Gospod Jože Prša je 24. julija 2009 v časniku Delo, v rubriki Pisma bralcev in odmevi, objavil zapis, s katerim je nazorno prikazal kronologijo »tovarišijskega« vodenja podjetja Mura. Jasno in glasno je navedel glavne akterje za propad omenjenega podjetja.
Pozval je tovariša Kučana, naj pridobi kapital od kolegov iz Foruma 21, Semoliča, naj v Muro vloži denar, ki so ga delavci leta in leta plačevali za sindikat, ki je podpiral kriminalno vodenje podjetja, Valanta pa, da kot lastnik najde dolgoročno rešitev. Zapis, ki je dosegljiv na spletni povezavi http://www.delo.si/tiskano/html/zadnji/Delo, je naslovil »Tovariš Milan, kje si?«.

In kje je bil nekdanji predsednik včeraj? Hinavsko se je udeležil protestov delavk in delavcev Mure pred poslopjem vlade v Ljubljani. In ko so se le-ti, prestrašeni za svojo prihodnost, vrnili v rodno Pomurje, je navidezni protestnik Milan že veseljačil v Kopru. Pozabil je na težave Murašev in se prepustil zabavi ob rojstnem dnevu prijatelja Rada Bohinca, nekdanjega ministra za notranje zadeve in rektorja Univerze na Primorskem. In še zanimivost. Gre za univerzo, za katero je Pahorjeva vlada že na svoji drugi seji 27. novembra 2008 zagotovila 3,5 milijona evrov dodatnih sredstev za poplačilo netransparentnih investicij, ki jih je izvedel Makro 5, podjetje, ki gradi vilo Gregorja Golobiča. Za Milanove prijatelje denar, za Muraše pa majčke.

[ http://www.sds.si/aktivnosti-2940/novice/tovarisijsko-vodenje-mure/?NID=2869 ]

V CELOTI PREKOPIRANO S SPLETNE STRANI http://www.delo.si/

Pisma bralcev in odmevi
Tovariš Milan, kje si?

K pisanju me je vzpodbudilo pisanje dr. Kosa. Ni kaj dodati, razen imen, ki so kriva za to nezavidljivo stanje v Muri in Prekmurju. Zato bi država lahko najprej financirala projekt, ki bi razkril napake tovarišije, ki se niti najmanj ne sramuje svoje rabote. Zaenkrat se vlada dobro drži, delavci Mure pa bi morali zahtevati osebno odgovornost, ne glede na to, kaj se bo z Muro dogajalo.

»Reševanje Mure« je svinjarija brez primere. Njeno »reševanje« po osamosvojitvi ni bilo namenjeno zaposlenim, temveč posameznikom, ki so Muro vodili in jo tudi olastninili. To so lahko delali, ker sta jih podpirala bivši šef partije tovariš Milan Kučan in njegova transmisija tovariš Dušan Semolič. Ta dva tudi danes družno vlečeta niti iz ozadja. Najbolj odgovorni tovariši za sedanje stanje: Božo Kuharič, Ernest Ebenšpanger, Štefan Karba, Jože Ficko, Karel Sukič, Leonardo Peklar, Borut Meh in Stane Valant. Vsi so preverjeni partijski kadri in prijatelji Milana Kučana, nekateri tudi člani Foruma 21. To so ljudje, ki zaposlenim niso govorili resnice, zavajali javnost in slovenske davkoplačevalce (sedaj pa javnost še naprej zavajata prokurist Podlesnik in prvi nadzornik Peternelj). Upamo lahko samo, da bo poskrbljeno za njihovo odgovornost.

Oče socialno-ekonomskega primera Mura, kot ga imenuje tovariš Valant, je tovariš Kuharič, ki je Muro vodil več kot 20 let. Bil je poslušen partijski direktor, ki je rešitev za Muro po osamosvojitvi videl izključno v tečajni politiki države. Tega enostavnega mehanizma je namreč bil vajen iz časov socializma. Spomnim se iz časopisov, da je nekdanji minister dr. Tajnikar Kuhariča pozval, naj za Muro pripravi sanacijski program (to je bilo nekje v 90. letih prejšnjega stoletja!), vendar Kuharič ni čutil potrebe za to, saj je ja vodil največjo tekstilno tovarno v Evropi! Tudi sindikalist tovariš Semolič v tem ni videl problema, saj se država ja ne more umakniti iz reševanja takšnega problema (v osemdesetih letih, ko je bila prva stavka v Muri, je Semoličev sindikat Kuhariča zaščitil; verjetno po intervenciji tovariša Kučana).

Skratka, tovariš Kuharič se je, podobno kot danes dr. Sanader, utrujen umaknil »z barke, ki se je hitro potapljala« in krmilo predal tovarišu Mehu, pri čemer je večinski lastnik postal NFD s tovarišem Valantom na čelu, prvi nadzornik pa je postal tovariš Peklar. Omenjeni tovariši (danes baje ugledni gospodje!?) so izrekali legendarne izjave, ki jih še danes lahko beremo v Financah (npr. Peklar: »Če bo država nakazala denar dovolj hitro, bo Mura pozitivno poslovala leta 2004« (Reciklaža, Finance, 2. 7. 2009). Vlada dr. Drnovška je takrat nakazala 10 mio €, tako da je tovariš Meh lahko užival štiri leta. Po štirih letih, ko je zmanjkalo državnega denarja, se je poslovil in odšel v Prevent, ko pa je tam nastala kriza, pa na varno v NKBM (sedaj pa beremo, da naj bi šel v HSE; ko bo zmanjkalo direktorskih mest v tej državi, bo morda tudi operiral, če bo partija tako rekla). Ko ni bilo več državnega denarja, sta odšla Meh in Peklar, ostal je samo »legenda« tovariš Valant.

On se še naprej trudi braniti vse dosedanje poteze, saj ja gre za socialno-ekonomski primer, ker je tako rekel tovariš Kučan (v neki TV oddaji je izjavil: Kaj bi pa te ženske delale, če ne bi šivale?). Seveda, takšno je bilo stališče partije; čim več ovc imamo, tem močnejši smo. Kasneje so krmilo prevzeli domači kadri (dr. Kraljič pri tem cinično navaja, da Mure ne more voditi nekdo iz Gornje Radgone, ki se spozna na mineralno vodo, pri tem pa spregleda, da mineralna voda izvira v Radencih in da Mure, razen zadnjega leta, niso vodili domačini, ampak predvsem gospodje iz bele Ljubljane ali Kučanovi kolegi iz Koroške). Skratka, skrajno cinično stališče!

»Partijska centrala« in sindikati sedaj zopet grozijo, da je stečaj poguba za regijo in da je potrebna prisilna poravnava. Ni res, stečaj je prava dolgoročna rešitev, da se prekine ta agonija, delavcem pa je treba pomagati drugače, saj so najmanj krivi. Odgovornost za to naj prevzamejo omenjeni tovariši, ki so podjetje pripeljali v današnjo situacijo (ali dolgovi res znašajo samo 34 milijonov evrov – za vsak primer poglejte še na skrite partijske račune v Nemčijo in Srbijo, pa mogoče še kam, da se pod kapo »tujega investitorja« iz ozadja ne bi vrnilo »trdo partijsko jedro«).

Torej, zelo velika napaka bi bila pustiti sedanjo lastniško strukturo (v kateri so nedvomno udeleženi tudi »krivci« za sedanje stanje; ne vemo namreč, kdo so dejanski lastniki Mure?), zato je stečaj dolgoročno najboljša rešitev, saj bo situacija čez dve leti ista, če se izvede prisilna poravnava (kot ves čas doslej po vsaki finančni injekciji!). Predvsem pa je treba rešitev za ljudi v Prekmurju iskati zunaj Mure, kar je bila napaka vseh dosedanjih sanacij: bolje je sredstva vlagati v druge delovno intenzivne programe in tako ljudem omogočiti, da dostojno dočakajo upokojitev.

In povsem na koncu: naravnost grozljivo je, kaj vse si lahko privoščijo posamezniki v tej državi, vlada pa to samo opazuje. Moralno stanje v tej družbi je res skrb zbujajoče, da ne govorim o stanju pravne države, ki je popolnoma na psu. Utemeljitev: tovariš Meh je direktor za vse čase, vse panoge in vsa podjetja, tovariš Valant je vrgel milijone v Istrabenz (ima grehe tudi še iz stare LB), tovariš Peklar pa je prek svojega Sociusa bogato doniran od firm old boysov (v resnici prodaja čisto meglo!). Skratka, svinjarija brez primere. Zakaj so ti ljudje nedotakljivi? Ker se lepa opcija na oblasti in sindikati ne more otresti tutorstva starih partijskih kadrov. Torej: vrzite jih v ropotarnico zgodovine. Ali se bo to res zgodilo bomo sodili po načinu sanacije Mure.

Tovariši Kučan, Semolič in Valant! Ker verjamete v socialno ekonomski projekt Mura to izkažite s konkretnimi dejanji: tovariš Kučan naj pridobi kapital od kolegov iz Foruma 21, Semolič pa naj v Muro vloži denar, ki so ga delavci leta in leta plačevali za sindikat, ki je podpiral kriminalno vodenje podjetja, Valant pa kot lastnik najde dolgoročno rešitev.

Sindikatu in zaposlenim v Muri pa naslednje: tako kot se je huda kriza v Jugoslaviji začela že za časa tovariša Tita, se je huda kriza v Muri začela že za časa tovariša Kuhariča. S tem je povedano vse.

In ne nazadnje: mediji, kam sta izginila vaša resnicoljubnost in raziskovalno novinarstvo (častna izjema je časopis Finance).

Jože Prša

Celovška 304 b, Ljubljana

Tovariši Kučan, Semolič in Valant! Ker verjamete v socialno ekonomski projekt Mura to izkažite s konkretnimi dejanji: tovariš Kučan naj pridobi kapital od kolegov iz Foruma 21, Semolič pa naj v Muro vloži denar, ki so ga delavci leta in leta plačevali za sindikat, ki je podpiral kriminalno vodenje podjetja, Valant pa kot lastnik najde dolgoročno rešitev.