Najdi forum

Naslovnica Forum Starševski čvek Ultimat možu in prodaja nepremičnine

Ultimat možu in prodaja nepremičnine

ne ti slabo opazuješ. njenega moža eni čustveno prisiljujejo, da ne more razpolagati s svojim premoženjem. Čisto klasična zgodba, ko stari odrasle otroke držijo na vrvici zaradi premoženja.
[/quote]

Jaz sem predvsem opazila, da je možakar dobil dediščino, da pa njegova žena komandira in diktira kako in kaj z njegovo dediščino. On pa se s tem ne strinja.
Po drugi strani pa on živi v njeni dediščini.

aha torej ti mož le malo zameri……..
se pa strinjam, da je to močan preizkus resnične trdnosti zveze. za zvezo morata biti oba in oba vlagati v vseh smislih, ne gre, če se eden boji staršev ali ima figo v žepu.
[/quote]

Pa ti veš, da prav bebavo izpadeš, ko ta osebna znanstva, ki jih imaš očitno s črno vrtnico, sem vlačiš?

če tudi on ne bi hotel iti bi tudi ti ostala? hehe
tudi sama ne svetujem ultimata, ampak da počasi razdelata svoje vrednote, pričakovanja, načrte za prihodnost in da pri sebi raziščeta, kakšne prioritete imata in kdo vodi njuno življenje. zato bo morala uporabiti pamet in ne ultimatov.
[/quote]

Ne, vem. Predvidevam da dolgo ne bi več zmogla ostati tam. Samo mi smo bili v isti hiši in ne svoji, kot piše avtorica. Razlika je ali imaš ti svojo hišo pa čeprav je blizu taščine, ali si v isti.
Se pa strinjam s tvojim drugim stavkom. Je potreben kompromis in ne ultimat. Vsi bi imeli svoje lastne novogradnje, tudi midva. A če ne gre, ne gre. zakaj misliš, da midva nisva šla graditi? Ker je finančno to najbolj neugodna rešitev (ker moraš imeti kar nekaj začetnega kapitala, sploh če moraš še kupiti zemljišče).
Če rabi bližino LJ ima v okoliških vaseh, ki so od LJ oddaljene 15-30 min z avtom kar nekaj hiš, za katere si upam trditi da bi jih lahko kupila samo z denarjem od stanovanja.

nova
Uredništvo priporoča

Ne, vem. Predvidevam da dolgo ne bi več zmogla ostati tam. Samo mi smo bili v isti hiši in ne svoji, kot piše avtorica. Razlika je ali imaš ti svojo hišo pa čeprav je blizu taščine, ali si v isti.
Se pa strinjam s tvojim drugim stavkom. Je potreben kompromis in ne ultimat. Vsi bi imeli svoje lastne novogradnje, tudi midva. A če ne gre, ne gre. zakaj misliš, da midva nisva šla graditi? Ker je finančno to najbolj neugodna rešitev (ker moraš imeti kar nekaj začetnega kapitala, sploh če moraš še kupiti zemljišče).
Če rabi bližino LJ ima v okoliških vaseh, ki so od LJ oddaljene 15-30 min z avtom kar nekaj hiš, za katere si upam trditi da bi jih lahko kupila samo z denarjem od stanovanja.
[/quote]

če so bajte na istem dvorišču, zna biti zelo podobna zgodba. je pa tako. Tudi mož ne more postavljat ultimata in siliti avtorice, da skupaj vlagata ali vsaj vzdržujeta neko hišo, ki je pisana sicer nanj, ampak je avtorica že vlagala vanjo. V času zveze je njun dohodek skupen in vlagat v nekaj, kar je on podedoval in ob morebitni ločitvi ne bo predmet delitve, je hudičev posel…

Glej, če je hiša od babice in če ona še živi noter, potem se hiše pač ne prodaja. Počakajte, da bo babica pokojna.

Poznam eno tako familijo, ki je starega ata pregovorila, da gre v dom, češ da bi ta mladi imeli hišo. Takoj, ko je ta mladima prepisal hišo, so jo prodali in popokali denar. Res grdo. Jaz tega ne bi mogla narediti. Če si sama ne bi mogla zgraditi hiše, je pač ne bi imela.

A ni to grozno, ko ljudje samo čakajo, da bo babica umrla, da pobašejo denar?

če so bajte na istem dvorišču, zna biti zelo podobna zgodba. je pa tako. Tudi mož ne more postavljat ultimata in siliti avtorice, da skupaj vlagata ali vsaj vzdržujeta neko hišo, ki je pisana sicer nanj, ampak je avtorica že vlagala vanjo. V času zveze je njun dohodek skupen in vlagat v nekaj, kar je on podedoval in ob morebitni ločitvi ne bo predmet delitve, je hudičev posel…
[/quote]

To je res. Samo enostavno če so zadaj dogovori in če se poskušaš dogovoriti in ne gre, ne moreš nič. Mogoče če bi avtorica drugače pristopila, bi šel on do te sorodnice in ji poskušal obrazložiti zadevo. Čeprav vem, da stari svojih hiš ne bodo prodajali. Za nekatere je prodajanje svojega imetja, ki so ga dedovali, znak neuspeha.
Imata dve plači, imata stanovanje v LJ. Verjemi mi, marsikaj bi se dalo. Npr. če že hoče novogradnjo – se kupi do 3 podaljšane. Kupi hišo in da pod hipoteko stanovanje za toliko časa, da se hiša pripravi do vselitve, nato proda, pokrije kredit in je. Ali pač stanovanje proda in se z novim lastnikom poskuša domeniti da ostane notri še npr. pol leta, toliko da uredi hišo…

Par vprašanj:
– ali kdo in kdo torej živi v tej hiši trenutno?
– kdo plačuje davke, morebitne položnice in zavarovanja za hišo?
– kdo bo plačal, ko bo toča razbila streho?
– kdo vzdržuje okolico?
– kdo skrbi za ogrevanje hiše?
– koliko vas letno to stane?

v tem primeru nič ne čakajo, ker je lastnik že vnuk. Sicer pa kaj mislite eni, da bosta kaj s seboj vzeli? Ali da lahko po smrti diktirate, kaj se bo z neko materialno stvarjo, ki ste jo začasno posedovali, zgodilo?
Nič ni naše, vse imamo le na izposojo.

Avtorica, tale ultimat pove več o tebi kot o njem. In sicer pove, kaj tebi več pomeni; on, tvoj mož in družina ali kaprica da uveljaviš svojo voljo.

Od kod vam, da so nepremičnine v Lj? Punca se poimenuje Primorka, zato imam jaz občutek, da so na obali.

Je bilo pa res danih premalo informacij, zakaj se naj hiša ne proda (kako jo je dobil, ali kdo živi tam, kdo nosi stroške) in zakaj se ne more/želi obnoviti (iz problemi stroke ne razumem, kaj je problem, da se ne selijo tja).

Na koncu se bosta morala odločiti vidva. Le vidva poznata celotno zgodbo. Kot beremo, je vedno nekdo nezadovoljen, zdaj vi v stanovanju, če bi prodali hišo, vsaj on in njegova familija… Nek kompromis, malo morda počakati, ali pa ugotoviti, ali sploh sta za skupaj in takšne plane ali ne.

Samo čakaj no – čakati, da nekdo premine – pa morda ne čez 5 let, morda celo čez 20 let ( hvalabogu, čimdlje naj živijo ljudje), ko bo ona čez 50, je pa tudi malo absurd…. Slovenska navezanost na javno masko “ne zameri se žlahti” za kasnejše “jerbanje” je to, ja. Ljudje se ne zavedajo, da je tudi njihovo življenje minljivo. Kaj pa če njen mož umre prej, kot njuna starša?

Ah, lepo prosim no… S tem imate težave samo ljudje, ki se čustveno navežete na “material”. Naveži se na spomine, ne pa na “material” iz opeke, malte, lesa in stekla….


No pa še enkrat potrjeno da se ljudje ob dediščini skregajo. Pa je to ali takoj pri delitvi ali pa potem ko že nekaj so podedovali.
Tu je težko biti pameten ker vemo samo eno plat zgodbe. Če je mož bil edini dedič in je hišo pač dobil ker je edini dedič, v hiši pa nihče ne biva potem jaz ne vidim težave zakaj je nebi prodala.
V kolikor pa jo je mož dobil zato ker naj bi vi v tej hiši živeli in so se ostali dediči dediščini odpovedali ravno zato da se ne bo hiša prodajala ampak jo boste obdržali vi in v njej živeli potem pa se meni zdi nepošteno da sedaj pa vi to prodate. Prodali bi jo lahko vsi dediči in si denar razdelili.
Drugače pa kot je bilo že napisano kaj pa možnost da ti vzameš kredit? Kaj pa možnost da se ta stara hiša oddaja in ne proda, z najemnino pa se potem plačuje kredit?


Ja, na eni strani ga eni čustveno prisiljujejo, kot praviš, da ne more razpolagati s svojim premoženjem, na drugi strani ga avtorica čustveno prislijuje in mu postavlja ultimate, da bi moral razpolagati in kako bi moral razpolagati.

In mimogrede, nikjer nisem zasledila, da je avtorica vlagala denar v moževo hišo. Napisala je, da “je bil vložen denar”, to pa ni nujno ista stvar. Se upam stavit, da ni ista.
[/quote]
Moj denar sem vložila v tisto hišo. In to več kot 20 tisočakov. Več podrobnosti ne povem, niti niso pomembne.

v tem primeru nič ne čakajo, ker je lastnik že vnuk. Sicer pa kaj mislite eni, da bosta kaj s seboj vzeli? Ali da lahko po smrti diktirate, kaj se bo z neko materialno stvarjo, ki ste jo začasno posedovali, zgodilo?
Nič ni naše, vse imamo le na izposojo.
[/quote]

Se vidi, da si neko nepismeno bitje brez razuma, ker blebečeš popolne nesmisle.
Jaz namreč nisem od nikogar nič dedovala, nič dobila šenkano in tudi nikomur ne bom dajala kake nepremičnine. Veš, če nič ne jemelješ od drugih, nobenih hiš recimo, če ne daješ hiš drugim, nimaš takih težav. Tako, da ja, kar imam je moje. Ni na izposojo. Kaj bo pa moji smrti z mojimi stvarmi pa me ne briga. Dokler imam pa zdrav razum pa s svojimi jaz razpolagam in ja, nikomur nisem nič vzela in tudi dala nič, kar se nepremičnin tiče.

Kredit ne pride v poštev. V tisti hiši ne živi nihče, mož je lastnik, mi plačujemo stroške. Ko jo je dobil je bila ruševina. Zdaj je skoraj instalacija končana, ter skoraj vsi ometi. Vrednost hiše smo si povečali z delom v lastni režiji. Ja, tudi sama sem prijela kar je bilo treba in pomagala.
Kar se tiče ultimata, vem da ni prav, ampak v nasprotnem primeru se bo mož odločal še 20 let. Boji se besed, na koncu pa se to pozna tudi v najini vezi ker si nič ne upa.


No pa še enkrat potrjeno da se ljudje ob dediščini skregajo. Pa je to ali takoj pri delitvi ali pa potem ko že nekaj so podedovali.
Tu je težko biti pameten ker vemo samo eno plat zgodbe. Če je mož bil edini dedič in je hišo pač dobil ker je edini dedič, v hiši pa nihče ne biva potem jaz ne vidim težave zakaj je nebi prodala.
V kolikor pa jo je mož dobil zato ker naj bi vi v tej hiši živeli in so se ostali dediči dediščini odpovedali ravno zato da se ne bo hiša prodajala ampak jo boste obdržali vi in v njej živeli potem pa se meni zdi nepošteno da sedaj pa vi to prodate. Prodali bi jo lahko vsi dediči in si denar razdelili.
Drugače pa kot je bilo že napisano kaj pa možnost da ti vzameš kredit? Kaj pa možnost da se ta stara hiša oddaja in ne proda, z najemnino pa se potem plačuje kredit?
[/quote]

Ne more biti edin dedič. V bistvu še ni dediščina, ker lastnica še živi. Če bi umrla, so pa dediči otroci te lastnice, ne vnuki. Vnuki so šele takrat, ko so otroci mrtvi. Oz. če bi bil njegov oče (po zapisu je videt, da je njegov oče sin te babice) umrl. Oče je pa še živ.

Babici niti pod razno ne želim smrt. Sem tudi že omenila da bi ji pomagala, ker sama zmore zelo malo stvari, v kolikor bi se strinjala s prodajo. Mi je mar za ljudi!
Hišo je sicer dobil mož oz ruševino, ampak potiho so takrat upali da bova potem midva skrbela in bo drugo sorodstvo prosto teh zadev. Ampak tega ni nikoli kdo direkt rekel, kaj šele da bi bilo to zapisano.

Ne more biti edin dedič. V bistvu še ni dediščina, ker lastnica še živi. Če bi umrla, so pa dediči otroci te lastnice, ne vnuki. Vnuki so šele takrat, ko so otroci mrtvi. Oz. če bi bil njegov oče (po zapisu je videt, da je njegov oče sin te babice) umrl. Oče je pa še živ.
[/quote]

kako moraš biti zabit, da greš na vse napisano, nekaj takegale tumbat.
Hiša je že od moža, on je lastnik in skupaj sta že vlagala. spremenile so se okoliščine in sedaj zaradi kaj bo pa žlahta rekla mož ne upa prodat hiše. zgleda je tukaj vse polno bab, ki se jim mož okoli kurba, same bi pa komandirale okoli vso žlahto

Večino podarjenih stvari ima svojo ceno kljub temu, da mislimo da so zastonj. Ta fant je dobil v dar to hišo ker je obljubil da jo bo obnovil in v njej s svojo mlado dužinico živel. Ko je začel z obnovo je dojel da stara hiša je vreča brez dna in so se odselili v drugo podedovano stanovanje. Do sedaj njim samim ni uspelo prišparati in ustvariti nič. Vse kar so naredili so iz podarjenih stvari z nič odrekanja. Ampak zato, da vse to oni imajo, je nekdo bil priden in dober gospodar.
Vsekakor se strinjam, da ultimat možu ni prava pot, s tem ti ne bo dokazal kot si se izrazila koga ima rajši, s tem mu boš edino ti pokazala, da si kura ne najdem lebšega izraza. Glede na to, da si že skoraj z vsemi skregana pa veliko pove o tebi.

kako moraš biti zabit, da greš na vse napisano, nekaj takegale tumbat.
Hiša je že od moža, on je lastnik in skupaj sta že vlagala. spremenile so se okoliščine in sedaj zaradi kaj bo pa žlahta rekla mož ne upa prodat hiše. zgleda je tukaj vse polno bab, ki se jim mož okoli ******, same bi pa komandirale okoli vso žlahto
[/quote]

He, he, kako moraš biti zabit, da ne veš, da je dediščina po smrti lastnika.
Torej v tem primeru sploh ni dediščina. Ampak darilo. Pač se je babica očitno odločila, da bo namesto svojim otrokom, dala hišo enemu izmed vnukov. Je pa še živa, zato ni dediščina. Je preprosto darilo.

Veš to je pa tako. Avtorica je dobila v dar stanovanje, mož je dobil hišo v dar. Taki, ki jih vse porinejo k riti, so potem nenasitni. Bi še več.
Namesto, ker imajo srečo, da so dobili toliko podarjenega, da bi se razumeli, da bi delala na odnosu, ker se jima ni treba ubadati z denarnimi težavami. Pa se nažirata med sabo.
Ko bereš tole, imaš občutek, da med avtorici in njenim možem ni nobene ljubezni. Verjetno za to ne, ker sta vajena, da jima vse k riti prinesejo in ničesar ne znata ceniti.


Dobila bi točno toliko, kolikor si vložila, in lahko dokažeš da si vložila. Če vložiš 5000, 10.000eur v obnovo 100.000eur vredne hiše, ti niti približno ne pripada pol.


Saj pa je samo tipična ženska. 🙂
[/quote]

Nažalost je kar precej takih.

Potem se pa čudijo, da po dolgem šihtu pride moški domov, se vsede pred kavč in samo še gleda fuzbal. Pa še to mu skušajo prepovedat… edino “dobro” stvar, ki jim je še ostala v življenju, poleg take babnice.

New Report

Close