umrl mi je bratranec
Ja, draga avtorica…na tem forumu je pač tako, da če včasih želiš le malce izliti bolečino iz svojega srca, te nekateri tukaj (in žal opažam, da jih je kar veliko) popljuvajo do konca. Vem, kako ti je sedaj…pričakovala si mogoče kakšno tolažilno besedo, mogoče tudi kakšno kritiko na obnašanje najbližnjih svojcev pokojnika, dobila pa si mrzel tuš, da opravljaš.
Tudi sama sem se včasih želela le malce potožiti od vsega hudega, ki se mi je dogajalo, pa so me napadli. Napadli tisti, ki me ne poznajo in so me sodili, da sem jaz tista, ki ni v redu. Neverjetno, nisem mogla verjeti, da je kaj takega možno, da so odobravali dejanja tistih, ki so me trgali na kose. Ljudje iz moje okolice, ki so vedeli, kaj se je dogajalo, so jih obsojali, se zgražali nad njihovim obnašanjem… Sama nikomur nisem želela dati povoda za govorice pri ljudeh, ki jih poznam…ker pa je res močno bolelo, sem svojo žalost hotela izliti na tem forumu, predvsem zato ker je anonimen in me ljudje ne poznajo…nekomu moraš povedati.
Skratka, kar se tiče tvojega pisanja, je pa naravnost grdo, kaj se je v vežici dogajalo s strani najbližnjih. Ne oziraj se na tele tukaj, ki te sedaj do kosti obirajo. Branijo ljudi, ki so jim tudi samio podobni, zato se ne sekiraj.
Ma, ne morem verjet, da lahko nekdo udari po osebi, ki je povedala da ni lepo, kako se sestre pokojnika jezijo, da imajo zaradi tega pokvarjen dopust in da so morale prej z morja….Neverjetno, da nekateri pravzaprav menite, da so dejanja sester čisto normalna, tistemu, ki pa praviš, da to ni prav, si pa največje opravljalsko skropucalo…
Le kam gre ta svet?
Hja, ne moreš pričakovati, da se bodo vedno vsi strinjali s tabo. Pa dostikrat je tako, da sami zase niti ne vidimo, da nekaj narobe delamo.
Meni je všeč, da dobim različne odgovore, da lahko o vsem skupaj razmislim. Npr. včerajšnja tema mi je dala še drug pogled na situacijo, ko žena ostane doma in fuuuuul dela in se razdaja in puca pa tega nihče ne ceni. V bistvu tako manično puca in dela zato, da sebi zapolne čas in jasno, da ji zato ne bo nihče dal kolajne. A jo ona da možu, ki ta čas dela v službi? To je isto.
Tu je ta tema:
http://med.over.net/forum5/read.php?151,9835539
Meni je pred kratkim umrl oče, hudo zbolel in se je hitro poslovil. Ko nam je zdravnik povedal pa do konca, je trajalo dva tedna, torej tudi lahko rečemo, da je šlo za dneve …
Bil je šok, v tem vmesnem času nismo kupovali in se pripravljali na nič, čas smo posvetili njemu. Na dan, ko so ga pripeljali v vežico, sem se komaj ukvarjala s tem, kaj obleči in oblekli smo tisto kar smo imeli doma. Ljudje so prinesli veliko sveč, večino je dostavila bližnja cvetličarna, ravno tako rože (malokdo prinese navedeno sam v vežico). Vse je potekalo na vasi in lahko mi verjameš, da nisem ne videla ne slišala da bi kdo kaj komentiral glede rož, sveč, oblačil,…
Smo se pa spomninjali našega dedija v vseh dobrih stvareh, ki jih je počel, o njegovem odnosu do nas vseh in smo o tem s sorodniki govorili. Bil je res dobra oseba, zato smo imel o čem govoriti in res je, da sem se tudi jaz in ostali bližnji sorodniki smejali – zdaj me pa linčajte do konca. Prišli so tudi sorodniki, ki se / smo nismo videli že nekaj let – jasno da so / smo govorili z njimi in jih bili veseli.
Jaz menim, da žalosti ne pokažeš tako, da se oblečeš črno in oprezaš za drugimi kaj počnejo in da prineseš zadostno količino sveč in rož in to celo v primernem trenutku. Upam tudi, da noben ni prišel do nas zaradi občutka lastne dolžnosti. In vem tudi, da me sorodniki in prijatelji ne obirajo zato, ker nisem oblečena v črnino – kakor sem rekla, svoje spomine in žalost nosim v svojem srcu in ne na sebi.
Avtorica, ne vem kaj je point tvojega pisanja. Bere se tako, kot je ena že napisala, očitaš ljudem, hkrati pa sama počneš ravno to kar oni.
Lp.e.