Tih, deževen dan ….
Ko v tihoti odpovedi poniknem s površja,
prisluhnem žuborenju misli.
Potem se odočim, da jih zapišem;
odločim se, da jih podelim z vami.
Rad bi vam bi kot cvet ob poti,
ki kaže na možnost, da se lahko
v istem soncu in z istim dežjem
še kdo razcveti …
/Z.M./
Ž
Po dolgem času se spet oglašam, pa ne da se do sedaj ne bi hotel, le dnevi so bili prekratki. No, kakorkoli, lepo je spet srečati stare znance in prijatelje. Današnji dan je res deževen, tih pa nikakor ne, kajti tukaj pri nas grmi kot leta 43 pred Stalingradom. Pred kako uro se je tukaj ustavil vsem znani Bruce Willis in sva malo počakulala o raznih vidikih današnjega življenja: od prehrane do volitev 2002.
Drugače pa; kaj naj rečem? Življenje gre po starem naprej. Delamo, se trudimo, tu pa tam užijemo kak lep trenutek.
P
razcveti …… jest ljubim cvetke:)
se pa tale sicer nepopravljiv optimist malce boji (zajček bo štekal…..) iti ven ker je sodni dan, bo se verjeten moja ambrela tud razcvetela;-)
mariči, se pa človek globoko zamisli – včasih – kajne…
Ob pogledu na razbesnelo morje, ob pogledu na neurje, kako gromozansko močna je sila narave, mogočna lepota in moč nas obdaja, mi smo le prgrišče, le hipec, le kapljica…….
in si domišljamo da kaj vemo…..
La Vita e bella
P.I.P.
………. eh, Severnica, kaj naj ti rečem.
Najraje bi ob tem ostala brez besed,
zazrta tja v dalj, s pogledom, ki bi me
odnesel za hip v neznano …. k valovom,
ki bučijo, k oblakom na nebu, ki tako nekam
hitijo, na polje cvetočega maka, kjer bi našla
tisto, kar ………bi rada našla ……….
O bog, o bog, o bog, redi, reci moja ljuba
zlata, da je to zame, o bog, cela se tresem
ob tej čudoviti lepoti. O, kako lepo, čebelica,
ljuba čebelica, če bi zdaj bila ob meni, bi slišala
bitje mojega srca, bi videla, kako sem vznemirjena,
hvala ti, stokrat hvala, kaj tako lepega že toliko časa nisem doživela, o hvala ti, ne rabim nič več danes, nič več, tudi knedlčkov ne, sem presrečna….. učke so se mi odpočile, srce ponovno napolnilo …….. nepopisno, nepopisno lepo………..