Lep pozdrav vsem, ki berete mojo zgodbo. Rad bi vam predstavil mojo pot do Slovenije in vam poskušal razložiti, zakaj se begunci tako bojimo tega, da bi bili deportirani nazaj na Hrvaško.

Ko sem iz Bosne prvič vstopil na Hrvaško, sem potoval z večjo skupino, v kateri so bile poleg mene večinoma ženske. Pred policisti jih je mnogo molčalo, nekaj pa nas je spregovorilo in prosilo za azil. Zaradi tega so nas brez milosti pretepli, pri miru pa so pustili le tiste, ki si za azil niso upali prositi. Vzeli so nam mobilne telefone in denar, ter nas preiskali; nekatere izmed žensk so preiskali celo v intimnih predelih in jim odvzeli denar, ki so ga skrivale v spodnjicah. Noč smo preživeli na policijski postaji brez hrane ali vode. Prav tako nam niso vrnili naših telefonov ali denarja, ko so nas naslednji dan odpeljali v gozd in nas tam pustili. Hoja nazaj v Bosno je bila mučna, ker nisem poznal poti.

Drugič sem vstopil na Hrvaško po štirih dneh hoje po gozdu, ko sta nas ustavila dva policista in policistka. Naložili so nas v kombi brez oken, tako da nisem videl, kam nas peljejo. Ko se je končno ustavil, sem mislil, da smo prispeli na policijsko postajo, vendar je prišlo le do izmenjave voznikov. Spet sem poskusil zaprositi za azil in spet so me pretepli. Tokrat so policisti nosili maske. Zopet so nas odpeljali v gozd, tokrat v bližino reke, ter nam povedali, da je to pot v Bosno. Tokrat sem bil prvi, ki so ga preiskali: vzeli so moj telefon, bančno kartico in denarnico. K reki so nas odpeljali v parih, tako da sem do reke prispel z arabskim moškim. Reka je bila velika, prav tako ni bila le ena, temveč dve. Policisti so naju potisnili v vodo, da bi jo prečkala. Ker nisva znala plavati, v reko nisva želela. Zaradi tega so na naju policisti, ki so se vrnili z naslednjim parom, tudi opozorilno streljali. Zato sem zabredel in upal, da me ne odnese. V reko so policisti odvrgli tudi moj telefon in denarnico, tako da sem se v Bosno vrnil brez vsega.

Šele moj tretji poskus vstopa na Hrvaško je bil uspešen. Tokrat sem bil aretiran šele v Zagrebu, kjer so me odpeljali v zaprto celico, nato pa še na policijsko postajo. Tam sem bil pridržan tri dni; dobil sem le vodo in kruh, s policisti pa zaradi strahu nisem komuniciral. Premeščen sem bil še na dve drugi policijski postaji, šele nato pa so me namestili v nastanitveni center. Ker sem se bal, da me bodo spet deportirali, nisem zaprosil za azil. Tja so me pripeljali s kombijem in ko sem želel zapustiti vozilo, so me policisti ustavili ter me odpeljali v ločeno sobo. Odvzeli so mi prstne odtise, brez da bi mi objasnili zakaj. Povedali so mi le, da bo zame to boljše, kot pa če me odpeljejo nazaj v Bosno.

Nato so me namestili v sobo, ki je bila v zelo slabem stanju: v njej so bili ščurki, v žimnici stenice, za splakovanje školjke pa je bilo potrebno uporabljati vedro. Tudi hrana je bila slaba in ni je bilo dovolj, zato sem imel želodčne težave. O mojih težavah sem govoril z nekim uslužbencem, vendar me je ta v angleščini ozmerjal z besedami na »f« in »n«.

Zaradi hude poti iz Bosne sem imel poškodbe na nogah, zaradi katerih sem tudi obiskal zdravnika. Ker je moja rana krvavela, so mi rekli, naj se preoblečem in umijem, nato pa me bodo oskrbeli. Ko sem storil, kot mi je bilo naročeno, pa so mi povedali, da ambulanto zapirajo. Prosil sem jih, naj mi dajo nekaj, s čemer si lahko rano oskrbim sam, pa so me zavrnili. Poleg poškodbe od hoje sem imel težave tudi z glavo in levim očesom, na katerega od pretepov policistov slabše vidim.

Kljub temu sem ostal, saj so mi že odvzeli prstne odtise. Ker se nihče ni ukvarjal z mano, sem se zopet obrnil na uslužbenca, ki pa se mi je smejal in me vprašal, kaj še vedno delam tukaj. Nato sem bil nekega dne poklican v pisarno, kjer me je oseba iz ministrstva vprašala, zakaj sem še tam in kako dolgo nameravam ostati. Rekel sem, da čakam na azilni postopek, ona pa mi je povedala, da moram zapustiti Hrvaško v dveh dneh. Tako sem po dveh tednih na Hrvaškem ugotovil, da moram oditi.

V Slovenijo sem dobesedno pribežal, saj so se za nami podili hrvaški policisti. Ko smo prestopili mejo, so nas zajeli policisti iz Slovenije. Postrojili so nas v vrsto in pregledali, ampak niso govorili agresivno. Povedali smo jim, da smo lačni in prinesli so nam hrano in vodo. Potem so nas posedli v nek kombi in nam razložili, da nas peljejo na policijsko postajo. Vidite, to je bistvena razlika. Na Hrvaškem nam niso nikoli povedali, kam nas peljejo ali v kakšnem postopku smo. Tukaj pa so nam za vsak naslednji korak povedali, kaj se bo zgodilo. Zato nismo paničarili.

Že v teh prvih trenutkih sem začutil željo, da za večno ostanem v tej državi. Mogoče vam je to težko razumeti. Ampak v takšnih situacijah človek nekako globoko v sebi začuti takšne odločitve. Ko sem prosil, če grem lahko na stranišče, so mi pustili, da grem na stranišče. Razumete, kaj hočem povedati? Ko so mi pustili, da grem na stranišče, sem se počutil, da ta država že ne more biti slaba, kajti če bi bila to slaba država, nam zdaj ne bi pustili na stranišče.

Potem so nam povedali, da nas bodo odpeljali v azilni dom. Tudi v azilnem domu so se do nas vedli kot do ljudi. Če smo kaj vprašali, so nam odgovorili. Na Hrvaškem niso nikoli nič odgovorili in nasploh se nismo upali veliko spraševati.

Prva stvar, ki so jo naredili, ko smo prišli v azilni dom, je bil zdravniški pregled. Če je kdo potreboval zdravilo, ga je dobil. Če je bil kdo resneje poškodovan, so ga odpeljali v bolnico. Tudi mojo poškodbo so takoj oskrbeli. Pred kratkim sem imel tudi operacijo očesa, ki so mi ga poškodovali hrvaški policisti. Na Hrvaškem niso oskrbeli niti majhnega otroka v naši skupini, ki je bil hudo bolan. Pustili so ga bolnega.

Ko sem socialno delavko prosil, če lahko zamenjam sobo, saj bi bil rad skupaj s svojim prijateljem, je rekla, da bo uredila. Ko sem isto stvar prosil na Hrvaškem, so me nadrli kot majhnega otroka in mi grozili, naj niti ne pomislim na to. Tudi glede ščurkov in stenic niso prav ničesar ukrenili, pustili so, da nas grizejo noč za nočjo. V Sloveniji pa, če se pojavijo insekti, socialne delavke vedno prinesejo sprej, vsake toliko pa pokličejo tudi profesionalce. Kar hočem povedati je, da se nekako trudijo, da ne bi trpeli.

Še ena razlika je zelo očitna v odnosu v azilnem domu do nas tujcev. Na Hrvaškem ne smeš in ne moreš početi nič. Cele dneve lahko samo ležiš v sobi in gledaš v zrak in upaš, da te ne bo nihče užalil ali poškodoval. V Sloveniji pa lahko begunci pomagamo pri delu v azilnem domu. Eni peremo perilo, drugi pomivajo okna, tretji pomagajo v kuhinji. Na ta način se počutimo koristne tudi v prvih treh mesecih, preden imamo delovno dovoljenje in se zaposlimo. Na Hrvaškem kaj takšnega ni možno, tam se nikoli ne smeš počutiti dobro.

Zdaj bi rad povedal še nekaj o življenju izven azilnega doma. Na Hrvaškem so me enkrat želeli napasti neki lokalci. Bila je skupina moških, govorili so žaljive besede in komaj sem jim ušel. Tukaj pa sem se na avtobusu zaklepetal z nekim gospodom, izmenjala sva si kontakte in od takrat naprej se veliko druživa. Greva na kavo in on me uči slovenščine. Spet enkrat drugič mi je neka ženska na avtobusu, ki sem jo prijazno pozdravil, podarila torto, ki jo je imela v vrečki iz trgovine. Enkrat pa sem bil v trgovini s prijatelji in je nek gospod prišel do nas in rekel, naj si izberemo karkoli hočemo, pa bo on plačal. Nabrali smo malo hrane in sokov, on pa je poravnal račun. Še celo policistov se ne bojim vprašati za pot, če sem kam namenjen, pa ne najdem. Upam, da razumete, kakšna razlika je to.

Na Hrvaško se ne želim več vrniti. Zaradi rasizma, zaradi vsega, kar se mi je zgodilo, ter vsega, kar bi se mi lahko zgodilo, če bi šel nazaj. Želim ostati v Sloveniji. Želim ostati in narediti mnogo dobrega. Morali bi me slišati, kako govorim slovensko. Tukaj sem šele nekaj mesecev, pa mi sploh ne gre slabo. Ves čas se trudim in vadim in se pogovarjam z ljudmi. Ne razumem, zakaj so za te deportacije pomembni samo birokratski predpisi in ne tudi človeški faktor. Saj smo vendar ljudje.

Zakaria, Gana

Ime mi je Kobi in prihajam iz Kameruna, kjer je vojna.

Na svoji poti v Evropo sem doživel veliko slabih stvari. Na primer – iz Bosne na Hrvaško sem poskušal priti kar osemkrat. Potoval sem v skupini in ko so nas prvič ujeli hrvaški policisti, so nam pobrali ves denar, hrano in telefone in nas odpeljali nazaj do Bosne. Ko so nas drugič zasačili, so nad nas spustili policijske pse. Ko smo tretjič prečkali mejo, so streljali v zrak, da so nas prestrašili in smo sami zbežali nazaj. Enkrat so močno pretepli nekaj ljudi iz skupine. Vsakič so bili nasilni in vsakič smo brez vsega pristali v Bosni. Hrvaški policisti so bili tako brutalni in arogantni kot policisti v moji državi, pa nimajo vojne.

V osmem poskusu sem uspel priti do Slovenije, brez da bi me na Hrvaškem ujela policija. Prišli smo do neke majhne vasi in prosili nekega starejšega gospoda, če lahko pokliče policijo. Bili smo popolnoma izčrpani od večdnevne hoje po gozdovih in potrebovali smo pomoč. Gospod nam je dal vodo in poklical policijo. Na srečo so policisti kmalu prišli in nas odpeljali na policijsko postajo. Dali so nam hrano in vodo ter nas popisali.

Vprašali so me, kam sem namenjen. Rekel sem jim, da v Nemčijo. Naj povem, da pred tem nisem nikoli potoval ven iz svoje države. Ničesar nisem vedel o Evropi. Vedel sem samo, da moram zbežati pred vojno. Ko sem potoval po Balkanu s skupino ljudi, so vsi ves čas govorili o Nemčiji. O Sloveniji nisem vedel popolnoma ničesar.

Toda že v teh prvih trenutkih na policijski postaji sem se odločil, da te države ne bom zapustil. Čutil sem, da sem na varnem. Nikamor drugam nisem več želel.

Zdaj imam status begunca, redno službo in hodim na tečaj slovenščine. Živim v majhni vasi blizu Ljubljane. Ljudi tam še nisem uspel spoznati, saj imajo samo en lokal, ki pa je vedno že zaprt, ko se vračam iz službe. Mi pa vedno vsi pomahajo, ko me vidijo, in prijazno pozdravijo.

Mnogo slovenskih prijateljev mi je že reklo, da naj zdaj, ko imam urejene dokumente, obiščem Hrvaško, ker imajo lepo morje. A od drugih beguncev sem slišal, da te na Hrvaškem policija nadleguje tudi, če imaš slovenski begunski potni list. Mislim, da je za Slovence drugače iti na Hrvaško kot pa za nas. Zato še nisem šel tja na morje in mislim, da tudi ne bom.

Kobi, Kamerun

Pozdravljeni, ime mi je Sulayman in prihajam iz Gambije. Sem prosilec za azil in delavec v Sloveniji. Sem v dublinskem postopku. To pomeni, da me želi Slovenija deportirati na Hrvaško, saj je to prva država Evropske unije, kjer sem oddal prstne odtise. To me spravlja v hudo stisko. Tam so z menoj ravnali slabo, v Sloveniji pa se počutim varno.

Ko sem prišel na Hrvaško in so me ujeli policisti, so me najprej udarili, nato pa potisnili v avto in me odpeljali na policijsko postajo, kjer so mi vzeli prstne odtise. Vzeli so mi tudi vse moje stvari – telefon, obleke in čevlje. Na policijski postaji sem preživel eno noč, niso mi dali ne za jesti ne za piti, bil sem zelo lačen in na koncu s svojimi močmi. Naslednji dan so me peljali v azilni dom, še vedno sem bil brez čevljev. Policista sem prosil, če grem lahko k zdravniku, ker sem bil zelo bolan, pa je samo nekaj zaklel in rekel, naj se poberem. Odpeljali so me v neko pisarno, kjer so bili trije ljudje, ki niso policisti, rekli so mi, da me bodo odpeljali v sobo. Prosil sem jih, če grem lahko najprej k zdravniku, pa so rekli ne. Odpeljali so me do sobe in me porinili vanjo in za mano zaprli vrata. Bil sem tako zaspan in utrujen, da sem zaspal kar na tleh. Eden izmed moških, ki so bili v sobi, mi je prinesel hrano, ampak sploh nisem mogel jesti, želel sem samo vodo. Naslednji dan sem ponovno skušal priti do zdravnika. Videl sem čakalnico polno ljudi. Rekli so mi, da moram počakati. Čakal sem prvi dan, drugi dan, tretji dan. Nato sem odšel. Niti mrtev se ne želim vrniti nazaj. Na Hrvaškem ni dobro za migrante in policisti pretepajo ljudi.

Slovenija mi je všeč, ker je tukaj zelo mirno in tiho in ni velike gneče. Grem v službo, grem v fitnes, velikokrat tudi tečem, da si zbistrim misli. Vse kar si želim je, da bi lahko dobil priložnost, da živim mirno, da delam, da si zgradim stabilno življenje.

Sulayman, Gambija

Pozdravljeni vsi, ki berete to zgodbo. Ime mi je Godswill in prihajam iz Nigerije, ki sem jo zapustil, da bi rešil svoje življenje pred oboroženimi milicami. Sem prosilec za azil v Sloveniji. Hodim v službo v tovarno in imam že veliko prijateljev. Navezal sem se na to državo in si sploh ne morem več predstavljati, da bi jo moral zapustiti.

A naj vam opišem, kakšna je bila moja pot do Slovenije in zakaj menim, da je narobe, da poskuša vlada ljudi pošiljati nazaj na Hrvaško, državo, ki smo jo prečkali in tam doživeli mnogo slabih stvari.

Iz Bosne na Hrvaško sem prišel z nekimi Arabci, prečkali smo nek gozd. Same poti ne poznam, vendar pa vem, da smo prišli v Zagreb. Bil sem prvič v Evropi, zato za azilni dom in azilni postopek sploh nisem vedel. Iskal sem kraj, kjer bi se počutil varno. Predstavljal sem si, da bom prišel in mi bo nekdo ponudil varno zatočišče. Vendar so mi policisti zvečer odvzeli prostost. Aretirali so me v centru Zagreba. Brez pojasnila so me zadržali v priporu en dan, do večera naslednjega dne. Tudi ko sem jim rekel, da sem lačen, me niso razumeli. Odgovorili so mi, da moram iti z njim v azilni dom, kjer bom oddal prstne odtise. Če tega ne bi storil, bi me poslali nazaj v Bosno.

V azilni dom smo se vozili v nekem črnem vozilu. Tam sem prejel paket s hrano, nato pa mi je nek gospod rekel, da moram oditi. Vprašal sem ga, kam naj grem, saj pri sebi nimam nobenega denarja. Vztrajal je, da moram zapustiti azilni center. Dokument, ki sem ga prejel, je samo začasno dovoljenje, da se lahko gibam zunaj centra. Bil sem zmeden in nisem vedel kam naj grem in kaj naj storim. Gospod je pritisnil nek gumb in prišla sta dva oborožena policista, ki sta imela tudi lisice. Rekla sta, da moram oditi in da sta prišla zato, da me pospremita ven. Z nikomer se nisem prepiral, le želel sem bolje vedeti, kaj se dogaja. Ko sem prišel ven, sem se spraševal, kam naj grem. Gledal sem naokrog, če bom srečal kakšnega Afričana, ki bi me razumel. Nato sem srečal Kamerunce.

Ko sem jim razložil situacijo, so mi povedali, da mi lahko najdejo prostor za prespati. Bil sem prestrašen, ker nisem vedel kakšna so pravila, vendar so mi Kamerunci povedali, da če stopim skupaj z njimi, ne bo nihče opazil. S svojo kartico so mi odprli vrata, da sem lahko šel v azilni dom. Potem sem šel s temi ljudmi v njihovo sobo. Rekli so mi, da lahko tam prespim, vendar moram zgodaj oditi, ker zjutraj pridejo varnostniki, da preverjajo sobe. V sobi sta dve postelji. Spal sem na tleh, a mi ni bilo mar, samo da sem imel kje na toplem za spati. Tudi če bi hotel spati na postelji, ne bi mogel, ker je bila zelo ozka.

Ko smo se zbudili, me je eden od Kameruncev peljal ven iz azilnega centra. Vprašal sem ga, kam naj grem. Povedal mi je, da lahko grem z danim papirjem, ki mi ga je dala uradnik, v center mesta in sem malo tam. Nato naj pridem zvečer nazaj in spet prespim pri njih v domu. Rekli so mi, naj jih zvečer počakam zunaj. S tramvajem številka 6 sem se odpeljal do mesta, sprehajal sem se po centru, sedel v parku. Zvečer sem prišel nazaj in čakal na Kamerunce. Ko so se vrnili, so mi spet odprli vrata in vstopili v center kot prejšnjo noč. Oni so mi pomagali. Nisem imel nobene izkaznice. Oni so šli po hrano in je nekaj delili z mano. Jedel sem pa šele zvečer, ko sem prišel nazaj. Bilo je enako kot prvi dan.

Mislim pa, da je bil tretji ali četrti dan, ko so me srečali policisti v mestu. Ko so me ustavili, so rekli, naj jim pokažem dokumente. Pokazal sem jim papir iz azilnega doma. Policist je rekel, da ta dokument ne zadošča. Bili so štirje policisti in tisti, ki se je pogovarjal z mano, mi je nato rekel, da tu ne smem ostati. Drugih pojasnil nisem dobil. Nato se je vse začelo hitro odvijati, eden od policistov me je odrinil in sem ga vprašal, zakaj me je odrival. Ko me je odrinil še enkrat, sem padel na tla in začel me je brcati, nato pa še njegovi trije kolegi. Brcali so me s škornji, predvsem v obraz. Potem ko so me prenehali brcati, so mi rekli, da me ne želijo videti nikoli več in da naj grem.

Bil sem močno zatečen v obraz in po vsem telesu me je bolelo, nato sem se vrnil nazaj pred azilni dom. Ko so me Kamerunci videli, sem jim pojasnil, kaj se je zgodilo. Rekli so, da ko bom šel z njimi v dom, me bodo peljali k zdravniku, ki me bo oskrbel. Ko sem šel v ambulanto, mi je zdravnik rekel, da moram na recepciji podati uradno izjavo na zapisnik pred policijo, in nato priti s tem policijskim zapisnikom nazaj k njemu, da mi bo lahko pomagal oziroma me zdravil. Šel sem nazaj h Kameruncem. Povedal sem jim, kaj je rekel zdravnik. Oni so mi rekli, da ne smem prijaviti dogodka, ker se še vedno skrivam v domu. Kamerunec mi je dal neko mazilo, ki sem ga nanesel na obraz. Oteklina je postopoma splahnela.

Peti dan zjutraj sem Kameruncem povedal, da tako ne morem nadaljevati, pa so rekli, da bi morda moral iti v kakšno drugo državo, ker v tem azilnem centru ne morem prebivati. Kamerunci so mi ponudili, da bodo stopili v stik z nekimi Arabci, ki naj bi potovali naprej proti Evropi. Kamerunci so v mojem imenu prosili te ljudi za pomoč. Skupaj smo se premaknili v Slovenijo čez nek most, oni pa so še isti dan šli naprej. Ponudili so mi, da grem z njimi naprej, drugače pa naj počakam tam, in da bodo pome prišli policisti. Odločil sem se ostati tam. Moje zdravstveno stanje je bilo slabo. Tudi, ko sem prišel do zdravnika v azilnem domu v Sloveniji, mi njegova zdravila niso pomagala. Zdravnik me je poslal naprej k psihiatru. Bil sem nespečen, imel sem travme in nočne more. Obiskoval sem terapije nekaj tednov. Napoten sem tudi na slikanje glave. Pred prihodom na Hrvaško nisem imel zdravstvenih težav. Odkar so me policisti pretepli, se bojim Hrvaške.

Šele po nekaj mesecih v Sloveniji sem si počasi opomogel. Veliko se vozim s kolesom po Ljubljani, ker mi pomaga, da se sprostim. Na ta način lahko občudujem veliko različnih kotičkov tega mesta, od katerim mi je zagotovo najbolj všeč center. Od slovenskih mest mi je najbolj všeč Izola in komaj čakam, da bomo šli poleti spet tja na morje z Ambasado Rog.

Če bi moral izbrati najlepši trenutek odkar sem v Sloveniji, bi izbral moj prvi obisk Ambasade Rog. Bil sem popolnoma šokiran nad raznolikostjo članov in harmonijo, ki vlada med njimi, pa čeprav prihajajo iz tako različnih držav in kultur. Še zdaj se vsakič, ko grem tja, spominjam tistega prvega dne in občutka, ki me je prevzel.

Resnično si želim ostati v Sloveniji, ki je prijazna in miroljubna dežela. Nehal sem se ozirati čez ramo in biti ves čas na preži, v strahu, da me bo kdo napadel. Tukaj se končno počutim kot človek.

Godswill, Nigerija

Dajte mi povedat, kako to poteka. Če grem zdaj jaz v Nemčijo, samo povem, da sem prosilec za azil, pa je to to? Povem ime in da sem iz Slovenije?

In kaj dela ta Gambijec v Sloveniji? V kakšni kuhinji slovenske restavracije?

Večkrat sem skušal vstopiti na Hrvaško in ob tem se mi je zgodilo mnogo težkih stvari. Prvič me je ujela hrvaška policija in pričeli so kričati naj se uležem na tla. Usmerili so pištolo vame. Oseba, ki nas je vodila, je zbežala in pričeli so streljati v zrak. Policisti so vprašali, kdo govori angleško. Javil sem se. Vprašali so me, kaj počnemo tam. Rekel sem, da želimo zaprositi za azil. Dejali so, da ne sprejemajo migrantov in da se moramo vriti v Bosno. Rekel sem, da ne grem nazaj, da sem že na Hrvaškem in da hočem azil. Policist me je oklofutal in poklical vozilo, v katerega so nas strpali s pomočjo sile.

Odpeljali so nas k drugim policistom, ki so bili zamaskirani. Enega za drugim so nas izkrcali iz vozila. Po tem so zahtevali denar in telefone. Preiskali so me in našli denar, ki sem ga imel skritega v hlačah. Z nožem so razparali skrivališče in vzeli denar. Nato so me pričeli tepsti s pendrekom in pred mojimi očmi razbili moj telefon. Tako so ukrepali z vsemi v vozilu. To se je zgodilo v gozdu, poleg reke. Ukazali so naj gremo preko reke nazaj v Bosno.

Večina nas ni znala plavati. Tudi jaz ne. Povedal sem jim to. Prigovarjali so nas, da voda sega le do kolen. Najprej sta v vodo zabredla dva, ki sta znala plavati. Videli smo kako je visoka voda, do vratu, in nismo želeli vstopiti. Nato so pričeli streljati v zrak. Takoj ko sem vstopil, mi je voda segala do vratu in voda je močno drla, ker je tisti dan močno deževalo. Eden od kolegov je dejal naj maham z rokami in da me bo ujel. V nekem hipu mi je voda segla preko glave in če me ne bi potegnil na plano, bi se utopil. Tisti, ki so znali plavati, so rešili ostale in uspeli smo priti iz vode.

Nato smo odšli v center Lipa v Bosno. Odpeljali so nas v bolnico, ker smo bili podhlajeni. Po nekaj tednih sem spet poskusil oditi na Hrvaško. Po gozdovih sem hodil štiri do pet dni, zadnji del poti pa sem šel z vlakom. Tokrat sem prišel do Zagreba. Tam so me ustavili policisti so od mene zahtevali dokumente. Nisem jih imel in rekel sem, da sem prišel, da bi prosil za azil. Dejali so, da ni azila in da me bodo deportirali. Prepoznal sem enega od policistov. Bil je tam, ko sem prvič vstopil. Odpeljal me je k svojemu nadrejenemu, in ta je dejal, naj me odpeljejo na bližnjo policijsko postajo. Tam so mi pobrali vse in rekli, da moram oddati prstne odtise. Bil sem vesel, da bom končno lahko zaprosil za azil, vendar so ponovili, da zame ni azila. Želel sem izvedeti zakaj potem dajem prstne odtise, vendar mi niso pojasnili in so le dejali, da me bodo odpeljali v center Porin. Tam sem bil en dan. Stranišča v sobi, kjer sem bil, ni bilo mogoče izplahniti. Šel sem na recepcijo in se pritožil in odvrnili so mi naj odidem. Ker sem vztrajal, so poklicali policijo. Ko so prišli policisti, sem jih vprašal, kaj je z mojim azilnim postopkom, saj mi ni nihče ničesar razložil. Rekli so mi, da zame ni azila in da me bodo deportirali v izvorno državo. Ko sem se vrnil v sobo, sem bil prestrašen, saj se nisem želel vrniti v izvorno državo. Tam je zame nevarno. Zato sem se odločil, da zapustim Hrvaško in tako sem prišel v Slovenijo.

Ko sem vstopil v Slovenijo, so me po okoli 10 minutah ujeli policisti. Bil sem zelo razburjen in prestrašen, saj so nas na poti do Slovenije lovili Hrvaški policisti in zajeli dva moja prijatelja. Še zdaj ne vem, kaj se je zgodilo z njima. Dvignil sem torej roke in se želel predati. Prišli so do mene in me pomirili. Odpeljali so me na policijsko postajo, naredili zapisnik in mi dali hrano in oddejo, nato pa so me odpeljali v azilni dom. V azilnem domu so mi ob prihodu izročili copate, čiste obleke in milo. Odpeljali so me do moje nove sobe in vse je bilo ok. V tistem trenutku me je prešinilo, da je to življenje, kakršnega hočem. Ne želim bogastva in prestiža, potrebujem samo občutek svobode in varnosti. Še vedno ne vem, če bom lahko ostal v Sloveniji ampak že zdaj se počutim kot najsrečnejši človek na svetu.
Naslednji teden bom dobil delovno dovoljenje in se že veselim, da bom šel lahko v službo, upam, da jo bom hitro našel. Čas si preganjam z branjem romanov, telovadbo in sprehodi. Udeležil sem se tudi prostovoljnih čistilnih akcij, kjer sem pobiral smeti in pomagal mestu, da je lepše in bolj urejeno. V svoji državi sem imel majhen biznis, zdaj pa razmišljam o tem, da bi rad postal voznik avtobusa.

Povedali so mi, da me bodo vrnili na Hrvaško. Za nič na svetu se ne želim vrniti tja. Tam je veliko nasilja in rasizma, migrantov ne obravnavajo na človeški način.

Muctarr, Siearra Leone

A to jih Turki gor spuščajo? A ni bila nekega leta dogovor EU s Turki, da jih ne bodo spuščali? A nismo Turčiji nekaj plačevali? Pol je pa vse potihnilo, pa so jih lepo začeli pošiljat gor, ane.

Zakaj Slovenija? Kva da fak? Dajte mi povedat, kaj imajo za delat v 2-milijonski Sloveniji?

In kaj zdaj? A če je pustil prstne odtise na Hrvaškem, je to nek EU zakon, da kjer daš prstne odtise, tam ostaneš?

Pol grem jaz na Dansko.

Lej, ce si dozivel toliko nasilja v Evropi, ta zate ni varna. Boljs da prebegnes nazaj v Gano. In kot ekonomski migrant si si izbral napacno drzavo. V Sloveniji BDP pada, v Gani strmo raste.

Ime mi je Shaka in prihajam iz Burundija. Imam status begunca in sem že dlje časa zaposlen v restavraciji s hitro hrano. Moje prve mesece v Sloveniji je zaznamoval strah pred tem, da bom vrnjen na Hrvaško. Rad bi vam orisal, zakaj se nisem želel vrniti tja in zakaj je narobe, da Evropske države vztrajajo pri teh deportacijah.

Prve štiri dni, ki sem jih preživel na Hrvaškem, sem bil v gozdu. Izgubili smo se in spraševali prebivalce za pot. Ti so nas usmerili na vlak, na katerega nismo smeli, ker nismo imeli dokumentov. Bilo je zelo mrzlo in oblečeni smo imeli po tri suknjiče, a smo jih odstopili otrokom. Na koncu sem imel na sebi le en suknjič. Zeblo me je.

Podnevi smo se skrivali in potovali ponoči. Ko nas je zajela policija, so nas pretepli, streljali v zrak in nad nas spustili pse. Nato so nas poslali nazaj v Bosno.

Naslednjič smo si izbrali drugo pot za prestop meje, ki je bila daljša. Hodili smo pet dni in menili smo, da smo že blizu Slovenije. Ko smo iz gozda stopili na cesto, smo zagledali policijski avto, ki nas je ustavil. Ponovno so nas nagonili nazaj.

V tretjem poskusu prečkanja meje sem se pridružil eni družini, saj sem ugotovil, da družina lažje pride na Hrvaško. Družina, h kateri sem se pridružil, je imela majhne otroke. Povedali smo, da smo iz Burundija. Klub temu so nas spravili v avto in nas odpeljali nekam, kjer nismo vedeli, kje smo. Tavali smo po gozdu in bil je mraz. Žena, ki je bila z nami, je imela probleme s srcem. Doživela je krizo in v Bosni so jo oskrbeli v bolnici.

V ponovnem poskusu smo trdili, da smo družina iz Konga, a so nas tudi takrat zavrnili. Ta ista ženska, ki je imela težave s srcem, je padla v nezavest. Policistom sem rekel, da je moja žena. Takrat so me začeli pretepati. Na koncu so se nas vseeno nekako usmilili. Vse zaradi te ženske, ki je izgubila zavest. Peljali so nas na policijsko postajo in nas klicali v sobo za zasliševanje enga po enega. Povedal sem jim, da sem mož od te ženske. Nobene možnosti ni bilo, da bi zaprosil za azil, saj ni bilo nobenega prevajalca in nam sploh niso pustili govoriti, samo izpolnjevali smo nek obrazec. Obravnavali so nas kot živino, ki jo pelješ sem in tja.

Fotografirali so nas in nam dali papirje. Nihče ni vedel, kaj se dogaja. Po fotografiranju so nas dali v en prostor v višjem nadstropju in nas začeli klicati za odvzetje prstnih odtisov. Ponoči so nas ponovno poklicali, vsakega posebej, in nam dali v podpis nek papir. Ti papirji so bili na prvi strani napisani v hrvaškem jeziku, šele ko smo odšli, smo videli, da je na drugi strani napisano v angleškem jeziku. Ugotovili smo, da moramo zapustiti Hrvaško v roku sedmih dni. Na policijski postaji nismo dobili ničesar za jesti, bili smo lačni, niti otrok se niso usmilili in jim dali kaj hrane. Ko smo podpisali te dokumente, so nas dali v avto in odpeljali na železniško postajo ter nam rekli, da moramo na vlak. Niso pa nam povedali, kam pelje ta vlak.

Ko smo prispeli v Zagreb, so nas policisti ponovno prijeli in ko smo jim pokazali prej omenjene papirje, nam je policist povedal, da moramo na vlak za v Bosno. Prosili smo, če lahko prespimo na železniški postaji, a so nam rekli, da tega ne smemo. Takrat so nas peljali v park, kjer smo vsi prespali, skupaj z otroci. Naslednje jutro smo odšli na vlak za Buzet in od tam naprej v Slovenijo.

Zaradi vsega tega, kar sem opazil na Hrvaškem – da jim še za otroke ni mar in da to ni država, v kateri bi lahko živel v miru – se tja nisem želel vrniti. Niso nam dali priložnosti, da bi povedali, kaj nam je ali da bi vsaj vprašali, če želimo mednarodno zaščito. Glede na to, kaj sem na Hrvaškem videl in kaj se mi je tam zgodilo, ne verjamem, da imajo način, da bi me sprejeli kot človeka in mi dali zatočišče. Hrvaška ne bi korektno obravnavala moje prošnje za mednarodno zaščito, saj so že kazali znake, da me ne želijo tam. Ne zaupam jim, ker policija predstavlja državo. Neizmerno sem vesel in hvaležen, da sem lahko ostal v Sloveniji. Apeliram na slovensko vlado, da da to priložnost tudi ostalim.

Shaka, Burundi

Ko sem bil prvič na Hrvaškem, v sedmih dneh nisem videl nikogar razen policistov. Ves čas sem bil nastanjen v toaletnih prostorih. Temnopolte in Arabce so na policijski postaji dali v toaletne prostore. Z meje, kjer so me zajeli, so me s policijskim vozilom odpeljali na policijsko postajo in mi tam vzeli prstne odtise. Sedem dni sem spal ob stranišču. Zelo je smrdelo.

Ko so me izpustili, sem odšel na železniško postajo in nato preko Slovenije in Italije v Švico. Iz Švice so me deportirali na Hrvaško, kjer sem nato ostal eno leto. Tokrat sem bil nastanjen v azilnem domu. Imel sem zagotovljene tri obroke, vendar je bilo hrane premalo. Če je bil kdo bolan, mu niso zagotovili zdravljenja. Bolel me je želodec in imel sem raztrganino na stegnu. Nisem dobil zdravniške oskrbe, ampak sem moral sam v lekarno, da sem se zdravil. Pri vložitvi prošnje je bil prisoten tolmač za francoski jezik, vendar se sploh nisva razumela. Na Hrvaškem je bila moja prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena. Pritožil sem se in ponovno dobil enako odločitev. V bistvu se je to zgodilo vsem, ki smo čakali na azil. Mislim da ne poznam nikogar, ki so mu podelili azil.

Na Hrvaško se ne želim vrniti. V nastanitvenih kapacitetah je bilo vroče, v sobah smo imeli tudi ščurke in stenice, vendar glede tega ni nihče ukrepal. Socialnih delavcev ni bilo, varnostniki pa so bili rasisti. Ko sem enkrat želel zamenjati sobo, me je eden od varnostnikov zagrabil za oblačilo. Varnostnik me je tudi klical “nigro”. Govoril mi je naj grem v tiste države, ki so nas kolonizirale, ker Hrvaška nas ni. Nastanitvene kapacitete zapirajo ob 23h, če se kdo vrne po tej uri mora spati zunaj, na prostem, kar se mi je večkrat zgodilo. Ko sem se vrnil, mi kartica ni odprla vrat. To se mi je zgodilo tudi na dan, ko mi je odvetnik vročil zadnjo negativno odločitev. Receptor je preveril in ugotovil, da je moj postopek za priznanje mednarodne zaščite zaključen, zato me ni spustil nazaj v azilni dom.

Zdaj sem v Sloveniji in tukaj je drugače. Ker sem bil profesionalni nogometaš, sem si tudi tukaj poiskal klub, v katerem lahko igram. Hodim tudi v šolo in se učim slovenskega jezika. Ljudje so prijazni in včasih imam občutek, kot da so vsi ena velika družina. Nihče še ni bil nesramen do mene, vsi so spoštljivi. Ker bom v prihodnjih dneh dobil delovno dovoljenje, že iščem službo. Moj najlepši dan v Sloveniji je bil 31. December. Odšel sem v Center Ljubljane in s prijatelji gledal ognjemet. Resnično upam, da me ne bodo poslali nazaj na Hrvaško. Tam so me poniževali, tukaj pa se počutim bolj sprejetega. To je zelo pomembno, če želi človek živeti normalno.

Baross, Togo

Na Hrvaško sem poskušal iz Bosne večkrat. Trikrat so nas prestregli že blizu meje in kot živali pregnali nazaj. Četrtič so nas vzeli v policijski avto, mislili smo, da nas peljejo na varno, bila je noč, a so nas sredi noči odpeljali v gozd v Bosni in Hercegovini. V skupini nas je bilo 12, tudi ženske in otroci. Bili smo zelo prestrašeni, saj so se nam pribljižali divji merjasci.

Ko sem prišel na Hrvaško petič, so nas ujeli in odpeljali na policijsko postajo ter nam na silo odvzeli prstne odtise. Nobenega prevajalca ni bilo, nihče nam ni razložil, kaj se dogaja in v kakšnem postopku smo. Policisti so ves čas govorili hrvaško, sploh ne vem, kaj so govorili, ampak njihov ton glasu je bil grob in sovražen. Potem so nas čez nekaj ur odpeljali v neko stavbo, nihče nam ni nič razložil, edina beseda, ki sem jo razumel, je bila, da je to hotel. V tem hotelu je bilo veliko beguncev. Spet se ni nihče pogovarjal z mano, nihče mi ni razložil, kje sem in zakaj sem tam. Bil sem zelo utrujen in prestašen in čez nekaj dni sem odšel v Slovenijo. Šele tukaj sem izvedel, da sem baje na Hrvaškem podal prišnjo za azil. Tega prej nisem vedel. Le kako bi lahko to vedel, če pa se ni nihče pogovarjal z mano in nikjer nisem srečal nobenega prevajalca.

V Sloveniji sem že dlje časa zaposlen. Tukaj mi je všeč, saj se počutim varno. Imam prijatelje. Že kar dobro tudi govorim slovensko. Ni prav, da Slovenija pošilja ljudi nazaj na Hrvaško. Tam mučijo begunce.

Prihajam iz Zvezne republike Nigerije. Imam zelo slabo izkušnjo iz poti. Ob prihodu v Republiko Hrvaško sta me pretepla dva policista in policistka. Odpeljali so me v policijsko pridržanje. Zaprli so me v majhen prostor. Niso mi dali jesti in med pretepom so mi pobrali ves denar. Z menoj so slabo ravnali.

Dan po tem, ko sem prespal v policijskem pridržanju, so me odpeljali na drugo lokacijo, kjer so mi na silo vzeli prstne odtise. Ne vem, v katerem kraju je bil ta objekt. Ne vem, kakšne barve je bila zgradba, bila je večnadstropna. Zdi se mi, da so imeli prostore, kjer bi me lahko nastanili. Mislim, da je bil to azilni dom, prostor za spanje. Policija me je pripeljala z avtom. Dobil sem papir, vendar ne vem, kaj je pisalo na njem, saj sem bil v šoku zaradi pretepa. Ko je policija odšla, sem vstopil in pokazal papir varnostniku. Varnostnik mi je dejal, da tam ne smem ostati. Da me nočejo. Ni mi dovolil, da vstopim v objekt, prav tako mi ni povedal, zakaj ne smem vstopiti v stavbo. Ukazano mi je bilo, da moram oditi. Enostavno mi je dejal, da moram proč. Zato sem spal zunaj. Spal sem onkraj ograj, v nekem grmovju izven objekta. Bilo je zelo mrzlo. Naslednji dan sem odšel na železniško postajo in zapustil Hrvaško.

Mislim, da me Republika Hrvaška ne bi lepo sprejela, če bi me poslali nazaj. Oni so me pregnali in me nočejo. Če bi se vrnil, me skrbi, da bi ob pogledu na policijo otrpnil od strahu. Že ko zaslišim besedo Hrvaška, sem v šoku. Obnašali so se, kot da nisem človek. Po pretepu sem bil v šoku, zaradi česar sem imel v Sloveniji psihiatrično obravnavo in sedanji sostanovalci so mi govorili, da govorim nesmisle in se mi posmehovali.

Po nekaj mesecih življenja v Sloveniji se počutim že mnogo bolje. Hodim v službo, ki mi pomaga odmisliti skrbi. Všeč mi je, kako tukaj ljudje komunicirajo. Ko nekaj vprašaš, se vsi potrudijo razložiti stvar tako, da boš razumel.

V Ljubljani mi je najbolj všeč center, všeč so mi tudi cerkve, velikokrat grem sedet v kakšno od njih. Tudi delo mi je všeč. Delam v skladišču. Še celo šef se vede spoštljivo do mene. Kliče me po nekem vzdevku, ki mi ga je on dal, pozabil sem, kako točno mi reče, ampak vem da je nekaj prijaznega.

Najbolj pa mi je všeč v Ambasadi Rog. Ko pridem tja, nisem samo sproščen, ampak tudi srečen. Vsak, ki pride tja, začuti mir v srcu in sprejetost. Ponavadi grem tja, preden grem v službo. Skupaj pojemo kosilo, potem gremo pa delat.

Letos sem bil prvič v Sloveniji za božični čas. Zelo mi je bilo všeč, kako so okrasili mesto. Velikokrat sem se sprehajal po ulicah in čutil veselje. Za novo leto sem šel gledat ognjemet.

Lahko zaključim tako, da rečem, da je vse v Sloveniji dobro, razen to, da mnoge deportirajo na Hrvaško. Vsakič, ko me kdo spomni na Hrvaško, se ponovno prestrašim. Pošiljanje ljudi nazaj tja je mučenje, ne razumem, zakaj to počnejo.

Justine, Nigerija

Mah daj kar nekaj, vsi pišejo isto, da so bili hrvatje bratje nasilni z njimi. Jaz bi bila tudi.

Hrvaška je v istem zosu kot mi. ISTEM!!

Ime mi je John in prihajam iz Nigerije, od koder sem moral pobegniti. Moja pot do Slovenije je bila dolga in težka. Najtežje pa je bilo na Hrvaškem.

Ko so me na Hrvaškem ujeli policisti, sem povedal, da hočem zaprositi za azil. Odpeljali so me na policijsko postajo, kjer so me močno pretepli. Tam so me zadrževali dva do tri dni. Potem so me odpeljali v nekakšen center, kjer nismo imeli izhoda. Rekli so nam, da imamo na izbiro, ali izberemo, da smo zaprti tri mesece ali šest mesecev in naj izberemo, ali želimo, da nas deportirajo v Bosno ali v Afriko. Ves čas smo vztrajali, da želimo azil in da ne želimo, da nas deportirajo. Po desetih dneh so nas enega in po enega klicali v neko sobo, kjer so nam pobrali ves denar, izročili nek zapisnik in nas izpustili ven. Rekli so nam, naj gremo v Zagreb. Nismo imeli denarja, da bi kamorkoli odšli. Med nami je bila Kamerunka, ki je denar skrila v spodnjice. Vsem nam je kupila karto za avtobus do Zagreba, tam pa mi je nek prijazni človek kupil karto do Slovenije. Želijo me deportirati nazaj na Hrvaško, ampak jaz se bojim vrniti tja. Kljub temu, da sem zaprosil za azil, so me tepli in zaprli v nekakšen zapor ter mi grozili z deportacijo. Nato so mi še pobrali denar in mi ukazali, naj grem. To ni varna država.

Zdaj sem v Sloveniji. Delam v skladišču in hodim na slovenščino. Delam tudi v azilnem domu in sicer pomagam pri čiščenju. Zdi se mi pomembno, da nekaj prispevam, ker lepo ravnajo z mano.

V prostem času se sprehajam po Ljubljani. Moj najljubši kraj je Prešernov trg. Tam je res lepo in lahko vidim veliko različnih ljudi, kako hodijo po svojih opravkih. To me pomirja.

Ljudje tukaj so nasploh zelo prijazni, zato bi rad ostal v Sloveniji, rad bi še naprej delal in prispeval k tej družbi. Rad bi ljudem pokazal svojo najboljšo plat, da bi videli v meni dobro, tako kot se jaz trudim ves čas videti dobro v drugih. Hvaležen bom, če mi bodo dopustili to priložnost.

John, Nigerija

Ime mi je Sekou in prihajam iz republike Gvineje.

Na Hrvaško sem poskušal vstopiti vsaj petnajstkrat. Vedno sem povedal, da želim zaščito in kakšna je moja situacija. Kljub temu so nas pretepali, vzeli naše stvari in nas pošiljali nazaj v Bosno. Ne vem kako naj sploh to povem. Zelo me je bilo strah. Rekel sem, da potrebujem zaščito, pa niso želeli razumeti. Hrvaška policija je zares zlobna.

Po vseh teh poskusih so me na koncu enkrat vendarle odpeljali v Zagreb v azilni dom. Ampak tudi tam je bila policija, katere sem se že zelo bal. Spraševali so me kdo sem, od kod prihajam, kam grem. Ko sem bil tam v azilnem domu, nisem veliko hodil naokoli, saj moje zdravje ni bilo dobro. Ogovarjali so me pred vrati, nisem si upal nikamor. Vedno so govorili samo hrvaško, pa malo angleščine so pomešali noter, da sem razumel bistvo. Drugi ljudje v kampu, z izjemo policije, me niso ogovarjali. Večkrat sem poskušal govoriti z zaposlenimi v azilnem domu, v mešanici angleščine in francoščine, pa me niso poslušali, rekli so mi samo da naj grem in čakam. Bil sem v zelo slabem stanju zaradi nasilja policije na meji. Imel sem težave z dihanjem, z nogo, potolčen sem bil po rebrih. Nisem mogel spati, bil sem popolnoma shiran. Sploh nisem mogel jesti. Ves čas sem prosil za pomoč, pa so mi ves čas govorili, da naj čakam. Veliko sem ležal. Ničesar več nisem razumel.

Ko sem šel po hrano, so nam jo dajale neke ženske, dajale so nam jo v skodelicah, ves čas so se drle na nas: “Ne tako! Ne delaj tega!” Ni bilo prav, če sem dal ostanke v en koš niti če sem jih dal v drugega. Sram me je bilo in sploh nisem več imel želje, da bi hodil tja po hrano. Včasih sem raje pri kom drugem vzel malo hrane, če je on ni želel pojesti. Vse skupaj je bilo zelo neprijetno. Zaradi mojih zdravstvenih težav ne morem jesti kruha, pa smo ponavadi dobili ravno kruh.

Na splošno sem se v tistem azilnem domu na Hrvaškem počutil zelo izoliranega in nerazumljenega. Ne samo zaradi jezika. Če nekdo potrebuje zdravniško pomoč, menim da bi jo moral dobiti. A sam nisem dobil nobene pomoči. Spraševal sem, kako lahko operem oblačila in so mi rekli, da potrebujem žeton. A nihče mi ni razložil, kako lahko dobim ta žeton, tako da sem moral biti ves čas v umazanih oblačilih. Tam res ni bilo lahko.

Po vsem tem sem postal prepričan, da tudi moja prošnja za azil ne bo pravično obravnavana in sem odšel v Slovenijo. Nisem se počutil varno. Resnično si želim biti miren v glavi. V Sloveniji sem takoj dobil zdravniško pomoč in zdravila. Močno so me boleli hrbet in vrat ampak z zdravili je bilo potem lažje. Tukaj se počutim varnega. Dobro jem. Spim še ne najbolje ampak se tudi to izboljšuje.V Sloveniji čutim, da me ljudje sprejemajo in da sem vključen v družbo. Na Hrvaškem je bila ves čas neka distanca. In to je velika razlika.

Moj mir v Sloveniji je skalilo pismo iz Ministrstva za notranje zadeve, da me želijo vrniti na Hrvaško. Naslednjih nekaj mesecev sem preživel v strahu. Hodil sem v službo v tovarno in se hkrati tresel, da me bodo iztrgali iz službe, od prijateljev, sošolcev, od občutka varnosti. Najsrečnejši trenutek je bil, ko sem izvedel, da me Hrvaška več noče. Želim ostati v Sloveniji. Tukaj je moj novi dom.

Vse kar si želim je, da bi bil svoboden. Rad se ukvarjam s športom. Včasih grem v fitnes, včasih pa tečem, sem zelo dober tekač. Zelo rad tudi plešem, to je moj najljubši hobi od vseh. Poleg tega tudi redno zahajam v knjižnico in si izposojam knjige ter jih berem. Moje sanje so namreč, da bi postal pisatelj, ker me zanima človeška narava. Od letnih sta mi v Sloveniji najbolj všeč pomlad in poletje, takrat je vse zeleno in sem ves čas zunaj, da občudujem pokrajino.

Sekou, Gvineja

Pozdravljeni. Moje ime je Issa. Sem begunec v Sloveniji in prihajam iz Burundija. Rad bi delil dve zgodbi iz Hrvaške.

Ob koncu leta 2022 sem poskušal večkrat priti iz Bosne na Hrvaško. Policisti so mi v enem izmed poskusov razbili očala. Drugič sem bil z neko staro gospo, ki je imela srčne težave, pa so me nagonili stran od nje. Moral sem se sleči v hudem mrazu. To je bilo dobesedno mučenje. Naslednjič sem prečkal mejo v veliki skupini ljudi in so nas spet zajeli policaji. V skupini nas je bilo nekaj fantov in deklet iz Burundija in nekaj družin iz Konga. Ločili so nas na dva dela, družine iz Konga so nekam odpeljali, nas pa so pustili čakati. Policisti so nas vse preiskali, nam pobrali mobitele in nas strašili s policijskimi psi. Nato so prišli drugi policisti in nas odpeljali nekam stran. V avtomobilih je bila klima, da nas je močno zeblo. Ko smo prišli na cilj, so nas predali štirim zamaskiranim policistom. Rekli so, da naj korakamo tja, od koder smo prišli. Nagnali so nas s pomočjo pušk in psov. Bežali smo po neki makadamski cesti in mislili, da bomo šli nazaj v Bosno. A očitno cesta ni vodila v Bosno, saj so nas čez čas zajeli drugi hrvaški policisti. Niso nam verjeli, da se vračamo v Bosno. Začeli so streljati v zrak, da bi zbežali.

Šele v petem poskusu mi je uspelo priti na Hrvaško. Pretvarjal sem se, da sem član neke družine iz Konga. Odpeljali so nas na policijsko postajo, kjer so nas pustili zaprte brez hrane in vode. Vodo smo morali piti iz stranišča. Nato so nam dali neke papirje v hrvaščini, ki jih nismo razumeli. Policist nam je rekel, da moramo zapustiti Hrvaško v sedmih dneh. Odpeljali so nas na železniško postajo, da bi kupili karto za Zagreb. Pred odhodom smo poskušali kupiti hrano, a so nam v trgovini rekli, da ne prodajajo hrane migrantom. Prav tako nam nato niso želeli prodati karte za vlak ali avtobus. Bili smo obupani.

Ko nam je končno uspelo kupiti karto, smo prišli v Slovenijo. Tukaj sem zaprosil za azil. Tukaj je bilo popolnoma drugače. Vsi so bili prijazni z nami. Še celo policaji.

Začel sem se učiti slovensko in čez nekaj časa sem se zaposlil. Žal mi je Ministrstvo reklo, da moram nazaj na Hrvaško. Več mesecev sem živel v strahu. Čez nekaj časa so mi povedali, da lahko ostanem tukaj. Poklicali so me na intervju za azil in dobil sem status begunca, ker je moje življenje v Burundiju ogroženo. Zelo sem vesel, da lahko ostanem v Sloveniji, saj je to moj novi dom. Živim v najetem stanovanju, že več kot leto in pol sem zaposlen pri isti firmi, govorim že malo slovensko, imam avto in veliko prijateljev.

Zdaj pa bi rad delil še drugo zgodbo iz Hrvaške. Pred kratkim smo se z nekaj prijatelji odločili, da obiščemo prijatelje in znance, ki so bili deportirani na Hrvaško. Odšli smo torej v Zagreb, da bi se kak dan ali dva družili z njimi. Želeli smo v nek klub, mislim da se imenuje Bunker, a so nas ustavili na vratih. Rekli so, da tujci nimajo vstopa. Pokazali smo jim slovenske potne liste, pa so rekli, da jih to ne zanima in da še vedno nimamo vstopa. Potem smo poskušali v več različnih klubov in je bilo povsod isto. Na cesti in na vlaku so nas ves čas pregledovali policisti. Kazali smo jim svoje slovenske potne liste, pa so bili čisto znervirani. Prav videlo se jim je, da so želeli ujeti ljudi brez papirjev in jih maltretirati.

To je bila moja prva izkušnja s Hrvaško po tem, ko sem dobil dovoljenje za bivanje v Sloveniji. Nikoli več ne želim nazaj tja. Zdaj še bolj cenim to, da me niso deportirali. Življenje na Hrvaškem za migrante je neznosno.

Mislim, da je zelo pomembno, da se pusti ljudem živeti tam, kjer se počutijo dobro. Tam kjer se dobro počutiš, se boš lahko razvil na najboljši možen način in boš lahko veliko prispeval. Tam, kjer boš nesrečen, boš težko dal od sebe najboljše. Kjer ne boš sprejet, se boš zaprl vase. Država bi morala zasledovati cilj srečnih prebivalcev, tudi če so to tujci. Veliko tujcev ima radih Slovenijo. Če bi jim dovolili ostati, bi bilo to dobro tudi za državo.

Issa, Burundi

Lep pozdrav vsem, ki berete te vrstice. Sem eden izmed tistih ljudi, ki so prišli do Slovenije po izjemno težki poti, najbolj žalosten del poti pa je bil skozi Hrvaško. Noben človek si ne zasluži takšne obravnave.

Tam se mi je namreč zgodilo veliko hudih stvari. Na Hrvaško mi je uspelo vstopiti v drugem poskusu, v prvem so me hrvaški policisti z nasiljem pregnali nazaj v Bosno in Hercegovino. V drugem poskusu sem potoval v večji skupini. Prijeti smo bili s strani hrvaške policije, ko smo z vlakom prispeli v Zagreb. Takrat so me v skupini z drugimi migranti odpeljali najprej na eno policijsko postajo, kasneje pa so nas odpeljali na drugo policijsko postajo, kjer smo morali odložiti vse stvari. Tam so nas hrvaški policisti žalili in nam govorili, da smrdimo. Kasneje so me zaslišali. Povedati sem moral svoje osebne podatke in moral sem nekaj podpisati. Bilo je v hrvaškem jeziku. Ko sem se želel pozanimati, kaj podpisujem, mi tega niso želeli pojasniti. Hrvaški policisti so mi samo pokazali, kje naj podpišem in če tega ne bi podpisal, bi me vrnili tja, od koder sem prišel.

Po tem so me skupaj s skupino, s katero sem potoval, naložili v vozilo ter nas odpeljali do večnadstropne hiše, v sprejemni center za tujce. Ob prihodu v nastanitveni center mi je oseba v civilu, ki je bila z nami v vozilu, odvzela prstne odtise. Pri oddaji prstnih odtisov nisem imel tolmača, da bi razumel postopke. Če ne bi želel dati prstnih odtisov, bi me pretepli ali mi storili kaj slabega. Po podaji prstnih odtisov sem prejel nek dokument, ki ga nisem razumel, saj je bil napisan v hrvaškem jeziku.

V nastanitvenem centru sem ostal pet dni. Potreboval sem zdravniško oskrbo. Kadar me je strah, se mi poveča pritisk. Za zdravniško oskrbo sem povprašal na recepciji, a nisem dobil odgovora, človek na recepciji mi je z gesto nakazal, da me ne razume. Varnostnik na recepciji v azilnemu domu se ni nikoli želel pogovarjati z menoj, ko sem ga vprašal po informacijah.

Tekom bivanja v nastanitvenem centru mi ni nihče ničesar razložil. Samo ždel sem tam v sobi in nisem vedel, kaj se bo zgodilo z mano. Na Hrvaškem ne obravnavajo migrantov, kot bi bilo treba. Žalili so me. Klicali so me “Afriški terorist”. Hrvaška ni država, ki spoštuje človekove pravice.

Če bi se moral vrniti na Hrvaško, da bi to negativno vplivalo na moje psihično stanje. Spomin na policijsko ravnanje mi povzroči slabo počutje. Bojim se kršenja človekovih pravic, ki se pojavlja na Hrvaškem. Beguncev ne bi smeli pošiljati tja, saj to niso dostojne razmere.

Zdaj sem v Sloveniji in se počutim dobro. Končno spet lahko razmišljam o prihodnosti. Že dve leti delam za isto firmo in imam pogodbo za nedoločen čas. Imam prijatelje in sem prostovoljec pri več različnih organizacijah, recimo pri Rdečemu Križu. Sem član planinskega društva in veliko hodim v gore. Sanjam tudi o tem, da bom nekoč lahko spet poučeval. V svoji državi sem bil namreč učitelj francoščine. Rad bi ostal tukaj in na svoj način pomagal Sloveniji, saj je Slovenija pomagala tudi meni, s tem ko mi je podelila mednarodno zaščito.

X

Moje ime je Kobi in prihajam iz Kameruna. V Kamerunu sem se ukvarjal z gojenjem kakava. V Slovenijo sem prišel pred dvema letoma in sem ravno pred kratkim dobil status begunca, zaradi česar sem srečen do neba. To pomeni, da bom lahko ostal in da ne bom deportiran nazaj v svojo državo, kjer že več let divja državljanska vojna, pred katero sem moral pobegniti.

Ker sem tukaj že dve leti, sem srečal že veliko ljudi. Od vseh teh srečanj me najbolj preseneča to, kako Slovenci grdo govorijo o svoji državi. Čudim se, saj Slovenija ni tako slaba, kot je slaba moja država, kjer imamo vojno. Zdi se mi, da vlada ni uspela vzpostaviti odnosa s svojimi državljani in nasloviti njihovih potreb in pridobiti njihovega zaupanja.

Ker mi je Slovenija dala zaščito pred vojno, jo zdaj smatram kot mojo državo. Ne kot mojo drugo državo. Ampak kot svojo prvo. Poznam zgodbo, kako je neka ženska prišla v majhno vas in odprla biznis ter skrbela za neko punčko. Čez nekaj časa se je želela vrniti v svojo deželo in zapusti svoj biznis tej punčki, ki je bila zdaj že odrasla. Toda punca je zavrnila ponudbo. Ženski je rekla: “Kjer je tvoj dom, je moj dom, kamor koli boš šla, bom šla s teboj.” Nekako tako jaz čutim do Slovenije, ki mi je dala zaščito. Mnogi so mi rekli, naj grem drugam, kjer so boljši pogoji, ampak čutim zvestobo in dolžnost do te države, da ji povrnem, zato ne bom nikoli odšel.

Toda mnogi drugi nimajo iste sreče kot jaz in jim Slovenija ne ponudi te priložnosti. Zaradi tega sem se udeležil delavskega protesta za 1. maj, na katerem sem opozoril na težavo prosilcev za azil, ki so delavci in ki jih Slovenija krvavo potrebuje, pa jih vseeno zavrača. Označuje jih za kriminalce in deportira. Slovenija bi morala omogočiti priložnost tistim, ki se trudijo, delajo, plačujejo davke in osrečujejo svoje prijatelje. Poznam Afriko. Nekje je vojna, nekje so drugi problemi. A vsi lahko prispevamo na svoj način.

Naj povem, da sem že dlje časa zaposlen v trgovini Tuš. Več mesecev sem bil zaposlen prek agencije, zdaj pa sem končno dobil pogodbo direktno prek firme in sicer za nedoločen čas. Zelo sem vesel, da sem dobil takšno pogodbo. Sodelavci so prijazni in na delovnem mestu se počutim dobro.

Hkrati tudi igram v ljudskem gledališču Ambasade Rog. Svoj prvi nastop smo imeli na delavskem pikniku konec aprila. Igra je bila o kralju, ki je imel dve ženi. Ena je imela diamantni prstan, ki je izginil. Obtožila je drugo ženo, da ji je ona ukradla prstan. Kralj je sklical vaško sodišče, na katerem je bil glavni sodnik tradicionalni zdravilec. Ta je govoril z duhovi in razkril, da je prstan ukradel kraljev namestnik. Nato so ga odpeljali v zapor. Jaz sem igral kraljevega namestnika, ki je ukradel prstan. Še zdaj sem zelo ponosen na naš prvi nastop, čeprav ni bil popoln, saj nismo veliko vadili. Kljub temu smo se dobro odrezali in smo bili še boljši, kot sem pričakoval.

V Sloveniji je vse dobro. Država je mirna in varna. Edina slaba stvar je plača. Z minimalno plačo res težko preživiš, sploh ob takšnih najemninah. To je isto za vse ljudi. Slovence in tujce.

Za prihodnost si želim, da bi se mi lahko v Sloveniji pridružila moja družina, ki je še vedno v Kamerunu. Želim si postati župan kakšnega manjšega kraja v Sloveniji. Ker si želim ustvarjati prijazno okolje za tujce. 

Za konec bi samo še pozval vse tujce, naj se angažirajo, se zaposlijo in se izogibajo težav. Na drugi strani pa bi pozval vlado, naj tega ne kaznuje ampak naj trud nagradi. Na ta način bodo mnogi problemi rešeni.

Adamou Eugen Kobi

Pozdravljeni,

moje ime je Mohamed El Amine, sem Maročan, rodil pa sem se v Alžiriji. Študij sem zaključil v Maroku. Po diplomi sem delal na različnih področjih, tudi v prodaji. V Slovenijo sem prišel lansko jesen in zaprosil za azil.

Edino, kar sem pred prihodom vedel o Sloveniji, je slovenski nogometaš Jan Oblak. Nisem vedel, da so ljudje tukaj tako prijazni. Tudi nisem vedel, kako lepa, čista in varna je ta država.

Kot vsak drug človek, ki pride v nove kraje, se tudi sam rad sprehajam po mestu in ga spoznavam. Kar se mi je zgodilo je neverjetno. Ustavili so me policisti in me začeli nekaj spraševati v slovenščini. Ker nisem razumel, sem jim odvrnil, da govorim samo angleško. Z začudenjem so me pogledali in mi rekli, da so mislili, da sem Slovenec. To je bil zelo lep občutek. In ni se zgodilo samo enkrat, zgodilo se mi je z različnimi ljudmi ob različnih priložnostih. Odkar sem prišel v Slovenijo, še nisem doživel nadlegovanja ali rasizma iz strani ljudi, vsi so se vedno do mene vedli spoštljivo in mi pomagali z raznimi informacijami in drugo podporo. Škoda je, da se nas ločuje po dokumentih, saj v resničnem življenju nismo prav nič drugačni in nihče ne zazna kake posebne razlike med nami.

Zaradi vseh teh lepih izkušenj imam še bolj rad to državo in si je resnično ne želim nikoli zapustiti.

Kar se tiče mojega profesionalnega življenja naj povem, da sem bil res vesel, ko sem dobil delovno dovoljenje. Takoj sem dobil službo. Delam v tovarni. To je še ena od čudovitih zgodb, ki so se mi pripetile v Sloveniji. Zelo hitro sem se namreč priučil dela s stroji in vsi sodelavci, ki delajo tam že dlje časa, so me začeli hvaliti. Tudi delovodja me je ves čas spodbujal in mi rekel: “Mislim, da boš nekega dne postal manager tega oddelka.” Novica o tem mladem sposobnem fantu je prišla na uho tudi šefu, ki je, brez da bi jaz vedel, nekaj časa pozorno spremljal moje delo. Nekega dne pa je prišel do mene in dejal: ” Upam, da ti bo ta država podelila papirje in da boš postal državljan in za vedno ostal z nami. Zaslužiš si to.”

Pri delu mi je všeč tudi to, da ves čas skrbijo za našo varnost. Izobražujejo nas o varnosti pri delu in preverjajo, ali stroji pravilno delujejo, da se komu ne bi kaj zgodilo.

Po vsem tem, kar se mi je zgodilo, sem zares navezan na Slovenijo in upam, da bo slovenska vlada kmalu prepoznala v nas praktične in miroljubne ljudi, ki si samo želijo varnosti in stabilnosti, ter nam omogočila, da ostanemo tukaj. Žal v tem trenutku ni tako in zaradi tega je tudi moja prihodnost popolnoma negotova. Zelo verjetno zaradi državne politike ne bom mogel ostati in me bodo želeli deportirati, kljub vsemu uspehu in naklonjenosti ljudi. Toda resnično si želim, da bi bilo drugače in da bi lahko v prihodnosti postal slovenski državljan.

Mohamed El Amine, Maroko

Moje ime je Muhannad in prihajam iz Sirije. Tam sem delal kot brivec, a sem moral zaradi vojne pobegniti.

V Slovenijo sem prišel pred štirimi leti. Zadovoljen sem, saj je življenje tukaj mirno in ljudje so prijazni in pripravljeni pomagati, recimo pri učenju jezika, iskanju službe in podobno.

Težave, s katerimi se srečujem, so podobne težavam mnogih drugih ljudi. Bilo mi je zelo težko najti sobo za najem. Sicer pa imam dobre odnose z ljudmi in spoštujem to državo, ki mi je dala priložnost, da začnem novo življenje. Moje sanje so, da bi nekoč lahko spet srečal svojo družino.

Pred kratkim sem odprl svojo trgovinico. V njej prodajam arabske izdelke in drugo hrano, recimo mlečne izdelke, začimbe, oreščke, zelenjavo, slaščice, baklavo, arabski kruh in podobno. Rad bi še razširil svojo ponudbo. Lepo vas vabim, da me obiščete v trgovini Orient Market na Kolodvorski 10 in se spoznate z odlično arabsko hrano.

Lep pozdrav,

Muhannad Alali, Sirija

Iskanje miru in varnosti po različnih evropskih državah je bilo zanimivo doživetje, ampak ko sem se ustalil in začel delati v Sloveniji, je bilo, kot da so se mi uresničile sanje.

Opisal bom Slovenijo kot zlato deželo Evrope. Moja izkušnja je, da so me tukaj sprejeli z odprtimi rokami in da s tujci ravnajo dostojanstveno. To pravim zato, ker sem kot prosilec za azil kmalu pridobil delovno dovoljenje in pričel delati v BTCju, kar je bila najboljša stvar, ki se mi je zgodila v življenju. Želim se zahvaliti Sloveniji za to priložnost. Razlogi za mojo hvaležnost pa so naslednji:

1. Depresija je izginila: Preden sem prišel sem in začel delati, sem bil že dolgo časa depresiven. Po izkušnjah v drugih evropskih državah sem se počutil kot odvečen človek, življenje je bilo osamljeno, revno in brez perspektive. Kljub temu, da sem delovno sposoben človek, so me povsod tretirali, kot da sem breme.

2. Finančna svoboda: Zdaj lahko plačujem svoje račune in sam skrbim zase. To je zame zelo pomembno, saj ne želim biti v breme in ne želim, da me družba vidi kot breme.

3. Družbena odgovornost: Dolžnost vsake odrasle in delovno sposobne osebe je plačevanje davkov, saj je rast vsakega gospodarstva in obstoj socialne države odvisna predvsem od obdavčitve. Zato sem vesel, da lahko na svoj majhen način prispevam h gospodarstvu in dobrobiti Slovenije.

4. Družbene vibracije: Na delovnem mestu imam veliko prijateljev in sem v dobrih odnosih s svojimi šefi. S prijatelji se velikokrat družimo tudi izven delovnega mesta in gremo skupaj na kavo ali v kak klub. Družabno življenje je zelo pomembno za integracijo. Prijatelje imam iz najrazličnejših držav – od Slovenije pa do Indije.

5. Preprečevanje kriminala: Brezdelni um je hudičeva delavnica, pravi afriški pregovor! Delo zaposluje um s pozitivnimi mislimi, zato sposobnim odraslim svetujem, naj delajo in se izogibajo kriminalu.

Toliko je razlogov, zakaj bi morali ljudem omogočiti delo in z delom tudi možnost legalizacije oziroma pridobitev dovoljenja za bivanje, a naštel sem jih le nekaj.

Še enkrat, hvala Slovenija!

Echefule Ikechukwu Oliver, Nigerija

Pozdravljeni, sem Ebad in prihajam iz Teherana, glavnega mesta Irana.

Želim vam povedati nekaj dobrih in slabih izkušenj v svojem življenju.

Pred več kot dvema letoma sem prišel v Slovenijo kot begunec. Mislim, da ni treba razlagati, zakaj sem se odselil, ker zdaj že vsi vedo, kaj se dogaja v Iranu. Tam se dogaja pravi genocid nad protestniki proti iranskemu režimu in dovolj je samo, da kaj objavite proti njim na socialnih omrežjih, pa bodo prišli po vas in vas ubili.

Ko sem bil v Iranu, sem igral kitaro za nekaj metalskih skupin, kar je tam prepovedano, zato sem v neki točki pristal v težavah in sem moral pobegniti. To je bilo leta 2019. Zame je bila ta cela poteza kot ena nočna mora, saj sem bil prisiljen zapustiti svoje staro življenje. Znašel sem se popolnoma sam, na tujih tleh, ampak nisem obupal, ker sem imel cilj – moram preživeti! Zato sem se moral postaviti na noge.

Ko sem končno prispel v Slovenijo, sem zaprosil za azil in namestili so me v azilni dom v centru Ljubljane na Kotnikovi. Počutil sem se, kot da začenjam novo življenje. Hitro sem dobil nove prijatelje, si kupil kitaro in spet postal aktiven glasbenik. Rad imam zgodovino, zato me je prijatelj seznanil s skupino, kjer trenirajo srednjeveško mečevanje. Pridružil sem se jim in pričel s treningi. Treniramo mečevanje, oblečeni smo v srednjeveške kostume in imamo veliko dogodkov in nastopov.

Čez nekaj časa sem prejel novico, da sem dobil status begunca. To je za nas begunce zelo pomembno, saj pomeni, da dobimo dovoljenje za bivanje v Sloveniji in da nas ne bodo deportirali v državo, kjer lahko izgubimo življenje.

Hkrati sem v tem času prejel iz Irana veliko novic o novih protestih proti režimu, v katerih so ubili na stotine ljudi. Usmrtili so mnogo mladih fantov in deklet v zaporih, zaradi česar sem bil zelo žalosten in potrt. A vseeno imam upanje na svobodo. Protestnikom, ki so še vedno v Iranu želim, da ne obupajo in da se postavijo na noge.

Ko sem dobil status begunca, sem pričel delati kot prostovoljec v nekem gledališču, kot gledališki tehnik. Tam sem vztrajal dolgo časa in upal, da bom dobil pogodbo za delo, vendar do tega nikoli ni prišlo. Človek ne more živeti od prostovoljstva, zato sem poiskal službo in se zaposlil v skladišču podjetja Lesnina. Tam sem pridobil veliko izkušenj, naučil sem se tudi dela z viličarjem. Delo mi je všeč in na delovnem mestu se dobro počutim. Kot da sem se postavil na noge.

Kmalu po tem, ko sem pričel delati v Lesnini, pa sem doživel šok v svojem zasebnem življenju, česar sploh nisem pričakoval. Imel sem punco, ki me je zapustila in več dni sem bil zaradi tega zelo depresiven. A tudi s to travmo sem se soočil – osredotočil sem se na službo, spet sem poprijel za svoj meč in začel ponovno trenirati, poprijel sem za kitaro in se vrgel v pisanje pesmi.

Za konec vam želim povedati, da ne moremo ugibati, koliko dobrih ali koliko slabih stvari se lahko zgodi v našem življenju. Pomembno je, da nanje reagiramo na pravilen način in da pri tem nikogar ne prizadanemo. Naša odgovornost je, da smo močni, ko se borimo za dosego svojih ciljev in da ne obupamo. Da ne pozabimo stati na svojih nogah. Ne sme nas zaznamovati le en dogodek v življenju. Smo mnogo več kot to. Smo naša ljubezen, naš poklic, naši hobiji, naša glasba, naša preteklost, naša travma, naše upanje, naša prihodnost.

Ebad Ahadi, Iran

Dober dan. Ime mi je Doudou Bigarura Karhabandwa. Prihajam iz Konga, Kinšasa. V Sloveniji sem štiri leta in pol. Integriral sem se v slovensko družbo. Po devetih mesecih sem dobil delovno dovoljenje in od takrat dalje delam v različnih sektorjih. To mi je omogočilo, da razvijem svoje potenciale. Imam univerzitetno izobrazbo, študiral sem ekonomijo, a večkrat sem se moral vključiti v različne oblike dela.

Delal sem v spletni trgovini, v nepremičninah, v avtomobilski industriji v podjetju Hella Saturnus, delal sem tudi v industrijski pralnici perila Čisto belo. Delal sem v podjetju Incom, ki proizvaja sladoled. Vse to mi je omogočilo, da sem skozi ta dela razvil svoj potencial. Sedaj poznam različna delovna mesta, dobival sem številne pogodbe, preko agencije sem dobil tudi pogodbo za nedoločen čas. Mislim, da migranti veliko prispevamo k razvoju države. To je zelo pomembno.

Kar je zanimivo je, da ves ta čas še nisem dobil statusa, nisem še dobil dokončne odločitve o svoji prošnji za azil. Ampak delam tudi v teh razmerah, ne glede na ves ta stres in ne glede na to, da ne vem, kako se bo o mojem primeru odločilo.

Zato pozivam vlado, voditelje te države, da razumejo doprinos, ki ga prinašamo migranti, tujci. Mi imamo tukaj resne probleme. Želimo se integrirati, želimo najeti domove, vendar ne najdemo domov, veliko je ovir, želimo dobiti papirje, vendar je tudi tukaj veliko ovir.

Mislim, da če bi vlada omogočila ljudem, da živijo normalno, da imajo dokumente, da imajo dovoljenje za prebivanje in da delajo kot vsi ostali drugi državljani, da bi to resnično prispevalo k razvoju in napredku te države.

Res je, mi smo zapustili svoje države, tam imamo resne težave, a imamo tudi kapacitete in znanja, ki lahko pomembno prispevajo k tej državi.

Vlada mora spremeniti svojo paradigmo, mora spremeniti sistem in življenje tujcev tukaj.

Zahvaljujem se vam za vašo pozornost.

Doudou Bigarura Karhabandwa

Pozdravljeni,

Sem Amine, prihajam iz Alžirije, prišel sem pred šestimi leti. Tukaj sem si poskušal vzpostaviti življenje in sem ves čas iskal delo, vendar nisem dobil dovoljenja za delo, ker so mi zavrnili azil, zato mi je bilo zelo težko. Sploh zato, ker imam veliko znanja, izkušenj in talentov, s katerimi bi lahko tukaj marsikaj delal.

Vem, da Slovenija potrebuje delavce, mi prosilci za azil pa smo životarili z 18 evri žepnine na mesec, ki smo jih dobili od azilnega doma. Veliko bolje bi bilo, če bi nam takoj dali delovno dovoljenje in bi lahko že od začetka skrbeli sami zase, si plačevali najemnino in kupovali hrano.

Zdaj končno lahko delam, saj sem dobil dovoljenje za bivanje. To, kar bi lahko počel že 6 let, pa mi ni bilo dovoljeno.

Slovenija potrebuje tuje delavce. Imam veliko prijateljev, ki imajo pogodbe in ki delajo. A ko dobijo negativ, izgubijo delovno dovoljenje in jih deportirajo. Mislim, da bi bilo bolj smiselno, da bi nas obdržali, saj smo že dobro vključeni. Nima smisla, da bi nas deportirali in namesto nas pripeljali druge ljudi iz drugih držav. Mi smo že tukaj. Če smo dobri delavci, zakaj bi potem morali nas odsloviti in pripeljati na naše mesto nove ljudi?

Mohamed Amine Bouahi

Jutri nadaljujemo. Imamo še nekaj več kot 2350 zgodb kateri so dobili zaščito v Sloveniji od leta 2022 naprej.

Ambasada Rog se zahvaljuje vladi Roberta Goloba, ker je pokazala sočutje in sprejela te ljudi v Slovenijo.

Robert Golob je povedal resnico – potrebujemo njihove pridne roke in pamet. ilegalne migracije je potrebno legalizirati.

Nagradimo Goloba še za en mandat, da Slovenija poskrbi za vse te ljudi kateri potrebujejo pomoč v Sloveniji.

Lahko noč

Kje je nadaljevanje Popay ?