Torej: kaj trenutno berete?
Iri – knjiga morda odvrača zaradi prevoda naslova, v katerem se pojavlja Hitler (original je v nemščini in sicer je naslov Geschichte eines Deutschen, Zgodovina nekega Nemca). Pa človek pod takim naslovom pač pričakuje neke eksplicitne strašne prizore in kaj vem kaj. Nič prijetnega pač. Dejstvo je, da knjige ne moreš brati s kakšnim pričakovanjem, da bo “prijetna”. Je pa osupljiva, pretresljiva (pa ne zaradi kakšnega grobega opisovanja nasilja, sploh ne!). Meni je bila ponujena v angleščini, mogoče je še bolje brati original. Knjiga je vzbudila nemalo hrupa, ker so jo objavili posthumno (verjetno avtor objave za časa svojega življenja niti ne bi dovolil), dalje pa zato, ker je tako prodorna, da so se pojavila ugibanja, ali je rokopis pristen in ali je res nastajal v času pred II. sv. vojno! Tako, da so dali potem rokopis na analizo, ki je pokazala, da je popolnoma pristen in je v celoti nastal v danem času.
Če bi kdorkoli hotel moje mnenje, bi morala biti ta knjiga v najkrajšem času prevedena in hkrati uvrščena tudi v domače branje srednješolcev.
Letos me je fascinirala “literatura poražencev”, torej poražencev v vojnah – npr. Malapartejeva Koža. Knjigi sicer pripovedujeta o različnih stvareh, vendar je etična podlaga podobna. Sedaj pa je zanimivo, da se je sveže pojavila prevedena prva knjiga lanskoletnega nobelovega nagrajenca Imreja Kertesza (založba Beletrina). Avtor se pravzaprav v vseh romanih loteva holokavsta, zato ga Madžari pred Nobelovo nagrado skoraj niso poznali. Apriori pomislimo – holokavst – u, s tem se pa že ne bom obremenjeval, saj sem videl že dosti dokumentarcev, prebral dovolj grozot. Pri Kerteszu pa sploh ne gre za kakšne opise holokavsta, ampak neko subtilnejšo, lirično pripoved, ki je morda zato še bolj pretresljiva, vsekakor pa vredna pozornosti. Moja naslednja knjiga na seznamu!
Jaz pa sem zopet podlegel skakanju. Pa sem se odločil, da tega ne bom več počel.
Spravil sem se brat Adlerja (Poznavanje človeka-prebral že prej nekajkrat), pa sem naletel na njegovo omembo, da Dostojevski odlično opiše funkcioniranje ljubosumnega človeka v Netočki nezvanovi. Pa sem prebral to. Vmes sem prebral se Jerofejevo novelo v Pogovoru gluhonemih. Nehote sem dva dni v Faustu, ampak ga bolj prelistujem kot berem. Pride na vrsto drugič, ker bom ostal brez knjige. Tako sem zdaj odprt za novo knjigo, ki bo najverjetneje White-ov Voss, kajti načrtovane Mavrice težnosti sem se ustrašil zaradi spremnega zapisa, da se s kompleksnostjo tega dela lahko kostata le Ulikses in Finnegans Wake (tega ne poznam).
Sicer pa sem že dalj časa v Nietzschejevem Antikristu, Zaroti proti Jezusu (Kersten, Gruber), Freud proti Papežu (Rutar). Temu se je priključila še Katoliška cerkev in spolnost in Ne in Amen (Uta Heinemann). Skozi to se prebijam počasi. Ne obravnavam ga kot branje za zabavo v prostem času. Potrebujem ga za neke osebne reči.
In ja, če bi jaz prebral ta svoj odgovor (in ne bi bil moj), bi si prav gotovo tudi mislil, da je ta človek tečen. Pa pravzaprav drugače nisem. Prisežem!
Celeste Albaret: Gospod Proust
Za vse, ki imajo Prousta radi in za tiste, ki se niso pregrizli niti cez pol ene knjige (tako kot jaz) , je biografija kr lusna in zanimiva. Je bil clovek zanimiv. Nek hipnotizer ga ni hotel hipnotizirati, ker je začutil v njem takšno moč, da ga ne bi mogel. In njegov dar opazovanja, pa njegova prijaznost a do meje svoje zasebnosti, ki jo je spoštoval tako, da ni sprejemal grofov, če se mu ni zdelo. In sploh! Mogoce pa sem bom še kdaj lotila malo Prousta. kdo pa pravi, da je potrebno prebrati cel ciklus Izgubljenega časa.
Od Dostojevskega obstajata mislim 2 knjigi zbranih pisem v hrvašćini.
Brala pred leti. Sicer pa: nekoc sem ljubila Dostojevsega, a sem ga preveč in prekmalu brala (Zločin in kazen pri 12 letih). Se mi je malo zameril in me zamoril. Iz moje izkušnje: ne ga preveč brat. Netočka je v redu. Spomnila sem se, da mi je bil všeč tudi Igralec (seveda gre za igranje na ruleti, ne na odru, če kdo ne ve, Dostojevski je bil z ruleto prav zasvojen).
O svojih težavah z Netočko sem pisala že tukaj
http://med.over.net/phorum/read.php?f=33&i=4666&t=4628#reply_4666
Drugače pa naj povem, da sem jo imela (hm, le kdo neki si jo je za vedno sposodil?!) v eni taki živo oranžni ovojnini. To je bila neka zbirka za mlade (ciljna publika nekje 13-15 let). Vem, da je bila notri tudi ena knjiga o neki Beograjčanki, zelo zanimivo branje tedaj, ko sem ugibala, kako se živi v veliki prestolnici. V glavnem, knjiga je živo oranžna in ima mehke platnice, fino velike črke so notri in celo ene par ilustracij, stisnilo me je v želodcu od veselja, ko sem jo zagledala na nekem bolšjaku… 🙂 Tako kot me zdajle prežema jeza ob misli na brezbrižneža, ki si jo lasti… 🙂
Moskva Petuški je fina, dasi mestoma viskozno naporna.