In zakaj odplačuješ? Očitno le nekaj imaš od tega, ker če ne bi imel, ne bi plačeval. Na koncu boš kljub poplačilu še vedno v finančnem plusu.

Se ti ne zdi logično, da kredit mora biti redno plačan, ker drugače se začnejo nabirati obresti, morebitne izvršbe itd. kar lahko hitro pripelje do še večje finančne krize in težav?
In praviloma se obrok odtegne že pri plači, tako da ne moreš ravno vplivati, če bi ga plačal ali ne.

Samoplačniški obisk specialista pa je izbira, ki pride na vrsto, če še imaš kaj sredstev na voljo na računu.

Glede ostalega pa se strinjam s tabo.

In zakaj odplačuješ? Očitno le nekaj imaš od tega, ker če ne bi imel, ne bi plačeval. Na koncu boš kljub poplačilu še vedno v finančnem plusu.[/quote]

tako je

Nre rabim zakona oz ni zakona, ki bi mi preprečil, da bom svoje otroke naučila, delavnosti, spoštovanja, občutek za solidarnost……
Skratka ko se pri nas dela delamo vsi in vsak prispeva po svojih zmožnostih. Če je potrebno pokositi vrt ga bo moj 16 letnik saj to naredi lažje in hitreje od mene. . Ne bo oa on ležal na kavču in gledal TV. Ko potujemo po svetu porujemo vsi. Vsaj tri tedne počitniškega dela še nobenemu ni škodilo. Del denarja porabi po svoji želji, del denarja porabi za nakup boljše šolske opreme. Tako spozna, da denar ne pade iz neba.
Kar se tiče pa avtorice. Lej očitno imaš okoki sebe napačne ljudi. Ali ljudi, ki živijo v hiši svojih staršev in jim zato cela plača ostane za hobi. Vidva sta se odločila za kredit in za nakup nepremičnine. Kredit vaju bremeni vendar ko bo poplačan bosta na svojem kot sta si želela.
Kar se tiče pa zdravstva pa tako: če čutiš da se iz tabo nekaj dogaja in da rabiš pomoč, pojdi do svoje zdravnice in če ta ne odreagora pojdi na urgenco in povej da tega več me zdržiš tega pritiska v glavi ter pivej da si prebolela poporodno depresijo. Kar se riče pa otroka pa enako če imaš občutek da nekaj ni ok teži osebni zdravnici za razne napotnice za specialiste. Po drugi strani
Pa je morda res vse ok ker vsi vemo da so si otroci iste starosti med seboj različni in da ta razlika iz leti izvedoni.
Vse se bo rešilo. Itak. Najprej poštimaj sebe. Imej se rada in se ceni. Prekini stike iz ljudmi ki ti škodujejo. Iz možem pa se le potrudita in najdita skupno pot.[/quote]

Prvo se nauči pisanja v slovenskem jeziku, potem pa pametuj drugim.

In zakaj odplačuješ? Očitno le nekaj imaš od tega, ker če ne bi imel, ne bi plačeval. Na koncu boš kljub poplačilu še vedno v finančnem plusu.[/quote]

Svojo zgodbo sem omenil, drugo pa ni pomembno. Če je rodila otroke je sama to naredila. Na banko je tudi sama šla po kredit. To je izključno na njej. Če naredi samomor, naredi samo en velik d*ek svoji familji. problemi so vedno prisotni, na nas je pa če smo se zmožni prilagajati novim situacijam….

NIČ NISTA KRIVA. NE ZMENI SE ZA SVINJE KI TI TUKAJ ZABIJAJO. Ostani močna in obvaruj družino!! Vsi smo na istem! Vse dobro in srečno.

Narobe enačiš.
Njhova situacija ni podobna kot pri tvojih starših.
Njihova situacija je podobna kot pri tebi. Oboji odplačujete osnovno prebivališče, ne luksuza.
In želi zagotoviti znosne bivanjske pogoje tudi za svoje otroke, ne preserava se z množico nepotrebnih vozil.

Očitno pa avtorica tudi ne more računati na pomoč njunih staršev, podobno kot ti ne.
Zna biti, da je nanje podobno jezna, kot si ti na tvoje.

Se ti ne zdi logično, da kredit mora biti redno plačan, ker drugače se začnejo nabirati obresti, morebitne izvršbe itd. kar lahko hitro pripelje do še večje finančne krize in težav?
In praviloma se obrok odtegne že pri plači, tako da ne moreš ravno vplivati, če bi ga plačal ali ne.

Samoplačniški obisk specialista pa je izbira, ki pride na vrsto, če še imaš kaj sredstev na voljo na računu.

Glede ostalega pa se strinjam s tabo.[/quote]

No, ni bilo mišljeno, da se rešiš kredita tako, da ga ne plačuješ, ker to ni rešitev kredita, ampak še globje brezno.
Če imata tak velik in obremenjujoč kredit, potem imata verjetno tudi veliko nepremičnino, ki jo lahko prodata, kupita manjšo in je obrok kredia manjši, kar lahko bistveno razbremeni družinske finance.
Imata morda kredit tudi za avto ali celo dva? Tudi to se lahko proda in kupi cenejše, brez kredita.

Ko sva se midva odločala za nakup stanovanja, sva se najprej pogovorila o tem, da če nama v teh kriznih časih zagusti, prodava in gremo v manjše, pa magari v garsonjero. Mož bi sicer imel malo ego težav s tem, ampak jaz niti malo in bi brez problema v finančni krizi najprej prodala avto, potem pa še stanovanje, če bi bilo treba.

mnogi so službo izgubili, ker mafija zapravi firmo, krediti pa so še vedno tam. Vseeno preživijo.

Imam enega otroka s pp in enega zdravega, ki ravno tako malo kasni za vrstniki, ampak vem da je ok. Iz izkusenj ti povem da ce imas dobrega pediatra bo ta raje naredil paniko prej kot kasneje. In v primeru tezav ti pripada dodatek za nego. Pa terapije veckrat tedensko smo imeli tudi v javnem zdravstvu.
Verjamem pa, da rabis malo pocitka, pojdi sama ali z mozem kam, pa ceprav samo na sprehod, svet bo hitro lepsi.

Narobe enačiš.
Njhova situacija ni podobna kot pri tvojih starših.
Njihova situacija je podobna kot pri tebi. Oboji odplačujete osnovno prebivališče, ne luksuza.
In želi zagotoviti znosne bivanjske pogoje tudi za svoje otroke, ne preserava se z množico nepotrebnih vozil.

Očitno pa avtorica tudi ne more računati na pomoč njunih staršev, podobno kot ti ne.
Zna biti, da je nanje podobno jezna, kot si ti na tvoje.[/quote]

Naslov teme preberi prosim in mi povej, kaj naj si človek misli ob tem? Najraje bi umrla, ker imam pufe… lepo te prosim no

Dodatek za nego je 100 evrov. Ne pokrije niti stroškov dodatnih potreb otroka. Da ženska ne bo upala, da si bo s tem lahko pomagala.

Najprej HVALA vsem za spodbudne besede. Sem si jih v miru vsaj 3x prebrala in se bom še kar vračala k njim.
Kot sem napisala, počutim se ušivo in gnilo, da o tem razmišljam in razpravljam s popolnimi tujci ampak ne morem si pomagati, tako pač čutim. Sem napisala tudi, da tega ne bom storila, danes imam še bolj ušiv dan kot sicer in sem se lotila pisanja.
Glede sina … star bo dve leti, shodil pri dobrem letu in pol, ne govori, preprosto drugačen je. Saj je moje sonce, res je (in starejši tudi) in vsakič, ko me pogleda s svojimi očkami, me tako zaboli, ker se mi motajo po glavi same črne misli. Ampak straši me, da že ves čas opozarjam, da je drugačen pa nihče ne ukrepa. Saj poznate kakšno zgodbo mam otrok s posebnimi potrebami, ki so trdile isto?
Ja, res bom skuhala kavo in jo spila z možem (če jo bo po jutranjem prepiru sploh želel) in se zvečer skušala pogovoriti. Ker tako ne gre več.

Vsem tistim, ki me imate za razvajenko in neodgovorno žensko, ki si je nakopala življenjski kredit pa … Ne, nisem nikakršna razvajenka, odrasla sem v delavski družini, delala vsa poletja v času srednje šole in po srednji šoli šla direkt v službo (in od takrat naprej brez dneva prekinitve). Po enem letu dela, sem privarčevala dovolj sredstev, da sem si plačala izredni študij (in ga v roku končala). Kredit sva vzela pa za stanovanje in to je to. Vsi nimamo bogatih staršev ali njihove parcele/ podstrešja in moramo začeti “na nuli”. Živimo na obrobju Ljubljane, kjer so cene še vedno zelo visoke. In prav takega pametovanja in nerazumevanja imam dovolj …v smislu … kako se nekateri lahko tako zadolžite? In evo, in spet zgubljam živce in energijo za vas:(

Hvala še enkrat vsem iz prvega odstavka…

Reprogramiraj kredit, na daljše obdobje, bo znesek nižji.
Če ne gre drugače, pa dodatno delo. Ni druge.

Če imaš težave z otrokom mi oprosti grdih besed. Lahko bi začela temo drugače in izpostavila težave z otrokom. Z možem se pogovorita in pomagajta otroku. Nisem brezsrčen človek in želim tebi in tvoji družini, da bo vse vredu.

Lep pozdrav

Narobe enačiš.
Njhova situacija ni podobna kot pri tvojih starših.
Njihova situacija je podobna kot pri tebi. Oboji odplačujete osnovno prebivališče, ne luksuza.
In želi zagotoviti znosne bivanjske pogoje tudi za svoje otroke, ne preserava se z množico nepotrebnih vozil.

Očitno pa avtorica tudi ne more računati na pomoč njunih staršev, podobno kot ti ne.
Zna biti, da je nanje podobno jezna, kot si ti na tvoje.[/quote]

Naslov teme preberi prosim in mi povej, kaj naj si človek misli ob tem? Najraje bi umrla, ker imam pufe… lepo te prosim no[/quote]
Ljudje se različno odzivamo, ko smo v krizi. Ti besniš na starše, ona razmišlja o umiku (samomoru).

So se tvoji starši tako sekirali zaradi svojih dolgov kot se avtorica? Po mojem jim je bilo precej bolj vseeno, v stilu, kar bo, pač bo.

Ne bom naštevala kaj vse sem si v 55 letih življenja že izborila. A sem vzgojena trdo in trdno, da se je treba boriti, da je treba izpolniti svoje obveznosti. S sestro sva obe vzgojeni tako. V moji primarni družini je veljajo, da če na meni drva sekajo, se bom dvignila, uspela in preživela.

Sama boš rešila vse bolj ali manj uspešno. Ga ni človeka, ki ne bi imel probleme. A bori se, ne obopuj.
Glede denarja, odkrito šparaj, ne dovoli, da te zapelje potrošništvo. Kupi samo nujne, a čim bolj kvalitetne zadeve.
Glede terapij, samozavestno in spretno jih zahtevaj. Reci doktorju, ali se vam res zdi, da je vse v redu…..
Tudi sama se lahko naučiš marsikaj, Masaža in akupresura in EFT so mi ta trenutek padle na pamet. Pojdi v knjižnico, na you tube in išči. Poskusi. če ne učinkuje, išči naprej.
Do moža bodi ljubeča. Ker spoštovanje, dobra volja in razumevanje delajo čudeže v medsebojnih odnosih. Vsak se rad vrača tja, kjer m je lepo in je zaželen in prijazno sprejet.

Lep nasvet.

Avtorica, pa ne moreš vsakič, ko te nekaj potolče, kar na smrt misliti no!!!

Ne verjamem. Ne se dajat v nič. Bosta splavala, samo verjet je treba.

Usedita se z možem in naredita plan. Kaj lahko v vajini situaciji naredita? Vsaj en korak mora obstajati. Morda lahko zaprosita za pregled pri drugem pediatru – kot drugo mnenje, ali pa vztrajaš, da ti da napotnico za kakšnega specialista? Ali na kaj sama sumiš, na kakšno bolezen/diagnozo, in če ja, morda obstaja društvo, ki združuje starše teh otrok, ki jih lahko kontaktiraš za pomoč, nasvete in podporo?

Kaj pa kredit? Predlagali so ti že reprogramiranje. Če vaju tako zelo davi, da kljub dobrim plačam družine ne zmore normalnega življenja z občasnimi priboljški, potem premislita, kaj lahko naredita, ker se več kot očitno nista odločila prav oz. sta se v to podala zelo nepremišljeno in nista razmišljala, da bo treba tudi živeti.

Nekaj mora obstajati, en korak v smeri razbremenitve in olajšanja stiske obstaja. Obstaja, samo zberita skupne moči, da ga najdeta.

Stiske in borba so vaju žal pripeljale do tega, da tudi kot partnerja nista več trdna koalicija. Ampak nič ni izgubljeno, če se potrudita, zase, za otroke, za drugega, za vaju, za vas kot družino, in nenazadnje tudi zase, bosta zmogla. Pregrizla se bosta, samo vztrajajta.

Vse dobro, držim pesti, da bo takih črnih dni čim manj, a ko pridejo, vedi, da jih boš preživela. Današnji dan speri pod tušem zvečer s sebe, jutri pa je nov dan in nove možnosti.

Drži se, ne vdajta se.

Mislim, da si zrtev potrosnistva in takih bo vedno vec. Primerjas se s sosedi, hudo ti je zaradi kredita, otroku zaradi kredita ne mores nuditi terapij.
Zakaj te tako znima, kako zivjo sosedje. Oni niso merilo za tvoje zivljenje.
Velik kredit je verjetno za hiso ali kak avto. Ce imata prevelik kredit, odprodajta in kupita nekaj, kar bo v okviru vajinih financnih zmoznosti. Ne samo hlastat po vedno vec, potem se pa en dan zatakne in ne gre vec naprej. Morata se nauciti, da je za prihodnost treba narediti financni plan in se ga drzati. In ko naredis plan, ugotovis, da se da tudi skromneje ziveti.

Glede otroka. Ce si res prepricana, da je z njim kaj narobe, bi jaz vztrajala pri zdravniku, dokler ga posteno ne pregledajo. Vendar v tisto, da mame to cutijo, ze dolgo vec ne verjamem, ker poznam mame, ki imajo resno prizadete otroke, pa si dolgo niso priznale, da je kaj narobe z njimi, poznam pa tudi histericne mame, ki so otrokom uredile cel kup diagnoz in potrdil, otroci so pa povsem normalni, oziroma bodo, dokler jih tablete ne bodo unicile. Dokler za otroka ne dobis diagnoze ( ce jo ima – lahko le malo zaostaja in bo kasneje ujel vrstnike), si napisi seznam simptomov, ki jih opazas in raziskuj, izobrazuj se. In delaj z njim. Vzemi si cas. Ce je pocasen v govoru, vadita govor, ce je pocasen v hoji, razvijajta misice, ce se ti zni, da je pocasen v dojemanju, se cimvec igraj z njim. Pac poskusis nadoknaditi manjko, ki ga opazas. Je moz tudi tako napet zaradi otroka? Ce ni, mogoce ni tako hudo, kot ti vidis stvari. Kajti v sedanjem stanju opazas le negativno, zato lahko tudi pri otroku opazis samo pomanjkljivosti.

Ce se z mozem ne ujameta, se pogovorita, kaj koga moti, kje vidita, da so potrebne spremembe. Ce tega nista zmozna, pojidita k svetovalcu.

Predvsem pa, morala bos sprejeti, da svet ni za nikogar perfekten. Zivljenje ni pocukrana idila iz filmov. Vsi imamo probleme, s katerinmi se po svojih moceh spopadamo in krmarimo skozi zivljenje.

Hej. Jaz sem bila na istem, z izjemo kredita. Ves, ce se ubijes, bo to grozna, obupna popotnica za otroke (dva imas, ne?). Si predstavljas, kako bo, ce ju kdo vprasa, kje imata mamo? Kar pa se tice pocutja: pomisli, koliko casa je povprecen clovek v resnici srecen? Ne veliko, a ne? Vecino casa smo neke meglene, srednje volje, kar je normalno. Na case evforicni, na case potrti. Ampak huje je bit potrt, ceprav imas vso pravico tudi do tega, ves to? In povsem naravno je, da te skrbi za svojega otroka. Toda s samomorom mu ne bos pomagala, kvecjemu zadala eno veliko rano. Predlagam ti, da naredis nekaj s sabo. Otrok ne bo nic drugacen, ce ti cele noci bdis od skrbi in se sekiras. Bos pa ti drugace dozivljala situacijo, ce si npr poisces strokovno pomoc. Mogoce bos ob pogovoru videla, da ni nic narobe s tabo in bos lazje dihala. Mogoce bos pa odkrila, od kod ti take misli. V vsakem primeru pa bos olajsana, ker nekaj delas zase, za to, da se izvleces. Tudi ce je to sto trebusnjakov na dan – karkoli. Samo, da bos vedela, da se premikas v smeri stran od dna;) srecno

DRŽI SE! ZMOREŠ PRENESTI VSE. Važno je zdravje otrok, tebe in moža. Držite se, niste sami niti edini ki imajo težave.

Vem, da smo na svetu optimisti in pesimisti, ampak naravnati misli malo bolj v pozitivo niti ni tako tezko.
Ne jezi se, da vama starsi niso pomagali do nepremicnine. Bodita ponosna, da sta na svojem, in da jo odplacujeta z lastnim delom.
Ne glej, kje so na dopustu drugi ljudje in kaksne cunjice nosijo – te stvari nimajo na kvaliteto zivljenja nibenega vpliva. Mislis, da bi se pocutila bolje in bila vredna vec, ce bi po FBju limala fotke s Havajev? Ce ja, spremeni lastne vrednote.
Ce si bila z otrokom ze pri pediatru, in niso nasli nic oprejemljivega, se umiri in se znebi histericnih misli. Ce ne, se naroci za pregled. Ne rabis nobenih samoplacljivih terapij, predno nimas tocne diagnoze. Morda malo vec ukvarjanja in animiranja, da mu bo steklo? Je v vrtcu, ima dovolj socializacije?
Ljudje, nehajte se primerjati z drugimi ljudmi in sanjarit, vase zivljenje je vredno vec kot to, da ga prezivljate v samopomilovanju.
Hci nasilnega alkoholika, mama sina z Aspergerjevim sindromom, da ne bo kdo mislil, da sem rojena s srebrno zlico v ustih.

Uporabnica mamička33, rad bi ti zaupal tudi svojo zgodbo. Vendar tukaj ni veliko pozitivne energije med odgovori. Če želiš, se lahko registriraš, pa se ti javim.