Tisti, ki ste preboleli depresijo
Pri meni je bil določen dogodek, ki jo je sprožil.
Pozdravila sem se z antidepresivi, pa veliko delanja na sebi (branje knjig, razumevanje sebe in drugih). Glavnega razloga nisem odpravila, ker to v situaciji niti ni bilo možno. Sem se pa naučila s tem živet. Zaenkrat se ni ponovila. Po tem se mi zdi sem veliko močnejša in me zelo redko kaj potolče. Pride seveda tudi slab dan (obdobje) ampak zaenkrat se držim.
– je pri depresiji vedno nek globji vzrok v ozadju, da se je depresija sploh razvila?
Načeloma ja, ker je huda bolezen, ki ponavadi izvira iz nekega (nekih) dogodkov v preteklosti, ki so vplivali na naše vzorce vedenja in dojemanja. Nek kratkoročni problem, pa če je še tako hud, je ne povzroči. Izjema je porod.
– kako ste se pozdravili- ste odpravili tist glavni razlog, ali ste zdravili le simptome?
Najprej se zdravi simptome, z antidepresivi. Potem se intenzivno dela na spremembi vedenjski in doživljajskih vzorcev. Kako se lotit problema, kako ga predelat, da ne povzroči dodatnih težav, kako prepoznat situacije, ki vodijo v ponovitev depresivnega stanja itd…
– s čim ste se pozdravili?
Z antidepresivi, z izobraževanjem o depresiji, s polletnim tečajem (zdravljenjem), kjer se na novo učiš sprejemanja stresnih situacij in prepoznavanju lastnega obnašanja, ki te vodi v depresijo
– se je še kdaj ponovila?
Vedno je prisotna, živiš z njo, vendar se zavestno vodiš skozi probleme, ki so te prej potegnili v špiralo depresije.
Po sosledju dogodkov, psihiranju v službi, mobingu, stresnim situacijam v službi in privatnem življenju, sem po enem letu podlegla depresiji. Vmes sem kdaj občutila kakšen dan slabše, amap sem se vedno z veliko volje postavila na noge in se borila naprej.
Pred nekaj meseci me je hudo zadelo. Nek dogodek je sprožil, kar se je v meni nabiralo več kot eno leto. Grozna stiska, vse me je tiščalo. Vse je bilo črno, nikjer nobene sence svetlobe. Nobene volje za nič, za vse mi je bilo vseeno. Dobesedno sem imela občutek, da se predajam. Jokala sem non stop, solze so mi tekle same od sebe. Sveta okoli sebe se nisem ravno najbolj zavedala. Grozno.
Sin mi je bil v ogromno pomoč. Njegove besede, da kaj mi je, da sem bila vedno borec, da ne morem obupat. Dal mi je moč, da se ne predam dokončno. Začela sem s projekti, da zjutraj vstanem iz postelje in naredim osnovne življenjske stvari. Počasi, počasi naprej. Potem me je še en dogodek omajal in me pahnil nazaj, ampak sem se drugič hitrejše zavedla in se začela pobirat.
Nisem na zdravilih, trudim se sama s sabo in mislim, da mi gre dobro. Mogoče bi šlo z zdravili hitreje, ampak potem to ne bi bila jaz. Pomembno mi je, da sem jaz jaz. Že prej sem bila močna osebnost, borec, vedno pozitivna, veliko sem delala na sebi. Mislim, da mi je zdaj tudi to v pomoč.
Na svoje stanje gledam kot na nekaj, kar bo še ena zmaga v mojem življenju, velika izkušnja in zaradi česar bom še močnejša. Tudi to mi pomaga.
Še vedno nisem ven iz tega stanja. Imam boljše in slabše dneve. Dogodki pretklega leta so mi pustili kup problemov, katere se trudim rešiti. Zdaj po nekaj mesecih vsaj vidim, da se problemi lahko rešujejo in da ni konec sveta, če se ne rešijo. Karkoli da se mi zgodi, ni konec sveta, dokler sva jaz in sin živa in zdrava. Naj se sliši še tako cankarjansko ali zguljeno, meni je moj otrok luč sveta in moč. Če ga ne bi bilo, tudi mene ne bi bilo več.
Hvala vsem, da ste napisale svoje izkušnje.
Me pa zanima še dvoje:
– koliko potrebujejo ljudje v depresiji druge, ki jim stojijo ob strani in kako naj jim stojijo ob strani? Naj povem, da nisem jaz tista, ki bi bila v depresiji, ampak se to dogaja nekomu bližnjemu. Sama se ne znam s to situacijo spopadat najbolje, ker skoraj vsaka moja beseda trenutno tega človeka zelo prizadene in iztiri. Tako sploh ne vem več, kaj lahko rečem in česa ne smem. Če se odmaknem, pa je ta oseba spet globoko prizadeta. Res ne vem več kaj naj.
– tisti polletni tečaj- tudi mene zanimajo info o tem
LP
Kako lahko pridem do tega tečaja? Ugotavljam, da ne znam predelati slabih situacij, da sem zato pod stresom in da sem tudi zato zdaj v depresiji. Težko se mi je soočiti s prebolevanjem in podobno.[/quote]
Priporočiti te mora psihiater, vsaj pri nas je tako. Pa še gužva je ponavadi, čakaš lahko tudi leto, dve…
– je pri depresiji vedno nek globji vzrok v ozadju, da se je depresija sploh razvila?
ni bilo globjega vzroka v ozadju, enostevno splet okoliščin, preveč sranja na kupu.
– kako ste se pozdravili- ste odpravili tist glavni razlog, ali ste zdravili le simptome?
pogovori s psihologinjo + tako da sem se zaposlila, našla novo službo, delala, delala, delala
– s čim ste se pozdravili?
z delom
– se je še kdaj ponovila?
zeankrat ne, baje se te, ki so sprožene z zunanjimi dejavniki redkeje ponovijo
Ne znam ti povedati, kako da se obnašaš. Jaz sem bila vzkipljiva v stanju pred sesutjem. Ko sem se sesula, mi je bilo vseeno za vse ali pa sem bila prizadeta, če me je kdo spregledal in ganjena, če mi je kdo rekel kakšno lepo besedo. Možu sem nekajkrat poskušala povedati, kaj se mi dogaja, ampak me ni slišal. Po moje je mislil, da se bom izborila sama, ker sem močna. Najbolj me je prizadelo to, da ni nikjer nikogar, na koga bi se lahko oprla. Vsi so pobegnili. Ali pa mi ne verjamejo, ne dojamejo. Ena prijateljica me pokliče vsake toliko in ve, kako je z mano, me posluša, ampak ona tudi sama nima časa ukvarjati se z mano, saj ima majhne otroke in bolno mamo. Drugi je moj 14 letni sin. On mi daje moč. Verjetno se niti ne zaveda in prav je tako.
Živjo!
Največ kar lahko pri depresiji narediš je konstantno razmišljanje o dobrih stvareh, vsakodnevne male malenkosti, ki te vsaj malo razveselijo, prijatelji, s katerimi lahko deliš občutke in te znajo spraviti v smeh. Tudi jaz sem bila depresivna, pripeljalo me je celo do tega da sem se poskusila ubiti s prevelikim odmerkom uspavalnih tablet vendar so me k sreči rešili :)) še vedno imam v sebi neko temno stran, vendar mi je všeč saj je del mene, spremenila pa sem način razmišljanja….jemala sem antidepresive vendar sem kmalu z njimi nehala, ker se mi ni zdelo da bi mi lahko pomagali, učinek tablet sem skušala doseči sama s čim večjo pozitivnostjo =)
Upam da se boš kmalu razrešilo vse…nevem vprašaj to osebo če si sploh želi pomoči, če se zaveda kaj dela sebi in drugim in če je pripravljena sploh kaj začeti spreminjati..poznam nekaj primerkov, ki dobesedno uživajo v samopomilovanju in slabih občutkih…
Lep pozdrav in veliko sreče
Želi si pomoči, a kot da ne ve, kje naj jo išče oz. moje mnenje je, da želi odstranit posledice in ne vzrokov za nastalo depresijo, ki pa so prav globoki, iz otroštva. Tako sem se sama pravzaprav dokopala do vzrokov in kje ti tičijo, saj noče o tem dosti govoriti. Ko sem to svoje “odkritje” tej osebi povedala, je bila reakcija nasprotna od pričakovane- prišlo je do prepričanja, da želim škoditi ter užaljenosti in sedaj imam prepoved, da bi sploh o tej temi govorila. Posledično sem se odmaknila, kar pa tej osebi spet ni povšeči in zna biti, da bo zaradi tega padla še globje. To je en začaran krog…
Jaz sem vedno aktivna in ko zaznam problem, ga želim rešiti. Pri tem grem do samih korenin oz. izvora tega problema, brskam, kopljem in najdem. Nato lahko nekaj rešim. Ne morem pa gledat ljudi, kako trpijo, se vrtijo v krogu svojih problemov, ponavljajo stare vzorce, govorijo, da se želijo tega rešit, a kot da ne znajo. Če pa ponudiš pomoč, nastane to kar je nastalo- razburjenost, prizadetost in odpor, ker sem pičila v srž problema. Nisem tista, ki bi lahko nekoga pomilovala z besedami “ubogi, ubogi” in podobno. Ne, lahko pomagam aktivno, pasivno gledat kako se nekdo muči, ne morem.
Je pa zadeva dokaj akutna, saj ta oseba več ne je, ne spi, v službi težko funkcionira in ima že razne bolečine na fizični ravni. Strokovno pomoč v obliki ADjev in psihoterapije strogo odklanja.
poznam program, poznam dr. resmanovo, ena a strokovnjak na svojem področju. ne vem pa, zakaj dodatek z otroki?!?!?! je moja zdravnica pa ne vem, koliko jih ima.
hm težko svetovati, kako se obnašati. jaz osebno sem sem čis zaprla in mi ni nič pomagalo, vsaka pomoč povečala občutek krivde, luzerstva, manjvrednosti, nemoči …
js brez tablet, rešila me je vera!!! danes se borim kot so zgoraj napisale:
pozitivno mišljenje, delo na sebi, vzpostaviti + dialog same s sabo, športanje, predvsem slednje.
se je ponovilo pri meni 2x, padla morda 3x trenutno se mi zdi, da sem čez to, da sem pa res napredovala (že več kot dve leti ok), a nekje zadaj v zavesti mam, da me lahko slej al prej spet zahopsa. to je trajna borba tega se zavedam. zato toliko bolj pomemnba red, disciplina. drugače lahko kaj hitro spet zaplavam.
zakaj prišlo do tega?
pojma nimam?!?!?!??! splet dogodkov, življenje, otroštvo, osebnost, pretirano delo in izgorelost to vpliva na drugačno dojemanje vsega, motnje hranjenja, zakompleksanost, nesamozavest, občutek krivde, pritiski oz. zahteve same sebe …
srečno vsem, ki se borite s tem.
lep dan
Ne vem, če sem ravno imela zelo močno depresijo, vendar je bilo zelo hudo zaradi stresnih življenjskih dogodkov. TAko hudo, da sem hotela zjutraj ostati v postelji, samo spali bi, naredila sem le osnovne stvari, pa še to z muko, še tuširala se nisem vsak dan … Bila sem kot megla ..Meni je pomagala vera – konkretno sicer prijatlejica, ki si je vzela zame 10 dni nekaj ur na dan,da sva se pogovaarjali, da sva molili, prosili Boga za osvobojenje … Predvsem mi je pomagala knjiga Napad na satanove trdnjave. Ugotovila sem, da je jedro mojega problema v mojih mislih. Ko sem prebrala to knjigo + molitev + pogovori se je začelo stanja zelo izboljševati. V roku 14 dni sem šla v službo … Na tabletih – ad pa sem bila le 3 mesece, na koncu sem jih začela zmanjševati. Moje mnenje je, da je največjji problem v tvojih mislih – spremljaj kako so negativne, prepojene z jezo, žalostjo, zagrenjenostjo in ostalimi negativnimi čustvi. Res ti svetujem, da si knjigico prebereš, četudi nisi verna, saj večina tako ali tako verjemete, da obstaja dobro in zlo. Srečno!
1. globji razlog vedno je, ampak od primera do primera je odvisno, za kakšne vrste razlog (ali več njih) gre. Nekateri so razrešljivi, drugi morda tudi niso. Vzrok je lahko trdovraten psihološki zaplet (lahko kot posledica starih, odsluženih vzorcev, nepredelanih in travmatičnih izkušenj …), lahko pa gre tudi za somatsko pogojeno depresivnost (čisto telesno: hormoni, ščitnica, poporodno, motnje v presnovi (pravijo, da celo prehrana (npr. neka raziskava kaže celo, da je hitra prehrana lahko povezana z nagnjenostjo k depresivnosti)) … nekateri pravijo, da gre lahko tudi stisko na duhovni ravni … da ne govorimo o genetiki (ki pa zgolj lahko nakaže kakšno nagnjenost, a nas sama po sebi ne determinira oz. usodno in neizogibno obsodi na takšno stanje). Najpogosteje gre kar za kombinacijo večih dejavnikov, zato bi bilo smiselno tudi zdraviti (se krepiti) na vseh teh nivojih.
2. in 3. s soočenjem s potlačenim spominom na več desetletij star dogodek (in mučno razumevanje sosledja vseh kasnejših dogodkov). Občutke neupravičenih občutkov krivde je pomagal zajeziti pogovor z neko svetovalko, ki pa je priznala, da mi praktično nima več pri čem pomagati – ker mi je takrat že bilo ‘vse jasno’. Nobenih medikamentov (po eni strani bi mi farmacija prihranila več mesecev trajajočo agonijo, ki je prišla potem ko se je Pandorina skrinjica odprla, po drugi strani pa … vprašanje če bi v tisti otopelosti, ki jo verjetno prinašajo zdravila, sploh zares prišla do srčike problema (res pa je, da je v mojem primeru bilo mogoče to te srčike problema priti, a ni nujno, da je to vedno in pri vseh sploh mogoče).
4. Tega je zdaj že 13 let. Ni se več ponovilo. Je pa potrebno dodati, da je bila tudi osebnostna, vedenjska in siceršnja sprememba v meni nadvse korenita, tako da … dejansko sem takrat v sebi umrla in se na novo rodila. Ko kakšen Feniks (zgolj arhetipsko rečeno).
Heej!
Vidim da imaš res problem, nekaj bo treba storiti oziroma nič, če bo šlo tako naprej….zelo lepo, da si na voljo in da si pripravljena nekaj narediti v zvezi s tem, ponavadi se ljudje odmaknejo kar je še slabše…..newem priporočam ti da vztrajaš, vrtaš, napišeš pismo za pismom tej osebi, kaj čutiš kaj dela sebi in drugim, kaj ti misliš o tem, da ga ne napadaš da res želiš samo dobro…newem to je skoraj največ kar lahko storiš…vprašaj ga ali se mu zdijo te stvari normalne, če je to stanje normalno…ker ni…in nekaj mora narediti….probaj izsiliti pogovor, teži ampak z razumevanjem….res se čim več probaj pogovarjati 
upam da bo šlo
