tisti, ki imate večjo razliko med sorojenci
Imava enega otroka. Do sedaj ni bilo pravih pogojev (kredit za hišo, neredna služba…) in smo kar nekako odlašali. Sedaj se je to vse uredilo oz. je že nekaj časa urejeno in me vedno bolj drži, da bi imela še enega otroka. Edina stvar, ki me malo straši je to, da če takoj začnemo bo razlika med otrokoma 6 oz. skoraj 7 let. To se mi zdi pa malo veliko in imam občutek, da mi je vlak že odpeljal, ker otroci res nimajo nič en od drugega in prihaja do prevelikih navzkrižji interesov in je težje usklajevati vsakdanje življenje. Stara sem drugače 30 let. Vsi ne prepričujejo, da sem nora in naj ga imam če si ga tako močno želim pa vendar imam glede tega mešane občutke. Moti me predvsem ta razlika v letih ampak prej žal ni bilo zadostne finančne stabilnosti, da bi se spustili še v enega otroka.
Ima še kdo večjo razliko med sorojenci in kako se to obnese v praksi?
Med mojima je šest let razlike, mi ni žal…drugega otroka smo imeli zaradi naju, ne zaradi starostne razlike med otrokoma in ne zato, da bi imel edinec družbo.
Morda se bosta res na začetku počutila bolj ko dva edinca, no pr nam je ta večji za malega že skoz bog, sedaj pa ko je treba potegneta tako skup, da ne veš več, na katerega bi se sploh jezil…
Čist fajn je. Odločitev je pa seveda vajina.
sama sem v dvomih samo zaradi tvoje omejenosti. Če se nisi opazila, se najbolj sovražijo sorojenci, ki so preblizu skupaj. za normalen razvoj človeka je fajn, da so vsaj tri leta narazen, le tako se lahko starši v resnici posvetijo otrokom. Ampak večini je to malo mar, bolje da so čimbolj skupaj, da je čimmanj dela z njimi.
Jaz v tem ne vidim nobenega problema in se mi v resnici to zdi bolje kot imet tri enega za drugim in potem nekaj let preživet v stalni histeriji in kaosu.
To o nasprotju interesov in tem, koliko bodo otroci imeli en od drugega, pa ni vprašanje starostne razlike, ampak konkretnih karakterjev in v bistvu ne moreš kot starš prav veliko narest glede tega. Mislim, lahko z neumnimi potezami uničiš odnos med brati in sestrami. Težko pa zagotoviš, da se bodo dobro razumeli in imeli radi, če ne bodo skupaj pasali.
Jaz pa razmišljam ravno obratno in načrtno ne bi nikoli imela otrok enega za drugim. Otroku sem se želela prva leta posvetiti v celoti in tega ne bi mogla nikoli narediti z dojenčkom v naročju. Ko je bil že toliko samostojen, da je dejansko razumel zakaj mora včasih malo počakati, potrpeti in si tudi želi časa, ki je samo njegov je dobil bratca. Se ga je zelo veselil, potem je ugotovil, da je to povsem neuporabna zadeva:) in sedaj, ko ima mlajši dve leti se že zelo lepo igrata skupaj. In ne, nikakor ne odraščata kot edinca. Zame je to bila prava odločitev.
???[/quote]
Jaz to večkrat slišim od staršev samih in me je kdo tudi že vprašal kako se mi je dalo iti spet skozi jok in plenice. Imeli so dva ali tri enega za drugim in sedaj, ko so izven plenic in se že igrajo sami se počutijo osvobojene skrbi in odvečnega dela. Žalostno ampak marsikdo res tako razmišlja.
pri nas je razlike 6 let, ne bom rekla da je idealno, je pa fino. Oba sta fanta, razumeta se bolje kot marsikateri bratje, kjer je razlika v letih manjša.
starejši je totalen individualist, ampak se zelo dobro prilagaja mlajšemu in tudi obratno.
težava je v interesih in zmožnostih, ampak jaz to jemljem kot življenjsko šolo pač … se je treba prilagajat in sklepat kompromise znotraj družine (vseh štirih članov) in tudi otroka med seboj in nam to uspeva, zdaj, ko sta večja (16 in 10 let) res zelo dobro. Sta prava prijatelja, se vzpodbujata, si pomagata, ljubosumja nikoli ni bilo, konflikti so pa itak povsod in pomembno je, da jih družina zna rešit na miren in spoštljiv način …
jaz sem drugega rodila pri 31tih letih, takrat mi je bilo jasno, da si želim še enega otroka in se nisem kaj dosti ubadala z razliko v letih. vsi smo si želeli še enega.
moraš vedet da bosta prva leta to dva edinca, ampak kasneje si bosta vedno bližje … in kot odrasla človeka … kaj pa je 7 let razlike? prav nič.
zamisli se, ko boš imela 50, 60 let … ti bo žal da se nisi odločila za še enega? samo zaradi razlike v letih?
Med mojima puncama je 7 let razlika, bila sem pa tvojih let, ko sem rodila drugo. S partnerjem sva jo načrtovala in moram reči, da kljub dvomom, kako bo, je to ena, če ne edina najboljša odločitev sploh. Punci se imata zelo radi in vse štima. Razlika za sorojenca ni bistvena za razumevanje, lahko da bo ok, lahko da ne. A bo tudi izkušnja za tvojega otroka neprecenljiva, ko bo dobil bratca ali sestrico, tako da kar na delo. No, meni je zdaj edino žal, da nimam 3 otrok. A se nikoli ne ve:). Pa srečno!
Pri nas je sedem let razlike in je super. Kot Čarli in Lola. Starejši mlajšo vleče naprej, mlajša starejšega malo prizemljuje, kar mu samo koristi, glede na to, da je zdaj najstnik.
In ne, ne odraščata kot edinca. Jaz sem edinka, in vem, kako je odraščati kot edinec. In to, kar imata moja otroka, ni to, verjemite.
Zato – če si želita še enega otroka, ga imejta. Je fajn.
Midva z bratom sva narazen 6 let in odkrito povem, da sem ga imela rada in hkrati sovražila. Zakaj sovražila? To je pa krivda izključno staršev in starih staršev. Oče je (končno) dobil moškega potomca in me zavestno (ja, povsem zavestno) postavil na stranski tir, od takrat naprej zanj nisem obstajala več. Razen za dretje, tepenje, gnjavljenje in poniževanje. Mama zato, ker sem starejša in sem morala VEDNO popustit. Tudi, ko je tulil zaradi trme in izsiljevanja, da hoče točno tisti avto, ki ga imam jaz v roki, ga je iztulil, zato ker sem starejša in če nisem hotela dat sem bila nesramna in tako dalje. Skratka nabijanje slabe vesti nonstop. Isto stari starši. Ne, ne moreš se slikat z babico, ker se bo z njo slikal XY in samo on. Ne, ne moreš zraven v cirkus, ker gre že XY in zate nimam dovolj denarja za vstopnino. In tako dalje do onemoglosti. Vsi vlečejo to svoje vedenje tudi še zdaj, ko sva že oba zdavnaj odrasla. In trenutno že kakšnih 5 let, mogoče malo več, nimava nobenih stikov in nobenega odnosa. Ker je bil vzgojen kot sonček je postal eno veliko sonce in je mentalno na nivoju neodgovornega in nemogočega pubertetnika. Ampak to je povsem krivda staršev. Če misliš zganjat takšne, potem je boljše da nimaš več otrok. Če boš normalna potem pa seveda to ni noben problem. Jaz imam med otroci točno dve leti razlike in je super. Seveda je ljubosumje, ampak to bi bilo tudi kasneje. To je POVSOD. Med mojim možem in svakinjo je 10 let razlike, pa je bil baje ljubosumen kot kak dvoletnik. V enem svojem boju po pozornosti je tašči (moji) rekel, da bo vrgel sestrico čez okno, ker se samo dere. Ni jo hotel niti vzeti v roke, kaj šele da bi jo pestoval ali pazil ali se kje v javnosti pojavil z njo, ker ga je bilo sram. Ljubosumje je normalno, od tebe je pa odvisno kako se bo razvilo. Nobena razlika ni najboljša in nobena najslabša. Vsaka ima svoje prednosti in slabosti. Odloči se pa po svoji vesti in želji ali sploh hočeš otroka ali ne. In ne ali tvoj že rojeni otrok želi sorojenca ali ne.
S tvojim načinom razmišljanja ti iskreno odsvetujem še enega otroka.
Od kdaj je starostna razlika dejavnik, ki določa, kako se bodo otroci razumeli? Največji dejavnik so starši, ti imajo največ vpliva, kako se bodo sorojenci razumeli med seboj!
Zakaj je navzkrižje interesov problem, zakaj ne bi bila prednost?
Zakaj je težje usklajevanje? Težko je toliko, kolikor si to sam narediš!
Resno, popucaj najprej te stvari v svoji glavi, če hočeš še enega otroka.
Drugače pa, poznam kar nekaj primerov, kjer so starostne razlike 10-13 let, pa so se že kot otroci razumeli med seboj )no, čas pubertete je izjema, ampak to je par let), zdaj kot odrasli pa itak. Poznam družino, ki ima tri otroke in je med njimi po 8 let razlike, mama se heca, kako je hodila 24 let v OŠ, zdaj so odrasli s svojimi družinami in se super razumejo.
Jp, poznam tudi družino, ki ima razliko 7 let, otroka sta še manjša, se ne razumeta, nimata nič skupnega, ampak kolikor lahko spremljam, sta temu kriva starša. Mogoče bo pa bolje, ko odrasteJO, vsi štirje…
Poglej, jaz imam enajst let in pol razlike, malo zato, ker je taprva “ratala” še v študentskih letih, potem pa ni bilo pravega “časa” (beri: finance, gradnja..) dokler nisem bila stara skoraj 33 let, ko smo le pridelali še drugo.
Prisegla sem si, da tavelike ne bom obremenjevala s tamalo, sploh potem, ko je bila že najstnica in v srednji šoli. Pa sem jo najbrž še preveč, vsaj tako mi danes, ko je že dolgo odrasla kdaj pa kdaj oponese.. takrat niti rekla ni nič. Nikoli je ni vozila okrog s seboj ali je bognedaj morala čuvati namesto mene, ampak je bilo že to, da je bila tam in pač majhna in zahtevna – dovolj. Ker je bila mlajša povsem drugačen otrok od prve (prva zelo pridna, uspešna, brez problemov v šoli, aktivna na vseh področjih, mlajša pa njeno precejšnje nasprotje), si je povsem nehote prigrebla tudi več pozornosti in seveda – popuščanja na vseh frontah. Starejša je večkrat v šali rekla da “je edina v teh hiši, ki tega otroka sploh vzgaja”..
V glavnem, odlično se razumeta od takrat, ko se je starejša odselila od hiše. Postala je prava “big sis”, ki jo tamala, ki je zdaj že najstnica zelo upošteva in uboga. Ko je mlajša imela težave v šoli jo je tavelika vzela čez vikend k sebi, da sta se malo pogovorili in se je zresetirala.. res veliko mi je pomagala. Žal je zdaj v tujini ampak se sestri velikokrat slišita preko skypa, jaz se v njun odnos ne vmešavam, če tavelika misli, da je kaj za poštimat me pa opozori.
Žal je tako, da pri teh stvareh ni pravil, če pa imaš željo pa kar…
Od starsev je odvisno, kako se sprejemajo brati in sestre. Pa ce je razlika 1 leto, ali pa 10. Vedno so starsi tisti, ki morajo starejsega pripravit najprej na prihod dojencka, potem pa tudi prva leta starejsemu razlagati, zakaj ima mlajsi na videz vec pravic (ne je sam, se ga nosi naokrog, itd…) in intervenirati po potrebi.
Ne smemo pa pozabit tudi na karakter in spol otrok.
Midva z bratom sva 6 let narazen, pa bolj slabo fukcionirava. Moj sin je 5 in 8 let starejši od svojih sester, pa so zdaj, ko je on praktično odrasel, oni dve pa pubertetnici super. Razumejo se, debatirajo, si pomagajo. Ko je bil star tam do 10 let, je pravzaprav funkcioniral kot edinec. Sestri mu sicer nista šli na živce, se pa z njima ni igral. V glavnem, odvisno od primera do primera in vzgoje v družini.
