trma na pohodu
Moja 3, 5 letnica je začela trmariti…najprej se lepo igra,,potem pa rečem , da je treba večerjati in spati,, potem pa ona začne svojo trmo..
Ne bom, ne bom,,meče se ob tla,,grize, joka,,ne uboga, jo pošljem v svojo sobo, pa mi uide ven, pa jo vržem na posteljo, pa gre dol, pa se vsede na tla in ne vstane,,pa ::: skratka….ne uboga nič.
Kaj mi je storiti..
Predvsem je ne meči po postelji in ji ne pokaži, da te vrže s tira. Jaz trmo ponavadi ignoriram, pa kmalu spusti.
Če se to dogaja zvečer, ko ji prekineš igro z “neumnimi” opravili, pomisli, da morda še ni zaspana ali pa se zmenita: npr. še tole sestaviš, pa greva večerjat. Ne vem no, pri nas se da vse zmenit. Če se mu še ne gre spat, pač še malo počakava, slej ko prej pride in reče: mama, gjeva spat?
Predvsem poskusi zlepa.
naredita obred, ki se ga je treba držati do pike: tako ure kot postopka, kakšne pa bo, pa je odvisno od vas.
Predvsem pa – mislim, da vam bo pomagal 5 – 3 – 1 sistem. Ko se igra, je ne moreš kar tako prekiniti in misliti, da bo preprosto popustila brez upiranja, ko si ji vendar vzela neko ljubo aktivnost (ej to bi bilo kot da ti gledaš nanizanko, ki te ful zanima, pa ti mož 3 minute pred koncem ugasne teve in reče – alo v posteljo). Počasi jo vpeljuj v prehod v posteljo. Reci – še 5 minut do konca, potem še 3 minute do konca. Ko prideš do 1 minute do konca, reci: a si kaj razmislila, katere igrače boš povabila k sebi v posteljo? ali pa – še ena minuta, katero zgodbico bi danes prebrali? Ampak ko mine 1 minuta, je konec, pa če se postavi na glavo… In drži se teh minut 🙂
Ker je že velika, skupaj sestavita večerbni obred. Vprašaj jo, kaj bi jo zvečer spravilo v dobro voljo, da bi šla lažje v sanjsko deželo. Preberi knjigo Biba buba baja, tam je nekaj ljubkih primerov prstnih iger, ki so v resnici masaža in umirjanje skupaj s pesmicami.
3.5 letni otrok lahko že spremlja zgodbe v nadaljevanjih, vsak večer preberita eno pustolovščino – denimo kosovirja ali kakšne podobne zgodbice, ki so v nadaljevanjih.
samo ne je metat v posteljo in jo za kazen zapirati v sobo, ko je treba spat – bo še slabše.
T.
Pozdravljena maita1!
To sem skopirala od Karmen, ker mi iskalnik ne najde posta na katerem je bilo veliko napisanega na to temo.
Hvala Karmen in upam, da nisi huda, ker kopiram brez dovoljenja.
Avtor: Karmen M
Datum: 04-03-04 09:05
Dobrodošla v svetu otrok, ki odkrivajo svoj “JAZ”. Trma, ihta ali “ipika” ki jo izražajo naši otroci je odraz njihovega odraščanja. Prav zanimivo je, kako smo starši veseli prvih nasmehov, prvih korakov, prvih prespanih noči ampak trme…khmhkm… pa prav nič.
Naš pediater nas je pri pregledu ob enem letu v posvetovalnici vprašal, če naš Jaka že kaj cepeta. In ko sem odgovorila “seveda”, je rekel: “no potem pa je vse v redu z njegovim razvojem”. Ko me je zdravnik vprašal: “Ali že kaj kaže svojo voljo? Ali je priden? Kaj storite, ko je trmast?” Pa sem mu odgovorila: “Seveda je priden. Kaj pa je za vas pridnost ali porednost? To, da riše po stenah ali to, da spi pri starših v postelji ali to, da ne uboga, ko že tretjič pleza po stolu, da bi dosegel daljinca? Kaj je za vas izraz trma? Naš je priden, čudovit, nikoli ne uboga, cele noči se doji in zadnje čase se je začel metati po tleh, khkhmmm”. He, he,… se je režal… je rekel, da sem ena redkih, ki v tem ne vidi problemov… Potem pa je rekel, da je izražanje svoje volje od enega leta naprej celo zaželeno obnašanje, saj le tako kaže, da se otrok pravilno razvija… Ker otrok MORA iti čez to razvojno fazo. Eni prej, eni kasneje, nekateri bolj burno, nekateri manj. Bistveno pa je, da ga takrat razumemo in da ga ne zatremo. To seveda ne pomeni, da mu dovolimo prav vse, ker meje morajo biti postavljene. Kakšne pa so meje, pa je odvisno od posamezne družine.
Sama že iščeš možne rešitve. Predvsem pa ti svetujem, da ne prigovarjaj otroku, da se ne sme jeziti. Ker to pomeni, da naj jezo zatira. Temu pravim sama “pometanje pod preprogo”. To pa ni zdravo. Jezo moramo znati izraziti, pomemben pa je pravi NAČIN kako jo izražamo in kako jo usmerjamo. Eno, dve-letniku je vsekakor potrebno pri tem še pomagati in najboljše metode so preusmerjanje pozornosti. Kar pa je lahko (tudi fizično) naporno za nas starše in to od nas terja veliko več energije.
Tudi sama sem si pri prvem sinu, ko je bil star dve leti razbijala glavo, kaj hudiča delam narobe, da imam nemogočega otroka. Potem pa sem prebrala nekaj knjig (Raising your Spirited Child, Holding Time, Z otrokom lahko sodelujete, ABC odlične vzgoje, itd… ), opazovala druge otroke in njihove starše in ugotovila, da imam pravzaprav prav čudovitega sina. Bistveno je bilo to, da sem se naučila kritične situacije vnaprej predvideti in ga vnaprej opozoriti na dogodke.
Pomembno je, da kadar pride do (za starše in okolico) nesprejemljivega obnašanja, da se otroku pove: “tvoje obnašanje ni primerno in sprejemljivo, prosim pomiri se, da se pogovoriva” in ne narobe: “grd si, tako groznega otroka še v življenju nisem videl/a, ti si nemogoč,…” saj tako otroku jemljemo samospoštovanje in ga zatiramo. Absolutno tudi ne podpiram ignoriranja, saj le to sporoča otroku, da ni opažen, da je nezaželen in lahko je tudi nevarno. Kadar odpovedo vsi drugi ukrepi, otroka sicer ignorirajmo, a le kratek čas in v v naši družbi. Poleg tega mu vedno povejmo, da ga imamo radi, le da njegovo obnašanje po našem mnenju ni primerno. Te metode veljajo seveda za predšolske otroke.
No, vsi “recepti”, ki so veljali pri prvem so odpovedali pri drugi cepetavčici. Ona je začela relativno pozno, po tretjem letu, tako da smo najprej doma mislili, kako da smo super starši, da naša tamala nikoli ni trmasta. No, pa nam je tasrednja hitro pokazala zobe. Kadar se ona nekaj odloči, mora to biti TAKOJ in ZDAJ in če ni, potem renči (dobesedno), grmi, cepeta in laja. Včasih se hecamo in kadar je najhuje pravimo, da bomo dali kužka spat ven v kotlo in se hitro oglasi, da ona pa že ni kužek. Pri njej je najbolj učinkovita metoda t.i. HOLDING (Marta G. Welch – Holding Time, upam, da sem prav napisala), ko jo v napadu cepetanja zgrabim, tesno stisnem v naročje, odstranim od občinstva (v trgovini se zavlečeva v kakšno kabino za pomerjanje) stisnem k sebi v naročje in ji počasi, jasno in glasno dopovedujem, da jo imam rada toda njeno obnašanje (po mojem mnenju) ni primerno. Potem sledi poučna zgodbica “o punčki Marjetki, ki (opis trenutne situacije in možnosti rešitve, ki jih izbira sama). Ponavadi zadošča. In teh “napadov” je vedno manj… takole enkrat na dva meseca morda….
Vedno se držim tudi načela: kar ne želiš, da naredijo tebi – ti ne delaj drugim. In to velja predvsem za zatiranje, tepež in poniževanje. Na koncu je rezultat te metode le ta, da bo otrok preden stori nesprejemljivo dejanje le tega ne bo naredil zaradi strahu pred kaznijo ne pa zaradi nesprejemljivosti dejanja samega.
Torej zgoščeno, moji nasveti:
– predvidevajte vnaprej in preprečite ali preusmerite
– ostanite otroku v bližini (ignoranca ali izločitev lahko pripelje do poškodb in povečanja otrokove želje po pozornosti z neželjenim obnašanjem)
– dotikajte se otroka, objemite ga (kljub nesprejemljivemu obnašanju)
– dajte mu prostor in možnost, da izrazi svojo nemoč, jezo
– povejte mu, da naj preneha, če napad jeze traja predolgo
– pogovarjajte se z otrokom, v čem je problem
– uporabljajte mehak, miren glas (ne vpijte in ne jezite se še vi) ko govorite otroku
– poskrbite, da bo otrok jasno poznal vaša pravila (ne teči čez cesto, ne dotikaj se posode na štedilniku, ne riši po stenah,…)
– med napadom otroka spomnite na pravila, ki jih imate postavljena v vaši družini
– ko ste v javnosti se ne ozirajte na druge (pametnjakoviče) v okolici. Poskrbite zase in za svojega otroka, drugi ljudje niso važni.
– tepež ne učinkuje ampak samo dodatno okrepi in oteži težo čustev v dani situaciji
– prilagodite se situaciji – možnost ki ponavadi dobro učinkuje ne deluje vedno
Kako preprečiti napade trme:
– večkrat povejte svojemu otroku, kaj in kdaj dela prav (večina izpadov prihaja iz klica po pozornosti staršev, četudi negativne. Zakaj je veliko napadov trme ravno v trgovinah? Ker smo starši skoncentrirani na iskanje izdelkov, otroka pa kar pozabimo, vidimo ga da je poleg, to pa je tudi vse…)
– poskusite poiskati dobre plati značaja v vašem otroku in ga spominjajte na to (npr. danes si tako prijazno pobrisal tla po kopalnici za seboj)
– učite ga odgovornosti (če v ihti razmeče sobo, naj jo nato tudi pospravi. Pri tem mu pomagajte in mu ne očitajte)
– če pride do izpada, naredite “zaključek” dogajanja (objemite otroka, povejte mu, kaj je delal narobe in mu dajte vedeti, da ga imate vseeno radi)
– pripravite se za naslednjič
– poskrbite tudi zase (napadi trme so izčpljajoči za vse – tudi za starše, privoščite si toplo kopel ali hiter sprehod skozi gozd)
No, naš najmlajši je začel tudi zgodaj, pri enem letu. Sedaj, pri dveh letih smo čez najburnejše obdobje že mimo (ko se pri nekaterih šele začenja). Če mu nekaj ni uspelo za kar se je odločil, se je (previdno) zvrnil na trebuh in pocepetal z rokami in nogami in zakričal, da je šlo skozi ušesa. Vem, da je njegova jeza izvirala predvsem iz občutka nemoči, ko je želel prehitevati to, kar se je v svoji mali glavici odločil, pa motorično še ni bil dovolj spreten, ne pa iz njegovega značaja ali trmoglavosti (kakor nam drugi radi okarakterizirajo) otroka. Ker v tem ne vidim več problema – nimamo več težav.