Evo ti razloga zakaj nič nimaš. Ker ne ločiš med krajo in darilom. Si preveč zabito in nerazvito v glavi za razumevanje osnovnih pojmov. Tvoja dediščina je ogaben karakter – tat po duši. To si podedoval. Glupost in nagnjenost k kriminalu. Te kaj stiska pri srcu zaradi tega? Verjetno ne. Da bi te bi moral celo možgane za kaj več kot osnovne funkcije uporabljat. Tebi pa osnove ne gredo. Kriminalno dejanje – krajo, primerjaš z darili. Ljudi ki so podedovali obtožuješ da niso nič ustvarili, pa pojma nimaš kaj so ustvarili. Večina deduje tam v penziji nekje ali pa malo prej. Misliš da so bili do takrat takšni luzerji kot ti?

Ja vem, kako bi bilo, v bloku bi živeli, namesto v lepo novi hiši, pa kredit bi imela, kot ga imam zdaj tudi, samo zdaj imam hišo, brez denarne pomoči staršev pa bi imeli samo stanovanje v bloku ali neko manjšo starejšo hišo, kaj jaz vem, nima veze. Ravno tako bi lepo živeli. Z možem oba izobražena, delovna, kreditno sposobna. Toliko so nam dali, da smo si pač zgradili luksuzno bivališče, s tem, da sva morala veliko dodati.

Komu pa naj dajo starši višek premoženja, naj vas vprašajo, komu lahko to podarijo, če so sami podedovali in ne rabijo? Dajte potem ustanoviti neko strokovno komisijo, ki bo odločala, komu lahko kdo kaj podari. Ali prijatelju lahko dam za abrahama 100 eur v kuverto za darilo ali imate vi boljšo idejo, komu naj dam ta keš, če imam viška?

Niste normalni..

Bravo, podpis!

Nekateri se tudi rodijo bolj inteligentni, energični, sposobni, bolj seksualno privlačni, z boljšimi govorniškimi sposobnosti, bolj pogumni, ustvarjalni, fizično in psihično močni….

Na koncu je vseeno od vas odvisno, kaj boste s svojimi sposobnostmi naredili. Lahko ste še tako intelegintni in vam  to ob skrajni lenobi ne bo pomagalo.

Lej ne bluzi bedarij. Kdaj pa se podeduje družinsko premoženje? Ko si že kar prileten. Do takrat imaš vsaj 20 ali 30 let časa, da kaj ustvariš. Jaz konkretno oz moja družina smo imeli že dve stanovanji. Pa ne pridobljeni po Jazbinšku. Stara sem bila 63, ko sem dedovala. In komu naj bi dala to kar imam, če ne hčeri in vnukom. Družinsko premoženje naj bi ostalo ali se celo kaj oplemenitilo.

Mantra mojih staršev je bila… Ne bo dali vse v rit in na rit. Vsako leto je treba kaj “naprej pridet”.

Amen.

“ Sprašuje vas, kako se počutite, da ste dobili nekaj za kar niste vložili nobenega truda in znoja, ni se vam bilo potrebno odrekati, itd. Samo padlo vam je z neba.

Ali ste kaj drugačni potemtakem od onega, ki nekomu nekaj vzame? Tudi tisti ki je nekomu nekaj vzel, ni vlagal truda da sedaj poseduje odtujeno stvar.”

Kraja in darilo sta dve povsem nasprotni stvari, se ti ne zdi. Lahko se kradljivec spreneveda, da tudi odarjenec nima zaslug za darilo. A to darilo bo tudi on predal naprej. Kraja je moralno sporna. Razen v totalitarizmih, “kjer je vse naše”. Vsako sprenevedanje se prej ali slej zruši samo vase, a potomci prejemnikov nakradenega premoženja še vedno gonijo svoje, da totalitarni režim ni bil dovolj totalitaren, da bi preživel. Vsaka stvar brez zdravih temeljev ne preživi dolgo, povzroči pa veliko krivic z narobe obrnjenimi vrednotami, ki seveda to niso. Laž je laž, kakor koli se že obrneš. Za krajo velja enako.

lahko podeduješ po babici. oz. se starši odrečejo dedovanju v tvojo korist. Kar nekaj jih poznam, ki so v babičinem stanovanju, starši so jim pa plačali prenovo.

Sem pred leti poslušala enga eks komunista, ki bi bil na vsak način rad prepovedal dedovanje. Ko je pa prišla ura zanj, pa uzusti, da je cela bajta že njegova in to začasa življenja staršev lastnikov. Ker je šlo za izključitev dedovanja nezakonskih otrok. Torej je v mansardi razlagal, da je že vse pojerbal. Zanimivo ^^

V glavnem…vi se kar pričkajte, moje , tvoje, naše… ker bo šlo v to, da posedovanja lastnine kot take sploh več ne bo…

Saj veste…teorije zarote…-Nič ne boste imeli in boste srečni-

No, potem bomo pa vsi na istem… ne bo zavisti in fovšije, lej tebi so pa tvoji vse zrihtal… hahahah…

Je star 17 in je poklicni dedic. Po moji in po mozevi strani je edin vnuk in edin necak. Necakov po vsej vrjetnosti ne bo vec ker so vse tete ze nad 45. Vsi smo izobrazeni in dobro situirani. Vsak par odraslih z vsaj eno  ce ne 2ema nepremicninama. Vmes bo se ena velika dobro opremljena kmetija.

Drekci pekci bi nam radi pobrali še tisto kar smo podedovali.

Ne bo šlo ljubčki in mene prav briga če ti nimaš nič, tako je bilo zmeraj.

Nikoli ne bomo vsi na istem. Luzerji boste vedno luzerji. Ljudje ki znajo ustvarjat bodo ustvarjali tudi če se jim vse vzame. Zgodovina je dokaz. Ampak kar govorite si ja da so bile vaše okoliščine in izhodišče razlog da nič nimate. Ne vi. Bog ne daj odgovornost za svoje življenje sprejet. Nedoumljivo.

Kar imajo tete in njihovi partnerji – tudi tam ne bo nobenega dediča po strani partnerjev?

Podedovala sem največ, kar so mi starši lahko dali – pogum, voljo, ustvarjalnost, srce na pravem mestu. Ciglov pač ne. So me pa vzgojili, pripravili na življenje in cigle sem si ustvarila sama. Zase in zanje.
Na ta račun so moji otroci živeli v primerjavi z vrstniki manj razsipno. Niso nosili oblačil zvenečih znamk, niso imeli i-phoneov in potovali smo le enkrat letno namesto petkrat.
Pa so vseeno videli svet, bili oblečeni in zadovoljni. Končali šolanje, se zaposlili v poklicu, ki jih veseli in se naučili živeti skladno s svojimi možnostmi.

Ja, moje cigle bodo podedovali. Že danes vedo, kdo kaj in zakaj. Podedovali jih bodo v zameno za tisti “luksuz”, ki ga v otroštvu niso potrebovali in kot plačilo za njihov prispevek v ustvarjeni dom. Naknadna nagrada za njihov prispevek, bi se lahko reklo. Ne bo jim padlo iz neba. Ker so pomagali po svojih močeh – bili v šoli uspešni in s tem prihranili izdatke za inštruktorje, se vozili na trening s kolesom in sem jaz lahko v tem času ustvarjala namesto sedela v avtu, pospravili, počistili, pomagali pri urejanju doma, skrbi za stare starše… doprinašali svoj delež v skupno premoženje.
Zato jim dediščina pripada. Ni bila ustvarjena le zame, ampak za vse nas. Če sem jih dobro vzgojila, bodo jo vedno znali ceniti, vzdrževati in pametno uporabiti v svojo korist in korist svojih družin.

“patetično” in “306”, bravo, podpišem vajino razmišljanje!

Odgovarjam avtorju

nič me ne stiska ker se mi ni treba ukvarjati s to mislijo. Zame je preskrbljeno. Zakaj bi me skrbelo?
Ti hodiš po svetu in te skrbi za stvari ki jih imaš urejene?

Mislim, kako vprašanje.

veliko ljudi, ki je nepremičnino podedovalo, jo je podedovalo v času, ko so si pred tem že sami morali nekaj urediti, da so lahko šli na svoje. So pa večina bili v otroštvu prikrajšani za marsikaj, ker so starši ali zidali, ali bili v kreditih, da so nepremičnino kupili.

To je tako kot da bi vprašal z drugega zornega kota- ali imajo tisti starši, ki otrokom ne bodo nič zapustili kaj slabo vest?

En moj frend je podedoval tri stanovanja in se ima prav fajn. Jaz mu privoščim.

Ko imaš viharje nad nebim, nors strehi tud plačati. Podedvano ali ne. Na drugi strani pa prazne bajte. Sončki pa v najemninah. Pa do nič lastnih stanovanj. Tretji vlagajo v mansarde, pol so brez vsega po vlaganjih v tuje nepremučnune. Ko ti pade kam kaj. Četrti starejši za vsako ceno veliko in prazno bajto. Komu je boljše?

res je. Če bo vojna, poplave, bo odplaknilo vse premoženje pohlepnežev. Karma vedno izstavi račun.

Karma deluje tudi na vaju, ki drugim, ki imajo več kot vidva, privoščita slabo.

Avtor, fousija je huda rec a ne hehe