Toksična sodelavka

V zadnjih dveh letih so se mi v življenju pojavile tri toksične ženske, sprva ena v prijateljskem krogu, potem snaha, sedaj pa še tanova sodelavka.

S “prijateljico” sva odnos zaključili, s snaho sva se privadili, sodelavko pa imam dnevno v službi in tudi moram nekako shajati z njo.

Mene kot introvertitano umirjeno osebo taki ljudje dobesedno izmozgajo, ne prenesem jih, to so živčne, čustveno nestabilne osebe, vedno one one one, egoisti. Vse tri tudi z nekimi psihičnimi travmami iz otroštva, ali ker jim v življenju ni uspelo. Če se hočem pogovorit kaj me moti, se obesi na vsako mojo besedo in obrne sebi v prid ter se dela ubogo.

Po parih urah v službi sem kot cunja, ker ne znam s takimi karakterji. Služba je zaradi odnosov prevzela vajeti mojega življenja, okupirala me je. Ker drugih ne bom spremenila, je edina opcija, da naredim popolno ločnico med službo in privatnim, se pravi ob 16h odklopim in se zbrcam v rit in negujem vsaj odnose, hobije, zdravje izven službe, v privatem lajfu.

Poleg tega se to dogaja v slabo plačani službi. Korona je pa vse samo potencirala.

To so nedojebane lezbače in v tebi vidijo subjekt poželenja. Hitro zamenjaj službo, okolje, zrak če nočeš postati njihova žrtev.

Objekt za sprostitev svojih frustracij pa mogoče res. In v službo, v katero sem leta rada zahajala, grem sedaj zaradi tamove sodelavke težko, vse je ratal en stres. Na začetku je bilo vse ok, ravno višek simpatičnosti nikoli ni bila, potem smo pa sčasoma spoznali, da smo dobil hudič v bajto. Ob pogovoru izgovarjanje, valjenje krivde na druge, ob poniževalnih izjavah kao da taka pač je in da naj to ne jemljemo osebno. Tak človek te dejansko lahko uniči. Pa nič ji ne moreš dokazat, ker naredi vse, ampak preden pa to naredi, se pa naposlušamo da je to nesmiselno, da to ona ne bo, da jo ne bo nobeden komandiral. A v rangu je pod nami, novinka, zaradi nje se pa že cel kolektiv počuti slabo. Hodimo okol nje po jakcih, ker je princeska takoj užaljena,  lovi te na vsako besedo in jih obrača sebi v prid.

Zakaj se pregovarjas s sodelavko in zakaj ji tezis s svojim prav?

Umirjene osebe tega ne pocnejo.

Sama sem bolj ekstro kot intro, se nimam za umirjeno osebo, sem pa zrela oseba in predvsem vem, kdo sem in kaj sem jaz, drugi me ne zanimajo. In ce se nekdo vsak dan toksicno obesi name za 8 ur, me ne gane, gledam svoja posla in me sploh ne tangira, ni moja stvar, ni moj problem, ne jemljem osebno in se sploh ne sekiram.

Prijateljico si itak skenslala, snaho vidis vsake kvatre, pri tej sodelavki imas pa problem sama s sabo, ne z njo. Odklopi ze v sluzbi, ne sele po 16.uri!

Jaz take persone nekaj časa prenašam, nato se jim izogibam, ker pa ne eno ne drugo običajno ne pomaga, slejkoprej pridemo do tega, da se jim uprem. Potem šele imam mir pred njimi. Seveda se potem maščujejo. Ko da sem jaz kriva za njihovo teženje, nesramnosti in izkoriščanje. Ampak z mirno ignoranco (kar je sicer izredno naporno) pač nekako grem tudi preko tega. Jah, takle pač imamo.

Jebale vas toksične persone. Kje pobirate te izraze? Zoprna, nadležna, vsiljiva? Toliko boljših poniževalnih izrazov imamo, s katerimi bi lahko precej bolje opisali ljudi, ki jih ne marate.

Narobe razumeš. Ne gre za to, da jih ne maramo. Sploh pa jih ne maramo kar tako. Ne maramo jih zato, ker zaradi njih (njihovega obnašanja in pritiskov) ne moremo opravljati svojega dela. Saj preneseš, da smo ljudje različni (in da noben, niti mi sami. nismo neskončno prilagodljivi kot čigumiji in pridkani kot angelčki), ampak ko gre pa za hudobijo in onemogočanje drugim, da ne moremo delati, je pa razumevanja konec.

Ja mene pa nervira, ker mi je podrejena in nam sika na vsako navodilo. Posledično nas naredi slabe volje in le s težavo optimalno opravljamo svoje delo. Za take čustvene vampirje moraš met debelo kožo (jo dobivam, sem šele 30)

za take podrejene moraš nabaviti knjigo Delo s teboj me ubija , pa recimo čustveni vampirji od Alberta Bernsteina in potem delati po teh principih.

POdrejena je

Hodite po jajcih

In

Vsi se slabo pocutite.

Torej je cela pisarna recmo temu proti njej.

In ti ji ne upas nic rect,ceprav ves,da bos imela celo pisarno za sabo in celo pridobila bi na ugledu,ce bi stegnila jezik.

Premisli

Ker ni vodja, ni lider in dejansko ni umirjena oseba.

Dokler vse stima, je lahko biti umirjen, ko ne stima, se pa izkaze iz kaksnega testa si zares.

Ko gre meni kdo na zivce, najprej dam sebi prst na celo in razmislim, zakaj me iritira, kaj je tisto pri meni sami, da ne nekdo spravlja ob zivce. Ko to razcistim, je potem s to osebo stvar hitro resena.

Ko si znerviran, ne funkcioniras dobro in tezko resujes tezave, ko si pa umirjen, gre vse lazje.

Debela koza za to ni potrebna.

“Pa nič ji ne moreš dokazati, ker dejansko naredi vse”

S tem stavkom si marsikaj povedala.

Morda pa ve vsiljujete novi sodelavki svoj utečen način dela, čeprav je ona sposobna to isto delo narediti na boljši, hitrejši in učinkovitejši način?

Zelo vas boli, da je sodelavka novinka, podrejena, pa ne želi ubogati… Morda pa so njeni predlogi dobri, pa ji ve a priori nočete prisluhniti, ker tanova vam pa že ne bo pameti solila?

Moti vas očitno tudi to, da vam ona iskreno pove, da ste nekonstruktivne, preden se potem pač ukloni in naredi vse kar je treba. Morda celo bolje, kot je treba. Morda celo bolje, kot naredite ve.

In to boli, verjamem 🙂

Te popolnoma razumem.

Sama sem tudi zelo umirjen clovek, zivim zelo umirjeno zivljenje s partnerjem v tujini.

Svoje druzine nimam, me pa partnerjeva izmozga do konca.

Zenski del bi samo opravljal, takoj ko jim obrnes hrbet.

Nimamo skupnih tem.

Nobenih.

Jaz se drzim zase in mi dol visi.

Zivljenje me je naucilo svoje… Ne sekiram se ce sem drugacna, ker sem tiha.

Izmozgajo jo opravljanje in nepomembno blebetanje o sosedovi Micki in kdo se je zredil in kdo shujsal.

In se uprasam… Zakaj bi se obremenjevala z drugimi ljudmi. Kdo pa je bil od njih z mano, ko sem sla cez najbolj zalostno obdobje v zivljenju, in se grem cez njega. Nikogar ni bilo. Razen partnerja.

To je zdaj zate Šola življenja.Tudi s takimi karakterji se boš morala naučiti živeti.

1.Morala ji boš postaviti mejo : Ne, tega ne dovolim, tega ne prenašam in ne boš se tako obnašala do mene!

2.Poniževalne izjave : takoj, ko te njena beseda ZBODE , je šla ženska že čez mejo v tvoj prostor! Takoj jo ustavi, takoj ji postavi ograjo : Ne, tako pa pri meni ne gre!

3.A taka pač je ? Pa bodi še ti taka in z jezikom usekaj nazaj! Če misliš, da bo to narobe, se motiš! Ona kliče po tem, da jo nekdo ustavi! Ker je od doma navajena , da je nesramna, da se dela ubogo, da vse prevali na druge…

4.Vse se morate zmeniti, ali vsaj dve potegnita skupaj in ko blebeta, ji pošljita nazaj rafale!

5.Vsak dan si na listek zapiši njene nesramnosti in blebetanje in uro in dan.

6.Potem si doma napiši govor in ji vrzi nazaj na pladenj, ko bo česnala.

ja, treba bo zbrati pogum in se ji upreti!

Povem ti, čeljust ji bo padla dol…

Ne misli, da je nepremaglljiva…ker ni!

Prava knjiga zate pa je : Ni prostora za prasce, Mladinska knjiga.

Obvezno jo preberi!

Avtorica, sem ti podobna. Nauči se jim postavljati meje. Odločno!

Problem je v tebi in ne drugih.

Morda bi psihoterapija pomagala.

Kakšen problem je v njej? Tudi mene zelo zanima.

S svojim mehkužnim delovanjem privlači moškinje. One samo reagirajo na ponujeno.

Frustracije izhajajo iz seksualne nepotešenosti. Rak rana današnjih žensk. Kastrirale so moške in tako same postale možače.

Seveda je problematična sodelavka, ki nima postavljenih meja in hara levo in desno kot konj.

Problem pa je v avtorici, ker se ji ne zoperstavi.Odločno in z argumenti.

Ko bo to enkrat naredila in jo nadvladala, bo ženska za vedno utihnila.

Če ne bo, jo je treba vsakič lepo potisniti nazaj na stol.

Ker so si enakopravne.In zakaj bi jih sodelavka šofirala z izjavami, ki razburka dinamiko odnosov med sodelavci – ker je tečna in razvajena – naj jo enkrat šofirajo drugi.

Se da.

In potem taka utihne kot klop.In samo gleda debelo.

Pa dajte ji že enkrat odrezat tisti predolg in prekošat rep!

Zna nastati problem, če si prijazen z ljudmi, ki si tega ne zaslužijo. Potem imaš težave in je treba kar oreng po mizi usekat, da nato taki ljudje končno nehajo jezikati.

Jaz sem naši travmatorki kar lepo direkt, pred vsemi, povedala kar ji je šlo, seveda je bila “čisto iz sebe”, ampak na dan so priplavale še mnoge druge stvari, od tega kar je govorila za hrbtom, do drugih “malenkosti”, ki jih je tako mimogrede zakuhala. Ko je videla, da ni tako zelo spretna v spletkarjenju, kot si je domišljala, se je šele pokazal njen pravi karakter, no, mi smo imeli srečo in se je končno spokala drugam. Seveda zaradi groznih osebkov … juhu!