Mama me je zapustila že v porodnišnici. Za očeta ni bila 100% kdo je. Tri mesece sem bila v “dečjem domu” v Mariboru. Leta 1966. Verjamem, da je me je pestovala dobra duša tri mesece, preden me je prejela družina v rejo.

So lepo ravnali z vami?

povejte

zakaj jih pogrešaš?   imaš moža, otroke?   če imaš moža otroke, službo.  dodaj še šport.  zakaj sploh ljudje športajo, ponavadi tekajo.  ja zato ker tek puca glavo.  jaz ti svetujem olimpisko dvigovanje uteži.  zakaj?  ker člvek tek kar hitro natrenira in mora vdno več tekat, vedno dlje in pol dneve in noči samo še teka da dobi aktivacijo hormona sreče. zato ti jazsvetujem če si kej iz lj ali imaš bizu olimpisko dvigovanej uteži,  da greš to.  zakaj? ja zatoker človeško telo, zelo težko pridobiva na mišični masi. in olipisko dvigovanej uteži, zahteva od tebe, izjemno veliko koncentracije in ti aktivira velike mišice na explziven način, kar najmočneje aktivira proizvodnjo testota. tudi  pri ženski.  in to je ful vazno. ker te bo trener teral v koncentracijo dviga, telo se ojačalo zelo in hormon sreče dobiš izjemno močno in dalj časa drži.  mogoče rabiš testosteronsko terpaijo. pri zdravniku, samoplačniško.  eno je pogrešat nekoga, drugo pa je bit v slabem stanju pri tem.  je pa normalno, da jih pogrešaš.  včasih bolj včasih majn.

tako naredi.  kaj bi ti svetovala, kaj naredi nek mlajši otrok, če bi pogrešal starše , mrtve. kaj bi mu svetovala, da naredi.  tega se drži sama.

Daj nehaj ti gnoj anonimni smetit vsako temo, sploh če je tako resna kot ta

Zelo mi je hudo za vas. En velik objem za vas. Jaz sem skoraj 50 z obema staršema. Vedite da ni bilo vedno vse rožnato. Vendar sedaj kot starš me zabode v srce ob misli da bi moj otrok ostal brez staršev. Srečno.

Oceta sem zgubila pri 9 letih. On je skrbel zame, on je bil v bistvu moja mama, zato njegove smrti nikoli nisem cisto prebolela. Mama mi je umrla pri 51.

Si spet pijan defekt hrastovški?

Se pridružujem.

Sočustvujem z vami, ki ste izgubili starše toliko prehitro, da vas je to globoko zaznamovalo. Mene je kaj drugega, izguba brata.

Želim vam uspešno in izpolnjujoče življenje. Ne zatekajmo se k nostalgiji, raje se vprašajmo, zakaj imamo takšno usodo, kot jo imamo. Ko nam je najbolj hudo, se spomnimo ljudi, ki so ostali sami, brez družine in prijateljev na vseh vojnih žariščih tega sveta. In po možnosti tudi brez kake okončine! Da o izgubljenem imetju ne izgubljamo besed.

V sočutju z drugimi premagujemo lastno težko usodo. Tako je najučinkovitejše in najplemenitejše premagovati lastno trpljenje.