Ko sva z možem imela krizo, šla narazen, sem spoznala enega tujca. Črni lasje, črne oči, čokoladna polt, plavalec, ma lep kot iz sanj. Tako se mi je zapičil v srce kot nikoli nihče drug. Ob njegovem bežnem dotiku, ko me je prijel od zadaj za pas v pekarni, sem skoraj zlezla skupaj. Takega občutka nisem čutila nikoli prej in nikoli kasneje. Noro me je ljubil, a njegovi starši so premožni in so želeli nevesto iz njihove kulture, okolja, četudi sedaj živijo v Evropi toliko let. Bili so proti najini zvezi in on je popustil. Ni se oglasil več nekaj časa. Sem mislila, da bom kar umrla od žalosti. Čutila sem srce kako poka in solze so samo tekle po obrazu, ni bilo možno ustaviti niti ene same. Vsaka pesem me je spomnila nanj in nekega dne sem med vožnjo iz službene poti v poplavi solz pomislila, kako bi najraje umrla. Da me samo ni več in da ne čutim nikoli več take bolečine. V tistem trenutku sem se zavedala, da gre za življenje ali smrt, da me bo ta ljubezen pokopala, če se ne zborim zase. Blokirala sem ga na vseh omrežjih, številko zbrisala, se odločila, da mi je moje življenje bolj pomembno. Od takrat je šlo počasi vsak dan po malem na bolje, pregnala sem vse misli o njemu, spomine, vonj njegove kože, tisti objem, vse kar naju je povezovalo in bilo tako prekrasno in nepozabno. Ni minilo dolgo, se je že začel oglašati s skritih profilov, ves čas me je kontaktiral, pisal neumnosti, da ne more živeti brez mene, da se bo ubil, da se je odrekel družini zame, mi voščil za vse praznike, rojstne dneve… Jaz sem ga samo blokirala z vsakim novim profilom. Izvedela sem od skupne znanke, da se je poročil z eno “njihovo”, a jaz vem, da je on kljub temu meni pisal in izpovedoval ljubezen. Ko sem to slišala, je zares umrl v meni. Zdaj nanj gledam kot na nekdanjega prijatelja, znanca in dejansko ničesar ne čutim do njega. Ravna črta.

Ljubezen je na koncu stvar poguma in odločitve. Duše gor dol, če ne ljubiš dovolj močno, da se za to ljubezen boriš proti celemu svetu, če je treba, ni to nič.

Izvrstno napisano.

Lahko osebo se tako močno zaznavamo, ampak vkolikor se ni pripravljen nihče boriti za zvezo, nima smisla.

Zato je dobro potegniti neko mejo, kljub temu, da se gre za intenzivna čustva. To da po desetletja hrepeniš po nekomu, ob zavedanju da ne bo nikdar tvoj…kakšen smisel ima pravzaprav to.

A se je že komu do vas zgodilo, da je nepričakovano srečal svojo dušo dvojčico (and. twin flame)? Ne sorodno dušo, temveč dušo dvojčico, znano tudi kot dušo dvojčico, dvojni plame, skratka osebo, ki naj bi bila nekakšna zrcalna podoba vas, seveda ne po videzu, temveč po drugih lastnostih. In če, kakšni so bili občutki ob tem? Jaz o tem nisem nič vedel, šele ob nekem nedavnem, posebnem srečanju, sem naključno začel zadevo raziskovati in ugotovil, da gre morda za to. Težko razložim. Gre za neko privlačnost, ki je onstran fizične privlačnosti oz. tega, ko veš, da te nekdo privlači v seksualnem smislu. Kot da bi, ko tej osebi zreš v oči, videl v njih sebe. To me je čisto zmedlo, sploh en vem kako naprej, akj naj s tem. Pozabim, grem dalje, poskušam raziskovati dalje? Še kdo s čim podobnim? 🙂

Po opisanem kaj twin flame je, sem jih spoznala vsaj 10. Tole me spominja na neko angleško ostarelo damo, ki je po njenem prepričanju našla svoj twin flame v Nigeriji, star 25 let. Poroka je bila višek romantike. A kaj, ko je njenega twin flama (jebać) vesolje usodno odneslo drugam, takoj ko je dobil državljanstvo v UK. Še danes neomajno trdi, da je bil to njen oh in ah twin flame, ampak ji nima ni bilo usojeno ostati skupaj…šmrk šmrk.

Ljudje verjamejo v svašta dandanes. Tudi shizofrenik v marsikaj močno verjame.