Je punca lepo napisala da ji samo parkrat dnevno zalajajo da je predebela. Nihče se ne vsede z njo in vpraša kako je, če lahko kako pomaga, kaj lahko skupaj naredijo da shujša, če kaj rabi….niso tam zato ker ji hočejo pomagati, samo govorijo ji da je debela. Kot da ne ve. Saj ni glupa. Ampak daj si predstavljaj da 20+ let vsak dan parkrat na dan poslušaš – debela si. Stopiš v kuhinjo in ti oče butne matr si debela. Stopiš k babi in reče spet si se zredila. Od otroštva naprej. Jasno da je debela! Čudno da nima še kakšnega drugega problema pri takih oslih odraščat. Nekaj je biti zaskrbljen in pomagat, nekaj pa samo govorit cele dneve kaj je narobe s tabo. Kar tako. Iz nule. Ej debela si. Sedaj pa pojdi samozavestno tja v svet in shujšaj. Kako točno s tem ko nekomu nonstop govoriš da je debel (kar itak ve!) pomagaš? Kako točno mu to pomaga? In ja si en drek starš če ti je bolj pomembno da lahko butneš karkoli želiš otroku v fris in to koliko kil ima, kot pa to da vidiš da jo uničuješ (je pisala kako se je začela skrivat). Ampak to se očitno vam ne zdi problem. Da je punca se začela skrivat, verjetno tudi zaprla se vase. To je ok. Kaj je pa debela. Ruknjeni slovenci. Sam da je denar pa lep izgled pa je vse ok. Glavno da na zunaj lepo izgleda. Notri lahko pa kriči od bolečine, pa nobenega ne gane.