Ljudje, tega ne delajte. Starši naj pridejo do vrat igralnice, notri pa pustite otroke same v spremstvu vzgojiteljice. Zakaj? Ker sicer bo otrok povezoval igralnico (in vrtec) s starši. Gre pa ravno za to, da se otrok nauči, da obstajajo različna okolja z različnimi osebami, ki so v tem okolju prisotne. Takoj ob prvi priložnosti, ko bo otrok moral sam ostati v igralnici, se bo upor ponovil, saj ste ga navadili na bližino mame v igralnici.
Poleg tega, pa prisotnost mame/očeta/babice … daje otroku občutek, da starš oz. skrbnik ne zaupa vzgojiteljem. Torej, da je nesiguren. S tem otrok izgubi občutek varnosti.[/quote]

Kakorkoli že, vrtec je uporaben izključno zato, da pazi na otroka, ker mora mama v službo. Nobene druge koristi ni od njega. In ne vem zakaj naj bi mu slepo zaupala in zakaj bi naj uboga reva morala delat na sebi, če ima razjasnjeno kaj je kaj.
Sama sem uvajala 4 svoje otroke. Oz. enega je oče, ker se nama je tako bolje izšlo. vedno po 14 dni. Otrok se je navadil prostora z mano, potem pa je imela nekaj znanega, ko sem jaz odšla. tako je pa vržen v mrzlo morje in naj revež kar plava. kakšno nasilje in kakšni fašisti smo v bistvu ljudje. Nekatere mame še nekaj čutijo, večina jih je pa zakrnela.[/quote]
Čudim se, zakaj nisi ostala doma! Ker če je to tako hudi, potem je dolžnost pravovernih mater, da ostanejo doma in pazijo na otroke. Ker vrtec samo pazi nanje! Nič se ne igrajo, nič ne ustvarjajo, nič se ne naučijo, vrtec samo pazi nanje, ker mora mati/oče v službico donosno.
Le zakaj mislim, da pri 4 otrocih ( to pomeni 4 x 12 mesecev porodniške + vsa bolniška za 4 otroke) in dejstvu,da vrtca ne maraš nisi ostala doma! Bi bilo ceneje za družbo in moj davkoplačevalski žep.

Hvala vsem.
Rada bi samo rekla, da nimam strahu, da sem slaba mama, kot piše travcazakravco.
Nisem slaba mama.
Ne razumem pa nečesa, kar mi vsi pišete. Do danes nekega strahu nisem imela. Otroka sem pripeljala sproščena. Ne vem, ce on joče zato, ker mene čuti napeto. Jaz sem Bila pozitivna in me je njegov jok malo presenetil. Prvi dan je bil z mozem, oba sta bila tam eno uro. Vse ok. Naslednji dan je ostal sam, baje manjša krizica. Danes katastrofa.

Ja, saj boli ko hudič, ampak ko ga oddaš mu povej, da se kmalu vidita, da prideš kot sta dogovorjena in se tega drži. Potem se obrni in pojdi. Saj bo minilo, še pri vsakem je.
Pa še nekaj – če otrok komplicira pri uvajanju oz. veliko joče, mu daljša prisotnost starša v 90{04cafd300e351bb1d9a83f892db1e3554c9d84ea116c03e72cda9c700c854465} ne pomaga popolnoma nič. To je novodobno nakladanje. Ja, en dan, dva, tri, potem je pa dovolj ker mali zelo hitro začne to izkoriščat oz. pade na isto, ko te prisotnosti ni več. Povem iz izkušenj kot pomočnica vzgojiteljice.

Kakorkoli že, vrtec je uporaben izključno zato, da pazi na otroka, ker mora mama v službo. Nobene druge koristi ni od njega. In ne vem zakaj naj bi mu slepo zaupala in zakaj bi naj uboga reva morala delat na sebi, če ima razjasnjeno kaj je kaj.
Sama sem uvajala 4 svoje otroke. Oz. enega je oče, ker se nama je tako bolje izšlo. vedno po 14 dni. Otrok se je navadil prostora z mano, potem pa je imela nekaj znanega, ko sem jaz odšla. tako je pa vržen v mrzlo morje in naj revež kar plava. kakšno nasilje in kakšni fašisti smo v bistvu ljudje. Nekatere mame še nekaj čutijo, večina jih je pa zakrnela.[/quote]
Čudim se, zakaj nisi ostala doma! Ker če je to tako hudi, potem je dolžnost pravovernih mater, da ostanejo doma in pazijo na otroke. Ker vrtec samo pazi nanje! Nič se ne igrajo, nič ne ustvarjajo, nič se ne naučijo, vrtec samo pazi nanje, ker mora mati/oče v službico donosno.
Le zakaj mislim, da pri 4 otrocih ( to pomeni 4 x 12 mesecev porodniške + vsa bolniška za 4 otroke) in dejstvu,da vrtca ne maraš nisi ostala doma! Bi bilo ceneje za družbo in moj davkoplačevalski žep.[/quote]

Dva sem imela kot študentka, ki je redno dokončala študij. Dva sem imela v času službe. Vsakič delala praktično do konca nosečnosti. Na bolniški za otroke sem bila točno sedem dni. K sreči kar obvladam domačo lekarno. In ja, veliko so bili tudi doma. Sva z možem tako zaposlena, da sva si to lahko privoščila.
In še vedno pravim, kot pravi modri val – vrtec je potreben staršem, za otroke ni niti slučajno nujen.
Zate sem kar precej poceni. Za razliko od onih, ki imajo otroke eno leto kar naprej bolne, ker odhajajo prehitro v vrtec. Je pa teh neprimerno več. In so hudimano dragi.

Saj bo, vsak dan bo bolje. Jaz sem imela sreco da sem bila cel mesec doma, potem pa sem sla v sluzbo.

Zagotovo kakšna uporabna informacija tudi v prispevku:

http://med.over.net/clanek/ko-gre-otrok-v-vrtec/

Prijetno branje,
ekipa Med.Over.Net

NEUMNOST !

NEUMNOST ![/quote]
Nem ni neumnost! In otroci bodo v življenju še marsikaj hujšega doživel kot 8 ur brez mamice. Ste že kdaj videli ali slišali da ene 2 miliardi ljudi na svetu nimajo dostopa do pitne vode in zato do najbližjega vodnjaka pošiljajo svoje otroke, takoj ko ti lahko shodijo. Pa ste že slišali, da tiste poceni cunje, ki jih imate tako rade, izdelujejo otroci ne dosti starejši do 5 let. Pa ste že slišali, da so včasih otroci pazili na mlajše tja od 5 leta dalje. Pa ste že… Gotovo niste, ker živite v tistem delu sveta, kjer je samo 8 urna odsotnost roditeljice trauma za celo življenje. Traumirate sicer ve, ampak … kakor ti meniš, da je to neumnost, sam menim, da bi morali otroci že zelo zgodaj ugotovit, da v življenju niso samo užitki ampak tudi tisto kar je prav, ne samo tisto kar je fajn! Ampak… bog ne daj vojne, lakote in bolezni….

NEUMNOST ![/quote]
Nem ni neumnost! In otroci bodo v življenju še marsikaj hujšega doživel kot 8 ur brez mamice. Ste že kdaj videli ali slišali da ene 2 miliardi ljudi na svetu nimajo dostopa do pitne vode in zato do najbližjega vodnjaka pošiljajo svoje otroke, takoj ko ti lahko shodijo. Pa ste že slišali, da tiste poceni cunje, ki jih imate tako rade, izdelujejo otroci ne dosti starejši do 5 let. Pa ste že slišali, da so včasih otroci pazili na mlajše tja od 5 leta dalje. Pa ste že… Gotovo niste, ker živite v tistem delu sveta, kjer je samo 8 urna odsotnost roditeljice trauma za celo življenje. Traumirate sicer ve, ampak … kakor ti meniš, da je to neumnost, sam menim, da bi morali otroci že zelo zgodaj ugotovit, da v življenju niso samo užitki ampak tudi tisto kar je prav, ne samo tisto kar je fajn! Ampak… bog ne daj vojne, lakote in bolezni….[/quote]
Tvoja logika butasta…ker na zalost obstajajo na tem svetu ljudje, ki so bili posiljeni in so grozote pretrpeli, je potlej cist ok, ce tebi povzrocimo en par problemov…ti lazemo, nahovorimo seca da te v ziv mozak zaj…. ker itak po tvoje je to vse ok , saj na tem svetu obstajajo ljudje ker so se hujse probleme doziveli torej je dovoljeno tebi povzro ati manjse od teh hujsih in ti moras jih vse sprejeti z.nasmehom in uzivancijo… butasta logika res

Ker je bil nas fant zelo navezan name sva se z mozem dogovorila da ga izklkucno on vozi v varstvo, s tem da mi ne sme povedat ce bo zelo jokal zjutraj. Tako sem bila dosti bolj mirna saj mi je vsako jutro sporocil da je bilo vse ok…pa ceprav je imel mali tudi slabe dni in se je vcasih tezko locil. Se je pa tam dosti hitro potilazil. Je pa res da je bilo pred boleznijo zaznat vec oklepanja..ze ni bil tisti pravi, in seveda po daljsi odsotnost je bil kaksen dan ali dva bolj obcutljiv.
Mogoce pa se fantek ne pocuti najbolje pa je zato bil danes bolj jokav kot prva dva dneva?

[/quote]

To da ti jokaš, mi pove veliko. Če želiš otroka prepričati, da je vrtec pozitivna izkušnja, moraš delati na sebi.
Zgoraj si dobila en link, ki je za prebrati, ampak v tvojem primeru ne gre za izključno stisko pri otroku, temveč pri mami. S tem ko jočeš, kažeš otroku, da si nesigurna, tako da otrok nima občutka varnosti ,ki bi ga moral dobiti od staršev. Najprej moraš pri sebi razčistiti. Se v miru usesti in preštudirati. Zakaj ne zaupaš vrtcu? Zakaj se bojiš za otroka? Kaj se mu lahko zgodi? Jok otroka je način komuniciranja v prvem letu, vendar ostane še kasneje. Toda kasneje naj bi bil namenjen sproščanju napetosti in ne komuniciranju. Pri dveh letih se začne proces verbalne komunikacije, otrok pa se mora naučiti, da je jok sredstvo za pomiritev sebe in ne izražanaj nestrinjanja. Vendar počasi, ta proces se ne zgodi z danes na jutri 🙂 Sploh ker je mlajši, obstaja možnost rahle (čustvene) razvajenosti. S tem ne mislim ničesar slabega, enostavno je otrok bolj čustveno razvajen od prvorojenca, kar pa ne pomeni negativnega. Pri prvem otroku smo pozorni na kup stvari, katere pri naslednjih otrocih malo zanemarimo. Iz tega sledi, da smo pri otrocih od drugega naprej “izkušeni” starši, ki se posvečamo več drugim stvarem.
Zavedati se moraš, da si odrasel človek, ki mora biti otrokom vzor. To pomeni tudi, da si v situaciji, kjer ni prostora za čustva (pri oddaji v vrtec) umirjena pri samem dogodku. Ti pa nisi. Zato se poglobi najprej vase, kako biti mirna, odločna in prepičana vase.
V teh treh dneh še niste ravno daleč pri uvajanju, ampak ste v fazi, ko se bo to za nekaj časa poslabšalo. Ko gre navzdol in je to čisto normalno. Tudi pri tebi je motivacija in energija seveda padla. Vsakemu bi, saj smo navsezadnje ljudje in si želimo takojšnjih sprememb na boljše. Zato je pomembno, da se zavedaš, da ste še na začetku in da ta proces pri tem (drugem) otroku traja drugače in morda tudi dlje kot pri prvem.
V tem kratkem času si namreč tudi ti podzavestno razvila odpor do oddajanja otroka v vrtec, saj so prve izkušnje naprone psihično tudi zate. Torej moraš se prevzgojiti, da boš ti občutila več občutka vase in se ne boš imela za slabo mamo, ker pač uvajanje pri drugem otroku ne gre enako kot pri prvem. Tu moraš paziti, da ne zapadeš v lastne frustracije, temveč se jim zoperstaviš. Verjemi, otrok to začuti že, ko ustaviš na parkingu – ker začuti tvoje vibracije in tvojo energijo, kako se ob tem počutiš, ko imaš v mislih, kaj vas v naslednjih minutah čaka. To se stopnjuje pri tebi (negotovost, nelagodnost, neprijeten občutek in strah “saj ne bo danes spet tako”), skozi govor pa nehote in nevede napetost še stopnjuješ. Kajti kadar smo napeti, negotovi, nam je nelagodno, se to pri govoru zelo izrazi. In to drugi ljudje (ne samo tvoj otrok) začutimo. Zato pravim, potrebno se je poglobiti vase, da boš našla vzroke oz strahove, ki porajajo občutke nelagodja (najverjetneje lastna nesigurnost v svoja dejanja – oddajo otroka) ter način, kako se boš pomirila. Ti moraš sebe prepričati, da bo v redu. Tudi to, da je v redu, če otrok zajoka. Da to ne pomeni konec sveta. Da ni nihče slab (ti, otrok, vzgojiteljica, vrtec), temveč da je to izziv, ki ga morate s pozitivnim pogledom premagati. In ne s frustracijo in zaničevanjem samega sebe. Mogoče bi bilo dobro, da pri vsem skupaj ne uporabljaš besed, ne govoriš preveč. Kratke stavke, med njimi premore, da se TI pomiriš. Ker ko boš umrijena, bo tudi otrok začutil mir ter bo dobil občutek varnosti. Tukaj sedaj, pa pride prav zgornji link, ki si ga dobila.
Zelo mi je všeč, da ne kompliciraš drugače in da po kratkem objemu daš otroka vzgojiteljici. Pri tem pa poskusi ostati enako mirna kot si prej. Vzgojiteljica ti ne bo odvzela otroka, enako dobro bo pazila nanj, kot na druge … Reci mu hitro papa, in odidi. Jaz sem ponavadi še rekla, bodi priden/na. Gre za male ukaze, ki ne pomenijo zlorabljanja ali nasilja nad otrokom. Niti ne gre za to, da jih bodo otroci dejansko naredili, temveč gre za to, da bodo z ukazom začutili tvojo prepičanost in dobili občutek varnosti. V marsiakteri temi se dostikrat starši pogovarjajo in ugotovijo, da otroci potrebujejo meje, katere pa najlažje postavimo z ukazi.
Popoldne ko ste doma, pa se pogovarjaj z otrokom, naj ti pripoveduje o vrtcu, in takrat je čas za solze, če je kaj narobe. Takrat je čas, da poskušaš izvedeti, kaj mu ni všeč pri vrtcu ipd. Seveda, kolikor je možno, saj nekateri otroci govorijo kot klepetulje pri dveh letih, spet drugi spregovorijo šele pri treh. In pa za cartanje 🙂 Glavo gor, zavedaj se, da bo tole še trajalo (najmanj tako dolgo, da boš ti dojela pomembnost dajanja občutka varnosti svojemu otroku).

Nekdo pa je že omenil še eno rešitev: uvaja naj ga oče. Če seveda je to možno, bi bilo vredno poskusiti.[/quote]

Najlepša hvala za tole. Bog te blagoslovi. Točno te besede sem zdajle rabila.