Težka situacija
Moram se nekje izpovedat ker je prehudo, ne vem kaj narediti. Pred pol leta končno v svojih dobrih 30ih spoznam moškega, ki se karakterno in po vrednotah res ujameva. Ni imel veliko izkušenj z ženskami ampak mi to ni predstavljalo problem. Vedno več sva se družila in odločila, da poskusiva z vezo. Tukaj pa se je pojavil problem, saj si niti mislila nisem da bova imela težave v spolnosti.
Od vsega začetka je imel težave z erekcijo. Prvič sem se soočila s tem in potem prebirala forume in nasvete kjer pravijo da je to velikokrat kriva psiha pri začetnikih in da se bo spontano vse rešilo, ko se malo bolj navadi. V tem upanju sva nadaljevala in sem ga spodbujala. Po več kot mesecu nobenega napredka, zato sem začela že sumiti da nekaj ni ok in se je odločil za zdravnika. Dobil je seveda Viagro katera je toliko pomagala da je lahko penetriral, vseeno pa je hitro padel dol. Pač ni tak seks kot mora biti, vse je na hitro in v nekem strahu ali bo ali ne bo. Če mi ne bi toliko karakterno odgovarjal in če ne bi bil res tako dober človek po srcu bi že takoj rekla adijo. A ne, mene je to peljajo še korake naprej.
Urolog po večih preiskavah ne ugotovi nič drastičnega, niti ga noben ne jemlje resno saj je mlad. Mislim da so vsi prepričani da je psiha ampak jaz sem prepričana da temu ni tako. Po vseh teh preiskavah sem jaz že povsem izmučena, izgubila sem upanje da bo kdaj boljše, vedno bolj sem prepričana da so te težave posledica neke hude avtoimune bolezni, ki jo je imel lansko leto in mu je verjetno uničilo živce in zato nikoli več ne bo doživel prave erekcije. Sedaj spet čaka preiskavo pri nevrologu. Sita sem tega čakanja izboljšav pa ni, niti prave diagnoze mu še niso postavili v pol leta. Hodi tudi na raznorazne terapije in nič ne pomaga. S tableti se da pomagat le delno, vsekakor ni tako trd kot bi moral biti.
V vsem tem času sem se seveda navezala nanj, preživela sva tudi veliko lepih trenutkov ker se drugače res vidi da me ima noro rad, vse bi naredil zame. Je izjemno spoštljiv, iskren, trudi se neizmerno, v vso zdravljenje me vključuje za kar sem mu res hvaležna. A vseeno sem prišla do zaključka ali bom lahko s tem živela. Nekaj dni sem povsem sesuta ker res ne vem kaj naj naredim, ali ga je res bolj pametno pustiti, ker priznam to te zelo izčrpa, ali si bom pri teh letih naredila še večjo škodo saj se zavedam da so kvalitetni moski ze oddani. Zadnje dni sem res povsem na tleh ker ne vem več ali čakati še na vse preiskave ali kar takoj potegniti črto in zaključiti. Ali mi bo potem žal če se izkaže da je kakšna možnost za izboljšavo. Neverjetno težka situacija saj bi zapustila sicer dober odnos ampak ob misli, da nikoli več ne bom doživela normalnega seksa pa me tudi grozno odbija. Prosim za vaša mnenja.
Ahmm tudi na to sem že pomislila mi sicer ne deluje tako, tudi o tem sva se že pogovarjala in pravi da ne. On nima spontanih jutranjih erekcij tudi pri samozadovoljenju ima erekcijo le na pol, ne glede na to ali sem jaz zraven ali ne. Dejansko ima na pol mehkega in lahko dozivi ejakulacijo s tem da na koncu postane malo bolj trd. Zelo težka situacija in imam občutek da niti zdravniki ne znajo pomagat.
pa daj kolkrat boš še to napisala v tem letu? pusti človeka pri miru, pa si najdi jebača, tuki na monu jih je polno, ki vsakodnevno smetijo starševski čvek, da te ozdravi tvoje “nifomanije”
kaj ima 30letnik jest viagro,a si zmešana? pač nisi prava zanga in to je to. Penis še kako trdo stoji ob ženski ki si jo moški želi. brez viagre.
Anonimo, 07.11.2024 ob 09:14
Moram se nekje izpovedat ker je prehudo, ne vem kaj narediti. Pred pol leta končno v svojih dobrih 30ih spoznam moškega, ki se karakterno in po vrednotah res ujameva. Ni imel veliko izkušenj z ženskami ampak mi to ni predstavljalo problem. Vedno več sva se družila in odločila, da poskusiva z vezo. Tukaj pa se je pojavil problem, saj si niti mislila nisem da bova imela težave v spolnosti.
Od vsega začetka je imel težave z erekcijo. Prvič sem se soočila s tem in potem prebirala forume in nasvete kjer pravijo da je to velikokrat kriva psiha pri začetnikih in da se bo spontano vse rešilo, ko se malo bolj navadi. V tem upanju sva nadaljevala in sem ga spodbujala. Po več kot mesecu nobenega napredka, zato sem začela že sumiti da nekaj ni ok in se je odločil za zdravnika. Dobil je seveda Viagro katera je toliko pomagala da je lahko penetriral, vseeno pa je hitro padel dol. Pač ni tak seks kot mora biti, vse je na hitro in v nekem strahu ali bo ali ne bo. Če mi ne bi toliko karakterno odgovarjal in če ne bi bil res tako dober človek po srcu bi že takoj rekla adijo. A ne, mene je to peljajo še korake naprej.
Urolog po večih preiskavah ne ugotovi nič drastičnega, niti ga noben ne jemlje resno saj je mlad. Mislim da so vsi prepričani da je psiha ampak jaz sem prepričana da temu ni tako. Po vseh teh preiskavah sem jaz že povsem izmučena, izgubila sem upanje da bo kdaj boljše, vedno bolj sem prepričana da so te težave posledica neke hude avtoimune bolezni, ki jo je imel lansko leto in mu je verjetno uničilo živce in zato nikoli več ne bo doživel prave erekcije. Sedaj spet čaka preiskavo pri nevrologu. Sita sem tega čakanja izboljšav pa ni, niti prave diagnoze mu še niso postavili v pol leta. Hodi tudi na raznorazne terapije in nič ne pomaga. S tableti se da pomagat le delno, vsekakor ni tako trd kot bi moral biti.
V vsem tem času sem se seveda navezala nanj, preživela sva tudi veliko lepih trenutkov ker se drugače res vidi da me ima noro rad, vse bi naredil zame. Je izjemno spoštljiv, iskren, trudi se neizmerno, v vso zdravljenje me vključuje za kar sem mu res hvaležna. A vseeno sem prišla do zaključka ali bom lahko s tem živela. Nekaj dni sem povsem sesuta ker res ne vem kaj naj naredim, ali ga je res bolj pametno pustiti, ker priznam to te zelo izčrpa, ali si bom pri teh letih naredila še večjo škodo saj se zavedam da so kvalitetni moski ze oddani. Zadnje dni sem res povsem na tleh ker ne vem več ali čakati še na vse preiskave ali kar takoj potegniti črto in zaključiti. Ali mi bo potem žal če se izkaže da je kakšna možnost za izboljšavo. Neverjetno težka situacija saj bi zapustila sicer dober odnos ampak ob misli, da nikoli več ne bom doživela normalnega seksa pa me tudi grozno odbija. Prosim za vaša mnenja.
…samo češnja na vrhu torte…če vse ostalo štima, potem lahko uredita tudi spolnost…je veliko in še več načinov da te zadovolji…lahko pa je tudi samo psiha, ker…vse delata v strahu, krču…ali bo na ali…
Pri nama je bil podoben problem…se je zeloooo obremenjeval zaradi tega…sem mu povedala, da se naj zaradi tega neee sekira…da bo ko bo…hmmm…ko je premagal strah, da ne bo…je biloooo…pa sedaj gre proti 60 nima nobenih težav.
Igrajta se, zabavajta se…uživajta življenje…in pozabita na seks…in takrat se bo zgodil.
Sam mi je pred kratkim priznal da je ob meni že res sproščen in ne čuti nobenih zavor. Kdaj sva skupaj preživela res lep dan in tudi večer poln smeha, popolnoma sproščena in sva šla čisto spontano v seks, brez pričakovanj in strahov pa se je erekcija enako pojavila samo do polovice. Čutila sem to sproščenost in samo nek nagon pri obeh pa se ni zgodilo. Čutim pri njemu to vznemirejnost in željo, govori mi kako bi me pa enostavno ne more, ker ni dovolj trd. Enostavno res nihče ne verjame, da ima fant nekje fizičen problem, ker drugače se mu ne bi te težave pojavljale tudi pri samozadovoljevanju in imel bi jutranje erekcije, ki jih preprosto nima več.
OMG, ti pa res pritiskaš nanj. Že po enem mesecu si travmirala…
Namesto, da bi bila srečna, da ti da mir in da daš njemu čas, da se privadi na žensko tirana… ne, ne… ti kar pritiskaš in ga pošiljaš na preiskave.
Samo eno malo bolj normalno žensko bi rabil, tako ki ne misli samo na seks.
A si pomislila, kaj je v zakonu najbolj pomembno. Verjemi, da je seks tam nekje na predzadnjem mestu. Če ima možnost, da ti naredi otroka, to je vse kar rabi.
Ne morem najbolj razumeti komentarjev v stilu “če je to edina težava, potem ni panike”. Ja, je panika. Platonska veza je na dolgi rok panika, če si je ne želita oba. In ta dva bosta na dolgi rok imela bolj kot ne platonsko vezo, čeprav je več načinov, kako lahko zadovoljiš partnerja, vseeno ni isto, če ne moreš imeti spolnih odnosov. Seveda so druge stvari v zakonu bolj pomembne, kot spolni odnosi, ampak so pa vseeno pomemben del zakona in če nista oba partnerja mnenja, da spolni odnosi ne olepšujejo zakona, potem je to velik primanjkljaj, ki dolgoročno vodi v nezadovoljstvo in frustracije.
Jaz osebno dolgoročno ne bi mogla, ker bi mi pomemben del pač manjkal, čeprav se to za nekatere od vas morda sliši zelo narobe. Ampak od svojega partnerja pričakujem, da me lahko na tem področju zadovolji, hkrati pa si želim njegove bližine tako zelo, da si ne predstavljam, kako bi izgledalo, če bi se zgolj dotikala en drugega, se crkljala. Sem bila na začetku veze v zelo podobni situaciji kot ti in skoraj vrgla puško v koruzo. Par mesecev je bil pri nama v postelji POLOM, nisem več vedela, kaj naj. Ali je bil v napol mehkem stanju, ali je med spolnim odnosom uplahnil, ali ga je zmotilo nekaj iz okolice, nek gib, v glavnem vse možno. Ubijalo me je. Vedela sem, da nisem jaz kot jaz razlog, ampak po določenem času sem začela dvomiti vase. Potem sva šla na daljši dopust in od tam naprej je situacija popolnoma drugačna. In ne, če bi tako bilo še dlje časa, verjetno ne bi zdržala, čeprav ga imam neizmerno rada in je to moški, ki sem si ga od nekdaj želela.
Lahko je psiha, lahko ni. Če je psiha glavni razlog, potem s pritiskom ne more postati nič boljše, in pritisk odkar je s tabo definitivno je, ker vama pač ne uspeva. Poskusita morda za nekaj časa res čisto umakniti te želje po spolnih odnosih, pustita to na strani in kar bo bo. Se odpravita nekam v drugo okolje in misli usmerita drugam. Upam, da vama uspe najdi razlog in seveda rešitev.
Hvala za en pameten odgovor in razumevanje. Čisto drugo je ko nekdo to sam na svoji koži doživi in vidi kako težko dejansko to je, še huje če imaš drugače človeka res rad. Verjamem da so lahko pametne tiste, ki imajo doma vsak dan stoječega in jim tega ne manjka. Če pa veš kako lepa je lahko spolnost med dvema in tega na enkrat več ni je pa zelo težko. Seveda so druge stvari meni tudi pomembne, če ne bi bile, že sedaj ne bi toliko časa vztrajala.
V tem času sva že bila na dopustu enem malo daljšem, enem malo krajšem in tudi tam ni bistvene razlike. Na prvem dopustu se je čutil večji nagon in sproščenost vseeno pa brez tablet ni šlo. Na drugem dopustu pred kratkim pa kar polomija na žalost. Sem vesela za vaju, da vama je uspelo, pri nama pa je verjetno samo vprašanje časa do kdaj bom jaz še vztrajala in kdaj se bom odločila, da imam dovolj.
vidva imata že od začetka težave s to trdostjo.. kar je podobno kot če je ženska na svojega moškega suha.. pač si ga ne želi.. ker drugače teče v potokih. Enako pri moškem-trd ko kamen ko si drago želi. če ni si te pač ne želi. mučiš ga pa že od štarta, pusti spolnost na strani in se družita brez tega siljenja na sex.. pač poljubi, nežnosti itd, ostalo pa pusti, ker ga boš zafurala do konca. Oni se identificirajo tako s svojim penisom kot svojim stanjem na trr in statusom-ne moreš ti zdaj njemu skoz najedat in to od začetka pa pričakovat da bo pa kar od enkrat trd kot kamen.
Zartrose, 07.11.2024 ob 11:18
pa daj kolkrat boš še to napisala v tem letu? pusti človeka pri miru, pa si najdi jebača, tuki na monu jih je polno, ki vsakodnevno smetijo starševski čvek, da te ozdravi tvoje “nifomanije”
kaj ima 30letnik jest viagro,a si zmešana? pač nisi prava zanga in to je to. Penis še kako trdo stoji ob ženski ki si jo moški želi. brez viagre.
Jebaca z mona in fijagro, kar je siher je siher.
Pri bivšem je bilo tako. Seveda je metal oči tudi za drugimi ženskami, pa sredi trgatve si ga je šel večkrat na dan drkat za bližnje drevo. Porniči mu tudi niso bili tuji, tako da sem ga lepo poslala v tri krasne, ker v postelji je bilo…nič, niente, nulla. Saj ni moglo bit, ko je sam praznil jajca na kdo ve koga, možno je, da me je tudi prevaral.
Kakšna je situacija pri vama, pa bosta morala le sama ugotoviti in temu primerno ukrepati. Ker takšno življenje ni nič. Spolnost ni glavna zadeva v vezi, je pa kar pomembna. Srečno.
Glukoze v krvi ima v normalnih vrednostih. Ja saj v tej smeri delava ampak je problem ker noben nič ne najde se mi zdi da predvsem pa zato ker je tako mlad in vsi še preden se lotijo iskanja vzroka rečjo da je problem v psihi in res sploh noben ne verjame da mora biti nek vzrok v telesu, podobno kot se dogaja tukaj na forumu.
Zelo sem razočarana nad slovenskim zdravstvom, tudi nad urologom ki ga ima, saj je rekel da ni tako pomemben in nujen primer ker ni življenjsko ogrožen. Na vsak njegov odgovor se čaka po skoraj dva meseca, a ko greš nekaj samoplačniško si naslednji dan na vrsti…res žalostno. Ni pomemben primer a še celo spolno življenje ima pred sabo, res sramota za zdravstvo. Se mi zdi da ravno take bi morali prioritetno obravnavati. Ravno zaradi vsega tega se je najina težava še bolj poglobila, ker sva skoraj ostala sama v tem in svojih ugibanjih kaj je narobe. Potem naj pa ne pišejo člankov po spletu naj se moški čim prej obrnejo po pomoč v primeru težav, halo, saj te niti ne jemljejo resno niti ne znajo pomagat.
Če kdo pozna kakšnega res dobrega urologa ali pa če ima kdo še kakšen nasvet kam se obrnit bom vesela.
K Vodebu se spravi, da ti bo malo možgane naštelal na stvari, na katere imaš vpliv. Da boš dojela, kaj se v resnici dogaja. Ker moraš priti prvo do lastnega uvida. Nato pošlji svojega k njemu. Ni vrag, da tega ne bi rešili. Vse se da, samo vztrajati treba. Če ne drugo, se bosta lahko razšla brez zamere, a zmagovalča vsak zase.