Naš 11-letni bernski planšar je umrl, kriva sem pa jaz, ker nisem bila zraven. Jokamo že ves popoldan, hči, sin in jaz, mož nas tolaži. ampak jaz vem, da bi mu lahko pomagali, če bi bili doma. Zjutraj smo mu dali hrano in šli v službe in šole. V hiši ima tako narejeno, da gre sam skozi loputo v kleti lahko not in ven. Ko sem ob enih prišla domov, ga ni bilo nikjer v hiši, poklicala sem ga in šla na dvorišče, pa na vrt in tam je bil, že mrtev. Poklicala sem moža in peljali smo ga na veterino, je rekel, da je umrl zaradi zasuka želodca, smrt je morala biti grozna….. jokam že nekaj ur, sploh se ne morem ustavit. Lahko bi ga rešili, če bi bili zraven, tako pa je umrl sam in v mukah…… nikoli si ne bom oprostila in nikoli več ne bomo imeli nobenega psa.

in po smrti boš šla v pasji pekel, kjer boš pila mačjo kri. Res se drži in nikoli več ne nabavi psa, ker se ti bo do konca zmešalo.

sama sicer mislim, da nisi nič kriva in da je smrt del življenja.

Mi je žal. Ampak kako so pa tako hitro ugotovili vzrok smrti? Mi smo za našega psa čakali obdukcijsko poročilo več kot dva tedna.
Upam da se poberete.

Glede drugega psa pa tako: tudi mi smo rekli nikoli več. Ampak sčasoma, ko gre najhujše mimo, vidiš da nekaj manjka. In smo šli po novega.

Vem kako je, ko umre kuža. Vem, da je pri vas imel lepo življenje. Srečno!

Ko je meni po naravni poti umrl 1. pes, sem bil na robu samomora. dobesedno. vsak dan sem si hotel odpihnit glavo tako sem bil na koncu toliko mi je pomenil tisti pes.
ampak sem se pobral sčasoma in si kupil novega ki ga imam še vedno
sčasoma tudi to preboliš je pa grozno ja

Vem kako hudo vam je in hudo mi je z vami. Izgubili ste bitje, ki vas je imelo neizmerno rado in vi njega. Pri vas mu je bilo lepo, ker je imel vse kar je potreboval za lepo življenje in ker je imel vašo ljubezen in pozornost. Pri vas je bil srečen in se je počutil varnega. To kar se je zgodilo danes, pa niste mogli preprečiti. Hodite v službe in v šole. In ni navada, da bi imele naše živali varstvo. Saj same znajo preživeti dan brez nas in jim ni hudega. Vašemu kužku je bila pač danes odmerjena zadnja ura in tako jo je tudi doživel. Sam. Kaj pa, če bi bili doma, z njim hiteli k veterianju, ki bi ga operiral, pa mu kljub temu ne bi bilo pomoči. Samo dodatno matranje bi bilo zanj. Verjemite, da se mogoče pa le ni prehudo matral in je zaspančkal, sedaj pa nič več ne čuti in mu je lepo tam kjer je.
Imeli ste ga radi, bili ste srečni drug z drugim in sedaj si dovolite, da iztečejo solze, da se žalost izpere iz srca. Vedno bo v vaših srcih, vedno bo z vami in vedno ga boste imeli v lepem spominu. Nikoli ga ne boste pozabili, samo bolečina bo postajala sčasoma znosnejša.
Držite se in čeprav je hudo, vem, je lepše slišat, da družina joče za živaljo, kot pa, kar tudi lahko beremo, da se z živalmi ravna grdo. Tisto je pa zame tako žalostno. Vaš kuža se je pa samo iz zemeljiskih, prestavil v ona druga nebesa.

Po simptomih. Po vrtu smo našli penasto slino in trebuh je imel zelo napihnjen. Revež se ob zasuku želodca menda trudi bruhat, a ne more, na koncu pade v šok in umre. Evo, spet jočem….. Pri našem ne bodo niti delali obdukcije, je rekel vet, da je to to.

Hvala za tolažbo.

a zdej bojo pa že za pse osmrtnice? :O

lej če teb pes ne pomeni nič vsaj druge ni treba s tem zastrupljat ker enim je pes toliko kot nekomu otrok

Meni je pes umrl avgusta, star 15 let, maltežan, sem jokala nekaj dni kot dež, še danes se mi včasih zdi, da hodi za mano, ko se obrnem pa ni nikogar :(((

Jaz bi ti samo rada povedala, da pri zasuku želodca zelo veliko psov umre in velika verjetnost je, da bi umrl tudi, če bi bila ti doma in bi ga takoj odpeljala k veterinarju. Zato se ne sekiraj še dodatno, ker res nisi ti kriva.
Žal mi je vas, ker vem kako boli, ko izgubiš kužka in upam, da bo bolečina kmalu manjša.

Sočustvujem z vami in si tudi misliti ne morem, kako vam je hudo, ker ste imeli svojega kužka res radi.

Tudi mi imamo že osem let kosmato družinsko srečo, ki nam vsak dan naredi prečudovit. Kaj bo, ko bo, če bo, raje ne pomislim, ker nam bo hudo kot vam.

Vem pa nekaj, da stokovnjaki svetujejo, če imate možnost še za enega kužka, takoj ponj, žalost bo hitreje minila, ker vam bo nova kepca vse to spremenila.

Velik objem za vse! In ne govori si, kaj bi bilo, če bi, to ni več važno, pokopljite kužka nekje ob kotičku vrta, mogoče kjer je imel najraje prostor, nato tja posadite malo drevesce, ko bo to mogoče in to bo spomin na vse lepo, ki vam je prinesel. Držite se!!!

Sočustvujem z vami. Človek, ki mu je mar do živali razvije poseben odnos do nje. Odnos nastane z razumevanjem, vzgojo in igro, zato vem da ta izguba boli. Človek se naveže na njo in sploh, če živi v hiši oz. stanovanju tudi kot član družine.

Vedno znova se mi sučejo po glavi misli Lorda Byrona o njegovem psu:

IMEL JE LEPOTO BREZ NEČIMRNOSTI,
MOČ BREZ PREDRZNOSTI,
POGUM BREZ DIVJOSTI
TER VSE ČLOVEŠKE VRLINE BREZ NJEGOVIH PREGREH.

Ja, tak je bil naš kuža!!!

Še enkrat hvala za vse tople besede.

Žal poznam to tudi jaz.
Nam se je to zgodilo poleti psa je zbil vlak,bil sem zraven in nisem mogu nič narest.
5 dni kasneje so prijatelji prinesli enakega pač mladiča.
Vso ljubezen smo prenesli na novega psa vendar starega nismo pozabili.
In ni nam žal. Morda je to tudi najboljše zdravilo nov pes.

Upam da se čimprej pomirite.

Ja, take so naše živali, pravzaprav take so živali. Zato jih imamo tako zelo radi, tisti, ki se z njimi zbližamo in jih znamo ceniti. Tisti, ki znamo ceniti njihovo milino, velike mile očke, ki strmijo v naše in nam nenehno nekaj pripovedujejo, samo če jim želimo prisluhniti, razumemo njihov jezik in vemo, kako plemenita bitja so to. Tak, kot si zgoraj napisala je bil vaš kuža. Zato bodite ponosni, da ste del življenja delili z njim in on z vami. In da ste mu nudili sebe in svojo toplino, kar je znal ceniti in vam je vračal na svoj način. Imejte ga še naprej radi in recite si, da bi lahko v tehle letih ga že napadla kakšna huda bolezen, s katero bi se boril in trpel, vi pa ne bi vedeli, kdaj je pravi trenutek za slovo, s katerim bi ga odrešili trpljenja. Ne bi vedeli, ker bi se vam zdelo, da še ni pravi čas, da kljub vsemu rad živi. To so tudi težki mumenti, verjemi.

zelo lepo napisano!
če dobro opazuješ in čutiš psa, v njegovih očeh vidiš marsikaj. vse znajo samo govorit ne. in če boš z njim lepo in ljubeznivo delal, se ti bo vsaka minuta preživeta z njim obrestovala. pes te ne bo nikoli zajebal, zaril nož v hret ali nategnil, vedno ti bo zvest in vesel ko boš prišel domov
najboljša naložba in hrana za dušo. predvsem za samske ljudi

Vem, kako boli in iskreno sočustvujem z vami. Vem tudi, kako je, ko si očitaš, da si sam kriv. Vendar verjemite, tako je pač bilo, niste mogli vedeti, kaj se bo zgodilo. Če bi vedeli, sem prepričana, da danes ne bi šli ne v službo, ne v šolo. Pa čeprav mu verjetno vseeno ne bi mogli pomagati. Tako, da res niste vi krivi.
O drugem psu pa se strinjam z vami, da vsaj zaenkrat še ne. Iz lastnih izkušenj vem, da se vedno ne obnese, da bi nova žival omilila bolečino ob izgubi prejšnje. Pustite času čas in mogoče boste čez leto, dve ugotovili, da ste pripravljeni življenje deliti z novim kosmatincem.
Držite se in ne pozabite, kuža zagotovo ne bi želel, da ste žalostni!

Ja to more boleti, tudi sam sem zelo navezan na svojega psa in mi je tako, kot en zelo dober prijatelj ga povsod jemljem s sabo.Si sploh nočem predstavljati, da ga nekega dne nebo več samo nažalost je takšno življenje.Imejte ga v lepem spominu in spominjajte se čim več lepih trenutkov, ki ste jih preživeli z njim pa ne si očitat krivde, ker to je najslabše v tem primeru, ko v bistvu sploh nisi kriv pa imaš občutek krivde.

lej če teb pes ne pomeni nič vsaj druge ni treba s tem zastrupljat ker enim je pes toliko kot nekomu otrok[/quote]

resnično spoštujem vse ljubitelje psov ampak…kot otrok?? verjetno s tem misliš tiste ki nimajo otrok?

Te razumem, danes je 16 dni, kar smo dali našega uspavat. Prve dni smo bili vsi čisto sesuti, zdaj smo se nekako pobrali, pa še vedno ne moremo govorit o tem… Ne vem, če zmoremo že iti iskat drugega psa…
Je pa tako: kdor nima psa, tega ne more razumet. Ni isto kot imet otroka, zelo drugače je, pes te ima vedno brezpogojno rad. Nikoli se ne skrega s tabo Ko prideš domov, se od vseh članov on najbolj razveseli.

Moje sozalje.
Iz tvojega posta se vidi, kako je bil vas kuza ljubljen. Ne ocitaj si, da si kriva za njegovo smrt. Prisel je njegov cas, in tako mu je bilo namenjeno. Vem, da ti je hudo, ker je bil sam takrat, a ti mu verjetno ne bi mogla resiti zivljenja. Razumem, kako se pocutis, saj je moja psicka tudi umrla sama, v kletki, ko je bila cez noc na opazovanju v veterinarski bolnici. To je tisto najhuje, ko ni bilo vas, ki ste ga ljubili, z njim v zadnjih minutah. To bo se dolgo bolelo, a verjemi, res ni tvoja krivda. Ves, da ste ga imeli radi, da ste mu nudili topel dom, nego, hrano, se igrali znjim, se mu nasmejali, ko je igrav klovna, se jezili nanj, ko je kasksno uspicil, ga pobozali, potrepljali, cesali, mu zaupali svoje skrivnosti, ljubili. Spominjaj se tega, spominjaj se, da ste mu nudili lepo zivljenje, in spominjaj se veselja, ki vam ga je dal v teh letih. Cez cas ti bo toplo pri srcu, ko se bos spomnila nanj.
Zdaj pa zberi njegove slike, daj najlepso povecat; vem, da bos jokala ob tem, a jok pomaga prenasati bolecino.
Mislim, da boste spet imeli psa, a ne kmalu, kajti nekateri potrebujemo nekaj let, da prebolimo bolecino ob izgubi zivali.

Cekincek001, ne bodi pikolovski. Za živaljo se žaluje zelo, tako zelo, da boli. Boli kot takrat, ko izgubimo ljubljeno osebo pač. Vsaka primerjava je neumestna, vsaka pikolovskost je nepotrebna. Če imaš nekoga rad, je pač hudo, grozno hudo, ko ga izgubiš. In če je to bitje, ki ne ve za nobeno podlost in nizkotnost, potem je pač hudo. Vsak po svoje pač, ko pride čas izgub, šele občutimo, prej pač ne moremo presojat.

Ne vem, kako je mogoče, da je veterinar kar na hitro ugotovil vzrok smrti. Res je bil pravi stručnjak. Jaz mislim, da se mu ja pač tako zdelo, ker je to pogost vzrok smrti. Sedaj se pa še ti žreš, da te ni bilo doma, da bi ga morda lahko rešila. Sama pa veš, da je to tudi njegova pričakovana življenska doba za bernije, saj je bil star že 11 let. Veš, ko pridejo enkrat ta leta ( enako pri človeku) od nečesa pač umre – rak, kap …Vem da sem napisala malo na grd način- tudi sama sem izgubila kužka (kostni rak) in mi je bilo za umret hudo. Zelo je možno, da je vašega kužka zadela kap in se ni prav nič matral, ampak ga pač ni bilo več in če je imel lepo(kar verjamem da je imel) življenje bi bil to najboljši možni konec, kateri nas vse čaka. Vedno se ga boste spominjali, obujali spomine nanj – ko je kdaj kaj ušpičil in razne druge anekdote, se boste nasmejali in bo vedno z vami. Sedaj pa se le drži in ne žri se zaradi nečesa, ko sploh nisi kriva

Nisem pikolovska, sočustvujem z družino izgubljenega psa. Pa vendar, otrok je otrok, oprosti. In verjamem da izgubo psa preboliš s časom, otrkoka nikoli.