Tukaj sem !!!
Dobro jutro, prijatelji gmajnarji!
Tukaj sem, z vami, vedno, le oglašati se vedno
ne morem, ker ne zmorem. Bodisi da mi zmanjka
časa, bodisi, da sem s svojim občutljivim počtujem
bolj v nadlego kot v zabavo. A stvari se počasi normalizirajo, četudi ni sonca, je dež, ki meni prav tako leže na srce. Ni mi odveč, ne spravlja me v slabo voljo, ne tlači moje psihe. Dež imam rada. Dež je tisti, s katerim se tako rada pogovarjam. Dež je tudi tisti, ki mi prinaša silhuete sleherne osebe, ki mi je ljuba, ki jo imam rada, s katero želim biti… dež je tisto, kot je sonček … brez njiju ne moremo. Kakor moč sonca spremlja potenje, vročino, bleščanje v oči, nezmožnost drugega, kot posedanja v ležalniku in pitja oranžade, tako spremlja dež njegova sivina, njegova hladnost in mokrota, v kateri se tako prileže stisk hrbta k topli peči, kozarček kuhanega vina ali šilce žganjice …. Zato imam jaz rada tudi deževne dni.
Nekoč mi je Saško zapisal, da sem “rain womman” … morda, kdo bi vedel. Takrat sem spoznala v živo ljudi s tega foruma in tako prijetni smo bili vsi, tako sproščeni smo bili, tako simpatični smo si bili drug drugemu, vsaj tako je bilo čutiti, da sem potem v dežnih kapljicah, ki so polzele po šipah, iskala obraz slehernega od vas …. in ga našla. Zaprla oči in se z njim tisti hip pogovarjala.
Tudi danes je deževno jutro, jutro, v katerem že od zgodnjih ur skušam postoriti po hiši, kar je najbolj nujno, da se potem vsedem in delam….. a prej se vam moram oglasiti, da vas pozdravim in da ne pozabite name. In ker sem v fazi prebiranja knjige “12 preprostih skrivnosti do sreče”, v kateri nam Glenn van Ekeren predstavlja tisto enostavno srečo, ki jo ima čisto in popolnoma vsak, le zavedati mu je je potrebno, le odstreti tančico do nje in jo ima, jo vidi, se je je lahko oprime, jo lahko drži v dlaneh in ponudi še drugim, da, iz te čudovite knjige vam za tole lepo dobro jutro prinašam sledečo misel, ki je vpisana pod temo “resenetljivo dejanje sočutja”:
———-
“Kako daleč boste prišli v življenju, je odvisno od tega, kako skrbni ste do mladih, kako sočutni do starih, kako usmiljeni do tistih, ki se prebijajo s težavo, in kako strpni do šibkih in do močnih. Kajti v svojem življenju boste vse te faze zagotovo tuid prehodili.”
(George Washinton Carver)
———–
Enostavno, prijatleji, ne morem mimo globokega spoštovanja do človeka, ki je to fazo, ki jo opisuje, preživel in nam njeno rdečo nit v tej zapisani misli zapustil. Dolgo že hodim v tem življenju in sleherno jutro, ki me spravi pokonci, sleherna noč, ki me zaziblje v sen, me naučesa novega, mi ponudi novo misel v razmišljanje. Par dni nazaj sem bila prav zaradi nekoga, ki me je skušal spraviti na kolena, dotolčena, žalostna, jokala sem. In ko sem izjokala svojo nemoč in svojo bolečino, sem morala stopiti naprej. Zahvala gre moji prijateljici, ki mi v takih primerih stoji ob strani in me spodbuja, me bodri in mi vedno znova in znova daje občutek, da imam svojo vrednost, ki je ne smem pustiti potlačiti.
In ko sem danes prebrala še gornjo misel, sem spoznala, da je bila moja žalost in moja nemoč nečemu le v korist. Mojemu lastnemu spoznanju, da ljudje, ki so na določenih položajih in imajo “svojo namišljeno moč in so v poziciji, ko se lahko nad nekom drugim rahlo izživijo”, žal le nimajo nekih osnovnih lastnosti človeka – skrbnosti in strpnosti do šibkih v trenutku, ko le ti morda to potrebujejo, razumevanje za tiste, ki so na poti težav in ki se soočajo s tistim, kar življenje prinaša – njim in njihovim najbližjim. In predvsem jim manjka vpogleda v jutrišnji dan, ker preveč živijo samo za trenutek, ki jim je povzročil nelagodje in neprijetnost. In to napako sem naredila morda tudi jaz pred parimi dnevi. Zavlekala sem se v kot in jokala, kar bi morda bilo že v redu, če ne bi naredila še drugih napak. A kot že rečeno, imam prijatelje, da, imam jih, ki mi znajo povedati, da ne ravnam narobe, da so stvari take, kot so. In hvaležna sem jim.
In hvaležna sem vam, tu gori, ker vas imam. Ker ste mi neke vrste prijatelji tudi vi vsi, ki se tukaj pojavite, ki napišete par vrstic, v katerih človek najde smeha in veselja, zadovoljstva, morda za hipec še česa več.
Zato, prijatelji, imam res rada tudi dež. V vsaki dežni kapljici najdem vas: od prenekaterega njegov obraz, njegovo dlan, od drugih njegovo tiho in nezaznavno silhueto… a najdem vas vedno !!!!
Bodite mi danes lepo in dobro.
Mojemu zajčku, moji severnici, moji Niobčiki pa – ah, spešl cmočka, ker ste …. hm, no ja, recimo temu tako…. ker ste jokale z menoj. Tudi jokati v družbi je kdaj pa kdaj prav odpočito !!!!
…….. našemu črnemu vragu ……!!!
Kad tražiš iz nećega spas,
nazovi jedan broj,
saznat češ, da je njegov glas,
tvoj jedini i istinski spas ……….
Heh, heh, heh, a mi je ratalo, anede? Pokličem jaz, slišim glas in bila sem boljše volje, res no, verjemite mi!!! Glas prijatelja v tistem trenutku, ko to potrebuješ, je kot kozarec vode, ki ti jo nekdo ponudi v puščavi, kjer se ti prikaže fatamorganska oaza. V hipu vse izigine, kozarec vode pa ostane….
Pismo, končati moram, moram svoje misli preliti na drug papir. Imejte se lepo in čauči!
… ha, ha, ha, kot iz škafa, ne de? Ampak, jaz sem
vseeno zadovoljna, verjemi mi, moj mili Jani, ali pa
tudi ne.Odloči se!! Pismo, ej, a, ultimat, a ???
ooooMarijaaaaaaaaaaaa ..lepo te je spet brati! IN ko te ni veliko manjkaš,manjkaš meni manjkaš ostalim…Brez tebe ni vse…brez tebe ni nič!!!
me veseli ,da si premagala stvari,me veseli da si v vsem tem našla in imela nas pred očmi……
Ti bom povedala svojo štorijo..Seveda povezano s teboj draga moja…
Kličem in kličem pa enkrat zasedeno,enkrat nedosegljiva..no končno mi rata…
Dober dan! Ja dober dan,se oglasi glas na drugi strani! Kdo pa je? Brz praša tist tvoj glasek!Ja kaj kdo je,ja Muca a nee….pa prosim ne me hecat! heheh se zasmeji tisti glasek….ampak to bo pomota.Le kakšna pomota,de Marija ne me hecat!A me res ne poznaš več?
Pa pravi tisti glasek…ne ne resno,očitno je prišlo do napake..ampak jaz se še kar naprej smejim..ma Hecna si veš to?!! Ji rečem…..Ampak tisti prijazen glas mi še kar naprej govori…Resno,ne poznam vas,ampak vidite kako se stvari lahko nepredvidljivo zasukajo..Pa tako hitro je to lahko.Tudi meni se je parkrat to zgodilo…Jaz kar verjeti nisme mogla..Pa saj mam pravo Marijo v spominu,sam gumbek prtisnem in že kliče….Heheheh
Ojej kako mi je blo nerodno,ni za povedat! Ampak ta prijetna lady,je še kar debatirala naprej z mano.Tako da ko sme nehala nisem vedela al je hec to al res.Pa še nekaj..Čisto tvojo štimo glasu je imela..ČIsto tisto tvojo prijetno toplino glasu-zato me je zbegalo.In kar en čas nisme mogla verjeti,da sem se res ušetal..Kako je do tega prišlo,mi ni jasno..Res ne..Je pa zanimivo,kajti še ko sedaj preverjam al številka drži al ne…..mi potrdi,da si ti tista prava…heheheh
Zgodbica,ki je resnična in nevem kaj mi hoče povedati.Nekaj že..ampak le kaj?
Priznam nikoli s emi kaj takega še ni zgodilo:če je slučajno rpišlo do nakape,sem se takoj opravičila in stvar končala…Tukaj sem pa kar debatirala in debatirala..hahah Ohh Marička moja..LUpčka in Močan,močan objem!!!!
Sam da si nazaj!!!!
Lahko rečem le uhhhh in ohhhh…meni se zdi dež,zelo čaroben,tisto močno padanje je zame najlepša pravljica…..
Sprehajati se v dežju..uhhhhh nesmem pomisliti,kerme kar zmrazi od vsega lepega…….. lahko z dežnikom ali brez…Ojej!
Kaj naj rečem dež je zame resnično veliko lepši kot vroče sonce…..
Pa tisto…Poljubi v dežju..pa mokre ustnice,
pa mokra majčka pod zagretim telesom..ojej!
Moram nehat,če ne bo hudo…..
In tista moja želja …na dežju ostaja mogoče se kdo spomni…daleč nazaj smo o tem pisali..No pri meni je še neizživeta…upam da enkrat bo!!! Namreč ŽELIM SI:::::……
Oh ti dež……res je lepo!!!le padaj padaj mili dežek………
Ej, Mucica moja, z vso gotovostjo, kar je premorem,
lahko “v živo” trdim, da nisem jaz s teboj debatirala, res
ne. In to zato, ker nisem bila sposobna zadnji teden
debatirati z nikomer. Me je ja zaječk poklicala, pa nisva
dolgo debatirali, nisem mogla. Sem imela cmok v
grlu in takrat pač ne morem govoriti. Sploh pa ne, da bi
govorila tako, kot opisuješ ti. Skratka, še so dobri ljudje
na tem svetu, še razumejo drug druge, ne de? Muca,
hvala ti za vse. Cmočka, objemčka, tesnega, milega,
nežnega!
…… da, da, da, yeeeeeeeeeesssssssss,
yeeeeeeeeeeesssssssssss, ljubi te v dežju,
na mokri mladi trati …….. ljubiti s v dežju, brez
sramu, brez zadržkov, samo …….. ljubiti se v
dežju ……………. !!!!!!!! jaz se spominjam Muca,
ker so to…….. moje želje ………..
Hihihi kako sva si podobni…..
Uh bi še debatirala tukaj in tam na oni strani..Pa moram kuhat! danes kuham skoraj za celo hišo…..Moram..zato ker ,so vsi zboleli tam gor!čau čau..se pišemo beremo proti večeru kaj…Čuči in lep deževen dan….vsem skupaj!
naj vam vsaka kapljica dežja,ki vas nežno zadane,zapoje najlepšo melodijo živlenja…..
Naj vam pričara vse lepo…jep vse to in še več je v vsaki kapljici,kapljici živlenja…:)))
Rain womman,dež ni nekaj kar bi bilo treba odklanjati,sovražiti,ker oblaki zastirajo sonce.Deževati mora,da kaplje operejo prah,umazanijo,ki se nabere v suhih dneh.Dežne kaplje očistijo vsako mesto na katero jim dovolimo vstopiti.Njihova pot ,ko pristanejo na steklu in počasi drsijo po njem pa nam nariše silhuete,ki skupaj s sanjami preidejo v srečo.
Hhhhhhhhhhmmmmmmmmmmmm?????????
Hay, dušo moja, srce zlato, ljubavi …… cmočka
tudi tebi !!! Danes sem srečna, sem zadovoljna,
sem … sem….. sem … razigrana, tako vesela,
da, tudi regrat sem nabrala, pripravila dobro kosilo …
v tem dnevu mi je bilo enkratno in čudovito. In moji
macesni se počasi odevajo v zeleno, zamisli si ……
samo zamisli si milino in pogled na to bogato in
polno dejavnost narave ….. in veter je pel pesmi v
drugačnem tonu ….. in ptica je letela tako visoko pod
nebom, da je bila komaj opazna ….. in pogled je segal
tja daaaaalllllleeeeeeeččččč, daaaaaaaleeeeeč, v sončno svežino, v gore in planine, odete v rahlo snežno odejo, od katere je vel hlad … in moje srce je pelo v ritmu sambe…