K temu vprašanju me je vzpodbudila debata o tem, kaj je ukvarjanje z otrokom in o tem, kako nas otroci utrudijo (vse nas, jasno 🙂 čez dan, kako bi nas radi imeli s kožo in kostmi vred :)))

Kako in koliko se ukvarjate s sabo?
In če ne, zakaj ne? kakšen je razlog (izgovor), ki si ga ponavljate, da se izognete soočenju z dejstvom, da poskrbite za se ostale okoli sebe (dete sito, previto, oblečeno, zadovoljno – možiček zadovoljen, nahranjen …) zase pa ne? In kje vidite rešitev za to, da bi se lahko bolj ukvarjali s sabo?

naj takoj jaz – zase trenutno pravim, da sem v egoistični fazi. To pomeni, da si brez slabe vesti vzamem pol ure s knjigo na kavču, da se spakiram v banjo raztapljat, da se zaprem v sobo in vadim jogo … in da vsaj pol ure na dan ne želim motenja, razen če se podira hiša :))) so se morali moji navaditi (ko je bilo vsake 3 minute – kje pa imam to, kam si dala pa to …), pa ni mi žal, pomaga mi prebiti dan brez večjih živčnih trenutkov in brez večje izčrpanosti zvečer, sploh kadar sem tudi v službi našponana … ko pa se “odvijem” pa – kaj bi danes počeli skupaj? in počnemo, s to razliko izpred še nekaj mesecev, da nisem ko napeta žica cel dan, potem pa da padem v posteljo. Tudi z zdravjem je bolje (če odmislim 15 kg preveč in astmo 🙂
T.

Ukvarjanje s seboj je nujno, grew bolj za skrb za samega sebe. Sama sem prej zelo rada hodila teči, pa tekmovala sem v vsem mogočem, uživala pod toplim tušem, pa odkolesarila nekam v naravo, se kdaj namazala s kakšno kremco, najbolj pa sem vedno uživala na sončku. Sem tudi knjigožer, pa dnevnik sem pisala, meditirala, si izbirala samo knjige s pozitivno vsebino, si enkrat letno privoščila en teden samote v tišini….

To ti polni energijo in je nujno potrebno, moram sedaj to uskladiti z mojo še ne dvomesečno Petro, sicer bom pregorela.

Ja dobro vprašanje.tudi jaz si izborim vsak dan par minut zase,sicer težko ob treh mulcih,eden potrebuje mamo za razlaganje matematike in pregled nalod,druga za cartanje in oblačenje punčke,tretji kar tako,da se malo stisne in pohopsa po meni…Poleg vsega bi pa rada počela še sto drugih stvari…pekla,kuhala,kaj pobarvala,neko malenkost ulila iz mavca,pa seveda zašila kaj…Noro…tako da brez pomoči mojega zlatega možička ne bi šlo…vsak dan vsaj zvečer po osmi uri,ko so zverinice varno v postelji (ni rečeno da že spijo,ker imajo do deveteih še prosto zabavo) si privoščim par minut zase in za svojo dušo:preberem kakšno malenkost,grem kaj ustvarjat,sprehod s prijateljicami,včasih kino,enkrat na teden aerobika…Si napolnim baterije…mi pa pomeni ogromno,če mož odpelje otroke ven in se lahko v MIRU posvetim čiščenju stanovanja…a veste,da je to pravi užitek…da ne tulim non-stop ne tu hodit tu je mokro…kakšno razpoloženjsko glasbo,zvok nenormalne jakosti pa gremo nad prah in “limasti” pod…
Ja si vzamem vsaj pet minut zase,sem potem veliko bolj strpna in pripravljena na nove podvige…

Manim, da moramo otroke vključiti v svoj način življenja – od samega začetka. In jih od samega začetka spodbujati v samostojnosti. Seveda je vse pogojeno z starostjo otrok. Moji otroci so že veliki (11, skoraj 10, in 7), tako da opravila, povezana z nego, ipd., seveda odpadejo.
Kaj počnem od samega rojstva otrok?
Smučam, npr. od starosti otrok 3 tedne oz. 3 mesece (odvisno, kdaj so bili rojeni).
Hodim na testne vožnje z novimi avtomobilskimi modeli.
Hodim v hribe in izlete.
Nikoli ne neham študirati – medicina je eden mojih največjih hobijev, zato se stalno izobražujem, iščem, brskam, …
Surfam po internetu.

Otroke sem od samega začetka pustila, da so se igrali sami (če so se le hoteli). Seveda sem jim igrače, igre predstavila in jih potem pustila… Od samega začetka so v našo družino in vzgojo vključeni stari starši in sorodniki, zato je oseb, ki se ukvarjajo z otroki več, vsi (mlajši) pa imamo na ta način več časa. Otroke od samega začetka vodimo s seboj v naravo in na izlete.
Seveda otroci že dolgo sodelujejo pri hišnih opravilih.
Pozdrav!
Nina
Imamo številne obiske otrok (od nekdaj), tako da se otroci igrajo med seboj.

:), no jaz svoje življenje delim na dva dela; pred otrokoma in sedaj 🙂
Najbolje ga pa skoraj opiše knjiga “Le kako ji to uspeva” avtorice Alison Parker, katero zelo priporočam.

Iz službe pridem nekako ob 16,00…otovorjena z mulčkoma, potem letimo ven (tega pa si mami ne da vzeti), zunaj v naravi smo nekako do 19,00 ure. Sledi večerni ritual (večerja, tuširanje in spanje mulčkov). Likam tako ali tako sproti, perilo obešam skoraj sredi noči, kuham hitro in ponavadi si tam okoli 20,00 celo uspem utrgati čas zase. Takrat berem, surfam ali pa se raztapljam, kot pravi Tinkara.

Slej ko prej ugotoviš, da ne moreš pričakovati, da bodo drugi kaj storili zate, če še sam zase ne narediš ničesar. Sama si navadno privoščim banjanje, poleti sem tekla po poljih tu naokoli, z bivšimi soigralkami smo se dobivale 2x tedensko na beachvolley-u, ali pa preprosto poslušam tišino. Branje je tudi pri meni na visokem mestu, pa sprehodi po gozdu ali ob Savi,..
Tudi jaz rečem mojima dvema – ni me. In, ja, tudi jaz si to privoščim brez slabe vesti. Pa še paše 🙂
LP,T.

No jaz sem zadevo naredila tako, da zapeljem malo v park, jo vozim po travi, da jo res zguncam in zaspi kot top za dve uri ali še več. jaz pa iz ruzaka vzamem knjigo, revijo, lak za nohte in si jih nalakiram. Prav paše, pa še malo imam zraven.

lp

Zadeva je malo odvisna od starosti otroka, dokler je bla še hčerkica majhna (do osem mesecev), so bili moji trenutki skoraj izključno samo v času njenega spanja oz. v času, ko jo je prevzel očka in šel z njo na spehod. Glede na to, da je spala malo (po 20, 30 minut čez dan), dojila pa se je na dve uri, je bilo tega bolj malo…in me je kdaj kar pobiralo (od nespanja in pomanjkanja časa samo zame). Ja, sem imela kar krizo, prehod od prejšnjega načina življenja mi je bil kar hud. Nekje pri desetih mesecih je čez dan zaspala za dve uri! Čisti luksuz!!! Ena urca spanja, da sem nadoknadila noče “žurke”, potem pa knjiga in gas, dokler se ni zbudila. Življenje je bilo bistveno drugače. Nekako takrat jo je začela zanimati tudi bolj gosta hrana in sem si lahko privoščila dvakrat tedensko televodbo. Uf, še nekaj za moje telo! In tako pačasi naprej…In danes, ko ima dve leti? Dvakrat tedensko telovadba, branje knjig pred spanjem – brez tega ne gre. Čez dan smo večinoma skupaj, občasno (ko začutim potrebo) predlagam, da gresta moja dva “malo na sprehod”, jaz pa takrat kaj postorim in pri tem dam možgane na pašo ter poslušam tišino. No, ko zvečer punca zaspi (cca 8:30) pa itak oba svobodno razpolagova s svojim časom in po nujnih zadevah (gospodinjskih zadevah), si vzameva nekja časa drug za drugega in vsak zase.

absolutno zagovarjam tezo, da je samo zadovoljna mama dobra mama.
Zadovoljna pa sem takrat, ko naredim kaj zase, za svojo
dušo…….tako od prejšnjega meseca hodim na tečaj angleščine, pa na
aerobiko. In ko po telovadbi pridem polna energije domov, se možiček
samo čudi, kako to da nisem nič utrujena :)) otrokom se pa itak kar smeje,
ker mora mami tudi delat naloge……(imata 7 in 11 let)
Da ne govorim o občutku, ko prideš domov pa je vse mirno in tiho…otroci že spijo..prava harmonija……..in ja, zato sem boljša žena, bolj potrpežljiva mama, pa še sebe imam raje…..ker sem si vzela čas zase.

ja, do nedavnega sem imala jaz občutek, da se brez moje prisotnosti v naši hiši ne sme niti dihat 🙂
je pa res, da dva majhna otroka težko pustiš, da se igrata sama, resnično moraš biti prisoten (lahko se stepeta, poškodujeta…). In če nimaš ravno sorodnikov, ki bi jih vzeli v varstvo, si čas vzameš zase težje. Ko pa sem si ga, sem se ponavadi nekje zleknila, vzela dnevni časopis in spila en kapučino, in počivala…. Priznam, utrujena do nezavesti, nisem niti pomislila na kako aerobiko.

Zdaj je drugače, ko sta otroka malo večja. Včasih se skupaj igrata tudi po pol ure in z možem v miru spijeva kavo in se lahko sama kaj zmeniva tudi podnevi, haha…

Moje ukvarjanje same s sabo podnevi pa je še vedno omejeno na kakšen polurni telefonski pogovor, enourni zmenek s kolegico na kavi ali pa preberem eno poglavje knjige

druga pesem je ob večerih, ko po novem lahko greva z možem v kino in gledališče, ampak to ni ukvarjanje same s sabo ampak neke vrste “partnerske aktivnosti”, na katere par let nisva upala niti pomisliti.
Letos pa sva si nabavila abonmaje in uživava 🙂 Pa tudi 1x tedensko greva s prijatelji na pizzo zvečer.

Tudi jaz sem v egoistični fazi. S tem mislim da nimam več slabe vesti, če si npr. odpravim po nakupih. Lepo v miru nakupujem cca 2 uri.(prej vedno živčna vojna). Pa tudi otroke kdaj pa kdaj pošljem na počitnice (za en dan k teti). Uf pa drug teden greva iz očitom sama (po treh letih) v Portorož za dva dni.(to se bo kresalo).
Stari pa smo 4 in 2 leti.

Slabo razpolagam zadnje čase s svojim časom in sem bila na čase res zoprna. Sedaj pa sem se odločila – telovadba enkrat zvečer (ko že zaspita) in enkrat popoldan (sta vsaj res 2 uri sama z očitom – da uživajo brez mame). Ko se odpokata spat – ne pospravljam. Pogovor z možem, knjiga, forum, včasih kak čvek ob pijači s prijateljico…
Pospravljanje – delam po 6 ur in mi vsak dan ostane 1 ura od takrat, ko pridem iz službe, do takrat, ko grem k varuški in v vrtec. Kar postorim takrat – ostalo se pač nabira:((.

Le to mi še ne znese, da bi si vzela 20 min prosto (res le zase), kadar smo vsi skupaj doma. Takrat preveč skačem na razne:”Mami, mami…”. Počasi, pa bom tudi to dosegla:))

Res pa imam možnost, da kdaj zvečer dava otroke v varstvo (kar pa resnično ne izkoriščava – mogoče 1x mesečno).

živjo!

no jaz sem se spet začela ukvarjati sama s sabo tam okoli sinovega 6,7m in sicer da sem vsak ali vsak drugi večer telovadila…no to sem obdržala tam nekje do njegovega 13m, potem sem se malo zalenarila…zdaj pa sem se spet vzela v roke (sine ima 16m) in hodim 1X tedensko na pilates vadbo, trudim pa se še 2-3Xtedensko vaditi doma…no to je kar se gibanja tiče…
v bodoče bi se rada spet ukvarjala z mojo “ljubeznijo”-plesom…ta teden sem namreč bila na eni plesni delavnici in se mi je zdelo kot da sem se ponovno rodila…bomo videli kaj bo iz tega?!

branje knjig je najbolj “rizično”…prej sem še kar veliko brala, zdaj pa je prav katastrofa, eno knjigo žulim že 3 mesece…bljak…
sicer veliko berem forum, pa kakšne ostale zadevščine na netu…včasih odprem kakšno revijo Moj malček, Mama, OiD, pa Eva, Anja….in ob jutranjem kofetku malce berem…to pa je tudi vse…

enkrat do dvakrat mesečno kofetkam ali klepetam po telefonu s kakšno frendico, sicer manj časa kot nekoč, ampak je !!

neverjetno pa tudi mene sprosti čiščenje stanovanja…partner pelje sina ven, jaz pa v tistih dveh urcah NAGLAS ;-))))) poslušam muziko in pucam…sledi pa tuš:-)))

ah, bo že…sine je še mali…vsako leto bo boljše pravi moja zelooo potrpežljiva boljša polovica…:-)

lp
Pati

Tudi jaz sem bolj “komot”, ne me slabo razumet, vendar mislim, da ne moreš bit zmeraj 100{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} z mislimi in telesom pri otroku. Jaz zjutraj vstanem, zrihtam ta malo, jo nahranim, potem si kavo skuham, in takrat jo pustim naj se sama zamoti, kar traja tudi do ene ure. Jaz tačas knjigo berem, tv gledam v miru ali pa kakšno prijateljico pokličem, in full uživam…
Te postopke ponovim tudi tekom dneva, ko vidim, da je dobre volje, sita in naspana, ji dam kakšno novo igračo, pa se sama igra…Se mi zdi, da itak vsi se veliko z njo ukvarjajo, tako da ni panike, da bi imela slabo vest…
V družini -moževa sestrična-sem videla primer otroka, ki sploh nič ni hotel delat sam, zmeraj je mami morala se z njo ukvarjat, mala si niti piškotka sama ni znala vzet do 4.leta in je bila zmeraj tečna, če se je njena mami s kom drugim ukvarjala…Rezulat take vzgoje je totalno nesamostojen otrok…in sestrični se je fajn zdelo in se je stalno hvalila s tem, koliko se ona ukvarja z otrokom, toliko se ukvarja, da se niti stuširat ne utegne…Halo?
Zato pravim, da sem jaz bolj “komot”…

ze kak mesec se spravljam na jogo in mislim da mi bo ta teden tudi uspelo. pa na masazo sem se narocila.
za kak intimen pogovor s prijateljicami si vzamem cas enkrat na teden.
koncentracijo za knjigo le stezka najdem.
obcasno ob vecerih hodim na sestanke s skupino, s katero pripravljamo umetniske projekte.
pa na vidiku imam eno sobotno delavnico na temo zenske energije.
obcasno si privoscim tretma pri bioenergeticarki.
to je to.
ni slabo.
jasmi

Moje zivljenje tut lahko delim na pred in sedaj ko je misko.

Prej je blo moje zivljenje tipicno studentsko. Dolgo spanje, malo predavanja, posedanje po kaficih, en krat tedensko terme (navadno Terme 3000), in party do jutra, naslednji dan se je vaja ponovila. Aja, pa vsake 2 mesece sem rabila malo pocitka, tako, da sem nekam spicila v tujino, ce sem rabila teden dni, al pa na Pohorje, ce sem rabila vikend miru. Takrat smo bili samo mi trije (potovalka, avto in ugasnjen mobitel).

Sedaj pa, sem – se vedno studentka, ampak od zacetka sem imela zlo slabo vest, ce sem si vzela kaj casa zase. Sedaj pa ko je misko star 10 mesecev (skoraj bo, cez par dni) in je priden s spanjem (od 21h do 9h, vmes je ob 6h zjutraj previjanje z atijem), pa dost samostojen, se rad igra vcasih tudi sam.

Jaz si enostavno vzamem cas zase – zjutraj zajtrk z dragim, nato malo ucenja, dokler se ne zbudi misko. Sledi hranjenje, igranje. Vmes malo pretelefoniram s prijateljicami. Sledijo casopisi, sprehod, in pocasi kuhanje kosila. Po kosilu gre misko spat za kako 1 do2 uri. Takrat se enostavno vlezem tut jaz, pa malo pregledam skozi kanale na TV, al pa teletext berem.

Sledi prevzem miskota. Ati ima miskota, jaz se pa grem ucit. Zvecer ga skopava/ umijeva, nahraniva, dava lupcka, sledi pravljica in hups je v postelji.

Sama sem se zacela ukvarjat sedaj, da menjam rutino vsakdanjika z najrazlicnejsimi rocnimi deli, ki me sedaj (ne vem se kako dolgo) zelo razveseljujejo in mi pustijo brezpogojen odklop od vsega, kar je okoli mene! Pa nimam slabe vesti, saj vem, da ce sem jaz slabe volje ali down, misek to cuti in se tut on ne pocuti dobro!