torbice marjete grošelj
Spoštovana sorojakinja !
Razumem, da vas cena odbije, saj ne cenite oblikovalskega ustvarjanja in kvalitete. Gospa Grošelj ni muha enodnevnica v oblikovanju torbic, njeno delo spremljam najmanj 45 let svojega življenja in me vedno znova preseneča v dobrem. Ustvarila si je ime oz. znamko, ki je prepoznavna in priznana tudi preko meja. Če boste preko teh istih meja kupovali ” dizajnersko ” torbico, boste zanjo morali odšteti po nekaj tisočakov ! Gospa Grošelj tudi v tem pogledu ostaja dostopnejša vsem pametnim ženskam, ki dajo na kvaliteto in torbico zato lahko dolgo nosijo, tako je tudi v tem pogledu manj več !
V rani mladosti sem tudi sama iskala cenejše variante in kmalu ugotovila, da so v resnici dražje, saj so se torbice hitro uničile, popravila pa ni nudil nihče. Gospa Grošelj je meni brezplačno in prijazno zamenjala zadrgo na eni od njenih torbic. V celem svojem življenu je to edino popravilo, ki je bilo potrebno pri katerih od njenih torbic.
Privoščite si eno njeno in se potem oglasite !
Solvenci žal še ne znamo biti ponosni na ljudi, ki močno izstopajo iz povprečja.
Povedala bi še to glede kvalitete njenih torbic. Ko sem kupila zeleno torbico pred šestimi leti sem zanjo odštela 560 evrov. Že po nekaj tednih mi je torbica pogovorno rečeno ”obšlesala” in je bila videt obupna. Nesla sem jo nazaj in je potem rekla, da je to normalen pojav za naravno usnje in če sem jo imela kje na soncu. Torbice nisem imela na nobenem direktnem soncu. Shranjeno sem imela na dnevni svetlobi v spalnici. Potem jo je sicer vzela nazaj in jo dala prebarvat. Vendar je torbica drugačne barve zunaj, kot znotraj. Tudi samo barvanje ni bilo prav zelo natančno. So se sledovi barve poznali na kovinskih delih. Tako, da ne vem, kaj bi rekla glede tega. Res me je kar malo razočaralo. Mi je žal, da ji jo nisem pustila v trgovini in zahtevala denar nazaj.
Ne moreš tako primerjati, sa ti s tem opisuješ “konfekcijo”, torej serijsko enako naštepane torbice – ko je v seriji več kot 7 kosov naprimer in boš na cesti lahko zagedala še najmanj 3 take identične torbe. avtorica pa želi unikate in neko znamko – tukaj je razlika…. Nekateri se morate še naučiti razlikovat, da nekaterim pač pomeni nek “statusni simbol”; da jim je všeč neka oblikovalska znamka, ko na cesti ne bodo videle dvojnic svojih torbic, torej so tudi rade posebne, da imajo unikate in so zanje pripravljene odšteti tudi 600, 1000 eur ali pa več….. Posebne vrste fetiš.
Jaz G torbic ne kupujem, ker so mi vseeno za te unikate nekako preveč specifične, preveč polne “vsega”.
Imam pa rada italijansko znamko Coccinelle ali pa Mandarina Duck, pa Aigner, za poslovno modo pa GiorgioFedon…. Včasih pa kakšno bolj odštekano ali unikatno, dizajnersko tudi čez lužo kupim v Neiman Marcus (Last Call) blagovnici modnih znamk znižano naprimer z 1400 USD na 150 ali še kaj manj – 🙂
tudi to je izdelek, ki bi moral imet neko “garancijo”; saj je cena zelo visoka, pa unikat, pa tradicija, pa po njihovo kvaliteta…… Si jo reklamirala? jaz bi jo- ker da hodim z “ofucano” torbico pol leta po nakupu za tak znesek, s tem da je ne nosiš verjetno pol leta vsak dan, potem je nekaj fejst narobe z njeno izdelavo in materiali.
Imam tri, najstarejša ima preko 10 let, je moja najljubša, iz lakastega usnja, vedno moderna, ogromno sem jo prenosila, saj paše skoraj povsod. Ker nimam pretiranega odnosa do stvari in jih ne čuvam, tudi te torbice nisem, pa čeprav mi je gospa svetovala, kako naj postopam. Verjetno vam je jasno, da se lakirana usnjena stvar uniči prej kot iz navadnega, ker razpoka, ampak ta torbica je čudežna, še vedno izgleda skoraj kot nova in verjetno mi bo zdržala še vsaj 10, če ne še več let.
Seveda sem vmes kupila še vsaj trideset drugih torbic ampak večina jih je že končala na smetišču, pa čeprav tudi te niso bile vse neka cenena roba. Samo niso zdržale, večini se je strgal roč, se jim vidi, da so rabljene.
Sedaj jih imam doma vsaj deset, ki niso starejše od treh let, ampak še vedno nosim tudi te od G.
Meni so njene torbice večne, zelo lepe in kvalitetne.