Takole pa:

ZAVEZNIKI O NOB SLOVENIJE

“V izdajalskem, krutem in perfidnem svetu je osvežujoče (čeprav tudi nekako alarmantno) najti narod, ki se bori za svoje življenje po najboljših plemenitih tradicijah.”

Tako je v zaključnem poročilu o svojih izkušnjah v Sloveniji zapisal britanski podpolkovnik Peter Wilkinson, vodja misije Clowder. Njegov znameniti “Memurandum o vstaji v Sloveniji” je bil izredno temeljit, luciden, natančen, z odloki, pisanimi v slogu reportaže.
Poudaril je:
“Slovenska vstaja je preveč pomembno gibanje, da bi jo obravnavali na kratko.”
Michael Rose, načelnik južnega oddelka v britanskem zunanjem ministrstvu, pa je zapisal:
“Toje tako dobro poročilo in daje tako živo sliko o partizanski orgnizaciji v sloveniji, sa bi bilo škoda povzeti ga,”
Slovaenija je bila edina med državami razdružene Jugoslavije, ki se je ob petdesetletnici zmage spomnila zavezniških soborcev, jih povabila na proslavo in jih odlikovala. Peter Wilkison je 1995. letaprvič po vojni obiskal Slovenijo.
Legendarni kanadski major William Jones je napisal spomine o svoji misiji Flotsam pri glavnem štabu NOV in POS. Vaške straže je pozval, naj se pridružijo partitanom.
Dr. Miha Krek, podpredsednik jugoslovanske emigrantske vlade v Londonu je zaradi “vmešavanja v notranje zadeve” ostro protestiral. Krek, ki je slovel kot zagrizen antikomunist, je poročila iz Slovenije dobival preko Vatikana in Carigrada.
V upravi za posebne operacije SOE so Krekov protest odločno zavrnili.
“Bistveno je, da je v Sloveniji Narodnoosvobodilna vojska pod Titovim poveljstvom glavna protiosna sila, ki je opravila čudovito delo in zadržala nič manj kot šest ali sedem divizij OSI.”

Kapetan Willian Deakin je pikro pipomnil, da ima dr. Krek očitno dobre zveze s kolaboracijo.
Major Jones je po zaključku svoje misije napisal dolgo pismo minstrskemu predsedniku Kanade Mickenzue Kingu in se zavzel za vsestransko podporo partizanom.

Ameriški poročnik in nato kapetan George Wuchinich, v ZDA sin srbskih staršev, priseljenec s Hrvaške, je poveljeval ameriški vojaški misiji Alum, ki je delovala od 27. novembra 1943 do 25. junija 1944. Urad strateških služb (Office of Stategic Services, OSS) je spremljal in analiziral razmere v okupirani Sloveniji. Wuchinich je po vrnitvi iz Slovenije npisal kar 139 gosto tipkanih poročil o gospodarskem in političnem in vojaškem položaju v Sloveniji, o psihološko-političnem vojskovnju in partizanski kulturi. Alum je poslal več kot 1600 depeš, prejel pa jih je 300.
“Po šestih mesecih v deželi sem se prepričal, d so partizani OK in postavil sem se na njihovo stran / … /
Skoraj pet mesecev sem bil Amerikanec najbližji Hitlerju, ne kot ujetnik, po zaslugi partizanov.”

NJegovo poročilo o reševanju ameriških letalcev in pomoč partizanov je direktor OSS general Donovan posla

Komunizem je zasluzeno zgodovinsko prepoznan kot najbolj morilski in najdestruktivnejsi rezim.

Kot pri vsakem pravilu pa poznamo tudi tukaj izjeme. Vsa sreca, da se v slovenskem javnem zdravstvu se zmeraj nadvse neutrudno in pozrtvovalno angazira nas Janez Zemljaric, ki izjemno nesebicno skrbi za blagodat bolnikov.

Takole pa:

ZAVEZNIKI O NOB SLOVENIJE

“V izdajalskem, krutem in perfidnem svetu je osvežujoče (čeprav tudi nekako alarmantno) najti narod, ki se bori za svoje življenje po najboljših plemenitih tradicijah.”

Tako je v zaključnem poročilu o svojih izkušnjah v Sloveniji zapisal britanski podpolkovnik Peter Wilkinson, vodja misije Clowder. Njegov znameniti “Memurandum o vstaji v Sloveniji” je bil izredno temeljit, luciden, natančen, z odloki, pisanimi v slogu reportaže.
Poudaril je:
“Slovenska vstaja je preveč pomembno gibanje, da bi jo obravnavali na kratko.”
Michael Rose, načelnik južnega oddelka v britanskem zunanjem ministrstvu, pa je zapisal:
“Toje tako dobro poročilo in daje tako živo sliko o partizanski orgnizaciji v sloveniji, sa bi bilo škoda povzeti ga,”
Slovaenija je bila edina med državami razdružene Jugoslavije, ki se je ob petdesetletnici zmage spomnila zavezniških soborcev, jih povabila na proslavo in jih odlikovala. Peter Wilkison je 1995. letaprvič po vojni obiskal Slovenijo.
Legendarni kanadski major William Jones je napisal spomine o svoji misiji Flotsam pri glavnem štabu NOV in POS. Vaške straže je pozval, naj se pridružijo partitanom.
Dr. Miha Krek, podpredsednik jugoslovanske emigrantske vlade v Londonu je zaradi “vmešavanja v notranje zadeve” ostro protestiral. Krek, ki je slovel kot zagrizen antikomunist, je poročila iz Slovenije dobival preko Vatikana in Carigrada.
V upravi za posebne operacije SOE so Krekov protest odločno zavrnili.
“Bistveno je, da je v Sloveniji Narodnoosvobodilna vojska pod Titovim poveljstvom glavna protiosna sila, ki je opravila čudovito delo in zadržala nič manj kot šest ali sedem divizij OSI.”

Kapetan Willian Deakin je pikro pipomnil, da ima dr. Krek očitno dobre zveze s kolaboracijo.
Major Jones je po zaključku svoje misije napisal dolgo pismo minstrskemu predsedniku Kanade Mickenzue Kingu in se zavzel za vsestransko podporo partizanom.

Ameriški poročnik in nato kapetan George Wuchinich, v ZDA sin srbskih staršev, priseljenec s Hrvaške, je poveljeval ameriški vojaški misiji Alum, ki je delovala od 27. novembra 1943 do 25. junija 1944. Urad strateških služb (Office of Stategic Services, OSS) je spremljal in analiziral razmere v okupirani Sloveniji. Wuchinich je po vrnitvi iz Slovenije npisal kar 139 gosto tipkanih poročil o gospodarskem in političnem in vojaškem položaju v Sloveniji, o psihološko-političnem vojskovnju in partizanski kulturi. Alum je poslal več kot 1600 depeš, prejel pa jih je 300.
“Po šestih mesecih v deželi sem se prepričal, d so partizani OK in postavil sem se na njihovo stran / … /
Skoraj pet mesecev sem bil Amerikanec najbližji Hitlerju, ne kot ujetnik, po zaslugi partizanov.”

NJegovo poročilo o reševanju ameriških letalcev in pomoč partizanov je direktor OSS general Donovan posla

Takole pa:

ZAVEZNIKI O NOB SLOVENIJE

“V izdajalskem, krutem in perfidnem svetu je osvežujoče (čeprav tudi nekako alarmantno) najti narod, ki se bori za svoje življenje po najboljših plemenitih tradicijah.”

Tako je v zaključnem poročilu o svojih izkušnjah v Sloveniji zapisal britanski podpolkovnik Peter Wilkinson, vodja misije Clowder. Njegov znameniti “Memurandum o vstaji v Sloveniji” je bil izredno temeljit, luciden, natančen, z odloki, pisanimi v slogu reportaže.
Poudaril je:
“Slovenska vstaja je preveč pomembno gibanje, da bi jo obravnavali na kratko.”
Michael Rose, načelnik južnega oddelka v britanskem zunanjem ministrstvu, pa je zapisal:
“Toje tako dobro poročilo in daje tako živo sliko o partizanski orgnizaciji v sloveniji, sa bi bilo škoda povzeti ga,”
Slovaenija je bila edina med državami razdružene Jugoslavije, ki se je ob petdesetletnici zmage spomnila zavezniških soborcev, jih povabila na proslavo in jih odlikovala. Peter Wilkison je 1995. letaprvič po vojni obiskal Slovenijo.
Legendarni kanadski major William Jones je napisal spomine o svoji misiji Flotsam pri glavnem štabu NOV in POS. Vaške straže je pozval, naj se pridružijo partitanom.
Dr. Miha Krek, podpredsednik jugoslovanske emigrantske vlade v Londonu je zaradi “vmešavanja v notranje zadeve” ostro protestiral. Krek, ki je slovel kot zagrizen antikomunist, je poročila iz Slovenije dobival preko Vatikana in Carigrada.
V upravi za posebne operacije SOE so Krekov protest odločno zavrnili.
“Bistveno je, da je v Sloveniji Narodnoosvobodilna vojska pod Titovim poveljstvom glavna protiosna sila, ki je opravila čudovito delo in zadržala nič manj kot šest ali sedem divizij OSI.”

Kapetan Willian Deakin je pikro pipomnil, da ima dr. Krek očitno dobre zveze s kolaboracijo.
Major Jones je po zaključku svoje misije napisal dolgo pismo minstrskemu predsedniku Kanade Mickenzue Kingu in se zavzel za vsestransko podporo partizanom.

Ameriški poročnik in nato kapetan George Wuchinich, v ZDA sin srbskih staršev, priseljenec s Hrvaške, je poveljeval ameriški vojaški misiji Alum, ki je delovala od 27. novembra 1943 do 25. junija 1944. Urad strateških služb (Office of Stategic Services, OSS) je spremljal in analiziral razmere v okupirani Sloveniji. Wuchinich je po vrnitvi iz Slovenije npisal kar 139 gosto tipkanih poročil o gospodarskem in političnem in vojaškem položaju v Sloveniji, o psihološko-političnem vojskovnju in partizanski kulturi. Alum je poslal več kot 1600 depeš, prejel pa jih je 300.
“Po šestih mesecih v deželi sem se prepričal, d so partizani OK in postavil sem se na njihovo stran / … /
Skoraj pet mesecev sem bil Amerikanec najbližji Hitlerju, ne kot ujetnik, po zaslugi partizanov.”

NJegovo poročilo o reševanju ameriških letalcev in pomoč partizanov je direktor OSS general Donovan posla

Nadaljujem.
Zgodba, okupatorjev.

GENOCIDNA STRATEGIJA OKUPATORJEV NA SLOVENSKEM

To zgodbo je treba začeti leta 1848, ko je marčna revolucija do temeljev pretresla hamsburško monarhijo in so se zečele pojavljati ideje o nastanku nacionalnih držav na njenih ruševinah.
Vsi naši sosedje so začeli misliti o osamosvojitvi, pei čemer svojih zahtev nio opirali na naravno, temveč na zgodovinsko pravo.

1.) Madžari so zahtevali samostgojnost v mejah dežel, ki so pripadale kroni svetega Štefana, in pri tem jim je bilo malo mar, da so si priscvajali ozemlja, ki jih je naseljevalo številno madžarsko
preb ivalstvo.

2.)Italijani so hoteli v imenu “risorgimenta preoblikovati Apeninski polotok v politično enoto s stateškimi mejami, ki naj bi sovpadale z limesom rimske Italije iz časov Julija Cezarja. To pomeni, da so nekateri piemontski generali že leta 1848 govorili, kar zadeva naš prostor, o meji pri Postojni.

3.) Nemci, katerij predstavniki so se istega leta zbrali v parlamentu, sklicanem v Frankfurtu, so se računali na obnovo Nemškega cesarstva, ki naj bi zaobjemalo vse slovenske dežele, razen Prekmurja in bi imelo izhod na Sredozemlje v Trstu.

Tem računom pa je nasprotoval narodni vzpon slovenskega naroda, ki je hotel postati gospodar na svoji zemlji in je v tem swmislu – sklicujoč se na naravno pravo – oblikoval zahtevo po Združeni Sloveniji. Omenjeni sosedje, ki so bili politično, kulturno in ekonomsko močnejši od Slovencev, se najprej niso zavedali tega narodnega prebujenja oziroma ga niso vzeli resno. Prepričani so bili, da kmečki narod, naseljen na Kofroškem, Kranjskem, Štajerskem, Pomurju in Porabju, na Primorskem in v Istri, ne more postati resna ovira za uresničenje njihovih velikodržavnih teženj .
Ko pa so se Slovenci po uveljqvitvi ustavnega reda v hausburški monarhiji leta 1860-1861 začeli politično organizirati, so proti njim sprožili odločno raznarodovalno akcijo, ki je pogosto prevzemala izredno napadalne oblike. Na vsak način je bilo treba preprečiti, da bi se Slovenci gospodarsko socialno in intelektrualno dvignili ter se tako razvili v avonomen in socialen osebek.
Ta boj je trajal do prve svetovne vojne, pri čemer je treba povedati, dea so znali Slovenci skoraj povsod suspešno kljubovati svojim nasprotnikom in da so se kljub nenaklonjenim oblastem dvojne monaarhije hitro razvili v zrel politični osebek. Najslabše se je odilo Beneškim Slovencem, ki so bili leta 1866 vključeni v Kraljevino Italijo, odločeno, da na svojem teritoriju ustvari centralizirano družbo, znotraj katere naj ne bi bilo razlike med narodnostjo in državjanstvom.
Kljub močnemu raznarodovalnemu pritisku pa se ti naklepi niso povsem uresničili niti v Benečiji, ker je domača duhovščina stopila v obrambo materinega jezika.

Po prvi svetovni vojni, kate posledica je bil razpad dvojne monarhije, se je slovenski narod znašel v nenavadno težki situaciji, saj se je moral boriti za preživetje v mednaodnih okoliščinah, ki mu niso bile naklonjeje. Rezultat mirovnih pogajanj, do katerih je prišlo po letu 1918, so bili zanj katastrofalni, kajti zmagovita Italija je najprej zasedla in si nato priključila celotno Primorsko, a tudi okrnjena Avstrija je z medenaodno pomočjo ohranila nadzor nad južno Koroško.
Za Slovence so se dogodki razvili kolikor toliko ugodno samo na južnem Štajerskem in v Pomurju, kjer je bilo mogoče zakoličiti mejo, ki je v glavnem sovpadala z njihovim etničnem prostoru.

Po nesrečnem letu 1920, ko sta se zgodila kar dva poraza – oktoberski plebiscit na Koroškem in naslednjega novembra rapalska pogodba o razmejitvi med Italijo in SHS, – je bil slovenski narod razkosan na štoro države, od katerih so tri Avstrija, Italija in Madžarska, imele asimilacijske načrte s “tujerodnimi” manjašinami na svojem področju. To je bila politika pravega kulturnega genocida, ki je bila v Avstriji in Italiji ter tudi na Madžarskem udejanjena v sozvočju z uveljavitvijo totalitarnim režimom fašističnega oziroma nacionalsocialističnega kova.
Izhajajoč iz te ugotgovitve, je mogoče reči, da se je slovenski narod v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja v najbolj izpostavljenem položaju, saj so njegovi sosedi nameravali potujčiti vse tiste njegove člane, ki so ostali zunaj meja Jugoslavije. Pti tem se niso omejinli samo na psihološki, gospodarski, kulturni in politični pritisk, temveč so pogosto posegli tudi po fizičnem nasilju.

V podkrepitev Mussolinijevim in Hitlerjevim načtom o raznarodovanju Slovencev naj navedmo samo dve njuni izjavi, ki sta ju podala, še predenj sta prišla na oblast.

V Pulju je 22. februrja 1922 bodoči “duce” rekel:
[Ko se serečamo s takšno raso, kot je slovenska – manj vredna in barbarska -, ne smemo proti njej igrati politiko sladkorčkov, ampak politgiko palice (…) Ne bojimo se več žrtev (…) Meje Italije morajo potekati na Brenerju, na Snežniku, na Dinarskem gorstvu (…) Mislim, da se sme z vso lahkoto žrtvovati 500.000 barbarskih Slovanov za 50.000 Italijanov (…) ”

Bodoči “Führer” pa je v pogovoru s knezom Ernstom Rüdigerjem Stahrembergom leta 1928 izjavil:
“Habsburžanom in avstrijskemu plemstvu najbolj zamerim, da več kot 500 let niso mogli ponemčiti tistih neka