Ce besede so lahko globoke,
ce gore lahko so neskoncno visoke,
nihce ne more mi govoriti,
da v nedogled mogoce ni ljubiti.
Zdi se mi, da lahko bi braz kril poletel,
naravnost tja, kjer sem doma.
Moj dom je tvoj objem.
Moj dom je toplina tvojega nasmeha.
Zivim ta trenutek s tabo ali sam.
Vem, da v mislih vedno z mano si,
srce vedno zaspi,
nasmeh le s tabo zazari.
Tvoja edina naloga je,
da za vedno zapomnis si, da LJUBIM TE!

Si se kdaj vprasala, kako bi bilo,
ce bi se bila skupaj?
Ce bi tisti trenutek preprosto izginil?
Ce bi ti koncno povedal kaj cutim?
Ce bi vse na svetu umrlo, le midva ne?
Ce bi do mene se kaj cutila?
Ce bi se prebudila sredi sanj in ugotovila, da so resnicne?
Ce bi me sedaj srecala na ulici?
Ce bi te prijel za roko in priznal, da te ljubim?
Vem, ne upas si niti pomisliti na to.

Sem cisto tiho, samo malo prišepnem, da tudi to ne bo pomagalo, kajti besede so le besede in so že napisane, samo dejanja te lahko še rešijo!
Držim pesti!