Tezave pri iskanju partnerke
Pozdravljeni!
Na to temo je bilo na forumu napisano ze nesteto odgovorov in mnenj, vendar podobnega primera (oz. tezave) kot ga imam jaz se nisem zasledil.
Skratka, sem 26-letni moski, ki nikakor ne more najti sorodne duse. Imam sicer svoje stanovanje, sluzbo, ki je ne bi dal za nic za svetu, veliko hobijev, ljubece starse in ogromno moskih in zenskih prijateljev, ki mi res veliko pomenijo. Sem izrazito ekstrovertirana oseba, zelo komunikativna, duhovita in se bi lahko nasteval…
Problem nastane pri iskanju potencialnih partnerk. Do sedaj sem na zmenek povabil tocno 19 deklet, od teh niti en odgovor ni bil pritrdilen. Zavrnejo me ze takoj na zacetku, ali pa po dolocenem casu dopisovanj ali druzenj. Ne vem, kje bi lahko delal napako. Se ustrasijo tako direktnega pristopa? Internetnega dopisovanja se nisem in se ne bom nikoli posluzeval, saj sem mnenja, da tako ne morem izkoristiti svojih interakcijskih sposobnosti v popolnosti. Sem sicer visje rasti in morda malo robustnega videza, a se mi to ne zdi faktor, ki bi prestrasil potencialne kandidatke.
Vsi prijatelji (in tudi prijateljice) se cudijo mojemu stanju. Pravijo, da sem zadnja oseba, ki bi imela tezave pri navezovanju stikov. S tem bi se strinjal, saj v pogovorih z dekleti nikoli nisem zivcen ali redkobeseden; prav nasprotno – morda prevec govorim in jih s tem odbijem.
Do sedaj si s tem problemom nisem belil glave. Prejsnja leta sem pac posvetil studiju, ki sem na sreco uspesno zakljucil in se lahko posvetil poklicni poti. Si pa mocno zelim druzine, saj mi to res predstavlja neko vrednoto. Ob enem me tudi skrbi neizkusenost na spolnem podrocju, saj se nisem imel spolnih odnosov, prisel nisem niti do prvega poljuba.
Imate kaksne nasvete, kaj bi bilo potrebno spremeniti? Vesel bom vsakakrsnih odgovorov.
Lp!
Kako pa izbereš žensko, ki jo povabiš na zmenek? A to povabiš neznanko, sošolko, sodelavko…?
Ker jaz si takole nekak predstavljam, da pride do razmerja:
Recimo, da hodiš v gore. Pa kdaj, ko greš mogoče srečaš neko planinko pa se pogovarjata in gresta del poti skupaj. In, če je klepet ok, gresta še mogoče na pijačko. Pa mogoče rečeta, da gresta še na kako turco skupaj in potem tudi dejansko gresta. Pa se počasi začnejo kresati iskrice. Težko je zdaj reči, kaj je tu prvi zmenek, ker se je pač razvilo iz druženja.
Če pa greš recimo smučat, srečaš tam smučarko in ji kar rečeš, če gre s tabo na zmenek, boš pa skoraj 100% dobil košarico. Se namreč ravno na smučišču najdejo tipi, ki se obesijo na vsako smučarko in težijo. Takih pa ženske ne maramo. Večina pa nas nima nič proti nevsiljivemu klepetu. Potem pa itak vidiš ali se še želi pogovarjat s tabo ali bo gledala, da se ne bo več s tabo peljala na sedežnici.
Drugače pa: si še zelo mlad, še ni panike :).
Glede na gornji opis bi rekla, da si idealen moški za te poročiti, ampak to, da nobena punca ne gre niti na zmenek s tabo (si vabil samo take, ki so že srečno zaljubljene?), je sumljivo. Sklepam, da pa vendarle je s tabo nekaj narobe, a nam tega ne poveš ali pa se tega niti sam ne zavedaš. Torej, z besedo na dan, če želiš kakšen nasvet.
Sicer pa pri 26 letih ni še za obupati, imaš še nekaj časa, da srečaš sorodno dušo.
Joooj, ste eni tipi čudni.. Lej visok si, torej lahko postaneš, gozdar, drvar, pust študij na miru…., boš videl, ko boš smreke podiral, boš pol dobil prakso in tako boš tud bejbe pol podiral, vježbaj, vježbaj….., 19 smrek, 19 bejb…, pa pazi, petek je dan za metek, tega ne smeš spustit, tud mrtev ne…, enostavno zvečer moreš it na jago.
Kot prvo. Nič novega. Že ene 999ič ponovljena tema.
Jaz bi premislil o vaših “interakcijskih sposobnostih”, če vam uspe 19x brcniti v temo?
Nekaj na tej iner-akciji ne štima.
Najboljši čas za spoznavanje, študentska leta, ste pa že s plašnicami na obeh straneh očitno preživeli.
Plašnice se vas pa še vedno držijo.
Zakaj?
Ker če gre slehernik sedajle po mestu in ogovri 19 primernih mladenk, bo vsaj en stik stkal, ki ga bo nekam pripeljal.. magari na zabavo, koncert, druženje, kjer je moč spoznati zanimive ljudi. In v trenutku, ko se z ljudmi družiš, tudi kakšno lepo oko na vas pade in obratno.
Ni neka vele-znanost.
Eksperiment, ki ga vsake toliko časa ponovijo, začeli pa so nekje v 60ih prejšnjega stoletja je ta, da so privlačne pripadnike ženskega in moškega spola najeli, da na kampusu univerze ogovori mimoidoče za randi.
Moški so v 75% sprejeli povabilo neznanke (tudi tisti v srečni zvezi), ženska nobena.
Kasnejši eksperimenti so se razdelili na povabilo na randi in na one-night-stand. Še vedno isti razultat. Seks s tujci ženske ne zanima. Randi tudi ne preveč (v sodobnem času se je nekaj žensk vseeno premaknilo).
Če torej nekdo želi spoznati interesantno osebo, gre spoznavati LJUDI. Ne moreš jih pa kar vse povprek vabiti na randi.
Tudi o tem je že pred desetletji Jonas Ž. Poleg vrtenja video-uspešnic je talal tudi nasvete za fante (punce jih ne rabijo, je rekel:).
V diskaču (nekaj, kar pretežno več ne obstaja) je tako potrebno iti le do enega dekleta in če vas ta zavrne, se ne vračate več “na oder”.. ker verjemite, dekleta so opazila, da ste stopili do ene in ste se vrnili “praznih rok”. Druge sicer ne vedo, zakaj vas je zavrnila, toda nočejo biti na drugem mestu.
Serijsko moledovanje po podijo od dekleta do dekleta se bo tako končalo katastrofalno. Še število19 bo postalo smešno nizko.
Torej, naj podrobneje pojasnim, ker vidim, da ciljate v drugo smer. Od 19 deklet, ki sem jih ogovoril, je bila polovica njih popolnih neznank. Ogovoril sem jih na ulici, lokalu, sportnih dogodkih, faksu in se kje…in da ne boste mislili, da gre za neko vsiljivo pristopanje. Ne, enostaven, prijazen ter nevsiljiv nagovor, zato tudi nikoli nisem bil na grd nacin zavrnjen. Odgovori so bili vecinoma v stilu “sem v zvezi”, “trenutno ne iscem nicesar”, “zelo lepo za povabilo, vendar ne”… Na zavrnitve sem vedno gledal s pozitivne strani in iz njih poskusal kar se da potegniti kot solo za naprej.
Druga polovica so bile znanke, ki me poznajo, vendar nisem imel nekih resnejsih stikov. Dejstvo, da poznajo nekatere moje poglede in stalisca, je bilo mogoce tudi razlog za zavrnitve (npr. vera mi v zivljenju pomeni kar dosti, vendar se to v moji zunanji podobi ne odraza). Mogoce je problem tudi v tem, da iz obicajnega pogovora ne znam preiti na romanticno obarvano tematiko, enostavno mi je to tuje in nekako vsiljivo. Kakrsen koli poskus bi bil smesen in cudno izpeljan.
PS: ce iscem nasvete ne vidim namena, da bi nekatera dejstva skrival.
Kot prvo. Nič novega. Že ene 999ič ponovljena tema.
Jaz bi premislil o vaših “interakcijskih sposobnostih”, če vam uspe 19x brcniti v temo?
Nekaj na tej iner-akciji ne štima.
Najboljši čas za spoznavanje, študentska leta, ste pa že s plašnicami na obeh straneh očitno preživeli.
Plašnice se vas pa še vedno držijo.
Zakaj?
Ker če gre slehernik sedajle po mestu in ogovri 19 primernih mladenk, bo vsaj en stik stkal, ki ga bo nekam pripeljal.. magari na zabavo, koncert, druženje, kjer je moč spoznati zanimive ljudi. In v trenutku, ko se z ljudmi družiš, tudi kakšno lepo oko na vas pade in obratno.
Ni neka vele-znanost.
Eksperiment, ki ga vsake toliko časa ponovijo, začeli pa so nekje v 60ih prejšnjega stoletja je ta, da so privlačne pripadnike ženskega in moškega spola najeli, da na kampusu univerze ogovori mimoidoče za randi.
Moški so v 75% sprejeli povabilo neznanke (tudi tisti v srečni zvezi), ženska nobena.
Kasnejši eksperimenti so se razdelili na povabilo na randi in na one-night-stand. Še vedno isti razultat. Seks s tujci ženske ne zanima. Randi tudi ne preveč (v sodobnem času se je nekaj žensk vseeno premaknilo).
Če torej nekdo želi spoznati interesantno osebo, gre spoznavati LJUDI. Ne moreš jih pa kar vse povprek vabiti na randi.
Tudi o tem je že pred desetletji Jonas Ž. Poleg vrtenja video-uspešnic je talal tudi nasvete za fante (punce jih ne rabijo, je rekel:).
V diskaču (nekaj, kar pretežno več ne obstaja) je tako potrebno iti le do enega dekleta in če vas ta zavrne, se ne vračate več “na oder”.. ker verjemite, dekleta so opazila, da ste stopili do ene in ste se vrnili “praznih rok”. Druge sicer ne vedo, zakaj vas je zavrnila, toda nočejo biti na drugem mestu.
Serijsko moledovanje po podijo od dekleta do dekleta se bo tako končalo katastrofalno. Še število19 bo postalo smešno nizko.
[/quote]
Vi resno mislite, da je komunikativnost zagotovilo za pritrdilen odgovor? Ce bi bil kljuc v tem, potem najbrz ne bi za nasvete spraseval tu na forumu.
To, da so studijska leta za mano je povsem irelavantno. Delam v poslu, ker se dnevno izmenja na desetine strank, zato je komunikacija zelo pomemben dejavnik. Tako spoznavam veliko novih oseb, moskih kot zensk.
Ne vem, ocitno oddajam neko cudno energijo, ki odbija zenske, da bi sle z menoj na zmenek. Pa se to: prijateljstva, ki jih gojim z zenskami niso friend zone, kot je danes pogost pojav. Velikokrat mi recejo, da sem v njihovih oceh zares posebna oseba, vedno pozitivna in nasmejana. Na nek nacin mi to prija, vendar kasneje dobim obcutek, da v resnici zenske tega ne iscejo…
Zakaj misliš tako?
Pravilno si ugotovil. Ženske pri moških iščejo varnost in moški, kot jih opisuješ tega povečini ne nudijo.
Po prebranem sta me dve stvari, recimo temu “odbili”;
– prve je ta, kot si delno že sam omenil, da pravzaprav preveč komuniciraš, kar lahko vodi v to, da oremalo slišiš, poslušaš drugo stran.
To odbija enako kot nekdo, ki je ves čas tiho, torej se ne odziva, ne komunicira.
– vera in družinske vrednote
Ne narobe razumet, s tem ni nič narobe, je lahko dobrodošlo in pozitivno, dokler zopet, ne deluje “vsiljivo”, hkrati togo in zategnjeno.
Prva stvar, ki odbija, je lahko tvoja nezavedna trema pred dejansko komunikacijo, dveh, ki seveda lahko pade in se poglobi na bolj osebna in intimna/ranljiva področja. Zato z govorjenjem narediš bariero, distanco, da do tega ne bi prišlo. V to te lahko pelje nezavedno, strah pred lastno ne-vrednostjo in nesigurnost, ker si brez izkušenj, precej za svojo starost.
Ampak, vse to je rešljivo. Umakni se v drug plan, sogovornika zars poslušaj in sprašuj z zanimanjem. Počakaj, da te druga stran vpraša po mnenju.
Druga stvar, vera in vrednote..opstani odprt in fleksibilen do drugačnih pogledov, vrednot. Ravnotako, ne vsiljuj svojih, ne omejuj drugačnih, tako posredno kot neposredno.
Tako osebno sogovornikove, kot nasplošno družbene.
Karikirano, v stilu, če poveš, npr.kako bi vse gaye zdesetkal, kako bi pa ti imel najmanj pet otrok, kako se ti zdi edino prav to in ono, tako in njč drugače, v tem stilu pogovora, boš hitro ostal zavrnjen.
Torej iskren interes do sogovornika in sproščenost v smisli, lahko se kaj zgodi ali pa tudi ne, oboje je ok.
avtor stopi do POPOLNE neznanke in jo povabi na randi?!?!
ok, če se trikrat srečava, kar pomeni, da srečava z očmi in me četrtič povabi na kavo, ker me želi bolje spoznati-ajd, ne rečem.
da pa tipa prvič vidim in me povabi na randi, se mi vklopi obramba in rečem ne. jaz mu niti razlagala ne bi, zakaj ne.
Randi mogoce ni prava oseba, bolj primerno bi bilo povabilo na pijaco.
In kako bi sicer po tvojem mnenju moski lahko navezal stik z zensko in jo poblize spoznal? Ce ni prvega stika, tudi drugega ne bo.
Vi resno mislite, da je komunikativnost zagotovilo za pritrdilen odgovor? Ce bi bil kljuc v tem, potem najbrz ne bi za nasvete spraseval tu na forumu.
To, da so studijska leta za mano je povsem irelavantno. Delam v poslu, ker se dnevno izmenja na desetine strank, zato je komunikacija zelo pomemben dejavnik. Tako spoznavam veliko novih oseb, moskih kot zensk.
Ne vem, ocitno oddajam neko cudno energijo, ki odbija zenske, da bi sle z menoj na zmenek. Pa se to: prijateljstva, ki jih gojim z zenskami niso friend zone, kot je danes pogost pojav. Velikokrat mi recejo, da sem v njihovih oceh zares posebna oseba, vedno pozitivna in nasmejana. Na nek nacin mi to prija, vendar kasneje dobim obcutek, da v resnici zenske tega ne iscejo…
[/quote]
A vi resno mislite, da se je dovolj postaviti v prostor in ženske se bodo kar same od sebe lepile na vas?
Komunikacija in komunikativnost je torej osnova spozanavanja boljše polovice.
Poslovna komunikativnost tu nič ne pomaga, že stari pregovor pravi: “Don’t mix buisness and pleasure.”
Poslovna komunikacija tako nima prav veliko skupnega s privatno. Eno je forma, druga je podajanje vašega pravega jaza.
Z vašo poslovno komunikativnostjo je lahko vse v najlepšem redu, pa to ne pomeni, da je sedaj s tem vse postorjeno za komunikacijo z nežnejšim spolom.
Kot rečeno: z vašo komunikativnostjo očitno nekaj ni tako kot vi trdite, da je.
Bolj konkretno vam je že Levinja39 nakazala, kaj vse je v komunikaciji (poleg poslovnega odnosa na osebni ravni) še vse narobe.
To je glede prvega zanikanja.
DRUGO ZANIKANJE: Študentska leta so še kako relevantna. To je obdobje, ko imaš največ časa in hkrati svobode. Nikoli kasneje tega nimaš v tem izobilju.
In če je že obdobje, kjer je tega največ.. predstavlja študij tako resno prepreko za spoznavanje (samo spoznavanje!) ljudi, je več kot jasno, da gre za izgovor.
S službo bo postalo samo še hujše.
Iz odnosov več kot očitno bežite, namenoma.. izgovori so bili najprej: študij, sedaj “energija”.
V čisto tipičnem primeru kognitivne disonance pa potem sebe dojemate kot čisto v redu (ni nič za spremeniti) hkrati prosite za nasvete?
In ko nasvet dobite, se na vse štiri uprete.. kar pomeni, da bi vi samo nasvet, kako naj vam ženske padle v naročje, brez, da bi karkoli dejansko postorili – na sebi!
Tako lahko sedaj furate vlogo žrtve do konca življenja, kjer boste vi čisto OK dečko, samo celotna polovica prebivalstva planeta ženskega spola je nerazumna oz. Se vas izogiba iz neznanega razloga.
Verjetno so vas vesoljci s kakšno snovjo poškropili.
Bolj verjetno imate Ahilovo bolezen.. tako kot je Ahila njegova mati, boginja potopila v reko, da je postal neranljiv (z izjemo pete), tako so vas očitno potopili v za ženske odbijajočo snov.
Ja, to bo!
Lahko ste grški, malce tragični in nesrečen junak.. ki ga cel svet ne razume. No, polovica prebivalstva – ženske definitivno!
Ej Volk, kaj predlagaš nam, ki smo študentska leta zafurali? 😀 Smo imeli slabo samopodobo in punce so nas prav tako zavračale. Precej bolj kot zdaj.
Zdaj imamo sicer dovolj časa, precej več denarja in s tem možnosti (ne mislim pri damah) in predvsem popravljeno samopodobo in sposobnost komunikacije. Nismo se pa naučili vseh trikov zapeljevanja z “lahkimi” študentkami. 😉
Naj ti prijatelji in prijateljice pomagajo v iskanju punce.
Ja zamudil si študentska leta- nimaš kilometrine dobil boš eno ki te bo obrnila in se prilepila nate zaradi tega kar imaš ne tebe. Videno sokrat.
Če je to letelo name. Hvala, za poučen komentar. Zaenkrat bo varovalka to, da se ne bom z nobeno spustil v nič dolgoročno resnega. Dokler ne bo kdo jamčil zanjo, če prav razumem.
Ej Volk, kaj predlagaš nam, ki smo študentska leta zafurali? 😀 Smo imeli slabo samopodobo in punce so nas prav tako zavračale. Precej bolj kot zdaj.
Zdaj imamo sicer dovolj časa, precej več denarja in s tem možnosti (ne mislim pri damah) in predvsem popravljeno samopodobo in sposobnost komunikacije. Nismo se pa naučili vseh trikov zapeljevanja z “lahkimi” študentkami. 😉
[/quote]
Nobena leta niso “zafurana”, to je vaša izbira besed.
Izbira besed pa seveda veliko pove o vas samih. O vašem pogledu na samega sebe.
Leta niso bilo nujno “zafurana”, ker smo hote ali nehote vseeno spoznavali ljudi. Vsak gre do neke varne meje, ki si jo še dovoli. Značilno za osnovnošolske otroke je, da se “zaljubljajo” v risane in ostale junake. Ker je to varen način izražanja čustev.
Podobno se potem najstnice in najstniki fiksirajo, zaljubljajo v najstniške idole: pevce, igralce itd.
Spet gre za varni trening. Ni recipročnosti, idol je varno, nebeško oddaljen.
Trening za treningom smo tako vedno bližje nekemu realnemu odnosu. Vse šteje. Tudi partnerstva prijateljev, vrstnikov, sorodnikov.. in seveda osnovne družine: odnosa matere in očeta.
Ko odnos matere in očeta ni idealen (noben ni!), potem mladi odreagirajo na več različnih načinov.
Slabše, ko so razmere doma, prej se vržejo v “odnos”.. seksajo, imajo otroke in se poročajo.. ker je to BEG OD DOMA.
Se pravi, da če se ne mečete v odnose že od srednje šole naprej.. je pravzaprav vse v redu z vami. Odnos matere in očeta pa vseeno ni tako čudovit, da bi se tudi sami upali vanj spustiti.. a hkrati ni tako katastrofalen, da bi morali zbežati v iluzijo novega.
Dokler imate občutek, da ste le “poparčkani” del te družbe, bo spoznavanje druge osebe pogojeno z napačnimi vzvodi.
Šele, ko si sprijaznen, res sprijanznjen in celo pripravljen celo življenje preživeti sam, se lahko zgodi, da srečamo sebi podobno osebo, s katero se lahko partnerstvo tudi ustvari.
Neke časovne linije pri tem ni. Ne gre za časovno tekmo.
Gre samo za to ali se nečemu izogibate?
(Oz. Obratno: drvite v razne odnose).
Poglejte svoj prstni odtis. Unikaten je. Neponovljiv.
Tudi vaša pot v življenju je takšna.
Samo paradoks sodobnih ljudi je, da si želijo biti normalni (biti najbolj povprečni od povprečnega), in hkrati posebni.
Posebni smo že tako ali tako (unikatna neponovljivost vsakega posameznika), tisto česar ne potrebujemo pa je: da bi se silili v povprečnost.
In ena teh povprečij je, da si “normalen” le si poparčkan.
Pa ameriške norme, ki pravijo, do kdaj moraš kaj “imeti” so se tudi do nas prebile. No, so tu že od nekdaj, če smo iskreni.
Podobno kot te Kitajska družba in družina praktično izločita, če nisi poročen do 30 leta.
To je nepotreben pritisk. Plus, prav študij je otroštvo, mladost na nek način zamaknil.
Tako, da ne potrebujete biti “standardni” znotraj družbe, ki nas vse želi ukalupiti.
In če torej iz tega zavedanja lahko črpaš tudi košček samozavesti za svojo različnost, potem bo tudi naša človeška pojava interesantna drugim ljudem, tudi ženskam oz. Fantom.
“Much ado about nothing” je že Shakespeare. Veliko hrupa za nič.. problem je samo, da sodobni potrošniški svet ta hrup namenoma povečuje, da se ljudje zmedejo, znajdejo v stiski.. in ko so tako negotovi, ujeti v svet umetnih strahov.. jih je lažje obvladovati in seveda prodati vse mogoče.
Letelo je na odpiralca teme. Če se sam notri najdeš….
Je kup tem kako se stvario odvijajo. Ko jo boš našel počasi narej ne se takoj skup preselit in delast otroke.
Zanimivo … Jonas je kar pameten.
Meni se zdiš neskončno dolgočasen, očitno neprimeren in nezainteresiran za partnersko ljubezen. Torej ti nikoli sploh ni bila kakšna DOLOČENA punca všeč? Pustimo to, da je mogoče ne bi dobil oz. nisi bil z njo …
Odbijajoče je, ker ti iščeš “punco” – pač kar eno. Da boš imel partnerko. Ne ker bi imel konkretno osebo rad.
Mogoče si super človek, v tem smislu si pa nezanimiv. Zato ker tebi ženske v tem smislu očitno niso zanimive. Kakšen je to sploh kriterij, da kar pri nekih neznankah poskušaš, če ne pri eni, pa pri drugi …
Aja sicer pa seveda boš našel neko partnerko slej ko prej.
Se pravi, da če se ne mečete v odnose že od srednje šole naprej.. je pravzaprav vse v redu z vami.[/quote]
Ne gre za to, da se nekdo meče v zveze ampak za socialne veščine, ki pripeljejo do zveze. Kolikor vidim, nekdanji študent v srednješolskih in študentskih letih le-teh ni razvil (morda niti ni imel stikov z dekleti?) Jaz sem prvo dekle imel šele kot absolvent, pri 23. Zakaj? Zaradi pomanjkanja stikov z dekleti in težav pri navezovanju stikov z njimi. Namreč dekle sem si prvič zaželel pri 17, toda nisem imel razvitih socialnih veščin in ne kroga vrstnic. Po mojem mnenju to pomeni, da je s takim posameznikom vse prej kot vse v redu.
Ne gre za to, da se nekdo meče v zveze ampak za socialne veščine, ki pripeljejo do zveze. Kolikor vidim, nekdanji študent v srednješolskih in študentskih letih le-teh ni razvil (morda niti ni imel stikov z dekleti?) Jaz sem prvo dekle imel šele kot absolvent, pri 23. Zakaj? Zaradi pomanjkanja stikov z dekleti in težav pri navezovanju stikov z njimi. Namreč dekle sem si prvič zaželel pri 17, toda nisem imel razvitih socialnih veščin in ne kroga vrstnic. Po mojem mnenju to pomeni, da je s takim posameznikom vse prej kot vse v redu.
[/quote]
Se pravi ima “normalnost” po vaše številko?
Katera pe je to? Koliko mora človek biti star, da si najde partnerja, da je še normalen.. po vaše?
In zanimivo, prav vaša številka je definicija “normalnosti”?
Normalni ljudje so urbana legenda.
Vsi so slišali za njih.
Vsi govorijo o njih.
Samo nihče ni še nobenega videl.
Kot rečeno, se ljudje bistveno razlikujemo. Vsi sodobni poslovni učni sistemi opozarjajo, da se razllikujejo ljudje tudi po tempu. Eni prej nekaj osvojijo, drugi kasneje. Ni pa zato takšen zaposleni slabši ali boljši zgolj zaradi osnovnega tempa.
Naložiti si neko številko v glavo, do katere boš spoznal usodnega drugega, je samo še en pritisk, ki se ti bo dolgoročno maščeval.. če ne zaradi samega pritiska “performance-a”, zaradi napačnih in površnih odločitev pogojenih s časovnim pritiskom.
Helen FIsher, ameriška antropologinja ravno ugotavlja trend SLOW LOVE pri generaciji mladih. Ne mudi se jim. Ne vidijo kot nujo, da si pri 21 najkasneje poročen.
Ravno obratno: spoznavajo se.
Videli in doživeli so ločitve svojih staršev in si ne želijo ponavljati njihovih napak (zaljubiti se, otroci, poroka).
Neobvezne seksualne prakse, tudi sodijo sem. Kot že sporočeno v drugih temah:
Zakon je bil do nedavnega ekonomska zveza.. z leti pa dodajamo vedno bolj razširjen nabor pojmov in stvari (beri: nemogoče).. tako sta Masters in Johnsonova, v Human sexual Inadequacy, leta 1970 (torej v obdobju seksualne revolucije Hipijev) prva oblikovala neizprosno stališče, da ima vsaka poročena oseba neugasljivo pravico uživati v dobrem seksu z zakoncem od oltarja do groba.. in se sistematično lotila odkrivanju in zagotavljanju protisredstev za vse morebitne ovire, s katerimi bi se lahko srečal par pri prizadevanjih v tej neskončni dirki izpolnjujočega seksa: vaginizem, orgazemska disfunkcija, dyspareunia, nesposobnost ejakulacije in učinke staranja.
Definicija partnerstva je vedno bolj obsežna, težja. Na nek način lahko primerjamo poroko nekoč, kot z dokončanimi 4 leti osnovne šole. Danes moramo imeti končano fakulteto.. in to za stvari, ki jih ne uči nobena šola!
Ena pot je iskanje v praksi, kjer pač iščeš, dokler ne najdeš (tudi preko one-night-standov, hooking-up, friends-with-benefits…) druga, če si nekoliko bolj introvertne sorte, da si glede tega bolj zadržan.
Susan Cain govori o tem v knjigi [ur=https://www.bukla.si/knjigarna/psihologija-in-psihiatrija/socialna-psihologija/tihi.htmll]TIHI; Moč introvertnih ljudi v svetu, ki ne zna molčati[/url]
[img]https://www.bukla.si/pic/product/l/tihi.jpg[/img]
Ameriška različica globalizma (ki se bistveno razlikuje od Britanskega, kjer so introverti še imeli svoj glas), posluša samo glasne ekstroverte. Tiste s FB profili, nenehnim Instagram feedi, glasni povsod in o vsem (ter hkrati bolj malo vedoči sploh o čem – razen čebljanju).
V vsej tej glasnosti, pavovske samoprezentacije sodobnih Narcisov na stereoidih, ojačani z mega ozvočenji socialnih medijev.. dajejo vtis introvertom, da za njih ni mesta na tem svetu.
Motijo se.
Resda pa se introverti težje najdejo med seboj, ker ne lezejo po vseh žurih, se ne vtikajo v vse ljudi, niso “cool”.
Hec je, da introverti enako cenijo družbo ljudi, samo ne v tako gromozanskih količinah. Preferirajo intimnejšo atmosfero.
[img]http://rlv.zcache.com/introverts_unite_separately_in_your_own_homes_poster-r3c11ccf8b72445d2b45074668522cc34_a3uq_8byvr_512.jpg[/img]
Paradoks spoznavanja sebi podobne osebe, je torej vseeno prisiliti se iti ven. Na interesne dejavnosti, ki te zanimajo, na druženje s prijatelji, sodelavci, znanci.
Na ta način pridemo v stik s širšo skupino ljudi, kot bi bili sposobni iz svoje “sobe”.
Skrivnost vsega skupaj pa je, da ne greš ven zato, da bi spoznal bodočega partnerja, temveč, ker te stvari tam zunaj zanimajo.
“Učitelj pride, ko je učenec pripravljen” pravi budistična modrost.. in tako nekako gredo tudi te “srčne” stvari. Najboljše zgodbe se zgodijo, ko jih NE pričakuješ, NE iščeš in NE planiraš.
Pridejo same.
[img]http://2.bp.blogspot.com/-mXr34NSlPVY/VXxOX4UXVmI/AAAAAAAASSg/rqkZs67QfFE/s1600/Higher%2BPerspective%2BQuotes.jpg[/img]
Če pa se vnaprej našopaš z neko številko, koliko let moraš imeti, ko se ima to zgoditi.. se potrebni občutek umirjenosti nikoli ne bo zgodil
Ves čas bo le vznemirjenje, tesnoba, agitiranje, pritisk.. samoustrahovanje, ki ne vodi k ničemer dobremu.
Ti rabiš eno starejšo, da te v postli nauči kar je treba, da boš znal delat z orodjem, ker v tvojih letih tako neznanje ni dobrodošlo.
Ti rabiš predvsem eno iskreno prijateljico, ki ti bo odkrito povedala, kaj je narobe s tabo.
Težko je karkoli reči, ker te ne vidimo, slišimo v živo, ampak mogoče res izpadeš poln sam sebe, preveč gostobeseden, s tem da ne poveš ničesar zanimivega in si dolgočasen, plus ne znaš poslušat, plus verjetno imaš že videz tak, da je ženskam vnaprej jasno, da bo pijača zeeeeh. Vi verni, ki ste še vedno v kaki veroučni skupini, se prav navzamete tega župniškega načina govora, po možnosti še kak siv/temno moder volnen pulover na V izrez, očala z debelimi črnimi okvirji, lasje na prčeko in črne hlače na rob, staromodni črni čevlji in potem ima ženska občutek, da gre ven z župnikom. Pred kratkim sem bila v slaščičarni na presni tortici, zraven celo omizje goodie two shoes mladine, prav v oči so mi padli s poštirkanostjo, in res, čez nekaj minut se jim je pridružila še mlada nuna. To je res malo poseben svet, ni za vse, ampak na srečo je v njem več deklet kot fantov, torej how about it – mogoče pokličeš kako punco iz vaše srednješolske veroučne skupine?
Mimogrede, jaz pa nimam nič proti, če me neznanec povabi na pijačo, je pa to res spolzek led, ker moraš to znati narediti simpatično in sproščeno. Sem že šla iz trgovine na kavo s tipom, ki je bil na blagajni pred mano. In ja, je ratalo potem nekaj iz tega, ampak ni ravno pripeljalo do poroke 🙂
Preveč komplicirate. Pač če se ta pristop da težiš vsaki ki jo vidiš ne obrestuje menjaj taktiko.
Forum je zaprt za komentiranje.