Torej: kaj trenutno berete?
Kako humoristična? Ne razumem, meni je tako grozno tragična. Čeprav je bila napisana v preteklem komunizmu, je po mojem alegorična za današnjo Rusijo, kjer je zaradi bede večini ljudi vodka glavni obrok. Sicer pa ne vem, če bi bilo komu do smeha, ko prebere spremno besedo, ali podrobno preuči posvetilo (!) avtorja na prvi strani.
sem oboževalka črnega humorja, pri “pesnitvi” pa me le moti spremna beseda, ki delo postavi v čisto drug kontekst. če se vzemimo rusi (nočem govoriti konkretno o knjigi, da ne bomo zašli v detajle, ki bi preprečili radovedna branja) zabavajo pred samovarjem in s humorjem žlampajo vodko in preklinjajo oblast, se mi okoliščine njihovih humornih srečanj zdijo dovolj tragične, da je to tragedija. tragedija je, če živiš samo od vodke in humorja, ki ga sam pridelaš. ne zdi se mi niti črni humor. je način golega preživetja. seveda ne bom zdaj trdila, da se ob knjigi nisem nasmehnila! ampak me je bolj žalostno pretresla kot nasmejala.
Petkrat na dan (ali večkrat): Narava – podobe za najmlajše (slikanica za otroke).
Zvečer se spravim na Mary H. Clark ali R. Rendell.
Ko smo že pri slikanicah – ali ste tudi vi kdaj imeli občutek da so bedaste? Krasijo jih čudni prevodi (savana; kraj, kjer zelo redko dežuje, pogosto pa je zelo vroče.), čudne slike (sova gnezdi v kaktusu),…
Res pa vse ne moremo metati v isti koš. No se čudim staršem ko pišejo da njihovi otroci ne marajo knjig in branja. Zgražamo se nad “odraslim” šundom. Ali kdo preverja “otroški” šund?
LP, Ela
Ja, Ela, dobro vprašanje. Ko pomislim na otroški ‘šund’ ali bolje kič, mi najprej padejo na pamet slikanice o Marinki. Ampak ko sem bila majhna, so mi bile všeč, tako da ne morem reči, da bi ravno odvračale od branja. Obratno – rekla bi, da otroke odvrnejo ravno preresno ali pa konec koncev tudi preveč umetniško zastavljene knjige.
Glede ilustracij ne morem reči ničesar, ker se mi zdi, da je pomemben zlasti kontekst. Če naj bi bila knjiga smrtno resna (s tem mislim nazorna in poučna), potem je sova na kaktusu že čudna. Sicer pa je lahko prav posrečena!
Ja sova v kaktusu je ilustracija življenja v puščavi. (naj bi bila resna zadeva). Sicer pa nisem mislila da bi knjige za otroke morale biti preresne. Sama vem da se v osnovni šoli po obveznem Cankarju in Vorancu sigurno kakšen teden nisem lotila nobene knjige (ali pa samo pravljice – vseh mogočih narodov). Žal mi je edino da takrat še ni bilo Dese Muck in njenih blazno resnih knjig. Sicer pa živele knjige o bedi in revščini ter partizanskemu življenju. (Ali pa je meni samo to ostalo v spominu – za Mravljinčka Ferdinanda in Hipotamusa smo se stepli v knjižnici – bile so najbolj izposojane knjige tujih avtorjev in lepih ilustracij)
LP, Ela
Pravkar sem prebrala knjigo Kolerabjeki, avtor Marjan Marinšek.
To je knjiga oz. pisno pričevanje o Kozjem in Kozjanih – spomini otroka, hudomušno, a prizadeto pisanje o specifičnem času po drugi svetovni vojni. Res je opisal ta čudovit košček Slovenije na zelo svojstven način in moram priznati, da se me je knjiga kar dotaknila. Morda, ker sem blizu njegovi generaciji, morda zato, ker vsako leto preživim kar nekaj prijetnih dni v termah Olimia in o Kozjem nisem kaj dosti več vedela, kot tisto kar ponuja turizem. Za zelo zahtevne, mlade bralce, knjiga verjetno ne predstavlja nič posebnega. Za marsikoga starejše generacije pa je vredna
njegove pozornosti. Jo priporočam!
O avtorju Marjanu Marinšku ne najdem temeljitih podatkov. Je komu kaj več znanega o njem? Prosim slavista ali slavistko, ki sta morebiti prisotna na forumu, če mi malo pomagata in napišeta par stavkov o Marjanu Marinšku in potešita mojo radovednost. Hvala že vnaprej! Lep pozdrav!