Ultimat možu in prodaja nepremičnine
no saj to govorim. Onadva si ne smeta postaviti hiše, tam kjer želita, ampak tam, kjer neka babica hoče, da živi. Avtorica je presegla svojo žlahto in je pripravljena svoje stanovanje prodati, možek pa ne sme, bo babica doživela fršlok in cela žlahta jih bo grdo gledala.
Še bolj podlo pa je, da sama veš, kako je živeti s taščo v bajti, pa sedaj drugim zlobno svetuješ to, česar sama nisi mogla furat.
[/quote]
Verjetno zelo stara babica je verjetno z dedkom (njenim možem) gradila hišo tako, da bo še njen sine živel v njej. Morda so se tudi zmenili tako. In je potem sine to hišo dobil, in noče takoj prodat, ker ve, da bi babica zamerila, ker noče živet v njej, ali pa bi ji bilo žal, da ni dala hiše drugemu sinu/hčerki, ali pa karkoli takega.
Kolikor vidim, ostalih sorodnikov ne moti, samo čakajo da babica umre, da ne bo zamer, pa naj prodajo. In sine (mož avtorice) se strinja. Ženi pa, ker to ni njena babica, dol visi za familijo, in forsira moža v prodajo in družinske zamere.
mož živi v njenem stanovanju. Torej lahko spoka mož v to staro bajto in se pusti komandirati babici ter staršem. Vsaka tanova bo seveda navdušena nad to situacijo, ko bo na eni strani plačeval preživnino za otroke, na drugi strani pa ji bosta dve tašči solili pamet.
dobitna kombinacija.
[/quote]
babica verjetno ne bo več dolgo. zlobna in požrtna baba pa za boga ne crkne.
Samo čakaj no – čakati, da nekdo premine – pa morda ne čez 5 let, morda celo čez 20 let ( hvalabogu, čimdlje naj živijo ljudje), ko bo ona čez 50, je pa tudi malo absurd…. Slovenska navezanost na javno masko “ne zameri se žlahti” za kasnejše “jerbanje” je to, ja. Ljudje se ne zavedajo, da je tudi njihovo življenje minljivo. Kaj pa če njen mož umre prej, kot njuna starša?
[/quote]
Avtorica je premalo napisala.
Morda je babica prepisala hišo na vnuka, a še vedno živi v njej. Kaj, naj jo ven vržejo, zato da bo avtorica vesela? Saj veste kaka so dedovanja v sloveniji.. pa prokleti nujni deleži in hujše neumnosti. Morda je babica enemu sinu dala vikend na morju, drugemu hišo, a ker je že živel drugje, sta se zmenila, da ona še živi hiši do smrti? In vi bi jo metali ven, ker je itak pisana na njega…
Hiša je nebivalna, nekje 4. stopnja. Nobeden ne živi noter.
Če bi vse prebrali, ne bo metali neumnih komentarjev ven. Vsaj ne takih, da bi babico radi ven vrgli. Hiša je bila pisana na babico, ona ni nikoli živela v njej. Se manj pa da bi jo zgradila. Z denarjem od tete je bila tista hiša kupljena. Ona je bila samo uradno lastnica. Ostalo s to nepremičnino ni imela nič.
Vrednost ni niti približno 100 tisočakov.
[/quote]
Joj. Ne prodajat hiše na Primorskem. Sploh če ima še kaj parcele okrog. Zadnjič sem se vozila po notranjosti hrvaške Istre. Tam so take kamnite hiške z bazeni, na samem- vredne nekaj milijonov.
Bogati zdaj to iščejo. Bežijo iz mest. Morda imate nekaj, kar bo čez desetletje ali dve pravi zaklad. Do konca obnovite vsaj en del. Preselite se tja, počasi urejajte. Stanovanje pa oddajte za dober denar.
Ja res, vse je treba prebrat. Primorka, mislim, da te razumem. Zgodba gre nekako tako:
Ena že zdavnaj pokojna teta je hišo zgradila in lastništvo prepisala na svojo nečakinjo? Ta nečakinja se je rodila in živela svoje življenje nekje čisto drugje. Hiša je dolga desetletja prazna razpadala (stare gradnje) in je tvoj mož (vnuk) dobil parcelo z neko podrtijo. Predvidevam, da je bila hiša grajena brez elektrike in drugih inštalacij, če je sploh bila takrat do konca urejena. V vsakem primeru je bila vrednost hiše enaka nič.
Ti si podedovala eno nepremičnino in jo prodala? Imaš še svoje stanovanje, ki ga tudi lahko prodaš – ali je to eno in ista nepremičnina? Poleg tega si vložila okrog 20.000 v moževo hišo, in z obnovo ste ji dvignili ceno, saj je na 4. stopnji gradnje. Verjetno si tudi stroške vzdrževanja delita, ali on sam plačuje vse v zvezi s to hišo? Oz. ti njemu pomagaš s hišo in on plačuje tebi najemnino in polovico stroškov za stanovanje?
Tvoje stanovanje je verjetno v kakšnem urbanem kraju ali celo mestu. Moževa hiša pa? Kolikor poznam primorsko, je to lahko kje bogu za hrbtom ali pa daleč od vas in vašega središča življenja (s slabimi povezavami). Imaš dober načrt in verjetno je načrt všeč tudi možu, samo odločiti se ne more, da bi to dejansko storil. Ker babici nekaj, kar je dobila podarjeno in je naprej podarila ruševino, se pač zdi zelo dragoceno. Vidva pa bi rada prodala najprej hišo in imela res lep vložek za gradnjo vajine skupnje hiše. V teh časih, ko službe niso zazihrane, je to neprecenljivo. Krediti so … jaz ti ga ne svetujem. Vaša družina bi tako še nekaj let živela v stanovanju, dokler nova gradnja ne bi bila za silo dokončana, da bi se lahko vselili, nato pa bi se prodalo še stanovanje, da bi se zadnji stroški poplačali iz tega. Lep načrt, ampak ga podira babica, ki s svojo lastnino nikoli ni imela večjega odnosa. V drugih primerih še razumem, ko babice in dedki sami gradijo hiše in živijo v njih, da jim to pomeni navezanost. Ta babica pa dejansko izsiljuje, veliko bolj kot pa ti s svojim ultimatom.
Odločiti se boš morala itak sama, kaj narediti. Če se mož ne bo odločil in če ti ne boš popustila, potem bosta morala poračunati, koliko je on plačal tebi najemnine za življenje v tvojem stanovanju (in koliko je vložil, dokazano z računi), ter koliko si ti vložila v njegovo hišo (dokazano z računi) in se posloviti. Pa naj gre on živeti v tisto hišo, ti pa ostaneš v svojem stanovanju in načrtuješ prihodnost brez njega.
Smo trije otroci. Najstarejši je dobil parcelo in hišo v kateri je kar nekaj let živel in nekaj malega celo vanjo vložil, češ ker sta starša želela, da ostane v družini.
Ostala dva otroka sva šla culom in mulom po svetu s svojimi partnerji, v banko po kredit in nakup stanovanj, ko smo tisto odplačali pa za parcelo in hiško.
Starejši brat je čez 10 let nepremičnino prodal, njegova žena je podedovala parcele v njenem kraju in sta šla gradit. Z izjemo od mene in tadruge sestre brez kreditov.
Bi pa nama tudi prišel prav začetni kapital, pač če bi si delili kupnino tiste hiške
Bratova žena je sicer mnjenja, da nama nič ne pripada, ker je bila hiša njuna, brat pa mrk ne reče nič.