera oseba ima mladostnike s podobnimi težavami

Če nič drugega, se vsaj po telefonu pozanimaj, kaj moraš storiti, da se tvojemu otroku pomaga čimprej. Ne odlašaj!

hvala za naslove,
na obeh smo že bili, pa na obeh koncih so naju bolj kot ne na hitro odpravili. ne vem, morda samo niso votkali v pravi smeri… fant je po testih dovolj inteligenten – po moje ima največ problemov z okoljem, sošolci… ipd…
sem šla v akcijo, pa bom šla še nekrat, definitivno!

Pozdravljena!

Težave pri osmošolcih, ki vstopajo v srednješolsko izobraževanje so precej pogoste. Izgleda tako, kot bi hoteli ignorirati neuspehe, vendar ni vedno tako. V sebi gotovo kaj razmišljajo, morda se vedno ne pogovorijo s starši kaj jih muči. Pred njimi je velika odgovornost vpisa in hajka za točkami, če jih bodo potrebovali. Zgodi pa se, da se v kupu neuspehov in (ne)razumevanja okolice mladostnikova samozavest sesuva v prah.
Zakaj prihaja do tega, je odvisno od vsakega posameznika in vzrokov za neuspeh. Te vzroke je potrebno najti, morda so slabe ocene samo posledica. Strinjam sez vami, da je potrebna pomoč strokovnjaka. Obtoževanje, kazni, nagrade vas ne bodo nikamor pripeljale. Če otrok nima učnih težav zaradi organskih motenj oz. primanjkljajev(kot pravite so teste že izvedli) potem potrebuje individualni, natančen načrt učnih navad, ki ga lahko sestavi sam s pomočjo šolske svetovalne delavke in z vašim sodelovanjem. Seveda je takšen načrt potrebno sestaviti tako in na takšni podlagi, da bo otrok motiviran, saj ga je potrebno dosledno upoštevati. Šele ko bo mladostnik dovolj motiviran, bo tudi sam izrazil željo po pomoči. Kdo pa bi še kaj migal, če se neuspehi kar lepijo nanj?? S specifičnimi učnimi težavami se ukvarjajo tudi v društvu Bravo.
Vzporedno s tem je obisk pri strokovnjaku – predvidevam pri specialistu(pedopihater, klinični psiholog ali psihoterapevt), ki bo odkrival vzroke za čustvene (in vedenjske težave,) ki velikokrat pestijo mladostnike. Vsi vemo, da bolj smo izpostavljeni neuspehu, bolj se to kaže tudi na vedenju, kot sekundarni posledici.

Želim vam, da bi čimbolj uspešno rešili vaše in otrokove težave!

:0)

Ojoj, me že danes začenja skrbeti za par let naprej….

A kaj pomaga popoln odklop za več časa? Recimo, zdaj, čez počitnice?
Niti omenit šole, dat vse na “nevidno” mesto, ga razvajat, se mu res veliiikoooo posvečat? In izkoristit čas za prijetne pogovore. Ko pa je praznikov konec, pa čisto narahlo omenit, da zdaj pa malo trdega dela za lepe naslednje počitnice?
Kapljica v morje…Morda, za začetek?
Lp, Mateja