Ivan Minatti
Nekoga moraš imeti rad

Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
– nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen
ker drevesa in trave vedo za samoto
– kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo -,
ker reka ve za žalost
– če se le nagne nad svojo globino -,
ker kamen pozna bolečino
– koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled –
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.

!

Moje sožalje žalujočim in naj počiva v miru.

Življenje se ne neha, se le spremeni…

Naj počiva v miru!

Zdaj sem se pa razjokala, tukaj sem izvedela,na poročilih–POP niso rekli http://poezija.pksola.si/index.php?option=com_content&view=article&id=71:ivan-minatti&catid=27:m&Itemid=69

sem ga rada brala.

Cakam te

Cakam, prisluškujem, miže,

kdaj med tisoci stopinj

zacutim tvoje,

kdaj med tisoci zaznam

tvoj dih.

Povsod te išcem:

po vseh križišcih,

po vseh poteh,

v potezah prihajajocih in odhajajocih,

v igri oblakov,

v menjavah senc pod vecer…

O, leta dolgo

te išcem

Nekoc boš prišla.

Z lasmi dišecimi po vetru

in brezmejni prostosti,

usodna, neizbežna,

z ocmi pogubnimi kot zatolkel tolmun,

ki skriva v sebi

zdaj smrt, zdaj življenje…

Nekoc boš prišla.

Ker moraš priti.

Vir: MINATTI, Ivan. 2004. Izbrana lirika. Ljubljana: Mladinska knjiga. Str. 14.

Izbrala: Mihaela Pondelak, 2. c PTI

Sožalje njegovim najbližjim.

Rada imam njegove pesmi. Enkrat mi je ena učiteljica slovenščine dejala, da jo moje pesmi spominjajo na njegov stil pisanja. To sem si štela v veliko čast.

Pocivaj v miru in lahke sanje za vekomaj. Skoda velikega umetnika.

Nekoga moraš imeti rad.

Pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen.

….nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine.

Moj najljubši pesnik!

Isrene sožalje vsem, ki jih je imel rad in so imeli radi njega.

Počiva naj v miru poet;(

Naj počiva v miru!

DVOJINA JE ZAKON!

Hvala velikemu pesniku za vse, kar nam je lepega dal. Naj počiva v miru.

Kakšno leto je letos… Najprej Pavček, sedaj Minatti….

– kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo -,

Sedaj jočem. Ne zato, ker je umrl velik pesnik… starost je nekaj naravnega, smrt tudi.
Jočem, ker ga občudujem kako je znal čutit in napisat točno tisto, kar res čutimo mame.

Svidenje

Ko bom nekoc prišel domov,

sklenila boš roké in zajokala:

»Joj, bil si še otròk, ko sem ti dala

s seboj na pot svoj blagoslov.

Zdaj komaj da te še spoznam.

Saj si cel mož! Kako širok si v rame!

Ti moj, ti je bilo hudo brez mame,

v trenutkih, ko si bil ves sam?«

»Ne, mama! Saj sem srecal mater tisoc,

kot ti upognjenih od bolecin

in vsaka mi je, ko da sem njen sin,

ce kruha ne, besedo toplo dala.«