Ko sva z možem imela krizo, šla narazen, sem spoznala enega tujca. Črni lasje, črne oči, čokoladna polt, plavalec, ma lep kot iz sanj. Tako se mi je zapičil v srce kot nikoli nihče drug. Ob njegovem bežnem dotiku, ko me je prijel od zadaj za pas v pekarni, sem skoraj zlezla skupaj. Takega občutka nisem čutila nikoli prej in nikoli kasneje. Noro me je ljubil, a njegovi starši so premožni in so želeli nevesto iz njihove kulture, okolja, četudi sedaj živijo v Evropi toliko let. Bili so proti najini zvezi in on je popustil. Ni se oglasil več nekaj časa. Sem mislila, da bom kar umrla od žalosti. Čutila sem srce kako poka in solze so samo tekle po obrazu, ni bilo možno ustaviti niti ene same. Vsaka pesem me je spomnila nanj in nekega dne sem med vožnjo iz službene poti v poplavi solz pomislila, kako bi najraje umrla. Da me samo ni več in da ne čutim nikoli več take bolečine. V tistem trenutku sem se zavedala, da gre za življenje ali smrt, da me bo ta ljubezen pokopala, če se ne zborim zase. Blokirala sem ga na vseh omrežjih, številko zbrisala, se odločila, da mi je moje življenje bolj pomembno. Od takrat je šlo počasi vsak dan po malem na bolje, pregnala sem vse misli o njemu, spomine, vonj njegove kože, tisti objem, vse kar naju je povezovalo in bilo tako prekrasno in nepozabno. Ni minilo dolgo, se je že začel oglašati s skritih profilov, ves čas me je kontaktiral, pisal neumnosti, da ne more živeti brez mene, da se bo ubil, da se je odrekel družini zame, mi voščil za vse praznike, rojstne dneve… Jaz sem ga samo blokirala z vsakim novim profilom. Izvedela sem od skupne znanke, da se je poročil z eno “njihovo”, a jaz vem, da je on kljub temu meni pisal in izpovedoval ljubezen. Ko sem to slišala, je zares umrl v meni. Zdaj nanj gledam kot na nekdanjega prijatelja, znanca in dejansko ničesar ne čutim do njega. Ravna črta.

Ljubezen je na koncu stvar poguma in odločitve. Duše gor dol, če ne ljubiš dovolj močno, da se za to ljubezen boriš proti celemu svetu, če je treba, ni to nič.

Izvrstno napisano.

Lahko osebo se tako močno zaznavamo, ampak vkolikor se ni pripravljen nihče boriti za zvezo, nima smisla.

Zato je dobro potegniti neko mejo, kljub temu, da se gre za intenzivna čustva. To da po desetletja hrepeniš po nekomu, ob zavedanju da ne bo nikdar tvoj…kakšen smisel ima pravzaprav to.