S.p., ki niso obrtniki, vodovodar ji, električarji, keramicarji, ampak s.p. ki naberejo toliko da imajo za prispevke in jim  nekaj ostanem to so razni bolj neuspešni nepremičninski agentje, ali prekarci, ampak na koncu zaslužijo manj kot zaposleni. Nimajo regresa, malice,prevoza, bolniška je plačana po 1 mesecu,  prispevki znašajo skoraj 600 EUR. A ni bolje iti v službo?

Ne.

Ob službi sem začela s popoldanskim s.p.-jem, potem pa se časovno ni več izšlo in sem pustila službo.

Zaslužim precej več, niti ne plačujem najnižjih prispevkov.

Težko je, a imam svojo svobodo. Sama razporejam delo, izbiram stranke, delam, kot mi ustreza. Nimam nikogar nad sabo. Hvaležna za mir.

Saj te silijo, da odpreš.

Se javiš na razpis za redno…na razgovoru pa bi kar preko s.p.

Naj se gredo solit

Marsikdo bi šel v službo, pa ga ne vzamejo. Sploh, če si že nad 50.

Ne, niti pod razno ne bi šla več v službo in delala 8 ur.

Niti ne spadam več v tvojo kategorijo tistih ki si pokrijejo prispevke. Tako je bilo na začetku ene pol leta. Zdaj bi lahko delala in zaslužila še več.  Pa nočem, mi čas porabljen zase in bližnje pomeni več. Ceno regresa in nagrad pač vračunam v ceno. Ne vem zakaj ne bi imela malice, prevoza, kilometrine? Prispevki 600 evrov so za minimalca. Jih plačujem več. Koliko pa misliš da jih plačujejo podjetja za svoje zaposlene?

Velika prednost je tudi to, da nisem omejena z nekim 8 urnim delavnikom, Delam takrat ko mi paše. Ne rabim se ukvarjat z butastimi in zahrbtnimi sodelavci, s sodelavci ki se šlepajo na marljive.

Takšne je treba prijaviti.

Boštjančič, Svoboda, Levica in njuni poulični podrepniki sovražijo uspešne podjetnike, oni bi nas vse v sovhoze in kolhoze strpali. Ali pa nas vsaj spravili med socialkarje.

Zato nas je normirane spje, edine podjetnike, ki smo res plačevali davke, navzgor neomejene prispevke in nismo goljufali pri stroških čez noč omejil za 2,5 krat. Iz čiste zlobe in sovraštva, slovenske “fovšije” in ideološkega boja proti “zaslužkarjem” in “dvoživkam”. Sedaj smo običajni podjetniki, ki nam sp predstavlja edini dohodek,  žrtve vladnega obračunavanja z zdravniki, in ostalimi iz JS, ki imajo popoldanske spje.

Jaz malo drugače mislim. Ko sem šla na  samostojno pot pred 17 leti bi gore premikala, tak zagon sem imela in željo po samostojni poti.  Nato sem pred leti doživela resno krizo, ko sem želela spremembo. Zaželela sem si stike s sodelavci, tisti občutek da zjutraj gres od doma, se lepo oblečeš, , hitiš, se gužvaš, vem noro se sliši, kdo si to želi, ampak jaz sem si .   Začela sem osebnostno nazadovati,komunikacijske sposobnosti so se mi močno poslabšale. To sem rešila da sem začela delati za eno podjetje 30% delovnega časa, ravno toliko da sem med ljudmi, imela sem veliko srečo z zelo prijetnim kolektivom, s katerimi sem se spoprijateljila, hkrati  imam pa tudi čas za svoje obstoječe delo. Zaenkrat mi je ok ker sem zdrava , bomo videli kaj bo prineslo življenje.

Ima svoje prednosti in slabosti, kot večina stvari v življenju.

Delam ko hočem in hočem skoraj vsak dan. Občasno koga zaposlim, za nekaj dni, ko je dela preveč. Ko se mi ne da, lenarim. Denarja je v mojem poslu dosti in preveč. Trenutno nekoga izobražujem, ki bo prevzel delo, ko se naveličam.