Ura je 8 : 29
Samo topel pozdrav in res dobro, četudi
deževno jutro vsem. Živa sem še, Jani,
delo sem si prinesla domov, da bom danes
popoldan malo nadoknadila ……ker ga je res zeeeeeeelllllooooooooooo veliko.
In danes razumem veliko veliko reči, monogo več, kot se jih razumela včeraj in zaradi katerih mi še včeraj ni bilo tako prijetno, kot mi je prav danes.
Tudi vam želim veliko takih spoznanj, veliko takih trenutkov, ko se bo v vas odprlo okence, ko bo skozi to okence posijal tisti žarek sonca, ki bo pregnal težko, kot trakulja se glodajočo nit. Dajte si časa in ….. živite!
Lepo jutro Mariči tudi tebi.
Življenje je res kot vrtiljak. Nekje sem že pisala o tem. So vzponi, pa tudi padci. So stvari, ki se ti naložijo na šibka ramena in te skušajo zvleči na tla.
Ne glede na vse, je vedno v nas samih, kako se rešimo tega bremena. Včasih, se nam zdi, da ne bo šlo, da se vedno bolj nagibamo k tlom., da nas življenje neumorno upogiba, rešitve kar ne vidimo….Naslednji trenutek, morda hip, ali celo naslednji dan, pa začutimo v sebi borbenost našega duha, in se odločimo, da se pravzaprav ne damo !!!
Že zato ne, ker imamo omejen čas trajanja tuki na tem planetu….Tkole, zajček je pomodroval, zdaj pa grem po kruh :))))
Kakorkoli že, mili moj zajček, tako nam pač uhaja
dan za dnem. Razmišljamo, kaj in kje smo pogrešili,
kako in zakaj.
Prilezem za pol urice gor na forum, pogledam in razmišljam. Razmišljam v sebi, ali naj se javim ali ne, pa se ne javim, ker nimam časa. Za recipliranje in sodelovanje z vami pa moram imeti čas. Težko se mi je vključiti, a še težje se mi je potem izključiti. To je to.
Morda me je naša šefica Nikitka, ko sva se kak mesec dni nazaj po e-pošti pogovarjali o najinih težavah in problemih, o stiski s časom in tako naprej, napačno razumela in zato tudi menim, da nisem bila čisto prav tolmačena. Takrat sem bila res v eni čudni situaciji. Zjutraj sem napisala svoj jutranji pozrav in potem nekako za par ur odkljukala, ker me je basal čas, nenazadnje se tudi nisem znala nekako prav vključiti. Ko sem se spet vključila, pa sem se počutila kot v neki restavraciji, kjer sedimo skupaj za mizo, pa vsak s svojim sosedom razpravlja in razpravlja o vroči temi nakar vpadem s svojo opazko, in normalno, ne registrirajo me, ker so ti sogovorniki v žaru svojih razprav. Pa se vključim s svojo opazko na levo stran k drugima dvema, nakar ugotovim, da se tudi tam razpravlja z vsem močnim žarom. Ponudim še tretjemu čez mizo eno sočno, pa se pri tistih dveh odvija tiho razpravljanje o nečem, kar pa sem jaz preslišala.
In to je tisto, kar sem želela povedati. Če nisem od jutra dalje z vami, izgubim nit in ne vem, s kom naj se pogovrajam, ker ima pač vsak že svojega sogovornika. Težko se je tako vključiti, težko je tako nadaljevati debato, ker ne veš samega pravega začetka. To je bilo tisto, o čemer sva razpravljali z Nikito in sem jih dejala, da nisem replicirana, kar tudi razumem, ker pač ne moreš kot padobranac biti repliciran, ko je vsakdo že nekje notri v debati, ki je bila začeta ali ki jo je začel s svojim sosedom.
Nisem pa v tej razpravi imela v mislih svojih jutranjih postov, na katere ne pričakujem nobene replike, ker so, kot sem že povedala, zgolj moj način jutranjega pozdrava in nič drugega – oh ja, morda malo podaljšan Doooooobbbbrrrrroooooo juuuuuuuutrrrrrro, heh.
In zdaj mi je težko, ker ne vem, če ste naše “razgaljanje” vsi prav razumeli. Težko mi je zdaj zjutraj pisati moj dolgi dobro jutro, ker kot sem razbrala z nekaj replik, katerim sem se posvetila popoldan in zvečer, sem ugovotila, kao da se mi vsi nekaj “opravičujete”, zakaj da ne replicirate jutranjih postov. Bogme, kar malo zmrazilo me je in zdaj mi je res težko zjutraj pisat, ker vedno pomislim, da vas spravljam v zadrego, vedno znova in znova imam v mislih tisto, da ne replicirate zato ….., pa zato …….. pa še zato ……… ojej!! Ojej, folk, pa zato mi je vendar težko, ker zdaj vem, kaj menite in ker se zdaj blazno bojim, da bodo vaše replike rezultat teden dni nazaj izjasnjenih mnenj, bemtiš.
Prijatelji, bodite mi prijatelji in ne storite mi tega. Ne replicirajte me zjutraj, ker tega res, res in še enkrat – RES nisem in ne pričakujem. Kako naj vam dopovem, da so moji jutranji posti zgolj moja jutranja razmišljanja, ko sem še “nezadeta”, heh Barbi ane?, ko sem še čisto tista svoja Mariči, brez “obveznega službenega nasmeška”, brez tistega seve, ki je vračunan v ceno in si ga včasih moram, hočeš nočeš nadeti na obraz in potem grem po “lestvici od najnižje do najvišje cene”, saj razumete, kajne, kdaj in zakaj je to včasih tudi potrebno.
In kadar mi tega ni potrebno početi, takrat vam posredujem samo sebe, sebe, ki sem se našla v atomčku nečesa, kar je nekoč iz morda podobnega razmišljanja, kot se poraja v meni, zapisal nekdo, ki ima danes ime: jaz pa sem še vedno le Mariči in še vedno mi ostajajo moja prepolna jutra. In ta jutra delim z vami in sem zato zelo zadovoljna, polna, nekako “potešena”, če se tako izrazim, ker kar ne najdem ta hip boljšega izraza. Zato, prijateji, nikar se truditi, da ne bom zdaj imela občutka, da delate nekaj, kar se vam zdi da morate, nikar se trudit in reciplirat.
Ni bil moj občutek, da se ne vključim v razpravo, da me ne reciplirate, da ne morem tako “noter pasti” kot bi želela, ni bil ta moj občutek namenjen jutranjim postom, ampka zgolj vključitvi v dopoldanske debate in norenja, kar sem vam tudi že razložila, če ste me skušali razumeti.
In zato sem danes spet naložila, zato, ker pogrešam svoj “jutranji print mojega razmišljanja”, ker mi v glavi še vedno tako neumno zapiska, ko želim izpisati “dobro jutro”. Vzela sem si čas in še enkrat sem morala to pojasniti, da se bomo razumeli, za katero mojo občutljivost gre. Rada sem z vami in kadar sem, si seveda to privoščim na račun drugega dela na delovnem mestu, ki ga potem postorim, ko ga postorim. Kak dan je stvari manj, kak dan me zasujejo in temu primerno je moje javljanje. Res pa je, da se potem težko odločim, kam in komu naj se “uturim” in v katero temo na kateri konec naj padem, da ga bom čimmanj pobiksala in da se bom čimlažje vključila. No, in prav pri tem naletim na tiste že opisane nerodnosti, ko ne vem, komu naj se pripopam, kje za to našo okroglo mizo naj vstavim svoj stol in kdaj, bemtiš, naj vskočim z besedo, da bom povedala, da sem tam, tam ….. zato to mizo.
Upam, danes in zdaj pa res srčno upam, da smo se tokrat bolje razumeli, kajti težko mi je bilo, čeprav vsak o sebi seveda “vse najlepše” misli in radi sliši, težko mi je bilo ob vseh vaših lepih besedah. Ne da bi si jih človek ne želel slišati, ne, oh, še bi jih znala prenesti, verjemite, še!! In ne da bi mislila, da morda niste bili iskreni, niti najmanj. Mislim celo, da tako iskrenih prijateljev in znancev premoremo samo mi tu gori. In vsem vam hvala za vse. A nikar pretiravat, prijatelji, da ne bom pomislila, da ste bili izzvani, tukaj in kje odzadaj, da se mojo “občutljivost” zdravi na ta način, heh, heh!
Ne, prav zato, ker vas imam, vas poznam, poznamo med seboj našo veselost in humornost, mi je težko pomisliti na to, da boste vedno znova in znova skušali ali reciplirati ali kako drugače “potolažiti našo Mariči”. Prijatelji, samo tega ne, ker ste mi res prijatelji. NAJ BO VES NAŠ FORUM TAK, KOT DOSLEJ: POGREŠAJMO SE, VSAKOGAR POSEBEJ, VSI VSE VSAK DAN, KLIČIMO SE, IMEJMO SE FAJN, NORIMO, KO SE NAM BO NORELO, DEBATIRAJMO O PROBLEMIH, O HIPOTETIČOSTIH, RAZPRAVLJAJMO O ZELO RESNIH TEMAH, DOTAKNIMO SE NEČESA, KAR NAMERNO IN JEZLJIVO TIŠČIMO V SEBI, KER NE ŽELIMO, DA ZA TO PIKO VE CEL SVET. Tako nam bo lažje, verjemite. Zato smo tukaj, zato smo to, kar smo in želela bi, da bi to še nekaj časa bili. Toliko časa, kolikor kdo utegne!
Hvala vam za vaše razumevanje,
Moj odgovor je takle:
Pogrešala sem tvoje jutranje pisanje, ne vem kolikokrat sem te zanj lepo prosila. Ker mi lepo pade na mojo dušico, ker me velikokrat najdeš ravno tam, kjer me tvoj post lepo poboža in mi da misliti. Ker sama ne najdem časa, da se iščem, včasih se tudi nočem in ne znam, pa se raje prepustim tebi, da to ti opraviš namesto mene.
In iskreno povedano, ni mi prav, da so ti posti izginili. Predvsem zato, ker so ti vsi lepo napisali, kako radi jih berejo , kako veliko tudi njim pomenijo ta razmišljanja.
Naprej….
Glej, nikoli ne premišljujem ali bi jaz kaj napisala gor, ali ne.. Če sem sitna in tečna, pol tako ali tako ne spravim nič iz sebe, ampak vedno se na koncu vrnem sem in pojamram, ker vem, da me bodo razumeli, mi prižgali lučko, spregledali in vzeli v obzir mojo tečnobo, in me na koncu koncev kot vedno, spravili v smeh…..
Mariči, glej, tudi moji posti, včasih ostanejo brez odziva. Kar poglej malo nazaj. Ampak kaj pol, ker se počutim pripadno tem ljudem tuki gor, ker vem, da me imajo radi ( sam naj kdo reče, da ne ), zato tudi vem, da me preberejo, me vzamejo v obzir, ampak jim gredo trenutno druge neumnosti po kepi, pa name pozabijo, ker vedo, da sem tuki, da ne zamerim, da me bodo že našli na kaki drugi temi ! Vse je v občutku pripadnosti, mislim !
O, ja, pa sem in znam biti tudi občutljiv patron , znam pa tudi premisliti in nenazadnje, cenim odkritost teh gmajnarčkov tle gor.
Je pa tako. Nihče od nas ni dovršen, ni popoln, v nečem pa smo si le edini. Naj ne zveni preveč sladkorno, ampak tako je. Imamo se radi med seboj z vsemi našimi napakami vred !! Znamo sprejemati in znamo še več , znamo DAJATI !
Uh, zajček je bil to nedeljsko jutro spet preveč moder :))))
ku kuc…lepo nedeljo vsem..uha zunaj je božansko vreme….
kaj ste pridni…jaz sem vsa še zalimana tko da modra ne bom nič! Enga cmoka in želja da gremo vsi lepo skozi ta dan….****************
Ja, zajček, saj v tem je prava fora. Pripadnost temu
forumu čutim tudi jaz, četudi se kdaj pa kdaj oglasim
tudi na starejših, ko uzrem kakšno zanimivo temo.
Tudi jaz imam rada, ne pocukrano, ampak rada pač na
poseben način slehernega gmajnarja. Zato pa pogrešam
določene stvari, ali ko sem dobro razpoložena in imam čas, ali v obratnem primeru. Najtežje pa se je loviti, res. In, tako mimogrede, zamerim tudi jaz nikomur ne ničesar, ker si te pravice ne želim ne dobiti, nihče mi je ne daje, ne morem si je prilastiti, in …. kaj hudiča bi pa sploh lahko zamerila? Gre le za to, da se pač ne javljam, če ne morem najti rdeče niti, nič drugega. Težko je le, če je človek narobe razumljen, nič drugega. Težko je preko PC-ja povedati, da si to želel tako napisati, pa so vsi razumeli drugače. Ko to ugotoviš, ali se potrudiš in greš naprej pojasnjevat, ali pa pustiš in te to malce jezi, dokler pač ne pozabiš. Jaz ne maram, da me kaj jezi, grem in pojasnim. Zamera je lastnost, ki si je ne želim, ne da se dotakne mene, ne da bi jaz koga z njo oplazila, zato se ji na daleč izogibam. In upam, da smo se razumeli, zato bomo noreli naprej.
Imejte se lepo in uživajte v celem dnevu, ki naj vam ga danes sam bog nategne za ene štiri ure, da bo ja vse postorjeno. Jaz bi si namreč tega srčno želela. Sicer pa – je jutri nov dan!
Hej Marijaaaaaaaaaaaaaaa hojla…********
Joj a nisi opazila mene…lovim vse po vrsti,na vsakega se napopam,vsakemu se vsedem na koleno…stalno sme v muvingu..je treba migat migat….Če ne ni nč.
sprosti se,otresi se neprijetnega občutka,ker resnično ni OKI.Saj veš,da rdeče niti včasih ni…se bluzimo odbluzimo…pa kar nekam pridemo na koncu.Ti se kar pogumno “sleci” in ostani z nami gola i bosa….( mi smo doktoriranci in bela cesta znamo TO LE MI!! PRAU?
Uha..sem prekla da je še prezgodej za modre misli..jest sem še zaleplena on kostančka zaspančka…
Marijaaaaaaaaaaaaa dejva eno zapet!!JUHEJ!!!
Hej Marijaaaaaaaaaaaaaaa hojla…********
Joj a nisi opazila mene…lovim vse po vrsti,na vsakega se napopam,vsakemu se vsedem na koleno…stalno sme v muvingu..je treba migat migat….Če ne ni nč.
sprosti se,otresi se neprijetnega občutka,ker resnično ni OKI.Saj veš,da rdeče niti včasih ni…se bluzimo odbluzimo…pa kar nekam pridemo na koncu.Ti se kar pogumno “sleci” in ostani z nami gola i bosa….( mi smo doktoriranci in bela cesta znamo TO LE MI!! PRAU?
Uha..sem prekla da je še prezgodej za modre misli..jest sem še zaleplena on kostančka zaspančka…
Marijaaaaaaaaaaaaa dejva eno zapet!!JUHEJ!!!
Hej Marijaaaaaaaaaaaaaaa hojla…********
Joj a nisi opazila mene…lovim vse po vrsti,na vsakega se napopam,vsakemu se vsedem na koleno…stalno sme v muvingu..je treba migat migat….Če ne ni nč.
sprosti se,otresi se neprijetnega občutka,ker resnično ni OKI.Saj veš,da rdeče niti včasih ni…se bluzimo odbluzimo…pa kar nekam pridemo na koncu.Ti se kar pogumno “sleci” in ostani z nami gola i bosa….( mi smo doktoriranci in bela cesta znamo TO LE MI!! PRAU?
Uha..sem prekla da je še prezgodej za modre misli..jest sem še zaleplena on kostančka zaspančka…
Marijaaaaaaaaaaaaa dejva eno zapet!!JUHEJ!!!
Vidiš muca, zdej sem pa tam, zdej bom
sicer pela, ker si bom naštelala radio full
glasno, pa Mambo Kingse bom uturila v
špranjo, pol pa kuhalnico v roko in bova šle en fokstrot, pa en step, pa eno polčko, tko, vmes pa juhica, krompirček, meso, zelenjava, pa jaz in poln krožnik, pa perilo za likanje, eh, kaj bi, da sem lahko danes cel dan tukaj. Seveda, rolali bomo, saj to je moja želja, le da ne bi …. k…….c pa kislo zelje, spet bom naložila, ker bi tako rada vse pošlihtala pa prav naredila, pol se pa v lastna razmišljanja zapletem, pa sem v župci.
Gremo, ajd grem rola, slecmo se, aja, tuki sem ti tidi hotla povedat, da sem sicer skoz v muvingu, ampak v bolj počasnem posnetku, ha, ha!
Je, bemtiš, me je že glih firbec gonu, če teb zmeri po trikrat, k’ se mormo drugi še za pol eno enkrat hudičevo pomatrat!