Moram se nekje izpovedat ker je prehudo, ne vem kaj narediti. Pred pol leta končno v svojih dobrih 30ih spoznam moškega, ki se karakterno in po vrednotah res ujameva. Ni imel veliko izkušenj z ženskami ampak mi to ni predstavljalo problem. Vedno več sva se družila in odločila, da poskusiva z vezo. Tukaj pa se je pojavil problem, saj si niti mislila nisem da bova imela težave v spolnosti.

Od vsega začetka je imel težave z erekcijo. Prvič sem se soočila s tem in potem prebirala forume in nasvete kjer pravijo da je to velikokrat kriva psiha pri začetnikih in da se bo spontano vse rešilo, ko se malo bolj navadi. V tem upanju sva nadaljevala in sem ga spodbujala. Po več kot mesecu nobenega napredka, zato sem začela že sumiti da nekaj ni ok in se je odločil za zdravnika. Dobil je seveda Viagro katera je toliko pomagala da je lahko penetriral, vseeno pa je hitro padel dol. Pač ni tak seks kot mora biti, vse je na hitro in v nekem strahu ali bo ali ne bo. Če mi ne bi toliko karakterno odgovarjal in če ne bi bil res tako dober človek po srcu bi že takoj rekla adijo. A ne, mene je to peljajo še korake naprej.

Urolog po večih preiskavah ne ugotovi nič drastičnega, niti ga noben ne jemlje resno saj je mlad. Mislim da so vsi prepričani da je psiha ampak jaz sem prepričana da temu ni tako. Po vseh teh preiskavah sem jaz že povsem izmučena, izgubila sem upanje da bo kdaj boljše, vedno bolj sem prepričana da so te težave posledica neke hude avtoimune bolezni, ki jo je imel lansko leto in mu je verjetno uničilo živce in zato nikoli več ne bo doživel prave erekcije. Sedaj spet čaka preiskavo pri nevrologu. Sita sem tega čakanja izboljšav pa ni, niti prave diagnoze mu še niso postavili v pol leta. Hodi tudi na raznorazne terapije in nič ne pomaga. S tableti se da pomagat le delno, vsekakor ni tako trd kot bi moral biti.

V vsem tem času sem se seveda navezala nanj, preživela sva tudi veliko lepih trenutkov ker se drugače res vidi da me ima noro rad, vse bi naredil zame. Je izjemno spoštljiv, iskren, trudi se neizmerno, v vso zdravljenje me vključuje za kar sem mu res hvaležna. A vseeno sem prišla do zaključka ali bom lahko s tem živela. Nekaj dni sem povsem sesuta ker res ne vem kaj naj naredim, ali ga je res bolj pametno pustiti, ker priznam to te zelo izčrpa, ali si bom pri teh letih naredila še večjo škodo saj se zavedam da so kvalitetni moski ze oddani. Zadnje dni sem res povsem na tleh ker ne vem več ali čakati še na vse preiskave ali kar takoj potegniti črto in zaključiti. Ali mi bo potem žal če se izkaže da je kakšna možnost za izboljšavo. Neverjetno težka situacija saj bi zapustila sicer dober odnos ampak ob misli, da nikoli več ne bom doživela normalnega seksa pa me tudi grozno odbija. Prosim za vaša mnenja.