Khaled Hosseini: Tek za zmajem

Prav dobra knjiga o Afganistanu in njegovih ljudeh, a malo preveč “srce parajoča”, da bi jo vzeli čisto zares.

Več pa na hermioninem literarnem blogu.

Davorin Lenko: Telesa v temi

O kresnikovih nagrajencih se vedno krešejo mnenja. Vsako letos skušam prebrat vsaj zadnjih 5 nominirancev. Tokratni nagrajenec me na nobenem nivoju ne prepriča, ne pritegne, niti do tega ne pride, da bi me razjezil. Če ne bi bila poklicna nuja in če ne bi bila edina knjiga, ki jo imam trenutno na razpolago, je najbrž ne bi nikoli prebrala do konca.

Ja, ta Lenko meni tudi nekako ne gre najbolj – se že dva tedna mučim z njim, pa še kar nisem pri koncu … In ne gre za to, da bi bilo kakšno posebej zahtevno branje, samo blazno dolgočasno, nič me ne vleče naprej, kakšnih prevelikih slogovnih užitkov pa mi tudi ne nudi. Nekako brez prave energije. Saj verjamem, da če greš secirati ta roman po segmentih literarne teorije, dobi morda dobro skupno oceno. Ampak kot celota pa se mi zdi bled, neprepričljiv in rahlo posiljen. Žal.

Avraham Azrieli: Jerusalem Assassin

Tale vohunski triler mi je prišel v roke po naključju in je časovno docela primeren in enako docela neprimeren za branje, saj se ukvarja s prepucavanjem med izraelskimi in palestinskimi obveščevalnimi službami, obenem pa še med različnimi frakcijami.

Poteka na ozadju resničnih dogajanj, vse od konca 2. svetovne vojne pa do atentata na izraelskega premierja Jicaka Rabina. Absolutno napeta vohunka & absolutno napet triler, sploh ker je v igri toliko različnih akterjev – seveda pa se, tako kot je v svetu obveščevalnih služb v navadi, bolj malo dogaja na osnovi kakršnih koli etičnih načel. Ljubiteljem tega žanra toplo priporočam, sama pa se bom vsekakor lotila ostalih knjig tega avtorja. Bralci z Goodreads mu za vse romane podeljujejo visoke ocene – upravičeno. Kako, da se mi je avtor doslej izmaknil, mi ni jasno, saj je res odličen, med hitrim brskanjem pa nisem pa opazila, da bi bil prejemnik katere od bolj znanih nagrad v tem žanru. To bom vsekakor opravila po vrnitvi z dopusta.

Kate Atkinson: Emotionally Weird in One Good Turn

Če hoče človek ziheraško izbrati branje za dopust, so knjige Kate Atkinson primerna izbira – zanimive štorije, dobro napisano & še debele za povrh 😉 Tako je tudi s tema dvema, osebno mi je malo bolj sedla One Good Turn. Ker grem zdajle plavat, o vsebini ne bi – so pa njene štorije precej raznolike in zato vselej presenečenje, navadno zelo prijetno.

Ravnokar odložila tri:

Richelle Mead: Zlata lilija – še ena iz serije mladinskih vampirskih.))), nič posebnega, ampak včasih paše.

Isidora Bjelica: Spas – opisuje osebni boj z rakom- na sredi odložila, ker je čisto preveč boga in vere, to mi pač ni.

Bonet Blai: Morje – še ena, ki je ostala neprebrana – očitno tole vreme vpliva name bolj, kot sem mislila:(((. Bo počakala na lepše čase.

Zato sem prešla na lažjo literaturo: Joy Fieding: Zdaj jo vidiš. – psihološka drama s presenetljivim koncem (take imam najraje).
:

J.A. Redmeski – Tvoja za vedno

Camilla Läckberg – Angel smrti

Obe knjigi sta super.

Liane Moriarty: Vse za ljubezen

Plaža, pa ji recimo tista fina peščena, ne kamenje, ob katerem ti zakrvavijo podplati (oz. bralne brbončice :). V izvirniku The Hypnotist’s Love Story, morda kanček manj oguljen naslov – vsekakor škoda, ker vsebina ni tako oguljena, kot to obljublja ta neposrečeni naslov. Vsako poglavje se začne s citatom in med njimi je tudi nekaj biserov oz. zanimivosti, npr.:
Ne pomislite na psa! Pomislili ste na psa, kajne? Prav zato je tako pomembno, da previdno izbiramo besede, ko dajemo sugestije. Temu pravimo zakon nasprotnega učinka. Domišljija se ne zmeni za besedico ‘ne’, temveč sliši samo besedo ‘pes’.
Ker me hipnoterapija zanima, mi je bila knjiga zanimiva predvsem s tega vidika; všeč mi je bilo tudi to, kako junakinja na lastni koži izkuša stvari, o katerih je mislila, da jih je že “prerasla”. Sama ideja o zalezovalki je super, žal pa se mi zdi, da je na koncu s tem preveč na hitro, filmsko opravljeno. Glede na prej zastavljeno globino zalezovalkinih težav je preveč pravljično, da se po tistem, ko trešči na dno, niti enkrat več ne zlomi oz. se ji ne zalomi. Zasvojenosti se na dajo takole filmsko rešiti, sicer bi bilo na svetu mnogo manj zasvojenih in mnogi psihoterapevti bi ostali brez službe (pa tudi podporne skupine, kot je AA, ne bi obstajale).
Konec precej pokvari siceršnji soliden vtis (beri: tveganje za nastanek sladkorne bolezni). V celoti sem imela občutek, da knjigi nekaj manjka, nekaj sem pogrešala, čeprav ne znam točno povedati, kaj. Nekakšno globino, prepričljivost, morda več “mesa in krvi”.
Vendarle pa gre za lahkotno branje, in v tem rangu je knjiga po mojem mnenju med najboljšimi.

Presenetila me je z jezikovnega vidika. Lektorsko je knjiga zelo dovršena, malo takih! Res malo napak, minimalno škratkov itd. Tem bolj me je vrglo iz tira vsakič, ko sem naletela na dobesedni prevod, kar se tiče slovničnega časa. Angleščina ima pač svojo logiko sosledja časov, ki lahko deluje zelo nenaravno in zavajajoče, če čase v slovenščino prenesemo “dobesedno”. Primeri:
Meje so obstajale zato, da bi jih prečkali. (Gre za splošno misel, torej: Meje obstajajo zato …)
“Ni moj očka,” je dejala. Opazila je, da je stiskala zobe, zato je skušala sprostiti čeljust. (da stiska zobe)
Njene sanje so bile žive in neskončne. Vedela je, da je sanjala, in skušala se je zbuditi, da bi se končale. (da sanja)

Prav tako presenetljiv je bil pogojnik za izražanje pretekle navade:
Ko je Ellen govorila o svojem delu, je nagnil glavo na stran in se ji potrpežljivo, stričevsko nasmihal, kakor da bi bila prisrčna deklica, ki blebeta o pravljičnih princesah. Potem bi pripomnil nekaj duhovitega in zbadljivega, kar sicer ne bi zanikalo, da obstajajo pravljične princese, pač pa bi zabavalo odrasle. “Ellen ima diplomo iz hipnoterapije,” je govoril ljudem … (>> Potem je pripomnil kaj duhovitega …, kar sicer ni zanikalo, …, pač pa je zabavalo odrasle.)

Še ena čudna reč: … da je brokoli tako zelo sovražila, da ga niti pogledati ni morala, in da je bila zaljubljena v glavnega igralca …

Negacija morati je ne smeti/ni treba, v konkretnem primeru gre seveda za moči, ni mogla. Would for expressing past habit (in sequence of tenses) je snov srednješolske angleščine, v slov. pogojnik te vloge nima, glede sosledja časov pa smo zelo navezani 🙂 na sedanjik (poglavju srednješolske angleščine, ki poudarja angleška pravila v zvezi s tem, se reče reported speech, seveda pa sosledje časov ni vezano izključno na odvisni govor). Tovrstne “hude” napake (hude se mi zdijo predvsem z vidika, da slovenščina takih tvorb ne uporablja; če rečemo: On bi vsako jutro šel v trgovino, razumemo, da je to njegova želja, ne pa da je v resnici imel navado vsako jutro hoditi v trgovino, in za to razumevanje ne potrebujemo jezikovne izobrazbe, če nam je slovenščina materni jezik) sem seveda že kdaj opazila, običajno pa so pospremljene z množico drugih napak (od vejic do sklonov in spolov itd.), zato pravim, da so me resnično presenetile glede na siceršnjo dodelanost lekture. Kot prevajalca te zanese, da slediš izvirniku, kot lektor pa moraš brati ne le kot “pravopisnik”, temveč tudi kot nekdo, ki mu je slovenščina materni jezik. K temu veliko pripomore branje kakovostnih (bodisi izvirnih bodisi kakovostno prevedenih in urejenih) besedil.

Čaka me še knjiga Moževa skrivnost iste avtorice. Pravkar pa sem zaorala v Neutonjeno dete (Michelle Lovric) – za zdaj obetavno.

Eva Pacher: Ta čudoviti klon

Po dolgem času in odlašanju, tudi zaradi pomanjkanja časa in v prvi vrsti lenobe, sem vzel v roke, avtorice Eve Pacher buklo »Ta čudoviti klon«.

Ne preveč debela, za branje udobna knjiga me je s svojo vsebino osupnila že kar od prvih strani naprej. Spretno napisana, v jeziku in uporabi besed dokaj neobičajno, ampak hkrati pričakovani opisi spolnih postopkov so v določenih delih naravnost pretresljivi. Sčasoma se vsebine privadimo in začnemo uživati v bravurah avtorice, kot tudi ob spolnih praksah, ki se pojavljajo ena za drugo. Osebno nisem prepričan, da je katera izpuščena in knjigo navsezadnje lahko uporabimo tudi kot priročnik ali opomnik pod rubriko: Kaj še nismo počeli.

Toplo priporočam, tudi za na plažo, pogrelo vas bo zunaj in znotraj v še tako slabem poletju.

(Za občutljive dušice se svetuje previdnost)

G.

Odložila: Slavko Pregl: Kukavičje jajce

Pregl je sicer zame eden redkih avtorjev, katerega knjigo bi kupila, ne da bi sploh vedela, o čem piše. Doma imam večino njegovih mladinskih del in tudi Razkošje v glavi (kratke zgodbe za odrasle). Knjige, prebrane tudi po desetkrat – vsakič z užitkom. No, redni člani tukaj itak veste, da je to moj priljubljeni avtor.
Kukavičje jajce pa je po mojem tudi v zbirki njegovih del “kukavičje jajce”, nekaj, kar odstopa od drugega, in sicer navzdol. Prebrala sem resda le dobro četrtino, zato vsebine ne morem komentirati in dopuščam možnost, da v nadaljevanju prinese kaj presenetljivega. Sama po sebi me dotlej ni dovolj pritegnila, da bi zaradi nje brala dalje. Predvsem pa me je odvrnil slog. Briljanten humor, ki ga sicer pri Preglu obožujem, v tej knjigi ni našel mesta; navsezadnje je vsebina resda taka, da najbrž ni združljiva z njim; a brez njega se mi je slog zdel čisto brez soli. Ni smeha, a tudi “solz” ne (pa seveda ne mislim, da bi hotela kakšno solzavost), slog mi deluje brezčuten, površinsko podajanje brez globin, ki vzbujajo razmislek, pobožajo bralne brbončice, skratka, bralca nekako ču(s)t(ve)no angažirajo. Začutila pa sem, da je bolje, da knjigo odložim in Pregla ohranim med svojimi favoriti kot humorista in mladinskega avtorja. Glede na to, da imamo pri nas zelo malo dobrih humoristov (pisateljev), se čudim ambiciji, da bi posegel v vode, kjer imamo nekaj odličnih avtorjev in ki jih preprosto ne čutim kot “njegove”. To je pač le moje mnenje. K temu, da sem knjigo odložila, je malce pripomoglo tudi to, da so mi v oči skakale napake, kot je hči v tožilniku (v prebranem delu besedila dvakrat, morda bi morala reči obakrat; npr.: da ima hči), s čemer (orodnik: s kom ali s čim – že v vprašalnici je isti predlog in ista črka, čudno, da je to tako pogosta napaka – res pogosto in marsikje vidim s čem, s čemer, z ničemer …), manjkajoča vejica pred dostavkom (mogoče najprej tebi Miha). Ne pravim, da je v knjigi veliko napak, priznam pa, da so me te osnovne res zmotile. Poklicna deformacija – kdor je nima, naj to mirno ignorira.

Jaz pa bom čakala na še kakšno novo Preglovo knjigo in držala pesti, da bo humorna.

A. S. A. Harrison: Tiha žena

Na naslovki piše “Šokanten psihološki triler o prevari, zanikanju in dvoreznem maščevanju”. Zveni kot opis filma, kajne? In film bi bil res tak, sploh če bi bil dobro posnet. Na koncu je kar dober preobrat, ki pušča tudi nekaj manevrskega prostora za lastno interpretacijo. Spet lahko rečem – v rangu plaže zelo dobro. Ne bi pa rekla temu ravno triler ali celo kriminalka, daleč od tega. Bolj drama, psihodrama (no, saj so vse take :).
Eno od sporočil romana je, da nihče ni tako srečen, kot si domišlja; in glavna junaka, mož in žena, sta resnično polna iluzij o lastni sreči oz. o tem, da je njuno življenje prav fino tako, kot je, da ni s tem in onim nič narobe, skratka en sam beg pred vsakršno zunanjo in notranjo realnostjo. Posledice so neizogibne in ob tako hudem zanikanju tudi neizogibno usodne.
Pripovedni tok ni ravno “napet”. Pravzaprav teče zanimivo počasi, ne uporablja literarnih prijemov, ki bi držali bralca v napetosti (npr. konec poglavja tik pred nekim velikim dogodkom). Dramski vrh, ki je v odločitvi junakinje –

pozor, spojler –
da se partnerja znebi –

je nekako zakrit, neizdelan, z njim je na (pre)hitro opravljeno, tako da doseže prej antiklimaks kot vrhunec. Motili so me tudi deli knjige, ki se berejo kot dokumentarno oz. strokovno gradivo, kot terapevtska literatura (celo z oštevilčenim naštevanjem). Tako kot so literarno šibke zgodbe, ki ti postrežejo: Bil je visok, temnolas, prijazen, duhovit … itd. – ne da bi si lahko bralec ustvaril kakršen koli vtis sam – me je tudi v tem pogledu motilo, da je bilo tako zelo na pladnju povedano (obenem pa preveč strokovno; le kaj naj v tovrstnem leposlovju počnejo besede, kot sta apoteoza in idiosinkratični?), kaj je s kom “narobe”. Nekaj rahlih “čudnosti” pa je bilo najbrž pridobljenih/izgubljenih s prevodom? Recimo: Za nerazumevanje [družinskega nasilja] obstajajo razlogi onkraj njene lastne navade samokontrole: Ni idealistka. Ali: Ko omeni ribe, se ji oči nagubajo … (Srhljivo. :)) Ali: Oprosti, da te nikoli nisem poklicala nazaj. In poleg “visokih” besed, kot je apoteoza, so po drugi strani tu “glupe” školjke in čeki “za podpisat” pa kapa s “šiltom” in “prenašati naokoli” …

Knjiga se utegne nekomu, ki išče le razvedrilo, zdeti malo prepočasna ali pretežka, zahtevnejšega bralca pa bo morda zmotilo kaj od naštetega. Škoda, da liki niso psihološko bolj izrisani namesto šolskega podajanja – to bi knjigo dvignilo nad plažo. Ne glede na vse pa očitno privabi dovolj bralcev – morala sem si jo rezervirati.

Priporočam vsem, ki berete lahkotn(ejš)o literaturo; morda v (samo)kritični razmislek tudi drugim bralcem, zlasti pa vsem tihim ženam, ki jih je pri nas ohoho.

Drago Jančar: Maj, november

Precej netipični Jančar – v bistvu parodira našo (tajkunsko) realnost in izgubljenost mladega človeka v kaosu tranzicije, hiperkapitalizma in propada vrednot. Avtor prižene pasivnost protagonista do take mere, da se vprašam, ali ni tudi to samo po sebi parodija na to, čemur Mazzini pravi kriza slovenskih književnih junakov – večna pasivnost. Razmislek o tem in še čem vzbujajo tudi pasusi, ki “dišijo” po Cankarju. Roman se prebere na mah in pusti vtis.

Priporočam tudi tistim, ki vam Jančar ni pri srcu, češ da je pretežak ali premoreč. V tej knjigi ni težak in ne moreč – oz. samo toliko, kolikor si zraven bralec to sam interpretira.

Jane Austen: Mansfield Park

Tole pa ni šlo.
Razlog je bil glavna junakinja, ki je precej drugačna od Elisabeth iz Prevzetnosti in pristranostii ali Eme iz Eme. Vse skupaj me je spominjalo na prefinjeno zgodbo o Pepelki.

Več pa na hermioninem blogu 🙂