Usodna ljubezen po 40 letu
No, kako se je pa tebi tale miselni tok čudno iztekel … nihče, ki je pravega partnerja spoznal po 40, ni vedel, da ga bo to doletelo šele v zrelih letih in je sedel pa čakal, da ga ljubezen najde.
Tudi pri 20 letih, če te doleti usodna ljubezen, se ne moreš kar prepustiti, nehat hodit v službo, nehati hodit na faks in samo še fu.kat. Obveznosti ostanejo. In če sem jih bila sposobna izpolnjevat pri norih 20, ko ni bila samo ljubezen, ampak še kaj drugega precej usodnega, jih bom pa tudi pri 40. Usodna ljubezen prav gotovo ni mišljena kot nekaj, zaradi česar se ti utrga, ampak to, da spoznaš pravo osebo in z njo pravo ljubezen. Imam dva soseda, ki sta se našla po 50. letu in pravi gospa, da sta ustvarjena drug za drugega.
Je pa vprašanje, če bi se tega zavedala pri 20.
Niti malo se mi ne zdita neuravnovešena in tudi jaz ob vseh skrbeh in obveznostih, ki jih imam v lajfu, prav gotovo nisem neuravnovešena. Sem pa zaljubljena in tako dobro se nisem ujela še z nobenim moškim.
[/quote]
Hja, če zbrišeš preteklost, v bistvu jo v takem primeru moreš, če hočeš še pa še teh usodnih ljubezni doživet, sej pravm, nč ni narobe s tem, da živiš trenutno stanje, ki ti omogoča usodno ljubezen, po možnosti čim večkrat v življenju, hehe. No, sej jst s tem nimam težav.
Samo energija tiste mladostne ljubezni in ta v zrelih letih je drugačna v tem, da v mladosti ne kalkuliraš in ne uporabljaš matematiko, v zrelih letih je pa ta tako prisotna, da več ne moreš govoriti o usodni ljubezni amapk o ljubezni z ugodnimi dekjavniki, ki jih vidiš v morebitnem kandidatu, ker ga nekaj časa opazuješ in dejstvu, da oba iščeta, torej načrtno amapk kot pravim, hvala bogu ,da se to ljudem dogaja, kapo dol.
V mladosti se zaljubiš na mah, v starosti pa načrtno in to ni isto, kot tisto v mladosti, je pa seveda zrelo in odgovorno…… amapk strast, kej boš ti to energijo ven povlekel v starosti iz sebe, kot si jo imel v mladosti, malo morgen.
Veš kako je to, v mladosti mi ni bilo problem skočiti od tal meter in več, zdej mi je problem pol metra, hehe.
Si ti slepa ali samo nepismena?
V svojem postu sem napisala: “Denar ne mora pomagati, če ni med dvema simpatije, kemije, ljubezni.”
Nisem pa otrok ali pubertetnica, da bi verjela v pravljice v smislu: dva revna kot cerkvene miši, ampak sta bila pa vseeno srečna, ker sta se tako močno ljubila. Lari fari. Ljubijo se razni ljudje, ne samo revni. Lahko tudi dva bogata:-)
Sem razložila, da denar ni vse. Ampak daleč od tega, da bi bil nič ali nepomemben.
[/quote]
Si ti glupa al samo pozabljiva?
Napisala si namreč tudi tole:
In zakaj točno bi morala ženska, če je v teh letih samska (ali vdova ali ločena) sprejeti vsakega luzerja in nesposobneža? Samo zato, da bo lahko srečna, da jo je kdo sploh povohal? Naj ga financira, podpira, mu daje denar – samo zato, da bo lahko rekla, da ima enega “dedca”?
[/quote]
In kaj potem, če sem to zapisala? Mar v teh stavkih izluščiš, da je denar najpomembnejši in da ni problema, kako karakterno neznosen, grd in sadističen je dedec, jaz ga bom vedno vzela, če bo le imel dovolj denarja? A to ti prebereš ven iz mojega pisanja?
In za tem, kar sem napisala, tudi stojim. Ni tako malo žensk, ki imajo doma brezposelne luzerje ali luzerje, ki prinesejo domov minimalca. Po cele dneve ti njihovi možakarji peglajo kavč, žulijo pivo za pivom, rigajo in prdijo. Neumne babe pa na šiht hodijo, prinašajo domov denar in ga polagajo temu luzerju v usta in vamp. So pa vseeno zelo zadovoljne in vesele, ker dedca pa namreč imajo in so zato dosti boljše od samskih bab, a ni tako?
Nekako imam občutek, da si ti tudi ena od takih, zato je debata s tabo brezpredmetna.
No, kako se je pa tebi tale miselni tok čudno iztekel … nihče, ki je pravega partnerja spoznal po 40, ni vedel, da ga bo to doletelo šele v zrelih letih in je sedel pa čakal, da ga ljubezen najde.
Tudi pri 20 letih, če te doleti usodna ljubezen, se ne moreš kar prepustiti, nehat hodit v službo, nehati hodit na faks in samo še fu.kat. Obveznosti ostanejo. In če sem jih bila sposobna izpolnjevat pri norih 20, ko ni bila samo ljubezen, ampak še kaj drugega precej usodnega, jih bom pa tudi pri 40. Usodna ljubezen prav gotovo ni mišljena kot nekaj, zaradi česar se ti utrga, ampak to, da spoznaš pravo osebo in z njo pravo ljubezen. Imam dva soseda, ki sta se našla po 50. letu in pravi gospa, da sta ustvarjena drug za drugega.
Je pa vprašanje, če bi se tega zavedala pri 20.
Niti malo se mi ne zdita neuravnovešena in tudi jaz ob vseh skrbeh in obveznostih, ki jih imam v lajfu, prav gotovo nisem neuravnovešena. Sem pa zaljubljena in tako dobro se nisem ujela še z nobenim moškim.
[/quote]
Hja, če zbrišeš preteklost, v bistvu jo v takem primeru moreš, če hočeš še pa še teh usodnih ljubezni doživet, sej pravm, nč ni narobe s tem, da živiš trenutno stanje, ki ti omogoča usodno ljubezen, po možnosti čim večkrat v življenju, hehe. No, sej jst s tem nimam težav.
Samo energija tiste mladostne ljubezni in ta v zrelih letih je drugačna v tem, da v mladosti ne kalkuliraš in ne uporabljaš matematiko, v zrelih letih je pa ta tako prisotna, da več ne moreš govoriti o usodni ljubezni amapk o ljubezni z ugodnimi dekjavniki, ki jih vidiš v morebitnem kandidatu, ker ga nekaj časa opazuješ in dejstvu, da oba iščeta, torej načrtno amapk kot pravim, hvala bogu ,da se to ljudem dogaja, kapo dol.
V mladosti se zaljubiš na mah, v starosti pa načrtno in to ni isto, kot tisto v mladosti, je pa seveda zrelo in odgovorno…… amapk strast, kej boš ti to energijo ven povlekel v starosti iz sebe, kot si jo imel v mladosti, malo morgen.
Veš kako je to, v mladosti mi ni bilo problem skočiti od tal meter in več, zdej mi je problem pol metra, hehe.
[/quote]
Razumem oba, poistovetim se z lahkoto z “nisem večina”, hočem pa povedati nekaj drugega 🙂
Over 40, ja, precej bolj na realnih tleh kot pri +20, ampak absolutno dopuščam možnost, da spoznaš idealnega partnerja v vseh obdobjih življenja.
Najslabše je obupati. Najlažje in najslabše.
Si ti glupa al samo pozabljiva?
Napisala si namreč tudi tole:
In zakaj točno bi morala ženska, če je v teh letih samska (ali vdova ali ločena) sprejeti vsakega luzerja in nesposobneža? Samo zato, da bo lahko srečna, da jo je kdo sploh povohal? Naj ga financira, podpira, mu daje denar – samo zato, da bo lahko rekla, da ima enega “dedca”?
[/quote]
In kaj potem, če sem to zapisala? Mar v teh stavkih izluščiš, da je denar najpomembnejši in da ni problema, kako karakterno neznosen, grd in sadističen je dedec, jaz ga bom vedno vzela, če bo le imel dovolj denarja? A to ti prebereš ven iz mojega pisanja?
In za tem, kar sem napisala, tudi stojim. Ni tako malo žensk, ki imajo doma brezposelne luzerje ali luzerje, ki prinesejo domov minimalca. Po cele dneve ti njihovi možakarji peglajo kavč, žulijo pivo za pivom, rigajo in prdijo. Neumne babe pa na šiht hodijo, prinašajo domov denar in ga polagajo temu luzerju v usta in vamp. So pa vseeno zelo zadovoljne in vesele, ker dedca pa namreč imajo in so zato dosti boljše od samskih bab, a ni tako?
Nekako imam občutek, da si ti tudi ena od takih, zato je debata s tabo brezpredmetna.
[/quote]
S tabo je pa nekaj resno narobe, ženska.