Tezave pri iskanju partnerke

V drugi temi ste zapisali da kdor ni prve partnerice našel do 30. leta, je ne bo našel nikoli.

In če gre ta izrazito individualne dejavnosti? Dejavnosti, s katerimi še ženska populacija ne ukvarja?
In da je treba iti ven. V študentskih letih sem pričel hoditi ven (druženja, diskoteke ipd.), pa sem vsakič odšel domov praznih rok. Do prvega zmenka sem prišel šele potem, ko sem v Frkolinko oddal oglas. Pri meni je samo od sebe prišlo zelo zelo redko, pa še takrat se stvari niso odvile kot je ona želela.

Nam zaupaš kako je pristop izgledal? 🙂

V drugi temi ste zapisali da kdor ni prve partnerice našel do 30. leta, je ne bo našel nikoli.

In če gre ta izrazito individualne dejavnosti? Dejavnosti, s katerimi še ženska populacija ne ukvarja?
In da je treba iti ven. V študentskih letih sem pričel hoditi ven (druženja, diskoteke ipd.), pa sem vsakič odšel domov praznih rok. Do prvega zmenka sem prišel šele potem, ko sem v Frkolinko oddal oglas. Pri meni je samo od sebe prišlo zelo zelo redko, pa še takrat se stvari niso odvile kot je ona želela.
[/quote]
To ste me z nekom hudo zamešali.. če že je bila sarkastičen komentar. Številke ne določajo ničesar, skupaj s konceptom časa, so itak umeten izum ljudi.

Kakšne so pa to “individualne dejavnosti”?
Samica v zaporu?
(Evo, to je sarkazem, da ne bo pomote).

Dejavnosti s katerimi se ženska populacija ne ukvarja?
Hej, morda ste gej ali pa se tako zelo bojite žensk, da si namenoma izberete dejavnost, kjer predvidevate, da ne bo nobene ženske: recimo tečaj leve in desno ročne mastrubacije penisa.
Pa še na te tečaje pridejo (ker imajo rade gej porniče!).

Še resno. Nemogoče je živeti zgolj v moškem svetu, z izjemo meniških samostanov (pa še tam nune hitro nabrišejo).
In četudi bi obstajale takšne izključno moške dejavnosti in prostori (ekskluzivni moški klub?).. imajo ti moški sestre, sestrične, sosede, prijateljice, sodelavke..
Že zgolj po principu osmoze prideš v kontakt z žensko.

Če imaš psa, je itak nemogoče, da bi je ne srečal.

Če greš živeti v Mosvko je nemogoče, da bi prišel nazaj ne-poročen. Razmerje je hudo v prid moškim, plus da so tujci z zahoda cenjeni (ker pač manj pijejo).

Da res ne srečaš nobene ženske, je tako, ker si sam v to prepričan. Na prvem mestu itak oddajaš, pravzaprav špricaš iz sebe prestrašenost, nesamozavest (psi jo veliko prej zavohajo, ženske, ki imajo približno 1000x bolj občutljiv vonj malce za njimi). Sicer pa se nesamozavest prebere iz govorice telesa.. tako položaja (J. Peterson bi rekel, da moraš hoditi pokončno kot jastog), kot mikroizrazov, trzanj oči .. trepet govorice. To so vsi znaki, ki bodo žensko iščoč zanesljivo moško bitje odbijali.
So pa sicer tudi obratni modeli, ki se pa lepijo na nesigurne tipe.. ene čisto koristoljubno, da jih razdevičijo, druge zato, ker fantazirajo, da je zadaj nekaj skrivnostnega.

Dobra fora Alojz Ihana (dr. Imunologije, pesnik, pisatelj in kolumnist) je, da si zgolj tiho.. potem ženska itak projecira vse svoje sanje nate, kot seveda občuduje vso “to skrivnostnost”.

Taktik in ne-taktik – da si zgolj to, kar si, je veliko.. in za vsakega malarja se oči najdejo. Je pa seveda biti med ljudmi.

Kot rečeno, če tiščiš v svoji sobi.. greš skozi garažo do trgovine.. v njej tečeš in praktično zbežiš iz nje.. na javnih mestih gledaš v tla (ne občuduješ čevljev)..potem boš res težko koga srečal.

In ja, ženske preverijo čevlje.. ena prvih stvari. Sivcer tudi obraz, rit, noge.. prste (urejenost).. skratka ves čas smo na tapeti. Vsi, saj obratno tudi moški “ocenjujemo” ženske.

Fora je samo v tem, da si zadovoljen v tem, kar si.. saj so že zdavnaj ugotovili, da so cenjeni pravzaprav vsi stili oblačenja, nošenja.. ki se sicer razporejajo malce po osebnih preferencah, v glavnem pa po tem, koliko časa je bilo v to vloženo.
Da si kvalitetno “zanemarjen” je potrebno imeti leta prakse. Vsak se zna opedenati 🙂

Gre za gotovost.. za veselje do življenja in sebe. Več ko premoreš enega ali drugega – vsaj do življenja.. prej bo priskakljala mimo bolj ali manj zanimiva samička.
Ni ti potrebno pograbiti prve, v milisekundi. Pač gledaš na njih kot ljudi. Kot, da si dobesedno gej. Gledaš posameznico, kot človeka.. ali je material za izvrstno prijateljico?

Tisto najbolj odbijajoče je kombinacija nesamozavesti in hkrati potrebnosti.. kjer se na vsako silo želi izsiliti, da pač “imaš punco”.
Druga najslabša kombinacija je, da imaš celotno življenje že vnaprej splanirano (tudi imena in število otrok, barvo dnevne sobe, počitnice..), samo eno žensko potem noter vržeš in imaš “instant uspeh”.
To ne gre.

Najbolj osamljene so najlepše ženske. ali uspešne oz. Slavne ženske
Paradoks. A resničen.

Ljudje imamo nek osebni merski sistem.. če si sposodim ameriško Hollywoodskega, ki meri ljudi od 0 do 10 po privlačnosti.. to izgleda tako, da en moški 7ka ne bo upal stopiti do 8ke, 9ke ali 10ke.
Out of his league.

Paradoks je, da to teh lepih ali uspešnih žensk pristopijo zgolj visoko egocentrični, manipulativni moški, narcisi.. vsiljivi in primitivni ali pa bolj premetno manipulativni.
V vsakem primeru, te ženske nimajo stika z normalno okolico, ker jih lepota, uspešnost izolira od nje.

Podobno k manekenu ne bo pristopila normalno dekle.

Temu lahko rečeš Tina Turner ali Madona efekt.. Tino je pretepal Ike, Madono Sean.. (dovolj nori moški upajo do njih). Lahko tudi Elizabeth Taylor efekt.. samo Richard je bil tako nor, da se ji je upal približati (drugače je bilo večino njenih prijateljev gejev).

Na drugem spektru pa je enako število preplašenih in nesigurnih deklet.. Gaussova krivulja. Po drugi strani pa je tudi v sredini te krivulje populacije, dovolj deklet in žensk, ki bi znale videti v vas vso potrebno človeško bližino, prijateljstvo, tovarištvo.. iz katere pa se razvijejo najkvalitetnejše in trajnejše zveze.. Kemija, vznemirjenje, čibka kolena, metuljčki.. sicer delujejo tisti trenutek (itak gre zgolj za adrenalin – nevarnost), potem minejo.. in če nimaš kaj več za ponuditi, stvar propade (glej budističen zapis višje).
Ženske, dekleta.. vsaj tiste, ki znajo gledati globlje, se preja ali slej naučijo iskati ravno med tistimi prezrtimi moškim oz. Fanti. Ker jih tisto romantično vznemirjenje že v osnovi ne pomeni veliko ali pa so se že naučile, da nikamor ne vodi.

Introvertni moški so tako eni bolj iskanih na tem planetu. Ker so zaneslivejši, njihova čustva stabilnejša in kvalitetnejša.. ekstroverti so resda opaznejši in glasnejši, a tudi hitreje prevarajo, zamenjajo.. se naveličajo. Hočejo novo.

Problem introvertnih, nesamozavestnih moških pa je, da ne vidijo realno svoje vrednosti. Že v osnovi se ljudje dojemamo za 20% manj privlačne, kot dejansko smo na “tržišču”. Tako pridemo do rezultata, da se lahko introvertni nesamozoavestnež podcenjuje za 50% ali več procentov.
Tu pa nastopi problem.. če pristopi t.i. Koška 7ka do ženske 3ke.. le ta ne bo verjela, da ima moški odkrit in pošten namen. Saj se ji bo zdel moški izven njene lige.

Ciljaš torej prenisko in si zavrnjen zaradi strahu druge strani.

Ena takšna godlja je vse skupaj.. zabavna na marsikateri način, ko se izkoplješ iz lastnega samopomilovanja in nesamozavesti.. ko realno pogledaš na stvari.

Ko pa si ujet v to mešanico prisitka družbe, lasnega (lažnega) občutka manjvrednosti.. pa seveda ni vse skupaj v nikakršen užitek. Dobesedno peklensko mučenje.. a si ga povzročaš sam, kot kasneje ugotoviš.

P.S. Način kako spoznaš drugega je čisto nepomemben.. oglas, splet, žur, koncert, preko prijateljev, znancev, sodelavcev.. absolutno nepomembno, čeprav imamo neke romantične elitiste, ki se zmrdujejo nad tem ali onim ter hkrati trdijo, da so oni edini nekaj več vredni, ker so se pa zaljubili tako in tako.

Anything goes.. samo, da se spraviš ven v življenje in ga okusiš. Z radovetnostjo in skrenim veseljem.. če te je pri tem malce strah.. naj te bo. Tudi to je življenje.
Če strah prevlada, da čepiš doma ali ponavljaš ustaljene (nesupešne) vzorce.. potem to ni več življenje, temveč podreditev strahu, ki vas obvladuje. Zasvoji.

[img]http://img.picturequotes.com/2/500/499689/the-opposite-of-love-is-not-hate-it-is-fear-quote-1.jpg[/img]

[img]http://theworldlyrics.com/wp-content/uploads/2015/02/Fear-is-not-real.-It-is-the-product-of-thoughts-you-create.-Danger-is-very-real-but-fear-is-a-choice..png[/img]

Volk, nekaj me zanima; kaj si po izobrazbi oz. če se profesionalno ukvarjaš s katero od ved, ki preučujejo medčloveške odnose?

Nam zaupaš kako je pristop izgledal? 🙂
[/quote]

Po mojem, če nisi že kdaj spontano ogovoril ženske, ki ti je bila simpatična, in očitno rabiš obrazec ter navodila, raje ne.
No lej, jaz sem tudi že samo iz dvigala prišla s telefonsko cifro … moški se mi je nasmehnil, se predstavil, lepo gledal in voila. Je pa tudi res, da sem jaz precej odprt človek, hitro navežem tisti prvi stik, ne bojim se ljudi, nisem vzvišena in ne igram neke nedostopne ledene kraljice.

Za mojo profesijo v Sloveniji ni moč pridobiti uradne izobrazbe.
In ne, ne preučujem medčloveških odnosov službeno (bi verjetno tipkal z manj napakami).

Srakazem ON: po horoskopu sem tisto znamenje, da se ženske pač nate lepijo.. in potem, ko vrtiš cel tisti špohtel, se včasih nas smrt zdolgočasiš in potem kakšno rečeš (s tisto nagazno mino, ki se ravno nate lepi).

Pa ona iz zadnje epizode Orvilla je bila tudi dobra: “Vedno sem bil v osnodu z ženskami, ki so hotele mene. Hej, še stalkerka me je po 5 mesecih pustila.”

Sarkazem OFF

Hec. Mladost, pač odvisno kako kvlaitetno so za nas poskrbeli starši, tako v odnosu do nas, kot med seboj.. se pač iščeš. Ne verjameš vase. Se podcenjuješ.
To je običajno in počneta oba spola. V kakšni meri je seveda odvisno od posameznika in razmerij iz katerih izhajajo.
Z izjemo narcisov, z napumpanim občutkom lastne gracioznosti, vsi ljudje gredo skozi fazo: “Le kako bom koga srečal?”
Pa naj bo takrat, ko se še išče 1. Ali pa kasneje po kakšnem stresnem, šokantnem dogodku: smrti partnerja ali ločitvi..
Čustva nas delajo ranljivejše, kot dejansko smo. Na nek način so evolucijsko na pravem mestu: dokler se tako počutimo, res ni najbolj iskati partnerja, ker se ga išče s popolnoma napačnimi očmi.

Stvari pridejo, kot pridejo. En takšen paradoks, ko manj, ko se s tem obremenjuješ, lažje je.
Zdaj način, kako se ne obremenjevati, bo pa za različne ljudi različen. Lahko se vržeš v različne knjige, kot tudi romane in filme in vlečeš iz njih zase zanimive stvari.. lahko se družiš neobvezno z ljudmi, prijatelji, znanci, kolegi.. obiskuješ interesne dejavnosti, šport, ples itd.
In manj, ko zavestno iščeš, prej boš pravilno našel.

Evolucija je imela milijone let, da nas oblikuje smiselno. Do 20ega, 25 ega ali 30ega.. pa tudi kasneje, je to manj kot kapljica v morje.
Bolj ko uporabljaš zavest, logiko.. stvari načrtuješ.. bolj se utapljaš, toneš.

Ali kot je že nobelovec:
[img]https://i.pinimg.com/originals/db/df/37/dbdf37ac71754bc85d3e182c1274acb5.png[/img]

Kjer je potrebno vedeti, da tudi v obratno smer stvari postanejo ostre in režoče: Tudi človek, ki se zanaša v popolnosti zgolj na “čutenje”, drži v roki nož, ki ga je samo rezilo.

Jing in Jang je drugi kitajski simbol tega.. in če pogledamo iz zahodne perspektive, je tudi antično preročišče v Delfiju (staro grško) razglašalo: VSEGA ZMERNO.

Poleg drugega pomembnega napisa: “POZNAJ SE.”

Bi rad probal? 🙂 Ni tako težko, samo ni čisto vse v pristopu.
Hitro lahko ugotoviš, kakšen pristop ne deluje. Če ji boš rekel, da je najlepša ženska, ki si jo do sedaj videl, in da nočeš zamuditi te priložnosti, da si res fajn dečko in da bo to spoznala ob kavi, verjetno ne bo rekla, ja seveda, pojdiva. Lahko pa tudi, kaj veš, ne bi pa stavil na to.

Pogovor začneš z nečim, kar je na voljo. Kako je zložila stvari na tekoči trak. Ji narediš več prostora, s tem, da preložiš par svojih stvari. Komentiraš izdelek, ki ga kupuje. Vprašaš za mnenje. Potem presodiš odziv, je pozitiven ali negativen in greš dalje, ali pa tudi ne.
Kot je komentatorka zgoraj napisala, mora biti pristop simpatičen in sproščen. Če se bo na daleč vidlo, da se ti glas trese, ne bo šlo. Če boš kritiziral, tudi ne bo uspeha. Lahkotno in zabavno mora biti. Fake it ’till you make it. Pa ne zdaj viset v trgovini in poskušat z vsako, ker se bo razširil glas, da nek čudak ogovarja vse mladenke v merkatorju.

Pa še cel kup faktorjev, ki nimajo veze s pristopom. Če zgledaš čudno, slabo ali nevarno, najverjetneje nimaš dovolj časa, da bo tvoj šarm razbil predsodke. Ti bo prej pobegnila. Potem imaš pa še vse ostale prepreke, je že zasedena, si ji všeč, pa nima časa, ima slab dan in nič ne bi pomagalo, in tako dalje.

Večina nas je na prvi pogled povprečnih. Če že zgledaš nadpovprečno, je lažje. Če ne in če nimaš res simpatičnega pristopa, imaš pa druge pluse, potrebuješ več časa, da razgrneš tisto svoje pavje perje. Zato je lažje, če si na nek način “prisiljen” v skupno preživljanje časa. Vzgojno-izobraževalni zavodi na začetku življenja, in razne ponavljajoče se aktivnosti, od športa, učenja jezikov, plesa, borilnih veščin, itd, ti zagotavljajo daljši stik s predstavnicami nasprotnega spola in posledično več šans.

Hočeš-nočeš, ima okvirno številko. Pred leti sem na neki strani pisal o tem, da še nisem imel punce in nimam čisto nič izkušenj. Napisali so: “22 let star, pa še nisi nobene kušnu… sori ampak sramota”. Neka vrstnica je napisala: “Okej da pri 22. še nisi seksal, ni nobena katastrofa. Ampak da pri teh letih se še nisi z nobeno lupčkal, je pa že malo huda…” Na drugi strani je ena spraševala če je sramota, da je pri 20. še vedno nedolžna. Odgovor je bil: Vprašanje zakaj si pri teh letih še nedolžna. Ljudje od 14. do nekje 19. leta obiskujejo srednjo šolo ter od 19. do nekje 25. študirajo in če v teh letih ne uspejo najti nekoga, s komer bi se stvari ki sodijo k odraščanju ne zgodijo, to ni več vrlina, prej hiba. In ne, nisem jaz bil avtor odgovora.
Starejši brat (tedaj star 30 let) mi je za 18. rojstni dan voščil s sledečimi besedami: “Z določenimi stvarmi si v zaostanku.”
Še sam omenjaš Gaussovo krivuljo. Razumeš? Ni fajn, če si na skrajni desni strani le-te. O tem pišem.

Volk, vidim da razmišljaš kot moja mama, ki mi je pravila: “Za punco imaš čas magari pri 50.” Se hecaš? Prvi poljub pri 50? Prvi spolni odnos pri 50? Toliko o tem da kao ni pomembno, kdaj se te stvari zgodijo. Naj omenim da sem pred leti navezal stik s kar nekaj ženskami v rangu 24 – 37 let, ki še nikoli niso imele partnerjev. Vsem je bilo skupno, da imajo izkrivljeno sliko o svetu ter kronične osebnostne težave. Med njimi je bilo kar nekaj “specialk” pri katerih srečen tisti, ki jih zamudi. No, pa znanec harmonikar pri svojih skoraj 32. ni še nikoli imel punce. Kot da bi eden od članov skupine Modrijani dejal, da še ni doživel prvega poljuba. Štekaš?

Trditev da se te stvari zgodijo same od sebe, je dvorezen meč. Sem hodil ven, na razne študentske žure ipd. pa vsakič odšel domov praznih rok. Tako da hoditi ven, med ljudi še ne pomeni da se bo vse to tudi zgodilo. Prvo dekle sem našel šele kot absolvent, pa še to sem imel srečo večjo kot pamet, da sem bil ob pravem času na pravem mestu (preko že nekaj časa ukinjenega spletnega foruma). V svojih 33. letih življenja mi je z ženskami uspelo navezati stike le preko interneta.

Individualne dejavnosti? Fotografiranje. Ko me prime, pograbim torbico s fotoaparatom in se sam odpravim na fotošuting. Ob tem se še ni zgodilo, da bi s kom navezal stik. Drug hobi je specifično moški, po moji oceni se v državi s tem ukvarja okoli 100 ljudi. Pa še ti so pretežno 50+ letniki.
Izjava da čim z ženskami nimam stikov, sem po tvoji logiki avtomatično gej… Upam da gre tudi v tem primeru za sarkazem, ker če ne… kot je nekdo napisal: “Ti bi lahko odprl svetovalnico… samo se bojim, da bi folk po tvojem svetovanju bil le še bolj sf***n.” Še sam ne vem kako je prišlo do tega, da nimam niti ene prijateljice. Povsem brez ženske družbe. Imam dva prijatelja, ki sta na enakem kot jaz. Enemu je po dolgem času uspelo preko tinderja navezati stik in se z eno dobiti. Težava je le ta, da je uspešnost zmenka na lestvici od 1 do 10 ocenil z 2. Drug pa je imel neko prijateljico s kmetov, pri kateri je zaškripalo ravno zaradi tega. Namreč pri njej se cel čas dela. Tudi kadar dejansko ni bilo treba nič več postoriti, je bilo “treba” v roke vzeti metlo in magari pometati. Kolikor vem se to imenuje OKM.

Trzanje oči, trepetavost govorice… to se mi še danes včasih zgodi. Zelo redko, ampak kdaj pa se. Sicer ne več tako kot pred 15. leti ko sem zmrznil že, če je kakšna pristopila k meni. Nagradno vprašanje: kako to neljubo lastnost povsem odpraviti?

Bodi kar si. To mi je na taisti zgoraj omenjeni strani napisalo kar nekaj ljudi. Pa je nekdo potegnil črto in napisal: “Bodi kar si… konji nerazgledani, vam ni jasno da to en bulšit velja?! Ravno zato ker je to kar je, ga je pripeljalo do tega da mu pri dekletih ne gre. Žal je stran ukinjena in ne morem copy-paste zapisa.

Še nisem uspel srečati ženske, ki bi opazila prezrtega fanta oz. moškega. No, prejšnjo nedeljo sem mi je po nekaj več kot 4. letih pripetilo, da mi je ko smo vstali od mize, iz družbe dveh deklet in enega fanta ena od njiju namenila nekaj besed. Žal mi ni uspelo navezati stika, saj smo se pripeljali s prijateljevim avtom in sem moral oditi.

O 20% manj privlačnosti mi ni treba pisati. Sem v 1. letniku SŠ imel občutek 0% vrednosti. Namreč pred vstopom v SŠ sem poleti navezal stik z dekletom, ki mi je povsem pobila samozavest. Zdaj že lep čas nekdanji prijatelj, preko katerega sem prišel v stik s tem dekletom mi je dejal, da so pri njej doma zelo premožni. Kako naj bi si potemtakem pri njej kaj upal glede na to, da doma včasih za kruh in mleko nismo imeli. Že tako mi z njo ni uspelo izpeljati niti telefonskega pogovora.

Poznaj se. To je tupil tudi nekdo na forumu (ne tem) ko sem odprl temo, da bom v kratkem preko prijatelja in dveh prijateljic prišel v stik z njihovo skupno prijateljico. Začel je bluzit “Žalostno da se pri 23. ne poznaš tako dobro in blablabla…” Mu pa ni kapnilo, da sem pri tedaj 23. še vedno povsem neizkušen in da je 90% verjetnost, da se bo kot v vseh primerih pred tem, tudi tokrat najverjetneje vse sfižilo in s tistim dekletom nič ne bo. Že zato me je bilo strah ker sem bil sramežljiv, ona pa sramežljiva na kvadrat. No, saj tudi ni bilo nič. Ni bila zmožna držati očesnega stika z mano, od cca. 6 ur kolikor smo jih preživeli skupaj, me ni v oči gledala niti 10 sekund.

Pa sem. 🙂 Z dvema (očitno sestrama) sem se na blagajni spogledoval. Vzel sem listek in nanj napisal svojo telefonsko ter ga pri izhodu z blagajne ponudil eni od njiju. Ni vzela, sem pa vsaj poskusil. Tako da kar z besedo na plano, kako je pristop izgledal? 🙂

Torej, naj podrobneje pojasnim, ker vidim, da ciljate v drugo smer. Od 19 deklet, ki sem jih ogovoril, je bila polovica njih popolnih neznank. Ogovoril sem jih na ulici, lokalu, sportnih dogodkih, faksu in se kje…in da ne boste mislili, da gre za neko vsiljivo pristopanje. Ne, enostaven, prijazen ter nevsiljiv nagovor, zato tudi nikoli nisem bil na grd nacin zavrnjen. Odgovori so bili vecinoma v stilu “sem v zvezi”, “trenutno ne iscem nicesar”, “zelo lepo za povabilo, vendar ne”… Na zavrnitve sem vedno gledal s pozitivne strani in iz njih poskusal kar se da potegniti kot solo za naprej.

Druga polovica so bile znanke, ki me poznajo, vendar nisem imel nekih resnejsih stikov. Dejstvo, da poznajo nekatere moje poglede in stalisca, je bilo mogoce tudi razlog za zavrnitve (npr. vera mi v zivljenju pomeni kar dosti, vendar se to v moji zunanji podobi ne odraza). Mogoce je problem tudi v tem, da iz obicajnega pogovora ne znam preiti na romanticno obarvano tematiko, enostavno mi je to tuje in nekako vsiljivo. Kakrsen koli poskus bi bil smesen in cudno izpeljan.

PS: ce iscem nasvete ne vidim namena, da bi nekatera dejstva skrival.
[/quote]

Evo ti… težava je odkrita… iz tebe zagotovo nezavedno leti ven krščanski pridih… torej verjetno si tip človeka ki ga ženske tvojih let ne iščejo VEČINOMA…

Po pisanju sklepam točno to kar odbija večino 2x letnic kjer je X enako ali manj kot 7… razen če boš iskal tiste s srednješolsko… ampak tiste pa išči v letih 20 in 21…

Ti bi dobil bejbo in bi ji garant že namigoval na froca v 6-18 mesecih =) In to se “čuti” pri bejbah in te odjebejo.

Družine in kako v njih preživeti, Robert Skynner in John Cleese,

[img]https://www.cangura.com/media/catalog/product/sielpreview/preview562b8b888ff3c4ce633ae704102c6f30.jpg[/img]

ZAKAJ SEM SE POROČIL RAVNO S TABO?
str. 15-18 (poglavje sicer poteka od 13. Strani in se začne z udarnim Johnovim vprašanjem: Zakaj se ljudje poročajo? – omislite si knjigo za odgovore in nadaljna vprašanja)

Robin: …Lahko ti rečem, da je ta ugotovitev ena od najbolj presenetljivih, do katerih sem se dokopal v dolgih letih dela z družinami in tudi sam sem jo le počasi in postopoma sprejel kot resnico. Najbolj dramatičen dokaz zanjo je t.i. “Vaja o družinskih sistemih”. Prvič sem imel s tem opravka leta 1973, ko so nam jo predstavili gostujoči ameriški družinski terapevti. Zdaj smo jo vključili med svoje vaje na Institutu za družinsko terapijo.

John: Za kakšno vajo gre?

Robin: Njen namen je pokazati, kakšni razlogi vodijo množice osebkov, ko se družijo v pare. Ta vaja je bolj jasno kot karkoli drugega dokazala podzavestno privlačnost, ki deluje med ljudmi; pokazala, kako učinkuje in za kaj pri tem gre.

John: Hočeš reči, da pri tej vaji ugotoviš, zakaj izberemo drug drugega, ne da bi drug o drugem kaj vedeli?

Robin: Da. Stažistom na praksi jo ponudimo že zelo zgodaj, idealna je celo čisto na začetku, ko so si še popolni tujci. Zberemo jih v skupino in jim naročimo, naj si izberejo tistega, ki jih spominja na koga v njihovi družini ali – to bi bila druga možnost – nekoga, ki jim daje občutek, da bi “zapolnil primanjkljaj” v njihovi družini. In to je še posebej važno – medtem, ko se izbirajo, se ne smejo pogovarjati. Samo dvignejo se in se sprehodijo ter se opazujejo. Ko so se izbrali in se združili v pare, se lahko začno pogovarjati – in naročeno jim je, naj skušajo ugotoviti, zakaj so se tako odločili. Spodbudimo jih, naj primerjajo svoje družine. Nato mora vsak od parov izbrati drugi par in potem se morajo štirje med seboj dogovoriti, kako bi ustvarili neke vrste družino; zdaj določijo vloge, ki bi jih vsakdo imel v taki družini. Nato se pogovarjajo o tem, kaj v njihovih lastnih družinah jih je nagnilo k temu, da so se odločili, kot so se. Na koncu celotni skupini poročajo, kaj so ugotovili.

John: No, in kaj ugotovijo?

Robin: To, da so nekako izbrali po tri osebe, katerih družine so delovale na zelo podoben način kot njihova lastna.

John: Kaj hočeš reči s tem, da so “delovala na podoben način?”

Robin: Ugotovijo na primer, da so vsi štirje iz družin, kjer ni bilo prave medsebojne topline; ali pa morda iz družin, kjer so težko izražali jezo ali zavist; ali pa iz družin, kjer so bili odnosi blizu incestu; ali pa iz družin, v katerih se je vselej pričakovalo, da bodo ljudje veseli in optimistični. Lahko ugotovijo, da so vsi štirje imeli očeta, ki ga prav v tistem času, ko je bilo ta za njih zelo važno, skorajda nikoli ni bilo doma; ali pa, da so vse družine utrpele velike izgube ali doživele podobne spremembe v času, ko so bile iste starosti.

John: Ali ne bi bilo to lahko posledica dejstva, da si vsi prizadevajo, da bi našli stvari, ki so jim skupne?

Robin: Pojasnilo ne zadostuje, ker z njim ne moremo razložiti tako velikega števila povezanih podrobnosti, ki vsakokrat pridejo na dan. Vem, da se verjetno ljudem, ki tega niso poskusili, dokaz ne zdi najbolj prepričljiv, saj je kar neprijetno misteriozen, ko to sam doživiš.

John: Kaj pa s tistimi, ki obsedijo? Kako razlagaš, da jih nihče ne izbere?

Robin: Prav ti so mi prinesli zadnje dokaze in me prepričali, da se v resnici dogaja nekaj izjemnega. Ko sem prvič vodil skupino dvajsetih študentov družinske terapije in sem jim dal to vajo, me je zaskrbelo, da bodo tisti, ki bodo zadnji izbrani, mogoče prizadeti, češ, da jih zavračajo. Ko sem četvorke spraševal, kakšne podobnosti so ugotovili v svojih družinah, sme pustil za konec skupino titih, ki so obsedeli, ker me je bilo strah njihovih reakcij. Pa so bili ravno tako vzhičeni kot vsi drugi. Ugotovili so, da vsi izhajajo iz rejniških družin, oz. So bili posvojeni ali vzgojeni v internatih. Vsi so že zgodaj v življenju začutili, da so jih zavrgli in v tej vaji so se zanesljivo znali poiskati v množici drugih.

John: Hočeš reči, da vsakič, ko ponovite to vajo, ugotoviš, da se študentje izberejo zaradi neobičajno velikega števila podobnosti v značilnostih njihovih družin, v družinski zgodovini in v družinskih stališčih.

Robin: Tako je.

John: Kakšna pa je zveza med vzroki, zakaj so ti ljudje izbrali drug drugega, in vzroki, da se zaljubljamo v določeno osebo?

Robin: Bistvena. Kot vemo, da je dovolj razlogov, zakaj prideta dva skupaj in večino od njih zlahka razumemo. Eden prionirjev zakonske terapije v petdesetih letih, Henry Dicks, jih je razvrstil v tri glavne skupine: na prvem mestu so socialni nagibi, družbeni sloj, vera in denar; na drugem so zavestni osebni razlogi, kot čedna zunanjost, skuna zanimanja, torej razlogi, zaradi katerih si zavestno nekoga izbereš, in tretjič; nezavedni mehanizmi privlačnosti, ki jih vsi po vrsti imenujejo “kemija”.

John: Vaja torej kaže na tretjo skupino, na nezavedne privlačnosti, iz tega naj bi torej sledilo, da ljudje podzavestno izbirajo drug drugega zaradi podobnosti v funkcioniranju družin, iz katerih so izšli?

Robin: Seveda. Pomisli, da naši študentje dejansko iščejo nekoga, ki jih spominja na osebo v njihovi lastni družini ali na nekoga, ki bi v tej isti družini zapolnil očiten primanjkljaj. Pri tem pa so vsi med seboj tujci: ne gre za nikakršno dedno podobnost v videzu ali osebnostnih značilnostih. Presenetljivo pa je, da se kljub temu zgoljs pogledom izbrejo ljudje, ki imajo neverjetno podobne otroške izkušnje in tudi specifične družinske probleme.

John: Z drugimi besedami, s seboj prenašamo naokrog svoje družine, nekje v sebi jih skrivamo. Oddajamo znake, po katerih nas prepoznavajo ljudje s podobno družinsko preteklostjo?

Robin: In ko pridemo z njimi skupaj in se z njimi družimo, v nekem smislu spet vzpostavimo svoje prejšnje družine. Malce grozljivo mar ne?

John: Najbrž si kar blizu resnici. Kot psihiatru ti je gotovo blizu misel, da podzavestne sile vplivajo na človekovo vedenje. Vendar pa je za laika, kot sem jaz, šokantno, ko nenadoma ugotovi, kaj vse počnemo iz razlogov, ki se jih ne zavedamo. Pomisli samo na neskončno število informacij, ki jih podzavestno ves čas zbiramo o drugih ljudeh.

Robin: Res je prav neverjetno, koliko signalov sprejemamo od ljudi in koliko lahko pri tem izvemo o njihovih osebnostih, torej tudi o njihovih družinah.

John: Ali lahko poveš več o teh signalih?

SIGNALI..
(str. 18/21)

Robin: Vsi ves čas oddajamo sporočila o tem, kakšne vrste ljudje smo. Sporočila se prenašajo z izrazom na obrazu in razbirajo iz načina, kako uporabljamo svoje telo, saj veš, zadnje čase je moderno govoriti o “govorici telesa”.

John: Drža, obleka, način gibanja, kretnje..

Robin: Vendar ni pomembno samo, katre gibe izvajamo, ampak tudi, na kakšen način, kako pogosto jih izvajamo itd.

John: V redu, ne razumem pa, kako ti signali lahko prenašajo sporočilo o družinskem okolju iz katerega izhajaš.

Robin: Vsi znamo prav dobro uganiti, kako se ljudje počutijo v določenem trenutku, kajne? Jasno lahko razbremo, ali so prijateljsko ali sovražno razpoloženi, vedri ali žalostni itd. No, in poleg teh stalno spreminjajočih se čustev, ki jih ves čas doživljamo, ima vsakdo še določena običajna čustva in stališča.

John: In ti izhajajo iz temeljev osebnosti, hočeš reči? Nekdo je kar naprej potrt, drugi razrdažljiv ali pa predstavlja mučenika ali kogarkoli drugega.

Robin: Tako je. In ta privajena čustva se bodo kazala v drži telesa, v izrazu in načinu premikanja. Oglej si za primer depresivnega človeka. Ves je zgrbljen, potrt in mlahav, premika se brezvoljno. In ker ima že leta dolgo potrt izraz, se bodo razvile določene črte, po katerih ga bomo takoj prepoznali. Isto drži za veseljaka: ker se veliko smeje, se mu bodo na obrazu zarisale stalne poteze, ki izražajo veselje. Navadno bo v gibih izražal pozitivnost, podjetnost in pokončnost; tretji, ki je malce maničen, se bo gibal sunkovito, videti bo napet in bolščeče bo zrl predse.

John: No, tega slednjega se kar dobro zavedam. Prav tak namreč postanem, kadar sem pod pritiskom, to podobo pogosto uporabljam v svojem igralskem poklicu. Oči mi nekoliko izstopijo, mišice na sencih in čelu ter nad čeljustmi se mi napno.

Robin: Si kdaj opazil, da so tudi moje oči videti take?

John: Pravzaprav ne. Veš kaj, do danes še nikoli.

Robin: No, prav zanimivo pa je, da sem med vajo o družinskih sistemih stopil v par z nekom, in izbrala sva še drug par.. preden je sploh kdo med nami ugotovil, da imamo vsi štirje pravzaprav enak pogled!

John: Pa misliš, da se midva zato tako dobro razumeva, ker naju bolščeči pogled opozarja, da izhajava iz podobnih družinskih okolij?

Robin: To je kar verjetno. Ostaniva še naprej pozorna na druge podobnosti.

John: Pravkar sem se spomnil. Pred leti sem opazil, da me pogosto privlačijo ženske s takšnimi očmi, čudno pri tem pa je bilo, da je privlačnost popustila, takoj ko sem se tega zavedel. Prav gotovo je, da je še nekdo v moji družini imel tak pogled. Tu pa je še nekaj, česar ne razumem. Praviš, da je mogoče iz človekove osebnosti, oz. iz njegovih običajnih čustev – kot jih imenuješ – ugotoviti, kakšna je bila njegova družina. Zakaj? V kakšni zvezi je to?

Robin: Poglej, vsaka družina kaže težnjo, da na svoj poseben način obravnava čustva. Običajno vsi menijo, da so nekatera čustva “dobra”, druga pa “slaba”. Zato bodo zelo sproščeno izražali ”dobra” čustva, močno pa se bodo izogibali “slabim”. Morda so zadržani pri izražanju čustev nasploh, ali pa, nasprotno, popolnoma sproščeni. Posledica tega je, da vsaka družina razvije značilen skupek čustvenih stališč oziroma vrednot, tako da člani te družine delijo enake čustvene navade.

John: Kar pomeni, da bodo vsi oddajali podobne signale in si bodo celo nekoliko podobni?

Robin: Da, ni samo dednost tista, ki ustvarja podobnosti v družinah. Saj celo posvojeni otroci sčasoma postanejo podobni članom družine.

John: Je to tudi vzroka, da postanejo psi podobni svojim lastnikom?

Robin: Da, tudi v tem je precej resnice. Tudi družinski ljubljenčki se morajo podrejati družinskim navadam. Zato bodo imele družine, ki verujejo v samooblvadanje, ubogljive pse, družine, ki pa v to ne verujejo, imajo pa bolj divje otroke, dražijo pse, in psi se vedejo na podoben način.

John: Poskusiva povzeti.. Signale torej oddajamo z izrazom, držo in načinom gibanja. Tako sproščamo svoja privajena čustvena stališča, ki so podobna stališčem drugih družinskih članov. Ljudje iz podobnih družin zaznavajo te signale in se nanje odzivajo.

Robin: Pravilno. Prav to nam kaže vaja o družinskih sistemih.

John: No, v redu. Nečesa pa vseeno ne razumem. Rekel si, da ljudje, ki izberejo v tej vaji drug drugega, pogosto ugotovijo, da so v določeni starosti doživeli podobne dogodke. Prej si omenil primere pogostih očetovih odsotnosti oz. smrt v družini. Kako se to ujema s tem, kar si mi prejle razlagal?

Robin: Reciva, se iz vaje o družinskih sistemih naučimo še česa drugega. Deniva, da nekoga, ki je imel na določeni stopnji razvoja prav posebne težave, privlači oseba, ki je prav tako imela težave na isti stopnji.

John: Tega ne znam povezati s tistim, kar si prej razlagal. Mislim, da je ta misel čisto nova, brez zveze s prejšnjim.

Robin: Ni res, tesno je povezana s tem, kar sem prej povedal. Nekaj minut še potrpi in vse ti bo jasno.

John: Kaj si hotel s tistimi “težavami na določeni razvojni stopnji”?

Robin: Če je nekdo preskočil enega od razvojnih stadijev, ga bo privlačila oseba s podobno družinsko zgodovino, oseba, ki je mogoče preskočila isti razvojni stadij.

John: Panika me še ne bo zgrabila.. Vendar bi te prosil, da mi vseeno najprej razložiš, kaj si predstavljaš pod “razvojno stopnjo”. Mogoče bom potem razumel, kako lahko človek nekaj takega preskoči.

RAZVOJNE STOPNJE..
(Str. 21/26)

Za nadljnje branje si sposodite knjigo v knjižnici ali pa si jo kar kupite. Je vredna nakupa, neke vrste biblija odnosov, družin, otroštva.. Priporočam (tudi nadaljevanje: Življenje in kako ga preživeti)

Volk je tipicni zupnik. Teorija brez prakse. Zato tudi tako rad drzi pridige. Kaj vse to pubecu pomaga?

Pubec, ki mu “ne gre”, evo zgodbe enega znanca cisto okay karakterja. Joze je ze pri 35 letih imel zveneco titulo v mednarodnem podjetju, 3+ jurje place, sluzbeni avto, odplacano stanovanje, itd. Seveda, temu primerno je tudi zivel le za sluzbo. Ob delu je koncal se MBA. Za pecanje zensk pa ni imel ne casa ne atributov. Namrec z niti ne 170cm in celavo glavo je odkrito povedano zenske odbijal.
V neki tocki mu je bilo tega zivljenja dovolj. Dal je odpoved in odsel po svetu. Takrat sem ga tudi spoznal. Kaj mu je postalo jasno? Za zacetek to, da v oceh vecine zenske populacije sploh ni prenizek. Dejstvo, da ne zna igrati frajerja vec ni bila neka ovira. Celo s portali za zmenkarije je imel popolnoma drugacne izkusnje kot v Sloveniji. In v kratkem casu si je nasel 10 let mlajso punco, ki ga v Sloveniji niti pogledala ne bi.
Nauk zgodbe? Svet je velik. In ne veljajo vsepovsod SLO norme. Vcasih ni s tem, “bodi kar si”, nic narobe. Le v napacnem okolju si.

Volk, si ciljal na to da so mene, sramežljivega fanta skušali sparčkati s sramežljivo punco?

DXY, le kako to, da takorekoč vsem uspe najti partnerico ne le v Sloveniji, temveč v istem kraju ali bližnji okolici, ta znanec je pa moral v tujino?

Sam sem imel podobne težave kot ti (avtor teme). Čeprav sem to s poljubi itd. dal skozi že prej, sem imel pa neverjetno tremo pred prvim seksom in sem posledično to odlagal in odlagal, tudi s tem da sem enostavno zaradi živcev prekinil s kakšno punco (in one z mano). Med faksom so me prijatelji sicer spoznali s punco, s katero sem še sedaj – recimo, da sem imel malo sreče, kar tudi ne škodi. Prej so večinoma namreč punce hotele imeti nekaj z mano, sam pa nisem bil ravno zmožen dobiti takšne, ki bi mi res bila v redu (nezmožnost pristopanja ipd.).

Kar pa dejansko hočem povedati (na vrhu tega, da sem bil v kar podobni situaciji kot ti), je to, da bi se v tvoji situaciji (in svoji pri 20-ih letih) vpisal na ples. Sam sem delal sledeče napake: ves čas v eni in isti “sausage fest – geekovski” družbi; individualni hobiji (fitnes), oblačil sem se skejtersko / simpl… Mogoče podobno delaš tudi ti. Tudi karierno sem spoznal, da se enostavno moraš nekako dati v situaciji blizu ljudi, s katerim želiš biti / delati z njimi (nekako so poznanstva res več kot 50 % uspeha pomoje, karierno in socialno). Ko si enkrat v takšni družbi, boš lažje naredil naslednji korak, ker te bodo ljudje (punce) že navajeni.

Če boš redno hodil na kakšen ples (salsa in podobni malo bolj seksi plesi), ni vrag, da se ne boš naučil biti bolj sproščen s puncami in mogoče boš še celo tam katero spoznal – nihče mi ne bo rekel, da se samske punce tja vpisujejo samo zaradi želje po učenju plesnih korakov.

To bi bil moj nasvet, ki bi ga sam upošteval pred cca 10 leti in tudi sedaj, če bi šel narazen s svojo, četudi mi ni preveč do plesa. Torej ples, hobiji v družbi in poskrbi za svoj izgled.

Srečno!

Na toliko različnih načinov se bi moralo odgovoriti na vaš zapis.. ker morda bi se pa ena verzija le prebila do predmestja prestrašenega srca. Morda.

Poleg strokovne obrazložitve višje, je tu še malce satirično obarvana verzija odgovora.

Star balkanski pregovor to lepo oriše v eni sami povedi: “Hteo bi da se jebe, a da mu ne uđe!”

Humor absurda.

Takrat, pred leti,ko so v studiu TV Slovenia sedeli Bogomir Lešnik, Sašo Hribar in Žarko Petan so prišli do starega zaključka, da obstajajo tri vrste humorja:

1. da se smejiš drugim (to zna večina);
2. da se smejiš sebi (zmore manj ljudi);
3. absurd (manjšina, ker se ne smejiš samemu sebi, temveč še veliko širšemu kontekstu sebe, družbe itd. – svoji zrži skratka).

“Hteo bi da se jebe, a da mu ne uđe”, je lep primer absurdne situacije, paradoksa. Kognitivne disonance, če smo bolj precizni, s ščepcem nevrotika, kjer si želimo nedosegljivo (“hteo bi da se jebe”), hkrati pa tudi histeričnosti, ker sami to nedosegljivost kreiramo s pogojevanjem (“da ne uđe”).

Drug tak primer je šala Groucho Marxa:

[img]http://image.slidesharecdn.com/saudiehealthconfnov2014publicfinal24nov-141124035227-conversion-gate02/95/the-rise-and-rise-of-hcps-social-networks-focus-on-gcc-region-35-638.jpg?cb=1416823232[/img]
Sicer je to parafrazirana različica starega grškega filozofa (ne morem se spomniti, katerega?).

Moški, ki si torej žensko želi, hkrati pa nič na sebi ne spremeni ali postori v smeri, da bi jih lahko vsaj srečal.. je nekje iz tega vica. Ne želi ženske, ki bi si želela njega.
En takšen perverzen, absurden twist.

V primeru pa, da potem še obsoja polovico prebivalstva tega planeta (ne pravim, da to počnete vi), torej “vse ženske”.. pa velja oni drugi vic o Muju:
Mujo vozi po nemški avtocesti in sliši na radiu opozorilo, da točno na cesti, kjer se vozi, pelje Geisterfahrer – voznik v napačno/nasprotno stran. Mujo pogleda ven in reče: “Ma kakvi jedan! Vidi, koliko jih ima!”

Vsi na avtocesti so očitno Geisterfahrerji, le Mujo pelje “pravilno”.

Spet vic absurda, kjer se je potrebno znati smejati sebi (ker vsak človek ima kdaj to ozko perspektivo pravilnosti, pa čeprav ravna v nasprotju s celotno okolico), kot zasuku znotraj zgodbe, presenečenju.

Ampak presenečenju, imenovana ženska, se izogibamo, mar ne?

Vaši izgovori so večinoma absurdni, a jih kot Mujo jemljete smrtno resno.. posledično ne boste ravno videli humorja v njih, ker bi se morali najprej znati nasmejati sebi.. svojim absurdnim trditvam, ki vse služijo istemu namenu: izgovorom.

IZGOVORI:
S Fotografijo se še kako ukvarjajo tudi ženske in je torej posledično moč tako na tečajih, kot že na oblikovni, smer fotografija jih srečati. Potem so še razstave, galerije, delavnice, razprodaje, dogodki.. kot omenjeni photo-shootingi.. kjer nenazadnje lahko srečaš tudi modele.. ali tihožitje rastočih gob.. karkoli vam je ljubše (verjetno imate veliko izgovorov, da je stop-motion fotografiranje gob na odročni lokaciji bolj nujno potrebno kot kakršnakoli interakcija s čimerčem drugim, kjer bi bilo moč srečati žensko).

Drugi hobi: za 100 slovenskih 50 letnikov (med katerimi nihče nima ne hčere, ne matere, ne sestre, ne sestrične, ne sosede, ne sodelavke.. skratka prečiščeni moški klub).

Tinder – je namenjen dol dajanju, ne “spoznavanju”. Iti na Tinder, da bi spoznal dolgoročnega partnerja, je kot najemati Uber/rent-a-car, da bi posedoval avto.

Prijatelji
[img]http://www.susankorwin.net/wp-content/uploads/2014/02/birds-of-a-feather-flock-together.png[/img]

Kot lepo višje razloženo preko delavnice družinske terapije si tudi prijatelje omišljamo takšne, ki niso osvojili podobnih stvari v življenju oz. izhajajo iz podobnih družin.
V idealnih (redko videnih) okoliščinah si skupaj potem utreš pot naprej, pomoreš pri premostitvi neosvojenega.
Na nasprotnem polu, negativnega razpleta (žal pogosto videnem), pa drug drugega še dodatno vlečemo nazvdol.. kot, da bi društvo obečajočih si mlinskih kamnov za vrat šlo organizirati Iron Mana.
Drug drugega boste aktivno ustrahovali.. pripovedovali neuspeh, za neuspehom.. kar pa je psihološko podobno zasvojencem na Igro na srečo.
Že dolgo nazaj so ugotovili, da zasvojenci z igrami na srečo tega ne počno za zmago.. kje pa. Igrajo prav zaradi sladostrastja super mazohističnega občutka ničnosti in izgube.. izgube vsega (nekateri dejansko vse zaigrajo!).

Valdja se ne boste družili z James Bondom (ali vsaj Dr.XYem), ker bi lahko ponesreči kakšna altrusitično ljubezen troseča benevolentna potešena radodajka, preko roba postelje padla.
Dr.XY bi pa tudi kakšno drobtinico znal poslati v vašo smer (če slučajno niste ena in ista oseba, ki trenira “Vajo v slogu”).

Premožnost
Je iz dobe Charles Dickensa, ko je nazadnje še kaj veljalo v smislu ženitnih ponudb.. pa še takrat so pač starši izbirali ženine.
Verjtno bi v tistem obdobju hitro dobili ženo, ker bi vam jo izbrali starši in se ne bi upali niti pritožiti. Res pa je, da bi do ženine spalnice prišli šele čez 15 let, pa še to, ker vam je vžigalic za sveče zmanjkalo, ker je ravno redukcija elektrike.

Starost
Ni še nikoli bila ovira. Ljudje sa zaljubljajo pri 92 enako kot so si pri petih.. če premorejo srce in predvsem drznost, da si to “upajo”.
“številka” vam služi le kot eden dodatni oklepnik na poti do čutenja, do vašega srca.. hej, še slo in seksualnost ste tako zelo zatrli s kupom oklepnikov (Trg Tiananmen?), da se tudi od Luciferja ročno izbran odred največjih fatalk človeške zgodovine – skratka nad-Femme-Fatal – ne morejo prebiti niti do obronka vaše zavesti.
Vse se sproti briše.. proti onim 0% za ketere itak verjamete, da je vaša vrednost.

0% vrednost
Je eklatantna laž, ker ljudje, ki se nič ne cenijo, tudi ne cenijo življenja. Vi življenje cenite, samo bojite se ga kot hudič križa. Takrat, ko vključuje srce.

Poznaj se.

[img]http://media.gettyimages.com/photos/roman-mosaic-with-the-text-know-thyself-in-greek-script-over-a-in-picture-id501579895?s=594×594[/img]

Drži kot pribito. Kdor se pozna, ne išče in se ne prepušča izgovorom. Če se poznaš, lahko uvidiš, kaj ti manjka oz. greš v svet manjkajoče poiskati. Sam. Preko literature, društev, aktivnosti ali terapije.

Nasprotno, če samo posedaš v kotu domače sobe in jamraš, kako nikogar ne moreš srečati.. ker se prekleta soba noče odpeljati do Festivalne dovrane v soboto zvečer in se odpreti nad plesiščem ravno, ko dame izbirajo (vsi plesalci so pa zaradi nedefiniranega vesoljnega virusa ravno morali na WC odtočit).. res, kakšna nesreča!

Resnica je, da se poznate.. zato se tudi AKTIVNO izogibate ženskemu spolu. Mati je svetla izjema. Cankarijansko umeščena kot črtica.

Vsega zmerno.
[img]https://itsallgreek.co.uk/image/cache/data/product_images/JBM-47-1-Nothing-in-Excess-500×500.jpg[/img]

Pod pogojem, da ni ženska družba.. ali smiljenje samemu sebi, ker te ženske, katere se itak na vse pretege izogibate, noče srečati vaše osebnosti.

BODI KAR SI, se tako lahko zgodi v trenutku, ko sami sebi ne mečemo več aktivno ne samo polena pod noge, temveč še stebre antičnega sveta.. in ene tri manjše pol planete.

Točno takrat, ko je “Vsega zmero” in ko “se poznaš”.

Takrat, ko so stvari ozaveščene, se stvari lahko premaknejo. Dokler zamgujejo vaš odred oklepnikov Rdeče armade, se pač ne bo zgodilo nič. Maksimalno bitka pri Kursku (ki je bila itak pat pozicija, dasiravno največja tankovska bitka).

BISTVO
“Bistvo je očem prikrito”, pravi Mali Princ.

In kaj pravzaprav nikoli ni bilo izrečeno?

Zaljubljenost, zagledanost, simpatija, ljubezen, sla, poželenje, seksualnost.

Nikjer niso omenjene teh besede. Zgolj “želja” po ženski, brez “rizika” izpostavitve lastnega srca. Tako aktino čuvate svoje srce, da le to niti enega utripa v smeri vsaj spolne privlačnosti, kaj šele popolne zacumpranosti ne more opraviti.

Popolni nadzor.

Strah vlada. Strahovlada. Diktatura.

Ni strasti, ni ljubečnosti, ni nič v smeri pozabe sebe, brisanje svojega ega, predajanja, prepuščanja.. vse je nadzorovano v togih laboratorijskih okoliščinah (stop-motion fotografije raščočih gob ali morda bolj slikovito povedano: plesni?).
Zadrgnjeno in tesno.

Nekaj tihega.

In kaj je to tisto nekaj tihega, veste le vi.. in izbrskate lahko le vi.. če bi bila želja.. pa je ni.

Varneje je biti obkrožen z vitezi zarjavelih mečev (krvaveče prestrašenega srca) in nekaj bataljonov tankov.. plus eskadrilje bombnikov polnih Kamikaz izgovorov.

Ce bi bil taksen kot “takorekoc vsi ostali” se tu ne bi oglasal s tekstom kot si ga spesnil. Pa si ga. Se pravi, da nisi kot “takorekoc vsi ostali”.

Kakorkoli ze, vidim, da si jamrac, ki se tu oglasa v upanju, da se ga bo ena usmilila. Klasika.

Ja kar vse so ga odpikale zaradi čelave glave in tega ker ni niti 170? Japaja. Zgodbica za lahko noč.

Ja kar vse so ga odpikale zaradi čelave glave in tega ker ni niti 170? Japaja. Zgodbica za lahko noč.
[/quote]
Danasnje zahodnjakinje ste izrazito domisljave. Raziskave kazejo, da 80% moske populacije smatrate za nevredne podpovprecneze, ki so lahko srecni, da jih ne pogazite.

Tisto kar jaz vidim tukaj kot problem je dvoje. Prvo kot prvo ogovarjaš in vabiš na zmenek dekleta, ki ti niso z neverbalno komunikacijo dala nobenega signala, da lahko pristopiš. Svetujem ti, da greš sam na kak metalski ali rock koncert ali pa študentsko fešto in se tam sučeš okoli po sceni ter skušaš z očesnim stikom videti, če te je katera zapazila. Ženske dajo jasen signal, kdaj lahko pristopiš. Kot drugo očitno oddajaš izrazito energijo človeka, ki išče punco, kar punce odbija. V njihovih očeh si obupan kup nepotešenosti brez notranje vsebine. Tako ne bo šlo. Treba bo pokazati kaj več. Časi, ko so ženske iskale moškega, ker je bil moški in je imel nekaj zemlje so mimo.

Danasnje zahodnjakinje ste izrazito domisljave. Raziskave kazejo, da 80% moske populacije smatrate za nevredne podpovprecneze, ki so lahko srecni, da jih ne pogazite.
[/quote]

Pisal si za Slovenijo in tega enostavno ne kupim. Okoli mene so ženske, ki obožujejo moške, tud, če so čelavi, manjši, itd., jih ne teptajo, kaj šele, da bi jih imele za nevredne. Se pa povsod najdejo izjeme, ampak to se pri vas tud.

Pisal si za Slovenijo in tega enostavno ne kupim. Okoli mene so ženske, ki obožujejo moške, tud, če so čelavi, manjši, itd., jih ne teptajo, kaj šele, da bi jih imele za nevredne. Se pa povsod najdejo izjeme, ampak to se pri vas tud.
[/quote]
Mislim, da oba veva kak handikep je za moskega, ce ne dosega niti visine povprecne zenske, povrhu vsega pa je ze mlad prakticno brez las. Morda se je tudi zaradi tega tako zelo fokusiral na kariero. Nedvomno, da je bil okoli zensk posledicno tudi lesen. Za namecek je se delal v izrazito moskem kolektivu. Da bo mera polna pa ni niti navzven oddajal znakov, da je kaj ekstra uspesen. Tako, da res ni mogel nobeni “slucajno” pasti v oci. S povprecno faco in celavo glavo bo na portalih za zmenkarije ignoriran. Kot nevesc duvanja zenskam na duso pa bo v veliki vecini primerov izpadel desperado cudak.

To je kruta realnost. Kar pa se ne pomeni, da si v Sloveniji ne bi mogel najti zenske. Bi! Gotovo. Ampak poanta tega kar sem napisal je nekje drugje. V Sloveniji je bila njegova pojava velik handikep. Na poti okoli sveta pa je spoznal, da ni vsepovsod tako. Kljub temu, da ni imel nobene profesionalne titule, je bil marsikateri zenski ze na prvi pogled vsec. Tudi to, da ni znal “osvajati” vec ni bil nek resni manjko. Zato je po hitrem postopku prisel do kalibra zenske, ki ga v Sloveniji niti pogledala ne bi.

Je naredil prav? Bi se moral v Sloveniji ponizevati, pretvarjati da je nekaj kar ni, in dozivljati zavrnitev za zavrnitvijo, da bi se ga kaksna povprecna vrstnica koncno “usmilila” in ga dozivljala kot tolazilno “nagrado”?

Ja dosti napisanega malo povedanega. Sam bi ti samo predlagal da tako kot ko si naredil izpit za avto in si potem vozil kakšnega starega ki ga ni bilo škoda, šele po kakšnem letu kupil novejšega/novega … no da taprva ki te bo ujagala nebo tudi žena , pač naberi si izkušnje in ko boš imel prvo pravo punco boš kar naenkrat zanimiv drugim. In seveda ne se skup selit čeprav bo še tako hotla ( hotle).

Danasnje zahodnjakinje ste izrazito domisljave. Raziskave kazejo, da 80% moske populacije smatrate za nevredne podpovprecneze, ki so lahko srecni, da jih ne pogazite.
[/quote]

Ja to laufa tam do 23- 25 leta ko imajo polno oboževalcev, problem rata ko ni nobenega v vrsti in so naenkrat same, potem so dobri tudi ostanki.