tv-obujajmo spomine…
ne, se strinjam, da tv ni nujno zlo. odvisno od okoliscin, od ljudi, ki jo gledajo, od oddaj….skratka, od konteksta. v primeru, ko najstnik gleda grozljivke in potem na racun tega (karikiram, da se razumemo) muci zivali, sosolce, pa se kaj hujsega – potem je tv ze zaradi vpliva nujno zlo. ko starsi otroke posadijo pred tv, da imajo sami mir, otroci pa buljijo kar jim pac pade pred oci – tudi to je zelo slab primer uporabe tv.
na splosno gledano – tv ima danes moc, da doloca, da ne recem “narekuje” zivljenske sloge (mtv). oddaje vsebujejo subtilna sporocila, reklame silijo v potrosnisko mrzlico….ok, znane stvari.
vendar pa – tv dejansko tudi siri obzorja; se strinjam, da se lahko naucis tako jezikov, kot pridobis razno razna znanja (discovery, national geographic). otroci gledajo oddaje, risanke in se identificirajo s svojimi (risanimi, pravljicnimi) junaki in ustvarijo domisljijski svet.
vendar pa: dejstvo je, da se da do tega znanja in obzorij in pravljic priti tudi drugace. ne glede na to, da zivimo v “hiperrealnem” casu, casu hiperrealnega in simulacij.
kar si kot clovek, koneckoncev doloca tudi to, kako se “vpnes” v svet.
kar je za enega dobro, ni nujno tudi za drugega.
svojim otrokom ne bom odrekala tv; vendar v zdravi meri in z razumom. Tv imajo konec koncev moznost gledati pri starih starsih, ali pa kje drugje.
Otroci so razumna bitja.
lep pozdrav tako pristasem kot nepristasem gledanja tv!
Imam eno prijateljico (ali bolje kolegico) iz Španije in ko sem ji povedala, kako popularno je bilo Modro poletje pri nas, je bila čist presenečena…. baje tam nadaljevanka ni bila nič posebnega.
Men je bil pa tolk un pevec luškan, da se prav spomnim, da sem gledala še v soboto in oba dela dobesedno presedela čist prilepljena pred tv :)))))))))
Hej!
Popoldne sem prav uzivala v filmu Amerikanec v Parizu:)
Film mojih studentskih let…Kaj nam je takrat pomenil!
Sosolci so se nenadoma pojavili v crnih hlacah, crnih mokasinih in beeelih nogavicah, kot jih je nosil glavni igralec. In Leslie Caron kar lepo zaobljena imenitna plesalka, za katero bi danes rekli, da je odlocno predebela.
Okusi se spreminjajo…ampak glasba…ta je se vedno kraaasna.
Da, prav uzivala sem in kako smo 10 let po vojni bili takih filmov lacni.
Lep vecer Babi
Tudi jaz pogrešam stare risanke in filme, ob katerih smo preživljali poletja in nedelje.
Sicer sem pa tamali snela z interneta a je to, pink panterja, smrkce v angleščini,… in moram reči, da prav uživa.
Glede tega, da družina nima tv-ja pa tako… kakor si izvoli. Ampak meni se zdi bolj pomembno, da tv imamo, da usmerjamo interes, da določene oddaje gledamo skupaj in tamali razlagam. Je pa prav zanimivo bilo zadnjič, ko je na lokalni tv ena teta razlagala, kako se peče pizza, naša tamala je pa vsako besedo za njo ponovila, prav vživela se je v to oddajo.
Najstnik samo zaradi tega, ker je gledal grozljivko, ne bo šel mučit živali – tudi če karikiraš, ne! Če je tako vzgojen ja, sicer pa ga tv ne more pokvariti.
Tudi življenskega sloga ti ne bo določal ( glasbo določenega obdobja ja ), če imaš izoblikovan dober karakter, tu je pomembna vzgoja – tako kot praviš, otroci so razumna bitja, da se jih tudi pravilno vodit. No, zavit v vato jih ne moremo, niti ne bi bilo dobro, zato je prav, da se seznanijo tudi s temnimi platmi življenja, z drugimi svetovi….itd. Le vodit jih moramo od začetka, da se bodo pravilno oblikovali. Potem bodo pa že sami znali presodit kaj je vredno ogleda in v kakšni meri. To so moje izkušnje.
No, jaz sem mal zašla s teme – priznam…
Ko sem prebirala še druge poste, so se tudi meni obudili spomini na mladost, ko smo gledali Mestece Peyton in se delili na dva tabora: eni so navijali za Betty, drugi pa za Allison…
Pa še več je teh nostalgičnih spominov, pa strinjam se z Babi: glasba…ta je pa bila res zakon, je toplo pri srcu, ko se spomnim…
Pred kratkim sem gledala na ORF oddajo: 50 Years Rock Love Songs,
blo je super. Tri ure čistega krasnega starega roka….le izvajalci niso več taki kot nekoč hehe…malo manj las in več kil, pa gub…
If you goin´to San Francisco….