Takole sem napisal: “Izdaja ga (in jih) ni ovirala, da kasneje ne bi postal komandant..”
Torej, KASNEJE. PO izdaji je postal komandant.
Citat: “… (in jih)…”. Kar pomeni, da niti njegovih predpostavljenih izdaja ni motila, da ne bi postal poveljnik.
Torej si pokvarjenec TI, ker mi skušaš podtikati. Zadovoljim se tudi z razlago, da si funkcionalno nepismen. Predvsem ti pa ne gre razlaga zdajšnjega zgodovinopisja, ker te je strah resnice, ker ti je šolsko nabijanje preveč sedlo. Morda te je tudi strah pred odgovornostjo. Kakšno, dobro veš sam…

Neki “prababi” ni nikakršen relevanten osebek, še manj referenca, ker je ostal na zgodbah, katere so na učili v osnovni šoli v 50. letih.

Od takrat do danes je zgodovinopisje odkrilo mnogo zakritih zgodb in napisalo na podlagi dokumentov in pričevanj resnico, ki se je ne da več zanikati. Zanikovali so tudi povojne poboje. Danes so od vseh priznani. Še vedno pa nočejo v polni meri priznati medvojnih množičnih in posamičnih ubijanj. Tudi to bodo priznali. Predvsem ne razumeš, da se resnice ne da prelisičiti. Tako strahotno se nad slovenskim narodom v vsej zgodovini ni znesel še nobeden. Komunisti so to storili. S tisoči in tisoči pobitih, tudi otrok. Okupator je pobil precej manj ljudi, še manj pa je padlo okupatorjev v bojih . Glavni sovražnik so bili Slovenci. In to je nedvoumno dokazano. Okupator je bil samo kolateralna škoda v boju za revolucijo in za totalno zločinsko oblast po vojni. Za takoimenovano “NOB” sploh ni šlo. Je sploh NI BILO. Bila je izključno samo REVOLUCIJA.

Sam pa si napisal tudi tole:”…nedvoumno povedal očetova (2) razloga za izdajo…
“…je njegov oče Filip izdal Tigrovce Italijanom…”
Torej, IZDAJA. Je ali ni? IZDAJA. Sam si napisal.

Ne piši nedostojnih zmerljivk, ker ti črke filter spremeni v zvezdice!
[/quote]

pričevanje,
odpri citate, sem ti nekaj podčrtala. Priporočam ti pa tudi, da še enkrat ali dvakrat poslušaš Bruna, kaj je povedal o očetu.
Jaz sem pozorno poslušala in ti povem, da si dobro pomešal, kot vedno, znaš prirejati in obračati v svoj prid.
Avtor posta “”zatooo””, ti je dobro povedal in se z njim strinjam.

Napisal si tudi: Neki “prababi”, . . . . Hahaha, pravilno je: Neka “PRABABI”, itd., . . . . .
Sem že vajena tvojega čvekanja, če bom pri volji bom še kakšne cvetke povlekla na dan, da jih vidijo še novi obiskovalci MON-a. Veliko si načvekal. Ena dama me je ozmerjala z “gorenjskim narkom”. :-))) Ti si pa tisto njeno zmerjanje pozorno prebral in zato sem “neki prababi”, ne PRABABI.

Veš ti pokvarjenec, meni niso v šoli predavali zgodovino 2. svetovne vojne.
Jaz sem 2. svetovno vojno doživela in k sreči tudi preživela pri dobrih ljudeh, šolo pa končala leta 1945.

Tigrovce so Italijani po izdaji pobili, že v začetku maja 1941. V tistem času so naši vrli predvojni politiki že uredili z Italijani in Ljubljansko pokrajino priključili k Italiji.
Komunisti in Krščanski socialisti in drugi so se še dogovarjali kako in kaj z uporom proti okupatorjem.

Oče Bruna, je pa “raubšical” in gospodaril v svojem revirju, saj je bil usposobljen v mnogih veščinah, tudi v vojaških.
Bruno je tudi povedal, da o izdaji TIGROVCEV, ni vedel nihče. Kdaj je Brunov Oče postal “boginbatina pri partizanih, nisem raziskovala.

Dobro smo poslušali o Brunovem očetu. Do kraja pokvarjen človek, morilec in izdajalec, ki gre OKUPATORJU izdat Tigrovce, ker so ga motili pri raubšicanju. Kakšno podlo dejanje!!! Seveda se ta človek ni pomišljal umoriti človeka, ki se je vrtel okoli njegove žene. No, tak je bil tudi polkovnik Bojan Adamič. Po vojni.
Brunova mama je bila izredna ženska. Zavedna Slovenka do kraja. Na zasliševanjih je niso pretepavali okupatorji, so jo pa pri istem delu komunisti in domobranci. Kar je jasen pokazatelj državljanske vojne, ki je najhujša od vseh vojn. Neusmiljena.
In pri pokvarjeni oblasti, ta pokvarjen človek napreduje do polkovnika! Oddaja zelo veliko pove. Ogromno! Nekaterim na žalost ne.

je tako;
pri pokvarjeni oblasti, pokvarjeni človek napreduje,
pri nepokvarjeni oblasti pokvarjenec ne napreduje, tudi v vojnih razmerah ne.
O kakšnem kaznovanju pretepavanju (natepavanju) pa niti govora ni.
Razumljivo?
Bog nam daj dobro oblast.

Se strinjam. V gornjem postu sem pozabil omeniti, da je bil tudi tat v starojugoslovanski vojski. Zaradi tatvin so ga vrgli iz vojske Kraljevine Jugoslavije. Torej: “Do kraja pokvarjen človek, moralno izprijen, tat, morilec in izdajalec, ki gre OKUPATORJU izdat Tigrovce, ker so ga motili pri raubšicanju.”

Komunisti so postajali v glavnem brezdelneži, sumljivi tipi, nagnjeni h kriminalu, moralno in etično pokvarjeni ljudje. Takšen je bil tudi skoraj ves vodstveni kader Jugoslavije v letu 1945. Ivan Maček je bil surovež, ki so se ga vsi bali. Njegov priljubljeni rek je bil: “ub`t!” (ubiti!). Odgovoren je za tisoče in tisoče po nedolžnem pobitih.
Epilog je znan: pokvarjena oblast in njena pokvarjena vojska sta se zrušili sami vase. Še prej pa je “vojska” nadaljevala s “svetlimi tradicijami NOB”, kratek čas tudi v Sloveniji, potem pa morijo na Hrvaškem in v Bosni.
S krvjo – ki je bila temelj njihove oblasti – so prišli na oblast, v krvi so jo zapustili.

razmišljanje,
hm, . . . . . kdo je pa še s teboj poslušal, ko pišeš smo?????

Čudno, čudno, da se ni nihče od tvojih poslušalcev obregnil na Hlebca, ko je prišel k Brunovi mami in ji rekel, da ne bo povedala da jih je Hlebec tepel, . . . . .

Pišeš:
“Brunova mama je bila izredna ženska, zavedna Slovenka do kraja, itd., . . .
Pismo o izdaji TIGROVCEV, je pa pomagala napisat, je dejal sin Bruno.”

O Bojanu Adamiču pišeš, da je bil ravno tak po vojni. Kje pa to piše!? O njem nisem nikjer zasledila, le postrezi pisanje.

O Jožetu Hlebcu, se pa da veliko prebrati. Nič čudno ni, da se je zatekel k Brunovi mami.
V knjigi, “Po sledovih črne roke”, je mnogo branja. Tudi v knjigi, “Zgodovina NOB na LOGAŠKEM”, pa tudi še v drugih ga lahko bereš.
———————————————————–
Nekaj stavkov iz knjige, “”PO SLEDOVIH ČRNE ROKE””

Stran 36

Četniški poveljnik Jože Hlebec – Krpan

Bivši aktivni podporočnik Jože Hlebec je bil prvi poveljnik gorenjskega četniškega odreda.
S četniki je prvič prišel na Gorenjsko 12. junija 1943. leta.
Jože Hlebec-Krpan je bil rojen 1912. leta na Javorniku v jeseniški občini. Kmalu po njegovem rojstvu se je družina preselila v Šentvid pri Ljubljani, kjer je bil oče železniški postajenačelnik.
Po šolanju se je vpisal na vojaško akademijo.
Po kapitulaciji Jugoslavije so ga Italijani — kot mnoge druge oficirje — odpeljali v internacijo, od koder se je vrnil čez deset mesecev. Prisluhnil je glasu iz Londona, kar ga je napotilo v četnike.

Šnt Jošt nad Vrhniko, Zaplana Rovte in Sv. Trije kralji v Polhograjskih Dolomitih so bili dokaj ugodni za četniško ilegalo. Polhograjski Dolomiti so bili prek zime 1942/43. Tu je bilo vodstvo OF, centralna tehnika, CK KPS in del glavnega štaba. S tega področja so se morali parizani umakniti.v siloviti partizanski ofenzivi marca 1943. leta, ko so belogardistični agenti množično izdajali sodelavce OF in vojaško pomagali črnosrajčnikom. Po umiku partizanskih enot so se tod kot gobe po dežju razpasle belogardistične vaške straže, ki so dobile poleg Italijanov tudi v četnikih zaveznika v boju proti narodnoosvobodilni vojski.

Stran 39 in 40

“”Jože Hlebec, kot zagrizen naprotnik OF, je bil komandant gorenjskega četniškega odreda od 1942 do 1943.
Udeleževal se je bojev proti partizanom, imel stike z belogardisti in užival podporo okupatorja.

1. decembra 1943. leta je prostovoljno vstopil v službo ljubljanske policije pod vodstvom nemškega okupatorja, bil nato poveljnih policijskih zaporov in tam pretepal pripornike v družbi znanega nemškega rablja Simona.

Februarja 1944. leta je ob desetih zvečer v najhujšem mrazu nagnal vse pripornice v spalnih oblekah na dvorišče, kje so morale stati do šeste ure zjutraj samo zato, ker so baje pele patrizanske pesmi.
Februarja 1945. leta je organiziral specialni policijski vod, v katerem je bilo 34 najbolj zanesljivih policistov. Le-ti so imeli nalogo spremljati politične ujetnike iz ljubljanskih zaporov v koncentracijska taborišča, asistirati pri nočnih aretacijah politične policije itd.

V noči od 3. na 4. maj 1945. leta je Hlebec v družbi specialnega voda odpeljal na Dolenjsko 26 političnih zapornikov, pristašev OF, med katerimi so bili tudi dr. Vito Kraigher, Neda Gerzinič in odvetnik Stanko Tomšič. Le-te je tam izročil šefu politične policije Koželju, da bi jih zverinsko pobil. Še pre je pretepal dr. Vita Kraigherja, razne druge zpornike in celo policiste, ki mu niso bili slepo pokorni. Udeležil se je justifikacije policijskega svetnika dr. Vladimirja Kanteta in po opravljeni justifikaciji v družbi Bevca, Vončine, Kevsniča in Husa iz veselja nad opravljeno smrtno obsodbo popival na policiji v sobi nadporočnika Husa pozno v noč.

Hlebec je bil tudi pripadnik črne roke in je dal kapetanu Ilovarju nalov bivšega jugoslovansskega poročnika Rudolfa Ravnika, ki so ga čez deset dni črnorokci ustrelili na njegovem domu.

S sadističnem užitkom je po nasvetu gestapovca Dusche v družbi soobtoženega Bevca vodil neke nedelje oktobra 1943. leta skupino dvajsetih namenoma slabo oblečenih partizanov po ljubljanskih ulicah, da jih je izpostavil preziranju belogardistov in pljuvanju nemških hlapcev.
V zasebnem življenju se je družil z znanim okupatorskim rabljem Simonom in se udeleževal njegovih pijanskih in vlačugarskih podvigov v družbi soobtoženim Vidom Bevcem in Otom Vovčinom ter se nato pijan znašal nad zaporniki in jih sredi noči pretepal.””

Ob koncu vojne se je Hlebec skupaj z domobrnci in s četniki umaknil na Koroško in se vdal Angloameričanom. Ni imel sreče. Že čez dvajset dni so ga poslali skupaj s sto domobranskimi in četniškimi oficirji in več tisoč domobranci v domovino, kateri je med vojno storil toliko zla.
29. junija 1945. leta se je v skupini dvajsetih belogardističnih policijskih rabljev na javni razpravi zagovarjaal pred vojaškim sodiščem ljubljanskega vojnega področja.
Vojaški tožilec je obtožil Hlebca naslednjih kaznivih dejanj:

V sodni dvorani je zavšalo. Prisotni so bili ljudje, na katerih so se še poznali sledovi Hlebčevega mučenja. Sodnik je zahteval mir. Vojaški tožilec je prebral še obtožnico za drugih 19 zakrknjenih zločincev in njihovih pajdašev.

Po kratkem odmoru se je začelo zasliševanje obtožencev.

Nadaljevanje, na:

Stran 41

Na strani 40 je slika v uniformi, Jože Hlebec – Krpan

http://reporter.si/clanek/slovenija/dosje-bojana-adamica-slavni-dirigent-in-neizprosni-morilec-455043

razmišljanje,
hm, . . . . . kdo je pa še s teboj poslušal, ko pišeš smo?????

Čudno, čudno, da se ni nihče od tvojih poslušalcev obregnil na Hlebca, ko je prišel k Brunovi mami in ji rekel, da ne bo povedala da jih je Hlebec tepel, . . . . .

Pišeš:
“Brunova mama je bila izredna ženska, zavedna Slovenka do kraja, itd., . . .
Pismo o izdaji TIGROVCEV, je pa pomagala napisat, je dejal sin Bruno.”

O Bojanu Adamiču pišeš, da je bil ravno tak po vojni. Kje pa to piše!? O njem nisem nikjer zasledila, le postrezi pisanje.

O Jožetu Hlebcu, se pa da veliko prebrati. Nič čudno ni, da se je zatekel k Brunovi mami.
V knjigi, “Po sledovih črne roke”, je mnogo branja. Tudi v knjigi, “Zgodovina NOB na LOGAŠKEM”, pa tudi še v drugih ga lahko bereš.
———————————————————–
Nekaj stavkov iz knjige, “”PO SLEDOVIH ČRNE ROKE””

Stran 36

Četniški poveljnik Jože Hlebec – Krpan

Bivši aktivni podporočnik Jože Hlebec je bil prvi poveljnik gorenjskega četniškega odreda.
S četniki je prvič prišel na Gorenjsko 12. junija 1943. leta.
Jože Hlebec-Krpan je bil rojen 1912. leta na Javorniku v jeseniški občini. Kmalu po njegovem rojstvu se je družina preselila v Šentvid pri Ljubljani, kjer je bil oče železniški postajenačelnik.
Po šolanju se je vpisal na vojaško akademijo.
Po kapitulaciji Jugoslavije so ga Italijani — kot mnoge druge oficirje — odpeljali v internacijo, od koder se je vrnil čez deset mesecev. Prisluhnil je glasu iz Londona, kar ga je napotilo v četnike.

Šnt Jošt nad Vrhniko, Zaplana Rovte in Sv. Trije kralji v Polhograjskih Dolomitih so bili dokaj ugodni za četniško ilegalo. Polhograjski Dolomiti so bili prek zime 1942/43. Tu je bilo vodstvo OF, centralna tehnika, CK KPS in del glavnega štaba. S tega področja so se morali parizani umakniti.v siloviti partizanski ofenzivi marca 1943. leta, ko so belogardistični agenti množično izdajali sodelavce OF in vojaško pomagali črnosrajčnikom. Po umiku partizanskih enot so se tod kot gobe po dežju razpasle belogardistične vaške straže, ki so dobile poleg Italijanov tudi v četnikih zaveznika v boju proti narodnoosvobodilni vojski.

Stran 39 in 40

“”Jože Hlebec, kot zagrizen naprotnik OF, je bil komandant gorenjskega četniškega odreda od 1942 do 1943.
Udeleževal se je bojev proti partizanom, imel stike z belogardisti in užival podporo okupatorja.

1. decembra 1943. leta je prostovoljno vstopil v službo ljubljanske policije pod vodstvom nemškega okupatorja, bil nato poveljnih policijskih zaporov in tam pretepal pripornike v družbi znanega nemškega rablja Simona.

Februarja 1944. leta je ob desetih zvečer v najhujšem mrazu nagnal vse pripornice v spalnih oblekah na dvorišče, kje so morale stati do šeste ure zjutraj samo zato, ker so baje pele patrizanske pesmi.
Februarja 1945. leta je organiziral specialni policijski vod, v katerem je bilo 34 najbolj zanesljivih policistov. Le-ti so imeli nalogo spremljati politične ujetnike iz ljubljanskih zaporov v koncentracijska taborišča, asistirati pri nočnih aretacijah politične policije itd.

V noči od 3. na 4. maj 1945. leta je Hlebec v družbi specialnega voda odpeljal na Dolenjsko 26 političnih zapornikov, pristašev OF, med katerimi so bili tudi dr. Vito Kraigher, Neda Gerzinič in odvetnik Stanko Tomšič. Le-te je tam izročil šefu politične policije Koželju, da bi jih zverinsko pobil. Še pre je pretepal dr. Vita Kraigherja, razne druge zpornike in celo policiste, ki mu niso bili slepo pokorni. Udeležil se je justifikacije policijskega svetnika dr. Vladimirja Kanteta in po opravljeni justifikaciji v družbi Bevca, Vončine, Kevsniča in Husa iz veselja nad opravljeno smrtno obsodbo popival na policiji v sobi nadporočnika Husa pozno v noč.

Hlebec je bil tudi pripadnik črne roke in je dal kapetanu Ilovarju nalov bivšega jugoslovansskega poročnika Rudolfa Ravnika, ki so ga čez deset dni črnorokci ustrelili na njegovem domu.

S sadističnem užitkom je po nasvetu gestapovca Dusche v družbi soobtoženega Bevca vodil neke nedelje oktobra 1943. leta skupino dvajsetih namenoma slabo oblečenih partizanov po ljubljanskih ulicah, da jih je izpostavil preziranju belogardistov in pljuvanju nemških hlapcev.
V zasebnem življenju se je družil z znanim okupatorskim rabljem Simonom in se udeleževal njegovih pijanskih in vlačugarskih podvigov v družbi soobtoženim Vidom Bevcem in Otom Vovčinom ter se nato pijan znašal nad zaporniki in jih sredi noči pretepal.””

Ob koncu vojne se je Hlebec skupaj z domobrnci in s četniki umaknil na Koroško in se vdal Angloameričanom. Ni imel sreče. Že čez dvajset dni so ga poslali skupaj s sto domobranskimi in četniškimi oficirji in več tisoč domobranci v domovino, kateri je med vojno storil toliko zla.
29. junija 1945. leta se je v skupini dvajsetih belogardističnih policijskih rabljev na javni razpravi zagovarjaal pred vojaškim sodiščem ljubljanskega vojnega področja.
Vojaški tožilec je obtožil Hlebca naslednjih kaznivih dejanj:

V sodni dvorani je zavšalo. Prisotni so bili ljudje, na katerih so se še poznali sledovi Hlebčevega mučenja. Sodnik je zahteval mir. Vojaški tožilec je prebral še obtožnico za drugih 19 zakrknjenih zločincev in njihovih pajdašev.

Po kratkem odmoru se je začelo zasliševanje obtožencev.

Nadaljevanje, na:

Stran 41

Na strani 40 je slika v uniformi, Jože Hlebec – Krpan
[/quote]

Nadaljujem, še nekaj pisanja s strani41,kogar zanima, bo vzel v roke:
knjigo “”PO SLEDOVIH ČRNE ROKE”” in sam bral izdajalsko početje med drugo svetovno vojno.
Še to: knjiga je bila večkrat ponatisnjena. Pišem iz knjige, ko je bila izdana v počastitev 30-letnice osvoboditve.

Stran 41
Po kratkem odmoru se je začelo zasliševanje obtožencev.

Jože Hlebec je nekaj časa zanikal vse obtožbe, zlasti ni hotel ničesar vedeti o pretepanju zapornikov. V dvorani je bilo napeto. V vojni zelo prizadeti ljudje bi bili najraje sami opravili z zločinci, toda zakonitost je terjala pravično pot do sodbe.
Javile so se priče, ki so sodnikom pokazale rane od udarcev Hlebca in njegovih rabljev.
Pretresljiv je bil nastop sivolase matere, ki je terjala od Hlebca svoje tri na pragu svobode ubite sinove.
Pod težo dokazov je Hlebec naposled klonil in priznal zločin za zločinom. Na vprašanje tožilca, zakaj je to delal, je molčal.

V skrajšani obliki navajam zaslišanje Hlebca pred sodiščem.

Sodnik: “Nekaj časa ste bili poveljnik policijskih zaporov v Ljubljani. Kaj ste tam delali?”
Hlebec: “Stražili smo zapornike.”
Sodnik: “Kaj ste počenjali z njimi? Zakaj ste jih ponoči, v najhujšem mrazu in v samih nočnih srajcah podili na dvorišče in v sneg?”
Hlebec: “Tega nisem delal jaz, ampak gestapovec Simon.”
Vzklik žene v dvorani: “Laže! Ponoči nas je gnal ven in morale smo vso noč stati v snegu.”
Sodnik: “V vašem zaporu je bil zaprt tudi dr. Vito Kraigher, katega ste vi pretepli. Zakaj?”
Hlebec: “Očital mi je, da sem nemški hlapec.”
Glas iz dvorane: “Saj to si tudi bil.”
Tožilec: “Kdo je sodeloval pri obešanju dr. Kanteta?”
Hlebec: Prisotni smo bili jaz. policijski nadporočnik Vid Bevc (ta je bil že 30 let v policijski službi. Skupno s Hlebcem je bil obsojen na smrt; opomba J. V.) in policist Oton Vončina.”
Tožilec: “Bili ste ne samo organizator plave garde in hlapec gestapa, marveč
tudi vodja ČRNE ROKE. Kaj vas je pripeljalo na to pot izdaje?”
Klici iz dvorane: “Smrt izdajalcem! Vse noči so popivali in nas pretepali.”
Sodnik: “Slišite glasove iz dvorane?”
Hlebec molči.

Mara Prosena je kot priča povedala sorodnikom: “Na sveti večer je iztrgal materi iz rok novorojenčka in ga vrgel na hodnik, njo pa sunil, da je padla.”
Nato se je Prosena obrnila k Hlebcu in mu pokazala desno roko, rekoč: “In ti praviš, da nisi nikogar pretepal? Poglej mojo desno roko. Vidš, kako je ožgana, ker si mi z razbeljenim železom vžigal luknje v meso. Vidiš raztrgane kite? Ali vidiš moje pohabljene prste, ki si mi jih zvijal in stiskal, tako da s to roko ne bom mogla nikoli več delati.”

Vrstile so se priče, v dvorani pa je še kar naprej vrelo in sodniki so imeli precej dela, da so od časa do časa umirili občinstvo. Ni čudno saj so se pred vojnim sodiščem zagovarjaliokoreli zločinci, sedemnajst poklicnih Rupnikovih policistov in tri ženske (34-letna Štefanija Bano, v
dova po zloglasnem domobranskem poročniku, ki ga je v Stični usmrtil peklenski stroj; nadalje Vera L., trgovska pomočnica, ljubica gestapovskega rablja Simona, in še žena enega izmed obtoženih.

Sodišče je petnajst obtočencev obsodilo na smrt z ustrelitvijo. Med njimi je bila tudi Štefanija Bono. Jože Hlebec je bil obsojen na smrt z obešenjem. Vsi obsojenci so bili usmrčeni 30. junija 1945. leta ob šestih zvečer. Le vislice so samevale. Na njih bi moral viseti Jože Hlebec. Toda štiri ure prej se je sam obesil v celici. Obesil se je na trak, ki ga je odtrgal z oficirskih hlač in privezal na cev za centralno gretje.
Jože Hlebec je bil prvi poveljnik gorenjskega ćetniškega odreda, prvi poveljnik Rupnikovih policijskih zaporov v Ljubljani, prvi, ki je bil po vojni obsojen na smrt, z obešanjem, in prvi, ki je po vojni v našem zaporu naredil samomor.

Ta “prvak” je verna podoba četniškega oficirja, ki se je prelevil v belega policista in črnorokca.

Stran 42
__________________________________________

P.s.
Čudno, čudno se mi pa vidi, da o Hlebčevim mučenju ni nič spregovoril Bruno, ki je nastopal v pričevanju??? Le zakaj ne??? Mu mati o tem ni nič povedala??? Dvomim, da mu ni, . . .
Mnogi pričevalci marsikaj zamolčijo, sem že enega dvakrat poslušala, ko je pripovedoval o svojem kraju, nič pa povedal o tistem, kar bi MORAL! Tako da, . . . . . mogoče kdaj drugič še o čem???

Knjga “PO SLEDOVIH ČRNE ROKE ” obsega 588 strani, preberite jo. V knjigi je mnogo groznih zgodb.

Kako tole boldano služi odvračanju pozornosti od izdajalca komunista, ki je izdal Tigrovce. Sramotno in nesramno!
Ni pa bila to edina komunistična izdaja Slovencev. Zgodovinar Boris Mlakar je lepo popisal komunistično izdajo partijske šole v Cerknem. Za izdajo so okrivili povsem nedolžne, jih pobili na Lajšah nad Cerknim in jih zmetali – po njihovi navadi – v brezno.

Bojan Adamič je za umor stal pred sodniki. Toda, ZA UMOR je dobil POGOJNO kazen! Komunistično pravosodje je za privilegirance izenačilo UMOR ČLOVEKA z navadno (majhno) tatvino!
Za pobijanje stotisočev po vsej Jugoslaviji, ni bil obtožen NITI EDEN!!! Pobijalo se je tudi otroke, ženske, starce. NITI EDEN ni bil pravnomočno obsojen. V Sloveniji celo po letu 1990 ni bil obtožen niti eden. Obtožnice so bile sicer vložene, toda ZA PRIVILEGIRANCE, je ZMANJKALO DOKAZOV.
Tak je komunizem in tako se dela v komunizmu. UBIJANJE JE DOVOLJENO!!!!
Ljudje, ki to opazijo in se ne zgražajo, so mentalno pohabljeni ljudje. Namesto tega raje pišejo, kako so neki drugi ubijali. UBIJAJO LAHKO SAMO KOMUNISTI!!! Brez odgovornosti in brez kazni!
Komunistična sramota umira počasi. Duševni pohabljenci umirajo počasi. Vse polno jih je še.

Nadaljujem, še nekaj pisanja s strani41,kogar zanima, bo vzel v roke:
knjigo “”PO SLEDOVIH ČRNE ROKE”” in sam bral izdajalsko početje med drugo svetovno vojno.
Še to: knjiga je bila večkrat ponatisnjena. Pišem iz knjige, ko je bila izdana v počastitev 30-letnice osvoboditve.

Stran 41
Po kratkem odmoru se je začelo zasliševanje obtožencev.

Jože Hlebec je nekaj časa zanikal vse obtožbe, zlasti ni hotel ničesar vedeti o pretepanju zapornikov. V dvorani je bilo napeto. V vojni zelo prizadeti ljudje bi bili najraje sami opravili z zločinci, toda zakonitost je terjala pravično pot do sodbe.
Javile so se priče, ki so sodnikom pokazale rane od udarcev Hlebca in njegovih rabljev.
Pretresljiv je bil nastop sivolase matere, ki je terjala od Hlebca svoje tri na pragu svobode ubite sinove.
Pod težo dokazov je Hlebec naposled klonil in priznal zločin za zločinom. Na vprašanje tožilca, zakaj je to delal, je molčal.

V skrajšani obliki navajam zaslišanje Hlebca pred sodiščem.

Sodnik: “Nekaj časa ste bili poveljnik policijskih zaporov v Ljubljani. Kaj ste tam delali?”
Hlebec: “Stražili smo zapornike.”
Sodnik: “Kaj ste počenjali z njimi? Zakaj ste jih ponoči, v najhujšem mrazu in v samih nočnih srajcah podili na dvorišče in v sneg?”
Hlebec: “Tega nisem delal jaz, ampak gestapovec Simon.”
Vzklik žene v dvorani: “Laže! Ponoči nas je gnal ven in morale smo vso noč stati v snegu.”
Sodnik: “V vašem zaporu je bil zaprt tudi dr. Vito Kraigher, katega ste vi pretepli. Zakaj?”
Hlebec: “Očital mi je, da sem nemški hlapec.”
Glas iz dvorane: “Saj to si tudi bil.”
Tožilec: “Kdo je sodeloval pri obešanju dr. Kanteta?”
Hlebec: Prisotni smo bili jaz. policijski nadporočnik Vid Bevc (ta je bil že 30 let v policijski službi. Skupno s Hlebcem je bil obsojen na smrt; opomba J. V.) in policist Oton Vončina.”
Tožilec: “Bili ste ne samo organizator plave garde in hlapec gestapa, marveč
tudi vodja ČRNE ROKE. Kaj vas je pripeljalo na to pot izdaje?”
Klici iz dvorane: “Smrt izdajalcem! Vse noči so popivali in nas pretepali.”
Sodnik: “Slišite glasove iz dvorane?”
Hlebec molči.

Mara Prosena je kot priča povedala sorodnikom: “Na sveti večer je iztrgal materi iz rok novorojenčka in ga vrgel na hodnik, njo pa sunil, da je padla.”
Nato se je Prosena obrnila k Hlebcu in mu pokazala desno roko, rekoč: “In ti praviš, da nisi nikogar pretepal? Poglej mojo desno roko. Vidš, kako je ožgana, ker si mi z razbeljenim železom vžigal luknje v meso. Vidiš raztrgane kite? Ali vidiš moje pohabljene prste, ki si mi jih zvijal in stiskal, tako da s to roko ne bom mogla nikoli več delati.”

Vrstile so se priče, v dvorani pa je še kar naprej vrelo in sodniki so imeli precej dela, da so od časa do časa umirili občinstvo. Ni čudno saj so se pred vojnim sodiščem zagovarjaliokoreli zločinci, sedemnajst poklicnih Rupnikovih policistov in tri ženske (34-letna Štefanija Bano, v
dova po zloglasnem domobranskem poročniku, ki ga je v Stični usmrtil peklenski stroj; nadalje Vera L., trgovska pomočnica, ljubica gestapovskega rablja Simona, in še žena enega izmed obtoženih.

Sodišče je petnajst obtočencev obsodilo na smrt z ustrelitvijo. Med njimi je bila tudi Štefanija Bono. Jože Hlebec je bil obsojen na smrt z obešenjem. Vsi obsojenci so bili usmrčeni 30. junija 1945. leta ob šestih zvečer. Le vislice so samevale. Na njih bi moral viseti Jože Hlebec. Toda štiri ure prej se je sam obesil v celici. Obesil se je na trak, ki ga je odtrgal z oficirskih hlač in privezal na cev za centralno gretje.
Jože Hlebec je bil prvi poveljnik gorenjskega ćetniškega odreda, prvi poveljnik Rupnikovih policijskih zaporov v Ljubljani, prvi, ki je bil po vojni obsojen na smrt, z obešanjem, in prvi, ki je po vojni v našem zaporu naredil samomor.

Ta “prvak” je verna podoba četniškega oficirja, ki se je prelevil v belega policista in črnorokca.

Stran 42
__________________________________________

P.s.
Čudno, čudno se mi pa vidi, da o Hlebčevim mučenju ni nič spregovoril Bruno, ki je nastopal v pričevanju??? Le zakaj ne??? Mu mati o tem ni nič povedala??? Dvomim, da mu ni, . . .
Mnogi pričevalci marsikaj zamolčijo, sem že enega dvakrat poslušala, ko je pripovedoval o svojem kraju, nič pa povedal o tistem, kar bi MORAL! Tako da, . . . . . mogoče kdaj drugič še o čem???

Knjga “PO SLEDOVIH ČRNE ROKE ” obsega 588 strani, preberite jo. V knjigi je mnogo groznih zgodb.
[/quote]

Šest mescov moči tla krvava reka,
Slovenec že mori Slovenca, brata –
kako strašna slepota je človeka!

naj mi oprosti France za tole krajo…

Šest mescov moči tla krvava reka,
Slovenec že mori Slovenca, brata –
kako strašna slepota je človeka!

naj mi oprosti France za tole krajo…
[/quote]

hhm-mik,
France oprostil krajo ti ne bo, ne more. Kakor vidiš nič bolje ne bo, pač slepota in izdaja gre naprej.
Tudi tvoja starša – partizana, ne moreta nič, družiš se s takimi, ko so med vojno spuščali po roru,
si nekoč zapisal, kaj že?, . . . . 🙂
pa še dosje “unga” poštenjaka poišči, ko je v tvojem linku zgoraj, vedno brska po arhivih.
Kako pa kaj tvoj zet????? :-))) nisi še odgovoril.

Komunizem, samooklicani baje najbolj človekoljuben, medtem ko je resnica diametralno nasprotna – dejansko najbolj krvav sistem v človeški zgodovini. Kakšen absurd.

hhm-mik,
France oprostil krajo ti ne bo, ne more. Kakor vidiš nič bolje ne bo, pač slepota in izdaja gre naprej.
Tudi tvoja starša – partizana, ne moreta nič, družiš se s takimi, ko so med vojno spuščali po roru,
si nekoč zapisal, kaj že?, . . . . 🙂
pa še dosje “unga” poštenjaka poišči, ko je v tvojem linku zgoraj, vedno brska po arhivih.
Kako pa kaj tvoj zet????? :-))) nisi še odgovoril.
[/quote]

od kje pa tebi to, s kom se JAZ družim?
seveda si spet brcnil v temo.
kot običajno:-)))

od kje pa tebi to, s kom se JAZ družim?
seveda si spet brcnil v temo.
kot običajno:-)))
[/quote]

hhm-mik
Ne, ne nisem brcnila mimo!
S teboj in tebi podobnimi si slovenski narod ne bo opomogel.
Dej, povej kako se počutiš, ko tile pisači sračkajo po partizanih, to se pravi tudi po tvojih starših. Nimaš tolk poguma, (po peterletovo, jajc), da bi kakšno dobro besedo napisal, jao jao, sunce pokvarjeno, pa tak otrok.
Pa brat, tud ne znaš, 🙂 . . . . ., ni odgovora.
Ni kaj, tvoji starši ne morejo biti ponosni na takega sina, žal, je tako.

Sinoči sem gledala en film, o naših, oz, tvojih presvetlih, če nisi gledal, se potrudi, da ne boš prezrl ponovitve. Nikoli ne bodo boljši in pika!

hhm-mik
Ne, ne nisem brcnila mimo!
S teboj in tebi podobnimi si slovenski narod ne bo opomogel.
Dej, povej kako se počutiš, ko tile pisači sračkajo po partizanih, to se pravi tudi po tvojih starših. Nimaš tolk poguma, (po peterletovo, jajc), da bi kakšno dobro besedo napisal, jao jao, sunce pokvarjeno, pa tak otrok.
Pa brat, tud ne znaš, 🙂 . . . . ., ni odgovora.
Ni kaj, tvoji starši ne morejo biti ponosni na takega sina, žal, je tako.

Sinoči sem gledala en film, o naših, oz, tvojih presvetlih, če nisi gledal, se potrudi, da ne boš prezrl ponovitve. Nikoli ne bodo boljši in pika!
[/quote]

moja starša bi bila ponosna name, ker se nista imela česa sramovat, saj si po vojni nista umazala rok s krvjo, kot naprimer zgoraj omenjeni tovariš skladatelj in podobni.
ni jih bilo malo, pobrskaj še po kakšnih drugih virih.

tisti film o “mojih” sem videl, a nisem videl nič “mojega”.
v eni uri je bilo marsikaj grdega, res.

ampak, če bi posneli nekaj sličnega o “tvojih”, bi film komot trajal vsaj tri dni skupaj…

Hihi, z Laro Jankovic in Mitjem Klavoro si je slovenski narod opomogel do plafona. 😛

1.) moja starša bi bila ponosna name, ker se nista imela česa sramovat, saj si po vojni nista umazala rok s krvjo, kot naprimer zgoraj omenjeni tovariš skladatelj in podobni.
ni jih bilo malo, pobrskaj še po kakšnih drugih virih.

2.) tisti film o “mojih” sem videl, a nisem videl nič “mojega”.
v eni uri je bilo marsikaj grdega, res.

3.) ampak, če bi posneli nekaj sličnega o “tvojih”, bi film komot trajal vsaj tri dni skupaj…
[/quote]

hhm-mik,
1.) tvoja starša sta lahko ponosna na sebe, ker sta se uprla okupatorju.
To sem ti že povedala. Večktat!
Na tebe ne bi mogla biti STARŠA ponosna. Tukaj, na MON-u si že toliko neumnosti napisal, da je škoda besedi, zgleda pa, da si na vso tvojo nesnago še ponosen. 🙁
Za vse tvoje neumnosti, ko si jih počel, ne vem.
Dobro sem se te zapomnila, kmalu ko sem prišla na MON, si popravljal moj post, po svojih mislih. Še dobro, da sem ugotovila, trdil si, da nisi, ampak, priletelo je iz tvojega računalnika in PIKA.
Ja znate prirejati, popravljati in lagati itn. …..
Zakaj odpiraš temo PRABABI in me izzivaš!???? Ne znaš odgovoriti!!??? Ti je dolgčas???
Zakaj lažeš, da sem jaz oče tvojega zeta, res je bedasto tole tvoje početje.
Zet je v domu počitka zato, ker je star, si napisal. Bedak si in starši naj bodo na vso tvojo bedarijo ponosni. Joj, joj joj, . . . . . . .
Kar se tiče umazanik rok, lepo da jih nista imela. Nekatei so jih pač imeli, še posebno belčki, skrivači po vojni, saj niso vsi šli prek luže. Zadnji belček se je priplazil na plan iz svojega skrivališča leta 1978. Tisti, ko so se po podganji poti rešili v Argentino, pa niso mirovali, še sedaj delajo prepir.
Kaj je bilo v ozadju skladatelja, ne vem in tudi brskala ne bom, čeprav mi priporočaš.:-) Ni časa.

2.) Lepo, da si film videl, čeprav ni bilo nič tvojega, lepo je, da si vedel veliko grdega.

3.) se strinjam, o mojih, :-))) Ja hm-mik, moji so bili v koncentracijskih taboriščih, v Italiji, Nemčiji in Poljskem. Ali veš koliko taborišč je obstajalo v času druge svetovne vojne??? Sedaj ti pa jaz priporočam pobrskaj! Že tukaj na MON-u je viliko linkov, iz taborišč.
Zgleda, da o internirancih ne veš nič, zato si se spravil na interniranke. Vedno si na položaju in naskočiš. . . . . .
Na interniranke si se spotaknil že dolgo dolgo nazaj. Link je TUDI v temi PRABABI, TI SI TEMO ODPRL .

Tale primer sem že napisala, pa ga bo še enkrat. Naj ga berejo še novi bralci MON-a.

Dne 28. aprila 1948 je bil v večernih urah v Bizoviku množični sestanek v hiši morilca Antona Jakoša. Večina vaščanov se ga je udeležila. Med sestanko je prišel domov v Bizovik, ne daleč od kraja sestanka, Frenk Mojškerc, tajnik okrajnega ljudskega odbora za ljubljansko okolico in polsanec ljudske skupščine SRS. Utrjujen od celodnevnega dela je z družino sedel k večerji. Komaj so sedli, je vstopil skozi kuhinjska vrata neznan moški z brzostrelko v rokah, “Roke kvišku” je ukazal Frenku. Frenk se je nasmehnil, misleč, da so člani notranje uprave, ki so še vedno iskali zločince po vaseh. “Niste prišli na pravi naslov ,” je dejal. Neznanec je odgovoril, da je že pravi naslov in Frenka v pričo žene, ki je v kratkem pričakovala otroka, in v navzočnosti 3-letnega sinčka s strojnico prerešetal. Eden izmed strelov je zadel tudi ženo in ji prestrelil prsni koš. Opotekla se je za morilcem in veži nezavestna omahnila. Drugi zločinec je odšel medtem v spalnico, pobral Frenkove dokumente s posteljne omarice in pištolo izpod zglavja. Nekaj dni poprej mi je Frenk zaskrbljeno dejal, da je v Bizoviku še zmeraj tako stanje, da ne gre nikoli spat brez orožja pod zglavjem.
Ko smo marca in aprila 1948 s prostovoljnim delom na Sv. Urhu izravnavali teren, je Frenk z navdušenjem sodeloval. S petjem patizanskih pesmi nas je spodbujal, ko smo že komaj zmagovali delo. TEdaj gotovo ni slutil, da pomaga pri dograditvi grobnice, v kateri bo tudi sam v kratkem počival po toliko prestanih nevarnostih in trpljenju v partizanih.
Morilca Jagodic in Pičman sta po izvršenem zločinu pobegnila. Nekaj dni pred umorom sta se skrivala v Židanovem bunkerju in čakala na pripraven trentek, ko bo najmanj ljudi po hišah. Bunker je bil še tisti, v katerem sta se maja 1942 skrivala četniška oficirja Dobrivoj Vasiljević in Drago Tomažič. Obveščala jih je domača hči Angela Jakoš. Z njo so sodelovali še drugi nasprotniki ljudske oblasti, ki jih v Bizoviku ni manjkalo.
Dne 3. julija 1948 je okrožno sodišče v Ljubljani obsodilo Angelo Jakoš in še štiri sodelovce Frenkovih morilcev, ki so po Sloveniji zagrešili še več drugih zločinov, na smrt z ustrelitvijo, več Bizovičanov pa na dolgoletni zapor.
Mati Angele Jakoš je prišla k Frenkovi ženi, ki je okrevala, in jo prosila, naj bi podpisala prošnjo za pomilostitev njene hčerke. Naj padajo drugi, a zase so hoteli ti ljudje pomilostitev!

Super je, da imamo Zemljarica, pripadnika najbolj clovekoljubne ideologije, ki si vzame svoj dragoceni cas in skrbi za bolnike.

1., . . ….Se strinjam. V gornjem postu sem [/u]pozabil omeniti, da je bil tudi tat v starojugoslovanski vojski. Zaradi tatvin so ga vrgli iz vojske Kraljevine Jugoslavije. Torej: “Do kraja pokvarjen človek, moralno izprijen, tat, morilec in izdajalec, ki gre OKUPATORJU izdat Tigrovce, ker so ga motili pri raubšicanju.”[/u]

2., . . . …Komunisti so postajali v glavnem brezdelneži, sumljivi tipi, nagnjeni h kriminalu, moralno in etično pokvarjeni ljudje. Takšen je bil tudi skoraj ves vodstveni kader Jugoslavije v letu 1945.

3., . . … Ivan Maček je bil surovež, ki so se ga vsi bali. Njegov priljubljeni rek je bil: “ub`t!” (ubiti!). Odgovoren je za tisoče in tisoče po nedolžnem pobitih.

4., . . . …Epilog je znan: pokvarjena oblast in njena pokvarjena vojska sta se zrušili sami vase.

5., . . . … Še prej pa je “vojska” nadaljevala s “svetlimi tradicijami NOB”, kratek čas tudi v Sloveniji, potem pa morijo na Hrvaškem in v Bosni.

6., . . . …-S krvjo – ki je bila temelj njihove oblasti – so prišli na oblast, v krvi so jo zapustili.
[/quote]
razmišljnje,
najprej, očitaš mi, da odvračam pozornost od izdajalca, ki je izdal Tigrovce.

To ni res, to SO TVOJE BLODNJE!
Daj, povej, napiš, ti, bistra buča, kam so šli tisti starojugoslovanski oficirji, bilo je tudi nekaj Slovencev med njimi, ko je Kraljeva jugoslovanska vojska kapitulirala leta 1941!??? Preko noči, se je vojska sesula. VPOKLICANI VOJAKI SO BILI ZJUTRAJ ŽE DOMA. Kmet, pri katerem sem služila, je bil zjutraj doma.
V torek 15. aprila so kraljevi ministri in generali zvedeli, da je sovražnik sprejel brezpogojno kapitulacijo. Gnetli so se okrog prevoznih letal v Nikšiču, da bi si pravočasno zavarovali sedeže.
Ob eni popoldne so se letala dvignila in iz domovine odpeljala zadnjo vlado Kraljevine Jugoslavije.

Čez dvadni pa sta bivši zunanji minister Cincar Markovič, ki so ga Nemci rešili iz zapora in divizijski general Janković podpisala kpitulacijo: “”Ob 21. uri popoldan podpisana vdaja jugoslovanske vojske. . . . . . . . Premirje začne veljati 18. aprila 1941 ob 12. uri.
Vse je zapisano! Beri!!!

Sedaj pa po točkah:
1.) Ti vedno kaj pozabiš! Oče Bruna, ni mogel biti drugačen. Če bereš o ˇ”Lažnem štajerskem bataljonu”, ki so ga sestavljali starojugoslovanski oficiri in člani Katoliške akcije, ni mogel biti drugačen. Njihovo početke te pretrese.
Bataljon se je skrival pri Sv. Urhu pri Dobrunjah. Od tam je v maju 1942 odšel proti Gorjancem. Članica Katoliške akcije, ROZA UHAN – SILVA, Straža 41 pri Št. Rupertu, je veliko napisala v svoj dnevnik. Dnevnik je pisal tudi član K.A. Joško Jakoš, ta je bil prvi v tem bataljonu.
Bivši aktivni jugoslovanski poročnik Milan Kranjc, ki je na pot izdajstva domovine stopil že poleti 1941 v družbi kapa a Glavača in ing. Emra, je od 10. do 17. maja pri Sv. Urhu nad Dobrunjami z veliko težavo zbral 16 ljudi, ki so sestavljali takoimenovani prvi četniški odred Kraljeve jugoslovanske vojske v Sloveniji. Svojemu moštvu je govoril, da bodo krenili na Dolenjsko, ustanovili zbirno mesto na Gorjancih. Z Italijani se ne mislijo bojevati, “če pa bi se srečali s partizani, bi se z njimipa udarili, ker v hribih za dve vojski ni prostora”.
To zamisel Karla Novaka je kasneje potrdil in še natančneje opisal Mihajlovičevski kapetan Dobrivoj Vasiljević – Istok. ……..
– Prvotno so ljubljanski klerofašistični voditelji z majorjem Novakom načrtovali, da bi ustanovili dvoje središč svojih oboroženih oddelkov: v Suhi krajini in pod Gorjanci. Ker pa jim je širokopotezni načrt v Suhi krajini v kali spodletel, so predel Gorjancev določioli za edino žarišče oborožene protipartizanske zarote za vso Ljubljansko pokrajino in s tem tudi za celotno Slovenijo.
A tudi tukaj so nastale težave, saj je novomeška oborožena skupina razpadla celo brez partizanskega posega. Položaj je morala hitro priti reševatr Kranjčeva skupina, ki je tidi sama nestrpno pričakovala kake rešitve, saj jo je v Suhi krajini pred uničenjem obvarovalo edino srečno skrivanje pred partizani, ob srečanjih z njimi pa lažno izdajanje za partizane. …….. tega je še mnogo, . . . . .

Joško Jakoš pa je zabeležil v svoj dnevnik:
Med potjo smo se stalno kretali med partizani in Italijani, ki so se tepli . . . .
Utaborili smo se šele pri Šnt Joštu. Od tu dalje smo se kretali kot partizani . . . . Dobili smo tudi zvezo potom kaplana, ki je sijajen dečko, z Ljubljano in Novim mestom ….
Med tem časom nas je večkrat obiskal Janko in smo bilistalno povezani z Ljubljano.””

– Poročnik Milan Kranjc je že ob odhodu iz Ljubljane dobil naročilo, da ne smemo napadati Italijanov in jih z ničemer izzivat. POd Gorjanci pa je naletel že na krajevni dogovor z italijans vojaškim poveljnikom v Novem mestu, ki ga je kaplan Wolbang v imenu belogardistične organizacije sklenil z Italijani. Pri tem je kaplana Babnika, Wolbanga in njune sodelavce vodilo naslednje načelo: “Odnos do Italijanov. Naše načelno stališče do njih: skupna baza – boj komunizmu. Ta odnos je pravilen, če zmaga os ali ne zmaga …..
Poveljnik divizije Insonzo brigadni general Emilijo Coromati je imel enako stališče do belogardistov. Zato je po sporazumu z Wolbangom “pričakoval konkretnih predlogov za skupno vojaško akcijo”. . . . . …… še in še, . . . ….. naprej beri sam, …….

2.) Joj, joj, nemogoč si, …… le kje si se skrival, da si preživel tisti čas????

3.) Hrvatje so imeli tudi Mačka, pa Stepinca, Paveliča, Jasenovac, Jastrebarsko,

4.) Pokvarjena oblast se je leta 1941 odpeljala z letali, …..

5.) Katero vojsko misliš!??? Ne mešaj NOB z morijo na Hrvaškem in Bosni.

6.) Vraga in pol so počeli ljubljanski klerofašisti, da bi se obdržali na oblasti, …..

razmišljnje,
najprej, očitaš mi, da odvračam pozornost od izdajalca, ki je izdal Tigrovce.

To ni res, to SO TVOJE BLODNJE!
Daj, povej, napiš, ti, bistra buča, kam so šli tisti starojugoslovanski oficirji, bilo je tudi nekaj Slovencev med njimi, ko je Kraljeva jugoslovanska vojska kapitulirala leta 1941!??? Preko noči, se je vojska sesula. VPOKLICANI VOJAKI SO BILI ZJUTRAJ ŽE DOMA. Kmet, pri katerem sem služila, je bil zjutraj doma.
V torek 15. aprila so kraljevi ministri in generali zvedeli, da je sovražnik sprejel brezpogojno kapitulacijo. Gnetli so se okrog prevoznih letal v Nikšiču, da bi si pravočasno zavarovali sedeže.
Ob eni popoldne so se letala dvignila in iz domovine odpeljala zadnjo vlado Kraljevine Jugoslavije.

Čez dvadni pa sta bivši zunanji minister Cincar Markovič, ki so ga Nemci rešili iz zapora in divizijski general Janković podpisala kpitulacijo: “”Ob 21. uri popoldan podpisana vdaja jugoslovanske vojske. . . . . . . . Premirje začne veljati 18. aprila 1941 ob 12. uri.
Vse je zapisano! Beri!!!

Sedaj pa po točkah:
1.) Ti vedno kaj pozabiš! Oče Bruna, ni mogel biti drugačen. Če bereš o ˇ”Lažnem štajerskem bataljonu”, ki so ga sestavljali starojugoslovanski oficiri in člani Katoliške akcije, ni mogel biti drugačen. Njihovo početke te pretrese.
Bataljon se je skrival pri Sv. Urhu pri Dobrunjah. Od tam je v maju 1942 odšel proti Gorjancem. Članica Katoliške akcije, ROZA UHAN – SILVA, Straža 41 pri Št. Rupertu, je veliko napisala v svoj dnevnik. Dnevnik je pisal tudi član K.A. Joško Jakoš, ta je bil prvi v tem bataljonu.
Bivši aktivni jugoslovanski poročnik Milan Kranjc, ki je na pot izdajstva domovine stopil že poleti 1941 v družbi kapa a Glavača in ing. Emra, je od 10. do 17. maja pri Sv. Urhu nad Dobrunjami z veliko težavo zbral 16 ljudi, ki so sestavljali takoimenovani prvi četniški odred Kraljeve jugoslovanske vojske v Sloveniji. Svojemu moštvu je govoril, da bodo krenili na Dolenjsko, ustanovili zbirno mesto na Gorjancih. Z Italijani se ne mislijo bojevati, “če pa bi se srečali s partizani, bi se z njimipa udarili, ker v hribih za dve vojski ni prostora”.
To zamisel Karla Novaka je kasneje potrdil in še natančneje opisal Mihajlovičevski kapetan Dobrivoj Vasiljević – Istok. ……..
– Prvotno so ljubljanski klerofašistični voditelji z majorjem Novakom načrtovali, da bi ustanovili dvoje središč svojih oboroženih oddelkov: v Suhi krajini in pod Gorjanci. Ker pa jim je širokopotezni načrt v Suhi krajini v kali spodletel, so predel Gorjancev določioli za edino žarišče oborožene protipartizanske zarote za vso Ljubljansko pokrajino in s tem tudi za celotno Slovenijo.
A tudi tukaj so nastale težave, saj je novomeška oborožena skupina razpadla celo brez partizanskega posega. Položaj je morala hitro priti reševatr Kranjčeva skupina, ki je tidi sama nestrpno pričakovala kake rešitve, saj jo je v Suhi krajini pred uničenjem obvarovalo edino srečno skrivanje pred partizani, ob srečanjih z njimi pa lažno izdajanje za partizane. …….. tega je še mnogo, . . . . .

Joško Jakoš pa je zabeležil v svoj dnevnik:
Med potjo smo se stalno kretali med partizani in Italijani, ki so se tepli . . . .
Utaborili smo se šele pri Šnt Joštu. Od tu dalje smo se kretali kot partizani . . . . Dobili smo tudi zvezo potom kaplana, ki je sijajen dečko, z Ljubljano in Novim mestom ….
Med tem časom nas je večkrat obiskal Janko in smo bilistalno povezani z Ljubljano.””

– Poročnik Milan Kranjc je že ob odhodu iz Ljubljane dobil naročilo, da ne smemo napadati Italijanov in jih z ničemer izzivat.
POd Gorjanci pa je naletel že na krajevni dogovor z italijans vojaškim poveljnikom v Novem mestu, ki ga je kaplan Wolbang v imenu belogardistične organizacije sklenil z Italijani. Pri tem je kaplana Babnika, Wolbanga in njune sodelavce vodilo naslednje načelo:
“Odnos do Italijanov. Naše načelno stališče do njih: skupna baza – boj komunizmu. Ta odnos je pravilen, če zmaga os ali ne zmaga …..
Poveljnik divizije Insonzo brigadni general Emilijo Coromati je imel enako stališče do belogardistov. Zato je po sporazumu z Wolbangom “pričakoval konkretnih predlogov za skupno vojaško akcijo”. . . . . ……

še in še, . . . ….. naprej beri sam, …….

2.) Joj, joj, nemogoč si, …… le kje si se skrival, da si preživel tisti čas????

3.) Hrvatje so imeli tudi Mačka, pa Stepinca, Paveliča, Jasenovac, Jastrebarsko,

4.) Pokvarjena oblast se je leta 1941 odpeljala z letali, …..

5.) Katero vojsko misliš!??? Ne mešaj NOB z morijo na Hrvaškem in Bosni.

6.) Vraga in pol so počeli ljubljanski klerofašisti, da bi se obdržali na oblasti, …..
[/quote]

razmišljanje,

bom še malo nadaljevala o krajevnem dogovoru, ki ga je kaplan Woldbang v imenu
belogardistične organizacije sklenil z Italijani.

Tudi poveljstvo karabinerjev pri deviziji Isonzo je po trezni oceni razmer na Dolenjskem v svojem poročilu poveljstju karabinerjev XI. armadnega zbora zagovarjalo istomišljenje:
“Na pobudo klerikalne stranke, tako se zdi, se snuje `bela garda´ (guardia bianca), ki ima nalogo, da iz katoliških elementov organizira akcijske čete za vojskovanje proti komunistom.
Ta organizacija bi lahko dosegla lep razvoj, če bi jo podpirale in vzdrževale naše oblasti. Najboljše uspehe bi dosegli, če bi skupine `bele garde´delovale v sodelovanju in pod vodstvom naših oddelkov.”
Do želje po sodelovanju z belogardističnimi skupinami je novomeške Italijane privedel težak položaj. Karabinerji pri XI. armadnem zboru v Ljubljani so svojim nadrejenim na Sušaku in v Rimu 7. junija 1942 takole prikazali zagato, v katero so slovenski partizani spravili italijanske zasedbene čete:
“Položaj, kot se je razvul v teh zadnjih tednih, povzroča skrbi ne samo zaradi svojega bodočega razvoja, ampak predvsem zavoljo ugleda naših oboroženih sil, ki so morale doslej prenašati iniciativo nekaj stotin upornikov in pri tem utrpele ne majhne izgube. . . . . ….

Tem besedam, iz katerih veje globoka zaskrbljenost, so v Ljubljani dodali predlog novomeških karabinerjev, naj bi belogardistični oddelki sodelovali z italijansko vojsko.
Dan kasneje pa je general Roatta generalu Robotiju že ukazal, naj v ofenzivi zoper slovensko partizansko vojsko uporabi tudi oborožene skupine domačinov.
Poročnik Kranjc je torej s svojo oboroženo četo imel varen hrbet pri italijanskih okupatorjih. Skrivaj je že užival njihovo naklonjenost, ki je vse bolj rasla, ovetala pomoč v orožju, strelivu, hrani in moštvu ……
Edinega nasprotnika je Kranjčev belogardistično-mihajlovičevski odred imel v slovenskih partizanih, proti katerim pa ni smel javno niti migniti s prstom, če se je hotel obvarovati pred uničenjem. Ker pa je imel strogo naročeno, da se mora kot edino oboroženo jedro v vsej Sloveniji za vsako ceno obdržati, mu je preostalo le izbira med odkritim sodelovanjem z italijansko okupacijsko vojsko in med potuhnjenostjo pred partizani. Zavoljo uporniškega rapoloženja slovenskih ljudi še ni mogel tvegati javnega službovanja okupatorjem, ker bi to v tem času pomenilo dokončen političen in s tem hkrati tudi vojaški brodolom mihajlovičevstva in belogardizma. Čakati je moral na količkaj ugodnejši trenutek. Zato se je za nekaj časa odločil za drugo pot.
In tako so se Kranjčevi belogardisti precej po svojem prihodu pod Gorjance “oblekli v partizanske obleke in sprejeli vse formalnosti slovenskih partizanov”.
S to prevaro in lažjo, da se hočejo boriti proti okupatorju. so nekaj časa uživali podporo ljudstva.Lahko so se nemoteno od partizanov oboroževali ter pripravljali, da v primernem času zahrbtno udarijo na partizane.
Ta prevara je belogardistom uspevala do začetka julija. Takrat so namreč na Dolenjskem v resnici bili štirje štajerski partizanski bataljoni.
Belogardiste so razkrivali in dokončno razkrili šele njihovi zločini. Kako skrbno so sodelavci Štajerskega bataljona še pred belogardističnimi ljudmi varovali njegovo skrivnost, dokazuje pismo, ki ga je stopiški kaplan Janez Urbanč-Dinko 8. junija 1942 poslal kaplanu Babniku-Okiju.
“”Dragi Oki! Delate vedno tako , kot ste pričeli, in onemogočate vsak uspeh. Naročil sem, da ne sme nihče vedeti tudi Drap ne. Njegova sestra Ivanka že ve en akademik, največji zajec, tudi.
Od nas ni zvedel nihče. Mislim, da bodo v kratkem cele Stopiče vedele, jaz pa zaradi neumosti ne bi rad glave izgubil. S tem je pa uničen tudi oddelek. Kar igrajte se tam po mestu še kar naprej ravbarje in žandarje……….

Stran 271, 272, 273 Belogardizem

V naslovu.

Komunizem je mednarodna zarota proti človeštvu!

razmišljanje,

bom še malo nadaljevala o krajevnem dogovoru, ki ga je kaplan Woldbang v imenu
belogardistične organizacije sklenil z Italijani.

Tudi poveljstvo karabinerjev pri deviziji Isonzo je po trezni oceni razmer na Dolenjskem v svojem poročilu poveljstju karabinerjev XI. armadnega zbora zagovarjalo istomišljenje:
“Na pobudo klerikalne stranke, tako se zdi, se snuje `bela garda´ (guardia bianca), ki ima nalogo, da iz katoliških elementov organizira akcijske čete za vojskovanje proti komunistom.
Ta organizacija bi lahko dosegla lep razvoj, če bi jo podpirale in vzdrževale naše oblasti. Najboljše uspehe bi dosegli, če bi skupine `bele garde´delovale v sodelovanju in pod vodstvom naših oddelkov.”
Do želje po sodelovanju z belogardističnimi skupinami je novomeške Italijane privedel težak položaj. Karabinerji pri XI. armadnem zboru v Ljubljani so svojim nadrejenim na Sušaku in v Rimu 7. junija 1942 takole prikazali zagato, v katero so slovenski partizani spravili italijanske zasedbene čete:
“Položaj, kot se je razvul v teh zadnjih tednih, povzroča skrbi ne samo zaradi svojega bodočega razvoja, ampak predvsem zavoljo ugleda naših oboroženih sil, ki so morale doslej prenašati iniciativo nekaj stotin upornikov in pri tem utrpele ne majhne izgube. . . . . ….

Tem besedam, iz katerih veje globoka zaskrbljenost, so v Ljubljani dodali predlog novomeških karabinerjev, naj bi belogardistični oddelki sodelovali z italijansko vojsko.
Dan kasneje pa je general Roatta generalu Robotiju že ukazal, naj v ofenzivi zoper slovensko partizansko vojsko uporabi tudi oborožene skupine domačinov.
Poročnik Kranjc je torej s svojo oboroženo četo imel varen hrbet pri italijanskih okupatorjih. Skrivaj je že užival njihovo naklonjenost, ki je vse bolj rasla, ovetala pomoč v orožju, strelivu, hrani in moštvu ……
Edinega nasprotnika je Kranjčev belogardistično-mihajlovičevski odred imel v slovenskih partizanih, proti katerim pa ni smel javno niti migniti s prstom, če se je hotel obvarovati pred uničenjem. Ker pa je imel strogo naročeno, da se mora kot edino oboroženo jedro v vsej Sloveniji za vsako ceno obdržati, mu je preostalo le izbira med odkritim sodelovanjem z italijansko okupacijsko vojsko in med potuhnjenostjo pred partizani. Zavoljo uporniškega rapoloženja slovenskih ljudi še ni mogel tvegati javnega službovanja okupatorjem, ker bi to v tem času pomenilo dokončen političen in s tem hkrati tudi vojaški brodolom mihajlovičevstva in belogardizma. Čakati je moral na količkaj ugodnejši trenutek. Zato se je za nekaj časa odločil za drugo pot.
In tako so se Kranjčevi belogardisti precej po svojem prihodu pod Gorjance “oblekli v partizanske obleke in sprejeli vse formalnosti slovenskih partizanov”.
S to prevaro in lažjo, da se hočejo boriti proti okupatorju. so nekaj časa uživali podporo ljudstva.Lahko so se nemoteno od partizanov oboroževali ter pripravljali, da v primernem času zahrbtno udarijo na partizane.
Ta prevara je belogardistom uspevala do začetka julija. Takrat so namreč na Dolenjskem v resnici bili štirje štajerski partizanski bataljoni.
Belogardiste so razkrivali in dokončno razkrili šele njihovi zločini. Kako skrbno so sodelavci Štajerskega bataljona še pred belogardističnimi ljudmi varovali njegovo skrivnost, dokazuje pismo, ki ga je stopiški kaplan Janez Urbanč-Dinko 8. junija 1942 poslal kaplanu Babniku-Okiju.
“”Dragi Oki! Delate vedno tako , kot ste pričeli, in onemogočate vsak uspeh. Naročil sem, da ne sme nihče vedeti tudi Drap ne. Njegova sestra Ivanka že ve en akademik, največji zajec, tudi.
Od nas ni zvedel nihče. Mislim, da bodo v kratkem cele Stopiče vedele, jaz pa zaradi neumosti ne bi rad glave izgubil. S tem je pa uničen tudi oddelek. Kar igrajte se tam po mestu še kar naprej ravbarje in žandarje……….

Stran 271, 272, 273 Belogardizem
[/quote]

nadaljevanje,
pisma, ” ravbarji in žandarji”, …
oddelek je izvrsten (24 mož). Steroriiral je Št. Jošt. Polovil tri dekleta (sinoči) pa že izpustil vse prestrašene. Bil pri Langerju v Pogancih. Nocoj se premakne, ne vem kam … Fantje resnost, ali pa me pišite uh. Ne bodimo otroci! Pozdrav, Dinko, 8.Vl.42..

Nekakšno kroniko belogardističnega narodnega izdajstva v Št. Putertu je spisala Roza Uhan z belogardističnim imenom Silva. S svojim mlajšim bratom Francem je junija odšla v Štajerski bataljon, kjer je bila do okrog 20. julija. Nato se je vrnila domov in se nekaj časa skrivala pri nunah v graščini Rakovnik. Dne 19. avgusta se je preselila k Italijanom na grad Dob, nato se je odpeljala k njih v Trebnje, kjer je bila belogardistična kurirka in plačana okupatorska vohunka. Ta pester življenjepis apostolke Katoliške akcije je razviden in njenega zanimivega in za spoznavanje belogardističnih začetkov dragocenega dnenika:
14. lll. 1942: Sedaj nas je trideset. Lepo držimo skupaj, v naši snici imamo zalogo orožja, obleke in pismov …
20. lll. 1942: So partizani prvič zaslišali g. kaplana Cvara. NI nič povedal, vse je ostalo skrito. Koliko časa bo, ne vem, mislim, da ne dolgo …
16.lV. 1942: Še vedno po starem. nič novega, samo predragi partizani nas zastonj iščejo. Vedo, da je bela garda, a kdo je berlogardist ne vejo …
1. V. 1942: Sedaj pa se je začelo. Zvedeli so, da nosim pošto fantom po vaseh. Napraili so zasedo in so me ujeli, ko sem nesla pismo, v katerem smo sporočili na Mirno, kdaj odidemo v Gorjance. Jaz sem pismo utaknila v usta in snedla … Sem vse utajila.
12. Vl. 1942: Sinoči so fantje prišli k nam skupaj z onimi iz Mirne peči. Prišli so po nas. Ostali so pri naših sosedih v podu … Kakšne občutke sem imela jaz, ko sem zagledala naše fante včeraj zjuraj s partizanskimi kapami na glavi. Bog pomagaj, vrhu tega pa še to.potem so mi povedali, kako stvar stoji. Sem bila bolj zadovoljna …”””
Šentruperski `patrizani´so v noči od 13. na 14. junija krenili proti Prečni, kjer so v naslednji noči zavratno poklali prve tri partizane. Zaradi tega so partizani v sredo 17.junija po belogardistični sledi prišli v Št. Rupert, polovili nekatere ustanovitelje morilske tolpe in jih zavojo dokazane krivde obsodili na smrt. Nekaj jih izpustili zaradi manjše krivde, nektreri so pobegnili.
Te dogodke je Roza Uhanova takole zabeležila:
“Po maši govor partizanskega 1. bataljona. Imel Prlek. smo še vedno imeli sestanke Katoliške akcije, kljub prepovedi. Nikdar ne bom pozabila krasnih govorov gospoda Cvara … VEdel je kaj nas čaka. Ni pa vedel, ampak slutil, da b o on prvi dal življenje za svoje ideale … Nekaj fantov je šlo k mirnopeški Legiji. Drugi smo ostali””

Roza Uhanova-Silva je prve dni novega življenja v Štajerskem bataljonu tkole opisala:
Zelo prisrčno so nas sprejeli. Igramo krasno krinko Štajerskega bataljona. Vse nam verjamejo. Vse nas pozdravlja s pozdravom naših sovražnikov. Mirnopeški kaplan šinkar igra na kitaro, ki so jo prinesle parizanke k nam. S kakšnim gnusom in jezo sem si dala na glavo partizansko kapo; tak lepo vse leto se tolčem proti njim, sedaj bom morala živeti skoraj sredi med njimi.
Tolaži me edino to, da ne bo večno trpelo … Danes sem bila priča prvemu umoru. Me je zelo pretreslo in kar strah me je. Ubili so naši enega partizuanskega komandanta, ki je zelo težko umrl. Niso ga smmeli ustreliti, ampak zaklati. Ubogi zaslepljeni človek … Danes smo zopet dva. Ko hodim mimo grobov po vodo ali v vas, me je skoraj groza. Tu visoko pod Gorjanci, počivajo oni, ki so imeli namen osvoboditi slovenski narod. Ni jim bilo dano, ker so šli na napačno pot. S težkim srcem gledam, kako se množijo grobovi. Med skalami, v neblagoslovljeni zemlji, pod kronami košatih smrek. N njih grobih ni križa, ni cvetja, samo pogled lastnih bratov, poln zaničevanja, se ustavi včasih na njihovih grobovih … “”

Okoličani so živeli v veri, da so `Štajerci´res partizani. Dekleta v Novem mestu so takrat zbirala priboljške in jih nosila Štajerskemu bataljonu. Prinesle so mu tudi kitaro, na katero je potem igral kaplan Šinkar. Tatjana Medveškova in Ela Črtaličeva iz Novega mesta pa sta se pred italijanskem preganjanjem celo zatekli v Štajerski bataljon. Ko sta v razkošnem opremljenem taborišču zasumili prevaro, sta čudne partizane zapustili. Viktor Hajtnik, privatni uradnik v Novem mestu in Tadej sekretar mestnega odbora OF, je prav tako živel v veliki zmoti. Njegova žena mi je še sedaj pisala: “Bili so partizani, s katerimi je mož skupno delal, med njimi Tomažič Drago, ki je bil komandant, tudi kot politični komisar Štajerskega bataljona in se je s svojimi somišljeniki odcepil od partizanov k beli gardi.””

do srani 280,
dovolj, …

. . . . . . . … . .. .. . . .
Rozinih zapisov je še veliko, tudi Joško Jakoš je pridno pisal,
oba sta bila v LAŽNEM Štajerskem bataljonu, tudi oba člana Katoliške akcije ..

Komunizem je mednarodna zarota proti človeštvu!
[/quote]

Samooklican najbolj človekoljubni kult smrti z največjim številom žrtev v zgodovini.