Zelo sem zaskrbljena za mojega sina edinca. Kmalu bo 30 in je končno pripeljal domov punco. Jih je že imel kar nekaj, vendar z nobeno očitno ni mislil dovolj resno, da bi jo pripeljal domov. Zdaj pa šok. Punca je na invalidskem vozičku. Simpatična, študirana, z glavo na pravem mestu, vendar bi za svojega sina želela vse kaj drugega, kot invalidko. Otežil si bo življenje. Preveč omejitev prinese življenje z invalidno osebo. Najrajši bi ji sama rekla, da ta veza nima prihodnosti. Bi bilo to prezlobno? Seveda ne bi želela, da sin kdaj izve.

A dojiti sta se ze nehala s sinom?

Ja včash tudi gnojni ljudje uspejo nekako vzgojiti ljudi. Mu je ratalo biti človek, dober človek, navkljub tebi. Na tvojem mestu bi planirala svoja stara leta, ker sina boš slej ko prej izgubila. Bo slej ko prej ugotovil kdo si.

Poznam to. Imam enako s hćerjo.

Raje se ne vtikam, upam, da bo spoznala s pametjo.

Isto domov pripeljala fanta, ki bi se ga vsaka izognila.

Sama se sprašujem,kje sem falila pri vzgoji….

Ti si tipičen primer zlobe na tem svetu. Sicer sem proti temu malomeščanskemu parčkanju, ampak, če ima sin punco na vozičku, se ti nimaš v to kaj vtikati. To je njegovo življenje.

Zdaj si pa predstavljaj avtorica, da tvoj mož doživi prometno nesrečo in pristane na vozičku. Najboljše, da ga zapelješ pod most – voziček bi že tako ali tako imel.

Avtorica, neumna si.

pa to je danes zadetek na lotu. Lahko bo delal kot osebni asistent, plača zagotovljena, neprofitno stanovanje, en kup ugodnosti, če bo pa kam hotel sam, pa tako ali tako ne bo mogla z njim. odgovor na butasto prov0kacijo.