Tale nas mulc postaja iz dneva v dan bolj naporen. Star je tri leta in dva meseca in mislim, da je v “tisti fazi”. Ce mu kaj recem je “ne” , ali se boljse naredi ravno kontra in me potem dobesedno izziva. Npr. ze trikrat se je med kakanjem na wcju zanalsc polulal okrog wcja. Tega ne bi trdila, ce ga ne bi na lastne oci videla kako drzi lulcek in zaliva sosednji umivalnik. Prvic sem se razjezila, mu dala krpo in je moral sam pobrisati. Nato je bil kaksen teden mir, ko se je zgodilo drugic. Zraven me je s tistim lumpastim nasmeskom poklical “mami lej kaj sem naredil”. Sem bila naravnost penasta, mu dam spet krpo v roko in ga nato nazenem v njegovo sobo. Zraven se je drl kot bi mu najmanj roko odtrgala. Vceraj tretjic incident. Sem res ponorela in mu dala en fajn pospesek na rito (eno po riti), se kregala nanj…(btw preden gre kakat mu vedno povem naj lula v skoljko).
Pa tole zalivanje kopalnice se ne bi bilo nic, ce ne bi bil za vsako stvar ne. Mu recem naj se slece iz pizame je “ne morem”, se po dolgotrajnem pregovarjanju in dretju (priznam, da sem vcasih precej glasna) zdilava, da si on slece hlace, jaz mu potegnem majico dol (pri tem pa se ves cas tolcem po glavi kako me mulc uspe takole obrnit, ko se zna sam slect in oblect, ce le ni kaksnega kompliciranega kosa garderobe vmes). Oblecem ga seveda jaz, ker, ce bi se se pri tem spustila v tako pregovarjanje, bi zajtrkovala ob enih popooldan. Pri hrani je isto. Zadnjic smo sli za nekaj dni na “odklop” in ko smo se peljali proti domu moz glasno ugotavlja kako je tale najin sine razvajen (seveda sem se pocutila osebno izzvano, saj se vecino casa jaz ukvarjam z njim, ker je moz v sluzbi), ker, da mu je pri zajtrku rekel, da naj ga pita (hrani). Je moz skoraj dol padel. Zato zadnji teden (ce se nam res ravno ne mudi) dobesedno tezim sinu naj je sam. Njemu je hrana popolnoma nepomembna in ce ni res lacen kot volk se mu zdi sedenje za mizo in jedenje brezveze. Tako se s sinom ta teden veliko casa kregava, pregovarjava,…za stvari, ki so normalne, da jih en triletnik naredi in opravi sam. Mogoce je to “nazadovanje” povezano tudi s tem, da mali ze dva meseca ni bil v vrtcu, okrog sebe pa ima ljudi (predvsem mene, obe babici,…), ki so pripravljeni veliko stvari narediti zanj. In mali je to pogruntal. Sem ful jezna nase, ker vem, da sem vecinoma res sama kriva za nastalo stanje. Ima kdo kaksen “hiter”recept?

se mi zdi, da je najslabše tole pregovarjanje… postaviš zahtevo in če ni življensko pomembna, je sploh ne ponavljaš več :))

npr zjutraj:
“Tukaj imaš dva kupčka oblačil… izberi si enega.”

Dečko izbere…

“Obleci se in pridi v kuhinjo na zajtrk.”

Ok, po tvojem pisanju sodeč, se vidita enkrat za kosilo :))
če ni preoblečen, ne dobi zajtrka… al pa kosila :))

če kriči, joka… naj si da duška, mene ne bi premaknil niti za ped… no ja, dere naj se itak v svoji sobi :))

futranje?
ok, saj včasih tudi jaz še tkole pocrkljam svoje dete, pa hodi že v šolo…. samo, da me prosi brez izsiljevanja

Hop Ccfizelj ti je dobro nappisala! Nobenega pregovarjanja, nobenega “a bi ti to ali bi ono”.

Zahteva. Če naredi, pohvala – tega ne pozabljat!
Če ne naredi – določena sankcija, vendar nikakor ne taka, da bo imel potem vse življenje travme.

Daj mu jasno vedet, da resno misliš in te bo upošteval! Je pa pri malih (vsaj teh, ki jih jz poznam) izrednega pomena pohvala. Pa tudi načrtovanje z njimi – če se npr. odpravljate na dopust, se o tem prej pogovarjajte – kaj vse bo treba sabo vzet, kako se je treba tam obnašat… Potem ga pa samo spomniš in bo ok.

Glede lulanja: “Dojenčki lulajo mimo školjke. Ti si pa že velik fant, kajne? Ali si še dojenček? Boš lulal v školjko kot veliki fantje ali po tleh kot dojenčki?”
Pri tem fantku, ki sem ga pazila, je to 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} delovalo, ker si je strašo želel biti velik. No, včasih je vseeno “pozabil”, pa sva potem počistila, včasih on, včasih jaz, odvisno.

Pozdravljena!

Tudi sama imam sina,ki je pred dvema tednoma dopolnil 3 leta, pa moram reči, da je v kakšnih stvareh podoben po obnašanju tvojemu sinu. npr. imel je sicer eno kratko obdobje (mesec ali dva), da ko je šel na kahlico lulat, je potem prijel kahlo in vse zlil na tla. kadar želim npr. kaj doseči npr. oz. mu česa ne dovolim (npr. rečem, sedaj greš malo počivat, potem ko se buš zbudil se boš pa igral, mi potem z ihto odgovori ne bom se igral, grem spat, čepra si želi nasprotno. tudi jaz sem v tem poletnem času vzela za 2 meseca rezervacijo v vrtcu, tako da je bil sedaj doma, pa moram reči, da je postal kar razcrklan (na enkrat ne zna sam jesti, treba mu je pomagat za obleči- tudi prej, samo zdaj na enkrat nič ne zna sam), tako da komaj čakam da gre v vrtec, da se stvari vsaj iz tega vidika malo “normlizirajo”. drugače pa mislim, da je to samo ena prehodna faza, ki bo tudi slej kot prej minila.

Veš je pa tudi tako, da pri drugih otrocih običajno bolj veš kako bi reagiral oz. se manj pustiš vrteti okoli prsta in se ponavadi vedno bolj pameten kot pri svojem otroku.

lep pozdrav

Kot bi brala o mojem. In tudi pri nas se je stanje poslabšalo, odkar je med počitnicami doma. Živa katastrofa! Pa jaz ga še imam pod komando, pri partnerju je pa katastrofa. In zakaj ga imam jaz pod komando? Ker pri vsaki stvari vztrajam do konca. Danes dopoldne je recimo po dnevni sobi razmetal papir, ki ga ima za risanje. Celo dopoldne nisem nič komentirala, po kosilu sem mu pa rekla, naj pospravi. Seveda v jok, pa sem lačen, žejen, me boli glava, trebuh, ne morem, sem zaspan. Lačen nisi, pil si, če si zaspan, pojdi spat. Pospravi papir! Začne, seveda v polžjem tempu. Potem pa se na vratih oglasi soseda, on bi seveda šel ven. Jok, brate, ni šans, dokler ne pospraviš. Ko je pospravil, nje seveda ni bilo več. In tako pri vsaki stvari. Če se nekaj reče, se reče in ne pomagajo nobene solze. Pa magari traja nekaj ur, da stvar naredi, naredil jo bo. Najslabše je, če mu popustiš, ker potem ve, da ne misliš resno. Partner ni tako dosleden in ima zadne čase s sinom resne težave, ker preizkuša njegovo avtoriteto. Mene načeloma uboga. Vztrajnost, vztrajnost in doslednost. So stvari, pri katerih se sklepa kompromise, ampak za te se mora vedeti vnaprej. Mora pa otrok točno vedeti, kdaj misliš resno. Ena finta je tudi, da zaigraš jezo. Ne, da se dereš, ampak narediš hud obraz. (prebrala v knjigi in pali). S tem namreč preglasiš njegovo čustvo in pozabi na nagajanje.

Pa še to. Če se sin jok in jamra, ko dela neko stvar, oziroma jo naredi stežka, ga nikoli ne pohvalim. Mami, sem pospravil. Dobro, rečem s trdim glasom. Če bi ga pohvalila, bi s tem pohvalila tudi njegovo trmarjenje. Ga pa seveda pohvalim in stisnem k sebi, kadar naredi kaj sam od sebe ali pa me uboga na besedo.

Instant vzgoje ni.

In tako hudo naenkrat tudi ni postalo. Včasih lažje sami vse naredimo, kot pa si vzamemo čas in potrpežljivost. In kar si do sedaj zamudila, boš morala nadoknaditi. Preskokov pri tem ni.

S., žal te moram popraviti. Pri nas je postalo tako hudo kar naenkrat, v trenutku, ko so se začele počitnice in je bilo konec vrtca. Ti rečem, drug otrok.

Oprosti, mislim, da pretiravaš. Imam enako starega sina kot ti, pa enega starejšega. Mlajši je podoben tvojemu, tudi starejši je bil tak v tem obdobju, pa ga je minilo. Saj so ja še majhni, pa preiskušajo naše meje. Malo več potrpljenja, pa bo.

Jaz bi ga pa kar v pižami peljala ven, če bi se ne hotel preoblečt. Mislim, da tega ne bi ponovil nikoli več.

Tudi jaz sem imela že dva taka trmoglavčka in sem ugotovila, je potrebno predvsem paziti, da ne izgubljaš živcev, ker to otrok nekako izkoristi. Bodi trda in odločna, če se ne preobleče ga pelji v pižami ven, če noče jest naj bo lačen, če polula stranišče naj ga sam počisti.

lp

pa3sha ima prav, prav ima tudi S. Doslednost, vztrajnost in neizgubiljanje živcev. Jaz rečem do 5x, nato zagroženo naredim. Če se ne boš hitro oblekel do konca in obul, boš ostal doma. Če v času, ko se za odhod oštimam sama ni obut, samo za kluko primem – v sekundi je gotov. Samo 1 x sem šla skozi vrata, pa se je smejal na vsa usta češ “kje pa upa it”. Na drugi strani zakljenih vrat sem počakala, ko je ugotovil da sem res šla, je bil pa jok. Počakal sem pol minute preden sem šla nazaj, od takrat dalje je hitro fertig, ker ve, da mislim čist resno. Z drugimi stvarmi je enako. Kar zagroziš, tisto naredi in to takoj, ko ne uboga. Triletniku še ne nese do risanke, če ga posračka dopoldan.

Lulanje po tleh, pljuvanje čaja ali v čaj ter finte, pri katerih popeniš so samo iskanje pozornosti. Vprašaj se, koliko časa mu posvetiš, pa odštej tistih čas ko peniš in nadiraš. Fant išče pozornost!!! To seveda ne pomeni da ga pohvali, ko zalije kopalnico! Ne, daj mu cunjo v roke in s totalno brezbrižnim obrazom povej, da to počenjo fantki ki ne znajo zadet školjke. Tebe to ne gane. Verjemi da bo nehal. Oblačenje in te fore – daj mu dosti časa in po pretečenem času še 5 min, nato pospravi zajtrk in pojdi. Ko bo ugotovil, da mami ne prosi več po par ur skupaj ampak res naredi kar reče, bo tudi on naredil drugače.

Čez noč noben otrok ne postane nemogoč mulc razen če so starši kaj zavozili. Vprašaj se raje zakaj je otrok v vrtcu “normalen” doma pa nemogoč. Verjetno zato ker tam MORA ubogat doma te pa ovije okoli prsta in ti ubogaš NJEGA. Vzgoja je res naporna naj se v vrtcu ubadajo z njo. Komaj čakam da gre v vrtec – kako nagravžno je slišati tak stavek. Če bi bila ti doslednejša in vztrajnejša ti lasten otrok ne bi zrastel čez glavo in ti vrtec ne bi bil v odrešitev. Če otroku v vsem popustiš postane hitro nemogoč in razvajen ampak še vedno ne čez noč, vseeno pa zelo zelo hitro. Všeč mi je tisti stavek, da instant vzgoje ni in da je treba nadoknadit, kar zamudiš ko se stalno nekam mudi.

Ja, so še majhni ampak iz majhenga veliko zraste. Prehodna faza? Ne bi se zanašala na to ker s tako tolažbo se nikamor ne pride. Lahko se rečeš še, da je glavno da so zdravi. Tudi to je sicer res, problema pa ne bo rešilo. Rešila ga bo vztrajnost, doslednost in tudi kakšna otrokova solza ker je mama tako hudi zoprna.

Meni je bilo čisto potiho tesno pri srcu, ko sem brala, kako ste stroge, vztrajne in dosledne. Mogoče zato, ker so mene tako vzgajali in se tega še dobro spominjam, pa ne z veseljem. Saj imate prav, red mora biti, ampak res so še majhni, se strinjam z gospo, ki je to napisala. Jaz se res ne spomnim, da bi imela z mojim takele težave. Bolj verjetno pa nisem porajtala nanje. Pomembneje se mi je zdelo, da sva se skupaj kaj igrala in pogovarjala, kot pa to, da je sam slekel srajčko. Počasi se je kar samo zapeljalo v pravo smer. Huda sem bila samo, če je namenoma kaj razbil ali razmetal, ampak ko je potem pritekel k meni, sem ga objela in mu lepo povedala, da ni prav naredil in da ne sme več. Nikoli nisem kuhala mule (tudi jaz brala v knjigi in se je obneslo).

Napisala sem samo moje razmišljanje, vsaka družina ima pač svoj red in nobeni ne mislim soliti pameti. Samo spomnila bi rada, da red ne sme preglasiti ljubezni. Pa lep pozdrav!

Se strinjam z ” zoprno “. Nekaj reda v našem življenju mora bit.

Moja soseda je prosila, če lahko pride v službo uro kasneje, ker ne more oblečt in obut svojega sina pravočasno!!!????

Moj starejši se je samo enkrat vrgel po tleh v trgovini ( vzroka se ne spomnim več ) in sem mirno šla brez njega iz trgovine. Zelo hitro je prišel za menoj in tega ni ponovil nikoli več.

Zadnja taka je bilo potegniti vodo po opravljeni potrebi. Zagrozila sem z 10 računi vsakemu ne glede čigava je krivda. Samo enkrat smo računali………prej sem pa prosila in opozarjala…………..

Vztrajna in zoprna, 1000 X imaš prav! Kot bi brala sebe. Res so majhni, ampak so mojstri izsiljevanja in te obrnejo v luftu.

Mule tudi jaz ne kuham, pokažem pa da sem jezna. Nisem jezna za vsako malenkost, tudi ne obljubljam za vsako pikico kar kazni, vedno razložim zakaj je nekaj treba ali se ne sme, ne prosim pa par ur, da se bo otrok oblekel. Ker vem da se zna sam že lep čas oblečt, to od njega pričakujem-vsak dan. Če mu kaj nagaja, vedno pride prosit, a mi pomagaš in pomagam. Ampak par ur nategovanja, a se bo oblekel ali ne ni pa nobeni stvari podobno. To ni več otroška igrivost ampak igra, kdo bo koga.

Srečujem ogomno od otrok izcuzanih mam, ki v merkatorju kupijo neskončno stvari ker tako hočejo otroci. Po pol minute dretja obupajo in popustijo – ker so majhni. So majhni ampak vzorci rastejo z otrokom vred. Danes hoče kinderjajce čez par let pa….

Zelo velikokrat otroka pohvalim in opazim kadar kaj naredi sam od sebe. Tudi po kreganju objamem, povem da ga imam še zmeraj rada da je moj ampak tako se ne obnašamo. Doslednost ne pomeni čustvene praznine in strogosti ki je sama sebi namen. Pomeni pa da obstajajo pravila igre ki jih je treba spoštovat. Kršitev nikakor ne pomeni da te zato nimamo več radi. Imamo, zato ti postavljamo pravila in meje in se ti ne pustimo navijat okoli prsta.

da si dosledna ni treba ,da si tudi groba do otroka.Vse se uredi na lep način.Otroco bolj spoštujejo deslednega starša , sem nekje brala…..

Načeloma sem seveda tudi jaz za red in doslednost – vsaj tako sem skušala ravnati, ko sem bila tudi sama mlada mamica. Oglasila sem se, ker je bilo iz prispevkov bolj čutiti “dresuro” kot ljubezen; bolj željo, da bi poznali “recept”, kako se naredi “priden in prijazen” otrok. Saj veste, da recepta ni. Pomembna pa sta ljubezen in dober zgled (ko je bil moj majhen, sem pogosto v njegovem obnašanju lahko videla svoje napake kot v ogledalu). Pomembno je tudi sprejeti, da je starševstvo kljub njegovi lepoti vedno tudi naporno in da je ni metode, ki bi nam ta “križ” odvzela. Pametno je spraševati za nasvete in brati strokovna mnenja, ampak odločiti se je treba s srcem. Ne mislim, da tega mlade mamice ne delate. Oglasila sem se zato, da bi ta vidik poudarila, glede na svoje izkušnje in izkušnje mojih znancev. Kjer so dali prednost ljubezni in zgledu, so bile otroške muhavosti res samo prehodno obdobje. LP!

Ko boste dojeli, da to ni zaradi tega, ker ste vi nekaj naredili narobe – pač pa zato, ker je to tista faza, bo vse lažje. Poznam zelo mao otrok, ki bi bili vodljivi brez večjih težav – in naš seveda ni eden takih, kje pa … in ko misiš, da je obdobje minilo, se čez pol leta pojavi novo, ker … je treba probat, če se je kaj spremenilo. Ne-ji, nagajanja, kontre so del odraščanja in vzpostavljanja lasten volje – zato je ne zatret, postavite pa meje, kako in kaj.

Kako delati in se obnašati, so punce že napisale, jaz dodajam le tole – ne pričakujte, da bo, potem ko boste vzpostavili meje in mislili, da bo pa zdaj na tem področju mir, res tako. Nekaj časa res, potem pa … kot da bi otrok povsem pozabil na to, kaj smo že “vzeli” … in te prešine – a nismo tam že bili? pa saj je že vedel, da to ne sme …
Meje je treba postaviti in jih redno nenehno BRANITI, napadi se vrstijo znova in znova, pri enih otrocih morda enkrat, pri drugih dvakrat, pri bolj trmastem in samovoljnem otroku tudi po 4krat, 5 krat, ko se dovolj utrudiš, pa ti “dajo mir” …

Mi postavljamo meje in dete ve, kje so … pa vendar se včasih spet znajdemo na začetku – morda si misli, da mora poskusiti, če se je kaj spremenilo … in potem “kasiram” pametne nasvete od nekaterih mamic, ki so pač postavile meje in je bil mir za vse večne čase, kaj delam narobe. Ker pač ne vedo, kako je imeti izredno vztrajnega otroka, ki kar čaka, da bom rekla samo za odtenek nekaj drugače, kot sem pred enim letom, pa me bo po glavi :)))

Ko se pojavi situacija – mirni vdihniti (10krat, če je treba) in reagirati, ne s pospeški, ker ne pomagajo (razen tebi, da se počutiš olajšano), pač pa z napotki. Če polula po tleh – naj počisti itd.
Lahko smo jezni, ni težava v jezi, tudi otroci so, težava je v nekonstruktivni jezi – jaz rečem: Zdaj sem besna ko ris nate, ker si naredil to in to, grem se v dnevno pomirit, ti pa ta čas pospravi za sabo …

Tudi mi smo že šli v vrtec v pižami.

Priden in prijazen otrok? Besede pridnost ne prenašam, ker je tako splošna, da je hudič, zame je pridnost to, da je pošten, da pospravi svoj “drek” za sabo, da ne izsiljuje in ni nasilen do živih bitij, da zna pomagati in priskočiti na pomoč, za koga drugega sem spada poslušnost, spanje od 20. do 8. ure, neugovarjanje, nedivjanje itd.
Prijazen otrok? Se pa naredi tako, da vidi našo prijaznost, ki ni narejena, kar pomeni, da priznamo svoja čustva in smo spoštljivi do njega tudi ko smo najbolj jezni. Ne maram prijaznosti skozi stisnjene zobe.

Strinjam se z Meto, da so otroške muhavosti prehodne – s to razliko, da so pri nekaterih orocih stvar 1 meseca, pri drugih 1 leta, pri nekaterih ponovnega “napada” ni, pri drugih pa je 3krat in v tem je razlika med otroci – od njihove volje in značaja …

Moja mami, ko ji pojamram, da smo spet na začetku glede obnašanja (ker imamo trenutno malo jezikalo :))), pravi – a ti misliš, da je to iz lufta pobral … jaz sem bila ista in sem pravzaprav še vedno, trmasta :)))) samo da zdaj pač ne jezikam naokoli, ampak svoje si pa nemalokrat mislim :)))) Zato pa me je trma pripeljala na Triglav in to dobesedno :))))