Uf, pa taka noč …
…. dragi moji prijatelji ??? Da, za nami je
taka noč, da smo malce neprespani. Neurje,
strele, grmenje, na trenutke tista parajoča
svetoba strele, ki je objela celo nebo, nato
oddaljeno bučanje, potem bližajoče prasketanje
in na koncu je tako zagrmelo, da so se šipe tresle. Od treh zjutraj smo bili vsi zbujeni. Zapriala sem okna, spuščala rolete do tal in od daleč opazovala to močno neurje. Zamišljala sem si, koliko zemlje bo nanosilo na plato pred hišo. Včeraj sem pobrala še nekaj zelenjave, nato sva si z deketom vzeli športno popoldne in jo “mahnili v svet”. Proti večeru pa smo odšli v gmajno, od koder sem spet prišla z gobicami – nekaj lisič in nekaj maslenk. Za dopolnilo današnjega kosila bo. In seveda je naša kužika imela dvoboj z napajalniki, v katerih se znova in znova okoplje, potem sta se prepirala z Maksom, katerga ji nisem dovolila strančirati, ja, smo se nasmejali do solz. Prav mož, da je moj Maks naredil dolgo pot – iz njive v gmajno, jaz pa na nazaj, da so to le njegovi sorodniki, ampak so vsi Maksi. In potem sva se spomnila tiste debate, ko je prišel domov in sem glasno govorila v njivi. Pa je šel okrog in okrog hiše pogledat, s kom govorim, pa nikjer nikogar, nakar le izusti tisto neumeno vprašanje: Ja, s kom pa ti govoriš? Jaz odpozravim in povem, da z Makso, pa gre spet okrog hiše in išče …. Maksa, njega pa seveda nikjer! Pa še enkrat in končno le ves nestrpen že vpraša, da kdo je in kje pa je Maks??? Jaz pa nazaj: joj, bumbar bumbasti, ja Maks je …… Maks ane, glej kdaj pa kdaj kakšno risanko, pa boš vedele in videl, da je Maks …. deževnik! In potem urnebesni smeh ne vem koliko časa. V tako dobro voljo sem ga baje takrat spravila, da tega zlepa ne pozabi. Kadar se spomni, se smeji. No, sem dejala, za neko rabo pri hiši pa le sem!
Tako prijatelji, danes tudi grem na lepše, oz. ne na lepše, na urejanje moje zunanjosti tako, da ….. upam, da se boste imeli lepo. Želim vam, kot želim vsem, ki dopustujejo, kot želim Koštruncu, ki se namaka v Maredi, da bi se čimprej vrnil, kajti forum je osamljen brez teh naših stalnih gostov. Ni nas veliko tu gori in kadar zmanjka kdo od nas, je to občutiti tako, kot doma, ko nekdo zapusti hišo za dlje časa. Znova in znova pogledujemo v vrata, ki se odpirajo, ali se bo na prag pojavil ravno ta,ki ga tako pogrešamo.
Ježek, zajček, ne obupajta, še nekaj dni, pa nas bo kmalu spet več. Le še nekaj dni, pa bo tudi ta naša “prisiljena karantena” mimo!
Čauči obema, cmočka zajčku, ki …….. in cmočka ježku, ki prav tako ……… posiije tu gori kot sonček!
Tudi meni je smešna tale štorija z Maksom. Še bolje, prav prisrčna je. In tudi jaz rada klepetam z živalicami. Samo, da pri nas ni smeha, prej kaj drugega, eni enostavno nimajo smisla za take lepe štorije.
kakorkoli, pozdravi ga lepo, Maksa mislim.
Lep izlet k tistemu, ki bo spremenil tvoj izgled :))))..
Ja, dopustniki se bodo kmalu vrnili.
kar se pa Janija tiče, ki se res lepo pomaka 🙂 , je pa takole, izreden človek je, ja.
No, zajček ni in ne bo obupal, ja kam pa pridemo, če kar takole na hitro rečemo, ne grem se več.
Res je, ježek je res sonček, sijoči…in od zajčka , hehe…
Marili cmoka tebi !
Ej, Marici, teb se pa res doskrat kaj zaspipici!
Pri nas ni bilo tako strsno, grmelo je zjutraj in tudi mocno padalo, vendar ne dolgo.. Zdaj pa je temno in rosi, kot bi bili novembra…..
Vse izgleda, kot da je tud nebo zalostno, ker nas zajcek nic ne oglasi.. Le kaj dela zdaj in kaj premisljuje?
Lupcka obema…