Umrla sta Menart in Šeligo
Obstala sem pretresena, začudena, presenečena. Tako kot ko sta umrla Vidmar in Leon Štukelj. In kot sem napisala na sosednjem forumu – šele takrat sem se zavedela, da res nismo večni – ker če oni niso …
Ampak veste kaj, se spomnite Menartove pesmi Če bil bi ogenj? Saj je ogenj, ogenj, ki prižiga v nas veselje in srečo in nasmehe in razmišljanja in osuplost in … Tako kot Šeligo.
Semafori življenja
Iz raja otroštva, z nalitim bencinom,
z izključenim števcem poti in hitrosti,
ob kamnih bežečih spominov mladosti,
v predmestje življenja, z nezmanjšanim plinom;
vse ožje cestišče, razmišljena glava
in prvo križišče in stoj! semafori,
strah, zdrznjena misel, podplat na zavori
in smerni kazalec in nižja prestava;
s križišča v križišče in s ceste na cesto,
na levo, na desno, počasi, hitreje
in sonce slepeče, ki greje in greje,
in v moro napora razlezeno mesto;
hrumenje motorjev, parkirni prostori,
obvezne smeri in možgani na vzvodih
in trudne roke in drget na prehodih
in, kakor zaspane oči, semafori;
še zarja na steklu, še mrak brez obetov,
megla na asfaltu, še lučka, ki kaže
poslednji bencin, in že ost žarometov,
ki tiplje po poti do mirne garaže.
pridružujem se vašim mislim. Sporočilo sem slišala med kosilom in solze so mi kar same začele teči po licih…… izgubili smo res velikega pesnika in mislim, da ga dolgo ne bo nihče dosegel..
Kot gimnazijka sem Janeza Menarta nekoč srečala na knjižnem sejmu v Ljubljani. Stopila sem k njemu in ga prosila za podpis. Bil je silno prijazen in se mi je rade volje podpisal v šolski zvezek! Podpis sem kasneje izrezala in si ga prilepila v knjigo Statve življenja. Zvečer jo bom spet brala!
