tisti brez staršev
žal mi je, verjamem, da je neopisljiv občutek, ko veš, da si ostal sam (pa čeprav imaš svojo družino) in da tvoji starši nikoli ne bojo “stari”.
poznam dve punci (okoli 30), ki sta tragično izgubili najprej mamico, potem pa je oče naredil samomor, ko sta bila še v nižjih razredih Oš. Je grozljivo, še posebej, ker sta v življenju precej zabredli, stalno sta v iskanju nečesa, verjetno varnosti, občutka pripadnosti in ljubečih odnosov… res kruto.
Upam, da imaš vseeno okoli sebe ljudi, s katerimi si ti lahko ti.
Oba sem izgubila tragično in mislim da tega ne bom sprejela nikoli, ne bom prebolela nikoli.
Ne gre, ne morem. Mogoče zato, ker sta bila moja starša res ljubeča, neopisljivo dobra starša.
In vse življenje se sprašujem-se bom spraševala. Zakaj jaz, zakaj se je to zgodilo meni???????
Ja, imam svojo družino, ljubečega moža, otroke, a kaj, ko moji otroci nikoli ne bodo poznali babice, dedka, sploh ne vedo o kom jim razlagam, ko ju opisujem in tudi njim je hudo.
Za povrh vsega tudi mož nima staršev.
Mlajši kot si, ko koga izgubiš, težje je. Seveda se navadiš živeti brez te osebe samo ti vseeno vleiko manjka, zato verjemi da ni čudno če ju vsak dan bolj pogrešaš. Ti niti ne pogrešaš toliko osebe kot take ampak tisti občutek varnosti in topline. Ker pri 9 letih otrok še kako potrebuje očeta, predvsem pa v najstniških letih. Sočustvujem s tabo, vem pa da tolažba ni dovolj. Poskusi prebrati kakšno knjigo na to tematiko ali poišči kakšnega psihologa, da to travmo predelaš in žalost daš ven iz sebe. Vsaka izguba je težka, še posebno če se dobro razumeš z nekom.
Draga “povejte”, žal mi je za tebe, sočustvujem s teboj. Naj ti sreča s tvojimi najdražjimi še naprej stoji ob strani. Si morda kdaj razmišljala o tem, da bi “posvojila” kakšno dobro tetico, ki je sama in osamljena in vam bi najbrž z veseljem nadomestila “mamo, taščo in babico”? Osebno imam to izkušnjo s “teto”, ki nima svojih otrok in smo tako rekoč “njeni” in deluje že celih 30 let! Pa še ona je brez skrbi, ker nima nikogar pri svojih 80. Sicer imam mamo, očeta pa tudi ni že 20 let…Ga pogrešam, ker je “odšel” v najlepših letih…Držite se, radi se imejte in veliko se smejte, kljub vsemu:)))
Stara sem bila 37 ko mi je umrl oče, čez šest mesecev še mama. Zdaj ju ni že 17 oz. 18 let, pa ni dneva, da se ne bi spomnila nanju. Zelo ju pogrešam in me kar oblijejo solze, ko naletim na tako temo. Občutek imam, da je z njima odšel tudi del mene.
Imam pa 2 otroka, ljubečega moža in vnuke, tako da mi je lažje živet naprej.
Draga povej,
jaz sicer imam oba starša, vendar pa sem ostala brez moža in moja otroka brez očeta, eden je bil star 8 let, druga 5. Stara sem približno toliko kot ti.
Ne vem sicer kako naj tebi pomagam, me pa zelo bremeni to, kako naj pomagam svojima otrokoma, da bi imela čim manj travm tako zdaj, kot v prihodnje. Poskušam jima dajati čimveč topline, občutka varnosti, sprejetosti… Obenem vem, da morata tudi skozi to obdobje žalovanja (minilo je komaj dobra pol leta) in da ju pred vsem trpljenjem, ki jima je naloženo ne morem obvarovati.
Mi lahko poveš še iz svoje lastne izkušnje, kaj lahko naredim na tem področju?
Zate pa bi mogoče pomagalo, da se obrneš tudi na Hospic ali pa kakšnega psihologa.
Vse dobro ti želim.
Tudi jaz izgubila oba zelo zgodaj. Na to sicer gledam kot na nekaj, kar se je pač zgodilo, na to nekako ne moremo vplivati. Boli pa me to, tisto obdobje po tem, ko si tako prepuščen sam sebi, kar nekako tavaš v svetu, se trudiš, ampak nikoli ni isto kot za tiste, ki tega občutka ne poznajo. Ja, tako sam si. Ni občutka varnosti, ljudem težko zaupaš oziroma jih ne, v sebi nosiš neko breme zapuščenosti oziroma strah pred tem.
In ne zdi se ti fer to, ker veš, da je drugim to prihranjeno, obenem pa te prav taki tlačijo. Boli.
Po pravici povedano se o tem ne morem z nikomer pogovarjati.
Najbolj boli ob kakih družinskih praznikih, ob kakih prelomnicah, kjer vsi pridejo s starši, sam pa se temu najraje izogneš …
Draga ”povejte” želim ti vso srečo vsaj na drugih področjih, če si že tako prikrajšana glede staršev. ne bom ti govorila vse bo še dobro, pozabila boš,… seveda bo vse še dobro ampak pozabila ne boš. S časom bo le lažje, staršev pa ne boš nikoli pozabila, ker so del tebe, z njima boš vedno povezana v ljubezni. In lepo je da se ju še vedno spominjaš.
Jaz sem tudi izgubila dve zelo ljubi osebi in se ju večkrat spominjam in si včasih tako grozno želim da bi bili z mano ker bi bilo sedaj vse drugače, lahko bi mi pomagali ker sem se znašla v precej težavni situaciji in vem da bi mi znala prav svetovati. Še posebno je hudo ko izgubiš nekoga s katerim si si blizu, se imata rada in se spoštujeta. Žal ti je ker ne moreš deliti svojih trenutkov z njim in mu zaupati svojih misli in želja. Želim ti veliko poguma in predvsem veliko ljubezni, s strani prijateljev, partnerja, otrok ali kogarkoli ti je blizu. Dobro je, če imaš nekoga ki mu zaupaš in ti stoji ob strani. meni je v tolažbo le to, da sem se s tema osebama dobro razumela, nista odšla ko bi bili sprti ali brez stikov in vem da sta se rešili zemeljskega trpljenja.
Pri 12-ih babico, pri 13-ih očeta,pri 25-ih mamo,pri 30-ih tasta, pri 34-brata. Stara sem 38.
S tem se nikoli ne moreš sprijaznit, obdaja te občutek samote, pa je lahko tisoče ljudi okrog tebe, čutiš praznino-del tebe umre, težko se je sprijaznit, da v težavah nimaš nikogar h kateremu bi se lahko zatekel in bi te brezpogojno podprl. Včasih imam občutek, da nekateri gledajo name pomiljujoče, zato se vedno izogibam teme o starših. Je pa res, da s takšno izgubo prej odrasteš, postaneš samostojen, močan karakter.
Da, seveda sem razmišljala o tem, da bi “posvojila” kakšno mamico, vendar ne vem kako naj se tega lotim, da ne bo izgledalo,kot da se mi gre za dediščino ali kaj podobnega.
Kako naj se lotim tega?
Res bi rada, pa čeprav za kratek čas, spet začutila toplino doma, toplino mame:((
Hvala za razumevanje in vse dobro!
Moje iskreno sožalje. Predstavljam si kaj preživljate, videla sem svojo mami.
Vem da vam ni lahko.
Vem kako je vašim otrokom!
Meni je hudo še vedno, vedno mi bo hudo, a najhuje je bilo v puberteti.
Najbolj jima bo pomagala ljubezen, mamina ljubezen, to je največ, otroku pomeni največ.
Meni je bila mami po atijevi smrti vse, mama, ata, najboljša prijateljica, zaupnica, vse, vse mi je dala, vse skozi ljubezen, ki mi jo je izkazovala vsako sekundo svojega življenja.
Še se mi javite, če potrebujete pogovor, ramo, tukaj sem.
Vse dobro želim tudi vam in otrokoma!
Hvala vsem, ki ste se danes odzvali mojemu postu. Vidim da na žalost nisem edina, no ja, to sicer vem, a nekako se mi zdi da občasno potrebujem ob sebi ljudi, ki imajo podobne usode, izkušnje, ljudi, s katerimi lahko govorim o moji praznini, ker včasih je res kakšen dan, ki je hujši od ostalih, ki so hudi.
HVALA res iz srca, vsem ki me razumete, ki preživljate nenadomestljive izgube ljudi, ki so dali vašemu življenju smisel, a jih žal ni več.
Vsem pošiljam en res veeelik objem!
Ko sem odprla temo sem pričakovala vprašanje v stilu, kdo od vas mamic vzgaja otroke sam, brez da bi stari starši pomagali, pa to? Pa vidim, da je nekaj čisto drugega.
Sama imam še oba starša, a se žal ne razumemo najbolje, vedno znova mi je žal in vedno znova poskušam in rinem in rinem in grem k njim odprtega srca, pa vedno znova pričakujem iskren nasmeh, dobrodošlico, objem…….dobim nazaj totalno hladen tuš in morje obtožb iz naftalina…
Boli, zelo, ker bi rada, da smo skupaj kot družina, pa ne gre…
očeta nisem nikoli spoznala. vem samo, da je lani umrl. še to ne vem, kje je pokopan.
Ne vem kakšen je bil (ne vizualno, ne kot karakter)…. me pač ni hotel sprejeti, poznati.
Vem, da je vsem vam, ki ste očete/matere izgubile tragično, težko. a ve vsaj veste kakšni so bili. Imate spomine nanje. Jaz imam samo tisoče vprašanj.
Moje iskreno sožalje. Predstavljam si kaj preživljate, videla sem svojo mami.
Vem da vam ni lahko.
Vem kako je vašim otrokom!
Meni je hudo še vedno, vedno mi bo hudo, a najhuje je bilo v puberteti.
Najbolj jima bo pomagala ljubezen, mamina ljubezen, to je največ, otroku pomeni največ.
Meni je bila mami po atijevi smrti vse, mama, ata, najboljša prijateljica, zaupnica, vse, vse mi je dala, vse skozi ljubezen, ki mi jo je izkazovala vsako sekundo svojega življenja.
Še se mi javite, če potrebujete pogovor, ramo, tukaj sem.
Vse dobro želim tudi vam in otrokoma![/quote]
Hvala za tvoje tople besede. Res se prebijamo skozi eno težko obdobje, skoraj težje kot čisto na začetku. Ljudje hitro pozabijo in pričakujejo, da bo vse tako kot prej. Dejansko res tista huda žalost s časom popusti, ostane pa ena ogromna praznina, zavedanje da človeka ni več in ga nikoli ne bo in bolečina v duši in srcu. Do sedaj smo dostikrat skupaj jokali in otroka sta potožila kako pogrešata atija. Zdaj pa kot da smo prišli v nek čustveni vakuum in se drug pred drugim delamo kot da je že vse v redu. Pa ni. Ne vem na kakšen način, in nekako si tudi ne upam odpreti spet teh stvari, čeprav čutim, da bi morala…
Hvala za tvojo vzpodbudo, upam, da bom znala tudi jaz biti takšna mama, kot je bila tvoja, svojima otrokoma in da bom vsaj delno lahko napolnila praznino, ki je ostala v naših srcih.
mamo pri 20 in prav tako očeta, v razmiku 3 mesecev. v začetku sem bila “močna”, ker je bilo potrebno poskrbeti še za druge člane družine, zdaj ko se je življenje normaliziralo (po 2,5 letih) čutim občasno pomanjkanje volje za karkoli ter neznansko bolečino ob misli nanju. v meni se prebuja strah zaradi sprememb, ki jih je bilo v tem obdobju neznansko veliko in so planirane tudi za prihodnost. najbolj pa pogrešam tiste pogovore, spodbudne besede, sprehode z mamo, načrtovanje potovanj in dogodkov. mami pogrešam te! nobeni prijateljici nisem nikoli toliko zaupala kot tebi!
verjamem pa da je nekaj časa zmeraj prisotna ob meni, saj se mi včasih sanjajo tako žive sanje – – mama in jaz hodita vsaka po svojem koncu labirinta in se iščeva, ko se najdeva je veselja nepopisno, realnost ob zbujanju pa kruta
– sem pri maminem grobu in ona pride ven vsa siva v obraz in jaz si rečem “saj ni res umrla”
– pridem domov in mama joče.pove da so ji diagnosticirali raka. začutim nepopisno veselje, saj se mi prikrade misel, da ni umrla in ji povem, da bo vse v redu in da bova skupaj vse rešili….
veselim se da jo ponovno vidim ko grem zanjo.
Pozdravljena,
Res je minilo že precej let, sem komaj sedaj videla.
Lahko mi pišete na mail
maida.znidaric@gmail.com
