🤣 A bejž ga no! Koliko moških pa se bori za skrbništvo za otroke? Dajo tistih 100€ preživnine ( ali pa še to “pozabijo” ), grejo mile volje po šihtu na pivo, se zleknejo na kavč ter gledajo fuzbal. No, sicer pa jih večina že prej v zakonu ni bilo kaj drugačnih.

Je pa res, da jim je težje ja, nimajo več multipraktika, ki bi jim vse naredil.

Ko zveza razpade brez konkretnega vzroka, ti partnerka reče da je zveza toksična in se moraš umaknit, zapustiti osebo, ki jo ljubiš in otroke, boli ko hudič…sam povem

A bejž no…

Ko sem pri sebi razčistil, da s partnerko nisva več za skupaj sem se tudi odločil, da želim, da sta otroka pri meni. Izplačal sem partnerko, uredila sva stike do otrok, da imava vsak tudi čas zase in po letu in pol lahko rečem, da sem predelal, prebolel in preživel eno zahtevno obdobje.

Predvsem ne kaznujte partnerjev zaradi njihovih napak z odrekanjem stikov z otroki, ker s tem ne kaznujete samo njega ampak tudi sebi, da v miru predelate razhod in si najdete nove hobije.

Omogočite jim vse kar lahko v mejah normale in čez čas se vidi ali splavajo in kvalitetno preživljajo skupni čas ali pa se oddalji starš od otrok, ker ne preprosto ne zmore pritiska in odgovornosti.

S časom se dobro z dobrim poplača in s pozitivnim mislimi se da lažje preživeti in vem, da me čaka nekaj lepega in kakor tudi tebe. S časom ti bodo ostali samo še lepi spomini.

Meni samo ena stvar pri razvezi ni jasna. Veliko parov po razvezi hodi eden mimo drugega kot da se nikoli nista poznala. Kakšno je to čustvo?

Če bereš te forume o bivših in pišeš sem sigurna da ti je vsaj včasih malo žal,da se nisi potrudil za njo. Moje mnenje je,da vsi ki to beremo in pišemo še nismo predelali svojih čustev in nam je vsaj na trenutke žal za bivšimi. Prvi je prvi …je najboljši ,drugi so samo kopije…iskanje navidezne sreče ,ki se redko ali nikoli ne najde, a naši egoti tega ne priznajo…zanimivo ,da vsi okrog naju vedo. Včasih se je dobro pogledati v ogledalo in videti realno sliko kdo smo in kaj si v srcu res želimo. Jaz si priznam ,da si želim bivšega…veliko mi je in še mi pomeni. Včasih me celo spreleti občutek,da se je pojavil na mojih vratih in sva si brez besed in očitanj skočila v objem. Naredila sva napako,oba.

Kaj se boste sesula? Imata živa, zdrava dva otroka za katera se vam splača živeti! Prepustite se toku življenje in to je to! Par mesecev je malo težko potem pa gre življenje normalno naprej…Mož pa kar naj je šel ne obremenjujte se s tem!!! Vas že ni ljubil in spoštoval!!! Prav gotovo se vam slej kot prej pojavil kakšen prijatelj oz.moški, ki vas bo ljubil in spoštoval takšno kot ste!

če vas je pa tako močno prizadelo se obrnite na kakšnega psihoterapevta in se pogovarjajte…

Good luck

Tako je… se strinjam z vami! Verjetno je vsakemu žal in mu ni vseeno, če je to bila dolgoletna veza…

KO SE ENA VRATA ZAPREJO… SE DRUGIH 100 ODPRE!!!

dokler ne čujem njegove strani je težko kaj govorit. da ne bo na koncu  povedal ,da si se zgonila.  mislim.  moški, težko težko zapusti žensko in otroke ,torje družino. to moški ponavadi ne naredi, če res ni nekega full razloga.  tako ,da to jaz tebi težko verjamem. noben moški, ne pusti svojih  otrok, pa ni šanse. to jaz ne kupim. jaz tega ne verjamem. mene ti to ne boš nafukala.

@Alfision

Prve mesece po ločitvi sem preživel z delom na sebi (izobraževanja, telovadnica, tek, kolesarjenje, smučanje) in z delom na novoustanovljenem podjetju. Meni je bilo popolnoma jasno, da kot zlomljen oče otrokoma ne bom koristen.

xxl182:

Bi se kar strinjal s tabo. Ko se moski znajde v polozaju, da mu ostanejo samo tri moznosti, se mora odlociti.  Torej, lahko se zapije,  fenta ali loci.  Zaradi babe”.

Halooo!!! 🖐️😜🖐️

Moja sodelavka se je ločila in je bilo hudo. Povedala mi je, da ji je psihologinja svetovala, naj živi po načelu “vsak dan posebej”. Ko se zjutraj zbudi, si reče, da mora preživeti samo še ta dan do večera. Zjutraj naredi plan aktivnosti le za tisti dan, čim bolj si ga napolni (če imaš otroke, je to lažje) in se poskuša čim manj obremenjevati, kaj bo dolgoročno, pa kaj je bilo v preteklosti. Zvečer si čestita, da je preživela dan. In naslednji dan spet – sčasoma postane lažje.

Običajno babe najprej zahtevajo ločitev, zahtevajo otroke , seveda zaradi alimentov in potem cvilijo kako so uboge, nesrečne, žalijo svoje nekdanje partnerje in hočejo biti žtrve. Talci so pa otroci…beda

Jaz sem prebolevala 3 leta. Prevaral me je nisem mogla oprostiti, potem pa sem sama trpela bolj kot on, čeprav je še dve leti moledoval in jokal za oproščenje. Ni šlo. No ko je minilo 3 leta je pa on sredi ločitve, zdaj pa mene več ne gane. Nebi ga vzela nazaj.

Glede na to, da imas otroke, mislim da vse skupaj ne bi smelo biti pretezko in prebolece. Poskrbite, da imate vsi skupaj kaj jesti. Na ostalih podrocjih pa si pridobila. Pac nista se z mozem razumela. Oz nista se razumela dovolj, zato vama ni bilo dobro skupaj in posledicno sta se locila. Sedaj tako ti kot on nimata ob sebi vec nekoga s katerim se ne razumeta. Torej je obema veloko bolje. Smisel zivljenja pa itak imas, ce imas otroke, pa se nek dodatne smisel ki je tebi kot posameznici edinstven.

Problem pa je, ko se locita dva brez otrok, ki sta npr stara 30+. To pa je tezka situacija. Posebej, ce imas druzinske vrednoste. Cas pa odsteva. Ce si zenska ali moski…

Vau, kako lepo!

Nimam izkušenj z ločitvijo, a smo imeli v družini izgubo drage osebe. Otroci so izgubili enega starša. Ni isto, a lahko ti povem, kakšen nasvet je psihoterapevt dal tej družini:

Ko se življenje tako postavi na glavo, trpijo vsi, tudi otroci. Seveda starš, ki je z njimi, na vso moč poskuša biti močan in opora, pa za vsako ceno držati vse pokonci in poskrbeti za otroke. Vse lepo in prav. A otroci tudi trpijo in največkrat ne razumejo, zakaj je tega bilo treba. Prav tako še kako opazijo bolečino starša in tudi opazijo, kako zelo se trudi pretvarjati, da je vse ok. Zato ne delaj tega. Usedi se z otroki dol in odkrito povej, da si zelo žalostna. Da trpiš, pogrešaš partnerja, da si želiš, da bi bilo spet vse po starem. Da jih (otroke) imaš zelo rada in jim zato ne boš skrivala trpljenja, saj veš, da trpijo tudi oni. Vprašaj jih, kako se počutijo, kaj premišljujejo. Jih kaj zanima? Jih kaj skrbi? Lahko poveš, kaj tebe skrbi. Kaj jim je najtežje? Povej, kaj je najtežje tebi. Česa si želijo, da bi mogoče vse vas malo potolažilo? Odkrito si povejte svoje strahove in bolečino. Daj jim vedeti, da ste vsi na istem, da ste skupaj v tej situaciji. Da vsi trpite, a da boste en drugemu v oporo, se tolažili, si poskušali ustvariti nove navade, rutino, ter počasi preboleli.

Verjemi avtorica, tebi in otrokom bo tako lažje. Igrati močno osebo in si ne dovoliti, da se sesuješ, je veliko breme zate in za otroke, saj se tako čutijo dolžni tudi sami potlačiti čustva. Ne. Zjočite se in sesujte se skupaj. Ne boj se jim kdaj reči, “otroci, danes me pustite, ker imam slab dan, sem žalostna. Bo minilo, a danes nisem na volji za prepire/pohajanje/obiske/….. ”

Pogovarjajte se o situaciji, a nikar ne blati očeta. Lahko rečeš, da tudi sama ne razumeš najbolje, zakaj je odšel, da pa tudi njemu gotovo ni lahko.

Upam, da sem ti kaj pomagala. Za vsakim dežjem posije sonce. Tudi zate bo, čeprav zveni pocurano in oguljeno. Poglej okrog sebe. Ločenih ljudi kolikor hočeš, vsi preživijo, ogromno jih je v novih vezah. Vzemi si čas. Srečno.

Po 10 letih in dvema otrokoma si je bivša iznenada premislila. Me je totalno sesulo. Po litrih solza, nabrušenih nožih, psihoterapiji, 40 zmenkih, leto in pol kasneje, lahko rečem, da sem srečen v novi družini. Velikokrat pomislim za nazaj, ne več z jezo, žalostjo ali obžalovanjem. Novo življenje je drugačno, precej drugačno. Veliko lepše. Vso srečo.

Daj ne bluzi. Čas nikoli ne zaceli ran