Tkole je bilo..
..nekaj minut nazaj…dobesedno…niti ne boste verjeli pa je vse res..
Stojim zuni pred hiško v kateri domujem . Še vedno je mir v ulici , sem pa tja kak manj glasen jutranji ropot iz sosednje hiše , ki naznanja , da so sosedje vstali.
Pomislim , pravzaprav premišljujem.. to velikokrat počnem tkole zunaj , nekako umirjam misli in skušam na nek način narediti obnovo prejšnjega dne.
Miklavž ja je bil včeraj , neopazno je šel mimo mene , to sem vedela in se spraševala sem kje naredila napako in bi morda vseeno lahko ( samo kako?? ) vendarle Miklauži bil…vsaj pri meni dragih , pa ni šlo…ne še..( sej bo bolje tud v mojem tošlu)
Stopim noter in vržem malo kruha mojemu golobčku , ki ga boli nogica ( ima poškodovano a se vedno znova vrača na mojo trato , vedno ima nekoga s seboj zadnje čase :)) Hja , lepo tudi oni imajo svoje boljše polovice :))
V tistem trenutku nekaj pade skozi vhodna vrtna vrata-poštar prinese..bil je moj Miklauž–in HVALA sej veš kdo si , mam te rada . Pa ne zato , rada te mam zato , ker tebe niso samo besede…ampak dejanja..in prišel bo dan , ko bo se ti vrnilo vse :)) ****** res te mam rada **
