TRENJA
Jih gledate? Vse te uboge ljudi, njihove žalostne obraze, moške, ki jih živijo otroci? Solze so mi tekle, ko mame majhnih otrok nimajo niti za hrano, kaj šele za kakšen priboljšek, ali celo za novoletna darila.
Spodaj Primož sprašuje, če naredimo kaj dobrega v teh dneh. Ne vem, v tem trenutku bi najraje marskikaj. Ne vem, zakaj mi je na misel prišla ideja, da bi v nakupovalna središča postavili vozičke, kamor bi dobrotniki dali nakupljene stvari. Se vam ne zdi, da bi s tem pomagali velikim? In kako bi se otrokom teh delavk svetile učke?
Jaz sem pa tako jezna na državo in obdavčevanje, da se mi kar rola… S temile davki filamo samo našo požrešno birokracijo, ki sicer kratkoročno zagotavlja delovna mesta, dolgoročno gledano pa imamo kup neproduktivne raje, namesto, da bi inovirali…
Da bi spodbujali gospodarstvo v inovativne in nove panoge….
Joj, sem jezna… Pa mejčkn me moti, ker nobena izmed delavk v oddaji trenje ni dvignila roke, ko so jih vprašali po prekvalifikaciji… Sploh, če jim to zavod plača… Če je možnost jo je treba skoristit… Čeprav tamle v Trbovljah in okoloici je res slabo s službo…
Žal je v tej naši “zlati državi” tako, da je vedno več “visoko izobraženih ali z domačim izrazom visoko butastih ljudi, ki delajo en velik NIČ in pobirajo miljonske plače!!!
Ampak ne vem a si res vsi zatiskate oči ali ste “modro” tiho???
Žalostno, kaj se dogaja z delovnimi delavkami, katerih usoda je v božjih rokah!
No si pa sebe predstavljajte pri 53 letih, z 35 leti del. dobe, ali boste še imele voljo se prekvalificirat in iskat delo, kdo vas bo pa zaposlil ……..???
Jaz že ne!
Slonček,
kako naj se petdesetletnica prekvalificira?
Kje naj jemlje voljo in upa na novo zaposlitev, če pa je stara petdeset let, doma ima pa dva izobražena nezaposlena odrasla otroka? Kako naj ima sploh kaj volje, če pa ji zadnjih nekaj mesecev plača ni bila izplačana, predsednik uprave pa je vlekel milijone?
Kako naj se zbere in se sploh uči novih stvari, če je (velika večina jih je) depresivna?
Moja mama se je prekvalificirala pri 45-ih, pa je zdaj pri 50-ih spet na zavodu. Naj se zdaj še enkrat?
In pravzaprav – zakaj? Zato da bo naslednjih nekaj let delala in z davki podpirala soseda, 40-letnega narkomana, ki vleče 40 jurjev socialne, ker je socialno ogrožen in je prijavljena na program zdravljenja z metadonom, pa vsi vemo, da je to le pesek v oči, da lahko vleče ta denar. En sam pregled bi pokazal, da ima v krvi še marsikaj drugega poleg metadona (tablete, alkohol, itd. – vsi vemo, da je v času zdravljenja z metadonom prepovedano uživanje alkohola).
55-letna sodelavka, ki po res težki operaciji in kemoterapiji okreva, pa dobi odločbo, da mora po poteku bolniške nazaj na delovno mesto (tudi v tekstilni industriji) in ni upravičena do invalidne upokojitve. Ona nja dela, horda mladih pa naj doma piše in piše nove prošnje?
Meni se obrača, če pomislim, kako nerazčiščene so stvari.
In hvala bogu, da vas veliko nima vpogleda v to, kako grozne so te stvari v resnici.
No, jaz bi bila za prekvalifikacijo, če bi se mi tako odprlo novo delovno mesto…
Pa, saj to ni nič slabega. Vložiš vase. In ne vem zakaj bi bil to pri 50 problem. Saj takrat še nisi toliko star. Pravzaprav za učenje nisi nikoli prestar in ne smeš biti. Če pogledam svojo taščo koliko knjig še prebere in kaj vse novega spoznava. Saj se ne moreš pri 50 pa umsko kar zapustit… Ne gre to tako…
Če ne že zaradi službe pa zaradi sebe. To mišljenje ni glih najbolj zdravo, pas ne me zdej linčat…
Se pa strinjam, da bi morali teoretično šolanje, ki temelji zgolj na teoretični bazi ukiniti… In začeti s praktilnim šolanjem in tudi to v zmernih mejah… Tole študiranje do 30.leta je prov moteče… Pa sem sama še v tej fazi…
LP
Vidiš, zato pa sem napisala, da hvala bogu, da vas veliko nima vpogleda v to, kako grozne so te stvari v resnici.
Ker se ne da razumeti, če tega ne izkusiš.
Tudi moja mama rada spoznava nove stvari in ogromno bere, ampak osvojiti matematiko za 4. letnik srednje trgovske šole, pa osvojiti angleščino (brez predhodnega znanja) je bil zanjo že pri 45. trd oreh. Pa je zelo živahna in radovedna.
Prav spomnim se, kako je potekalo moje učenje za maturo: na eni strani mize jaz, na drugi mama (ki se je pripravljala za zaključni izpit) in nenehno ponovno razlaganje ene in iste enačbe, funkcije, grafa, itd, itd. Koliko truda je vložila v to, da je dobila tisto spričevalo, ki je ni prav nikamor pripeljalo.
Ni problem v tem, da se človek ne bi hotel nič novega naučiti, problem je v tem, kaj zahtevajo, da se naučiš pri teh prekvalifikacijah.
Ampak vredno je poskusit… Konev koncev moraš poskusit… Ne glede na to v kako težki situaciji si…
In ne moreš reči, da ker sem pa tako mlada pa nisem ničesar izkusila… Ko bi ti vedela kaj vse sem že počela (in to še v času srednje šole), da sem si lahko prislužila kakšen dinar za svoje obleke… Tudi pri nas se nismo kopali v denarju, čeprav gre sedaj precej boljše…
In ne moreš vedno kar puške v koruzo vreči… Samo od sebe tudi nič ne pade… Nihče te ne pride domov cukat za rokav in ti denar z lopato ne meče v stanovanje… Žal…
Življenje je borba… Če iščeš v tej borbi tudi kaj zase je pa še zanimivo…
Sama sem še mlada in mi zavod ni plačal izobraževanja, kako naj si ga pa plačajo te 50 letne zgarane ženske, ki še od tega koristi ne bi imele. Pa tudi, če jim bi uspelo, kdo bi jih vzel v službo, če smo pa mladi na cesti in ne dobimo dela??? Naj ukinejo nekatere programe izobraževanja; medicinske sestre, ekonomske tehnike,tekstilne tehnike itd… in naj izsšolajo bodoče varilce, kovinarje, slikopleskarje, katere iščejo po Sloveniji, kot tudi po celem svetu. To zadnjo je bil bolj hec, vendar tudi resnica. Nazadnje, ko sem bila na zavodu za zaposlovanje, sem vprašala za prekvalifikacijo v kakšen poklic, ki še je dokaj iskan in svetovalka mi je naštela zgoraj naštete poklice, lepo ne, sedaj pa naj bom varilka 🙂
lp
Ja, res je… Precej prekvalifikacij je za strokovna fizična dela, kjer smo ženske nekoliko deprilviligerane…
Sicer pa ne razumem zakaj bi bila taka dela ”manj vredna”? V Nemčiji je že dolgo tak sistem in lepo funkcionira…
Včasih me mika, da bi šla za keramičarja kljub temu, da sem ženska… Delo je zanimivo (sicer proti starim letom lahko šepa zdravje zato je vredno razmišljati o kakem zavarovanju) in bolje plačano kot povprečna plača po UNI izobrazbi…
In zavod plača šolanje, ker poznam tudi take primere !!! Je pa treba biti vztrajen!!! Nihče sam ne ponuja pomoči, če zanjo ne vprašaš!!!
Življenje je borba, ne vegetiranje!!!
Imam samo eno kratko vprašanje za vse vas!
Ogromno, preveč, mladih ljudi v moji bližnji okolici študira.
In, v čem je problem.
Problem je v tem, da so stari okrog 30 let .
In kaj bi radi?
Radi bi malo delali, veliko zaslužili, večina bi bila kar direktorji!
Zdaj pa k vprašanju, ki se ne nanaša direkt na temo pa je vseeno vreden razmisleka!
Kaj bo z našo državo, čez par 10 let, ko bodo vsi tako izšolani in pametni in ne bodo hoteli delat??
Kdo v restavracijah kuhal in stregel gospodom, kdo jim bo ploščice položil. kdo jim bo vilo zgradil …..?
Ne vem, mogoče Bosanci, morda Kitajci?
A se vam ne zdi, da tako ne bo šlo, da vsi pač ne morejo biti doktorji, magistri.
Malo preveč hitimo. Ustavimo se in prisluhnimo sebi, soljudem in ne rinimo s svetlobno hitrostjo v tem ponorelem svetu!
Samo to.Če bo ta država šla naprej v tej smeri, se slabo piše tistim čez 30,40 let, ki imajo samo srednjo ali poklicno šolo.ALI pa tudi ne, nekoč se bo vse obrnilo in bodo poklici kot so (keramičar, vodovodar,gostinec, kuhar….. ) bolj spoštovani in cenjeni!!!
ONA 🙁
Iskreno in globoko se strinjam s tabo… Tudi jaz se sprašujem podobno… In sita sem že sebe in ostalih, ki študiramo, da bomo meglo prelagali… No, jaz sicer ne bi bila direktor, magister ali kaj podobnega…
Razmišljam o računovodenju… Čeprav je tudi tega trenutno ogromno… Nekaj dobrih računovodij in nekaj ”mešalcev” kot povsod…
Vse to je seveda res, da ti poklici pri nas niso cenjeni, malo čez mejo pa s temi poklici služiš kot gospod. Moj tast je izučen varilec, ki že 5 let dela v tujini preko slovenske firme. Zasluži bajno, tašča pa je antidepresive, ker že pet let živi brez njega, razen nekaj vikendov v letu, ko tast prispe domov. Torej tudi to, za nas ženske ni rešitev, saj spadamo k otrokom in k družini in se jim zaradi denarja ne bomo odpovedale. Torej ostajamo na domačih tleh in sanjamo o boljši prihodnosti vsaj za svoje otroke. In glede zavoda za zaposlovanje, težila sem kot hudič in obljubljali so mi, da bo moja prošnja ugodena, vendar sem si morala izpite plačati sama, ker drugače ne bi mogla k izpitu sploh pristopiti in nato brca v rit, na zavodu so mi zavrnili prošnjo, ker že plačanega denarja za šolanje ne vračajo. K vragu z državo.
lp
No, matejas, to je pa tudi res… V zvezi z Zavodom in izplačilom denarja…
Rabiš kar ogromno truda, da od njih kaj dobiš… Jaz sem čakala na štipendijo zaradi materinstva… Iste listine, ki so veljale na drugih državnih in štitucijah, pri njih niso veljale…
Da ne govorim, da v času uradnih ur ne moreš do njihovih prostorov, ker so pod kartico… Pa čeprtav te pošljejo v 2.nad in ti povejo, da imajo uradne ure… In, da kličeš po telefonu in te dol meče al je pa zaseden…
Ampak to je zato, ker smo preveč popusljivi in prehitro obupamo… Treba je TEŽIT, ker drugače pri nmas nikamor ne prideš…
NUJNO MORAMO BITI BOLJ ZAHTEVNI V VSEH POGLEDIH, KER SE NAVADNI SMRTNIKI PREHITRO SPRIJAZNIMO Z SITUACIJO IN DAMO MIR VELIKIM ŽIVINAM…
ali:
DOKLER BRCAMO – SMO ŽIVI
:)))))))))))))
Veš, kaj je pa najbolj žalostno, da bi mladi radi delali in smo še generacija, ki se je odločala za poklic iz veselja, brez službe. Jaz naprimer sem po poklicu zdravstveni tehnik ( ljubim svoj poklic) in do sedaj razen v Ljubljani v treh letih nisem prišla niti do razgovora, kaj šele do zaposlitve in sedaj po treh letih le uspem priti do razgovora pri eni znanih mariborskih pediatrinj in dobim pod nos tole; veste, vas ne morem zaposliti, ker imate malega otroka in ste še tolko mladi, da boste imeli še drugega in ja še to, ste že tri leta doma ( kar je super za otroka), vendar ste o svojem delu že preveč pozabili, jaz pa potrebujem nekoga z izkušnjami. Kličem včeraj in dobim odgovor, da z zaposlitvijo ne bo nič, da so honorarno zaposlili eno upokojenko, najraje bi jim vrat zavila. Sedaj še pa razmišljam o prijavi, pa nevem če bom nakoncu imela kaj od tega, verjetno samo kakih 100 las manj ali pa toliko sivih las več:)
lp
No, tudi tisti, ki ne delajo v tovarnah, imajo težko delo. Zakaj zmeraj izpade, da delajo le tisti, ki so v tovarnah ?
In tudi pri nas obrtniki oz. mojstri kar dobro služijo. Za eno bedno polaganje ploščic ti lahko zaračunajo tudi 4000 SIT na uro. Sem se raje kar sam naučil :-), čeprav ne zgleda tako profesionalno kot, če bi mojster delal …
Zanjič, ko sem bila tri dni na Dunaju, nisem videla niti enega kuharja, oz. natakarja, da bi bil avstrijec. Na teh mestih delajo sami turki, azijci in pa bosanci. V kakšne bolj fensi restavracije pa nisem šla.
Očitno bo tudi pri nas kmalu tako.
Kar se pa tiče prekvalifikacij delavk, pa tudi jaz mislim, da se po 50-letu nimaš kaj dosti za prekvalificirat. Je pa res, da je bilo vmes nekaj tudi mlajših žensk, te bi se pa verjetno lahko. Pa spet nastopi težava, kje bo dobila službo v svojem kraju. Če pogledamo recimo Kanado, tam, ko nekdo izgubi službo, se pač proda hiša, se kupi avtodom in potem se komplet familja preseli v drug kraj, v bistvu pusti vse za sabo in gre s trebuhom za kruhom. Pa imajo ravno tako ogromne davke. Ne vem, kdo bi pri nas prodal hišo in jo takole mahnil drugam? Jaz tudi ne. Ko si končno enkrat na svojem …Ampak očitno bodo tudi k nam prišli ti časi.
Ena Barbara, včeraj sicer nisem gledala oddaje, ampak z idejo te je malce prehitel najboljši sosed :)))
Voziček je bil bolj revno naložen, ampak verjamem, da se nas bo našlo več, ki bomo vanj po svojih zmožnostih položili živila, copate, čistilne, higienske izdelke… s toplimi željami in upanjem, da bodo zagotovo prispela v roke pomoči potrebnim. Odziv pa bi bil zagotovo bistveno večji, če bi na plakat, s prednje strani vozička, pripisali tudi kateri družini je voziček namenjen.
Tudi jaz sem včeraj prišla na misel, da bi bil lahko v vsakem nakupovalnem centru s prehrano kakšen voziček. Verjamem, da bi se vsak dan kaj nabra.o. Sama osebno težje nakažem denar (še sama ne vem zakaj), v voziček bi pa vseeno verjetno vedno kaj dala.
Kam bi se pa obrnile, da bi se recimo speljala takšna akcija. Ali na karitas ali na rdeči križ? In verjetno na trgovine…
Barbara v vseh Mercatorjevih Supermarketih je do sedaj, v sodelovanju s Fundacijo za otroke z Jesenic, že potekala akcija, s katero so zbirali drobiž (postavljeni so bili jurčki). Zdaj pa so se jurčkom, pridružili še nakupovalni vozički, v katerih so dobrodošli izdelki, ki “trajajo”, saj bodo tam vse do Božiča.
Žal pa je res, da mesto ni najbolje označeno.
Zanjič, ko sem bila tri dni na Dunaju, nisem videla niti enega kuharja, oz. natakarja, da bi bil avstrijec. Na teh mestih delajo sami turki, azijci in pa bosanci.
—–
Res je, Avstrijci pač tega nočejo delati, oz. jim ni treba. Tvoj strah, da bo v Slovenijo vdrla truma Turkov in da bo posledica množica brezposelnih slovenskih natakarjev, pa je odveč, saj tujec lahko dela le tisto, za kar ni domače delovne sile.
Pingvin!!!
Zakaj imaš pa ti tak odnos do keramičarjev. Veliko računajo to je res, ampak če nasploh pogledaš njihov poklic, je to deloma tudi umetnost.
Imam prijatelja, ki včasih naredi kopalnico tudi po svojih lastnih zamislih in mu to ratuje zelo dobro (videla slike). Poleg tega je delo težaško in ga ne počnejo tako kot ti – eno kopalnico dva dni in basta. V poznih letih jim lahko škriplje zdravje… Zaradi vsega tega se mi zdi fer, da je njihova postavka visoka (4000 je sicer res malo veliko, poleg tega je plačilo ponavadi na m2 in ne na uro)…
Je pa res, da so redki :))) In jih cenimo toliko bolj… Plus parketarje, polagalce laminata, centralne mojstre, vodovodarje, električarje (zadnje dvoje že malo manj)…
Zakaj pa ne gre nobeden od fantov (ki imate malo večje šanse kot ženske na tem področju) v kakšen tak poklic… Saj bi bilo bolj donosno???
Saj nimam nič proti njim osebno 🙂 So si pač izborili tak položaj, da lahko mastno računajo. Tudi to je krivo, kar si že sama ugotovila, da jih je relativno malo.
Kar se tiče poklica … zaenkrat še dovolj zaslužim s svojim izbranim poklicem, vendar, če bom ostal brez službe, je obrtništvo prva stvar, za katero se bom poizkusil izučiti, pa naj bo to polaganje ploščic, parketarstvo, zidarstvo ali kaj podobnega. Ker vidim, da se splača.
Lansko leto sem bral novico o enem angleškem doktorju znanosti, ki je svojo službo v nekem raziskovalnem inštitutu zamenjal za službo vodovodarja. No, v novi službi je zaslužil približno dvakrat več :->